Pustímo zidovje,
hajd! bratje, na lov
skoz gojzde, lesovje,
skalovje in rov.
Katerega mika,
le berž na nogé,
nasujmo smodnika
dovolj si v rogé.
Po čutarah p'jače,
po torbah jedí,
kaj kruha al krače,
kar lakot podí;
pa puške na rame
in hanžar na stran,
naj ure že rane
se pride na stan.
Svoboda je naša
do naših ograj;
zavrela bo kaša,
če zine kdo kaj.
Prem dan se zaznava,
nam trobi že rog,
da stresa dobrava
se deleč okrog.
Čez hribe, doline
kerdelo vihrá,
obiše planine visokih gorá.
Kar 'z goše zelene
sernjak priletí
otet si življenje,
ker smert mu pretí.
Al risanca poči,
mu pride do dlak,
še enkrat poskoči
pa zverne se znak.
Po daljni pečini
razbija se strel,
ki plašni zverini
življenje je vzel.
Kerdelo veselo
prihrôpe z dolín
tje, kjer je gromelo,
kjer dviga se dim.
Ko vidi begúna,
ni konca zdravic,
od šuma in hruma
ne slíši se klic,
vse hura! upije,
kar z njimi derví,
klobuke prizdigje
in strelca slaví.
Ni lepšega plena
kot divji skakún,
če krogla svinčena
ga treši bum bum.
Loviti, derviti
je nam čez use,
divjino streliti
nam lajša sercé.
Saj serčnosti sine
poznajo povsod,
k' Diane boginje
obhajamo god.
Zdaj pa se spočímo,
končali smo lov, –
kosílo zavžimo,
Bog daj blagoslov!
