Lovec (Tomaž Šalamun)

← Pastir

Lovec Mera časa Tomaž Šalamun

O usodi →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

LOVEC

Nekako vem, vem te reči,
kdaj se me bo držala smola
pastirja, vedno ista strašna šola
lovca, da mi srce zakrvavi.

Visoko v zraku, sijajni kriki
še ne pomenijo ničesar,
če ne uspem, slepar,
vložiti vase svojih temnih moči.

V črno modri svetlobi,
v sladek ozon, se razlije moja
slast, ekstaza je natančna hoja,
tu sem, kjer sem in v sobi.

Potem se žrtev zruši
in zamenjam sonca.
Jem in drhtim, iz lonca
tako pripravljenega ni moji duši

nikdar dovolj. Slina
se mi cedi.
Čisto navadna
slina, ne kri, ker boli

milina teh belih
eksplozij, čudežev v zraku.
Ista strast v cvetu, v plazu
te slike kot pri bogovih.