Lovska latinščina
| Lovska latinščina J. S. |
| |||||||||||||
Tam-le v jeseni je bilo. Koruzo smo ličkali v veži. Sila sem bil zaspan, in ni marogasta ni rdeča koruza me ni dramila več; zato sem pa mislil in mislil, kako bi se dalo kako izmuzniti od belačev, pa spet, da bi le-ti ne prišli na mojo nakano in me ne začeli posnemati, ker drugače bi moral drugi dan sam doličkati, kar bi mi pa ne bilo po volji. Jej, in dobra misel mi šine takrat v glavo, dobra! Ná, pa jo prikrevsajo v tistem hipu starikavi in na levo oko slepi Mrcinov stric, ki so tisti čas osebenkovali nad našim lazom. Ej, Mrcinov stric, ti so jih vedeli! Take reči so vam vedeli povedati, da bi se jih človek ne naveličal poslušati — da se ne bi zlagal — tri dni in tri noči skupaj ne, ne da bi se enkrat pošteno oddahnil, ni se zmislil na želodec in žejno grlo.
Vsi smo strica z vidnim veseljem sprejeli, in vsak jim je ponujal sedež. In jaz, kakor bi me z vodo polil, nisem več dremal, niti na misel mi ni hodilo več, da bi bil še zaspan.
»He, stric Mrcinov! Denete gada v nedrije, kaj? Imate kaj gadje masti, kaj?« sem zavpil.
Malo čukasto me stric pogledajo; nato pa sedejo tja na vežin prag, oddahnejo se še ene poti, vzamejo koruzo v roko, pa reko: »Čakaj, čakaj, ti mlečnik mlečnikasti! Kadar te kdo z gorjačo napali po hrbtu ali buči, takrat bi mi drago plačeval to gadjo mast; pa takim tepeškarjem ne hladi ran stari in na levo oko slepi Mrcina, da veš!«
»Mrcinov stric! Pa imate res kaj gadje masti? Stric! Povejte, povejte!« silijo zdaj vanj drugi z vprašanji.
»A — hm! Imam jo pa, imam. Gola resnica! Nekaj sem brskal po omari, pa sem med šaro naletel na njo. Še od takrat je, ko sem tisto lisico zdravil ž njo, tisto sirotko. — Kaj, pa je le za rane, da ni boljšega, ta gadja mast. E da namažeš ž njo okoli rane — rane same ne smeš — pa se ti kar na gledanje posuši. Gola resnica! A — hm, da je tako!« in primuzali so Mrcinov stric na svoje besede. In vsi drugi smo jim prikimovali v znamenje, da je tako in ne drugače.
»Mrcinov stric, slišite! In, kako pa je bilo s tisto lisico, ki ste jo zdravili? Kje pa ste jo steknili? Povejte, povejte o njej, kako in kaj!« dregajo zopet vanj z vprašanji.
»Kaj, ali ne veste kali še o tisti lisici, ki sem jo zdravil z gadjo mastjo? — Nu, če ne veste še, pa odprite ušesa in poslušajte, se pravi, če hočete in če vam je prav.«
Vse je obtihnilo; le ličkanje se je slišalo; in še ličkali smo bolj tako, da bi ne motili strica v pripovedovanju. Mrcinov stric pa so se odkašljali, potegnili z rokavom preko čela, namežknili nam, potlej pa so začeli pripovedovati tisto o lisici, katero so zdravili z gadjo mastjo.
»Zdaj je jesen, kaj — ne! Kadar bo pa bolj pomlad še ko poletje, takrat bo pa ravno sedem let preteklo, odkar sem bil v postelj prikovan, tako prikovan, da se nisem mogel ni premakniti; ni jesti se mi ni dalo takrat, ni piti, ko bi tudi kaj boljšega bilo tam notri v omarici doma, kaj boljšega, ko pa suhi kruhek in pa vrč vode, če sem jo ravno tja postavil. Ko sem tako-le mislil, da zdaj pa že bom kmalu v nebesih, ko že tri dni nisem mogel izlesti iz postelje — tistej preklicani bolezni ne vem imena, ki me je tako uklenila — na pošket, pa me je na večer tistega dne prijel takov glad, da me je kar vzdignilo iz postelje. In použil sem tisto betev kruha in se napil vode in pa malo tistih posušenih borovnic sem vrgel v usta, ker sem utegnil žvečiti; in, sam ne vem, kako se je to zgodilo, drugo jutro sem bil zdrav, čisto zdrav; samo slab sem bil še, sila slab. Zato sem pa molil k Bogu — eh, rajše bi bil takrat že tam gori v nebesih, stokrat rajše ko ne — molil sem k Bogu in ga prosil, naj me vseeno vzame že k s sebi; ali mi pa naj pošlje vsaj kaj v prigrizek. Tako sem molil k Bogu in prosil naprej in naprej, in čujte, uslišal me je! K sebi me še ni hotel vzeti, še nisem bil zrel, a dal mi je jesti, poslušajte, jesti in še mesa, da sem ga bil sit ko nezabeljene repe v postu! A — hm, da je res tako! Gola resnica! Ta dobri Bog mi je dal jesti! To se je pa tako-le zgodilo.
Ko sem čepel tisto jutro, ko sem bil še tako slab, tam na štoru v lazu, pa je smuknila lisica mimo mene. Jaz gledam, gledam za njo, pa vidim, kam je mrha izginila, da tam med skale pod tistimi visokimi bukvami. »Ti boš pa moja!« sem dejal. »In kazal te bom živo okoli,« sem dejal »in pripovedoval ljudem, da si pretkana malopridnica, da si zvita roparica, da kradeš perotnino,« sem dejal. »In služil si bom takisto kruha,« sem dejal. »Ko bom pa že čisto dober,« sem dejal, »te pa izročim grajskemu Anžetu.« Tako sem dejal in nastavil sem pred lisičino skobca, pa molil, da bi se kaj ujelo.
Drugo jutro na to, ko je še solnce spalo tam za gorami, sem bil že pred lisičino. Uh, in kaj sem zagledal! Še zdaj sem tistega vesel! Uh, vesel! A — hm, da je res tako!
Lisica se ni bila ujela v skobec, kakor sem mislil, ampak pred skobcem sem našel v zemlji zakopano celo kokoš! Tako kokoš, vam rečem, kakor kak kopun! Eh, zavriskal bi bil takrat, da bi ne bil še tako slab, tako me je prevzelo veselje.
Potipljem kokoš, še je bila gorka. Vedel sem prec, kako stvar stoji. Lisica je namreč imela mlade v lisičini, pa je kokoš ukradla, ker jim je bila dobra. Pa gorke kokoši, to se pravi, dokler se kokoši še kri ne ohladi, ne žre ta lisičja zalega; zato jo je pa stara zakopala v zemljo, da bi se ohladila, tisto kokoš, ki sem jo jaz že v rokah držal. Uh, kar skomine so mi takrat pritekle v ustih, in mislil sem si: »Ti lisica si kokoš ukradla, jaz jo bom pa jedel.« Tako sem si mislil in odšel s še gorko kokošjo domov. Doma pa sem se imel boljše, ko ob godu. Tako je bilo, a — hm, ravno tako! Gola resnica! Pa naj kdo zdaj reče, da me ni Bog uslišal; uslišal me je, uslišal, pa mi je to ljubo lisičico poslal, da me je živila, z mesom živila takrat, ko sem bil še tako slab.
Drugo jutro sem šel zopet k lisičini pogledat. Dobil sem dve mladi jerebici. Pa sem dejal proti lisici, tako sem dejal: »Ti, lisica! Če si doma, pa poslušaj. Jaz sem še slab po bolezni,« sem dejal, »ti me boš pa okrepila,« sem dejal in jej odnesel jerebici.
Tretje jutro sem naletel ondi na raco. Pa sem si mislil: »Ti, lisica, ti si dobra zame,« sem si mislil, »pa ti sama tega ne veš; jaz pa vem, da si. Od danes naprej ne bode več nastavljen skobec, da bi se ti ujela; s seboj ga vzamem domov.« Tako sem si mislil, potlej pa dejal lisici, ne vem, če je bila tistikrat doma ali ne, tako-le sem jej dejal: »Ti, lisica!« sem dejal, »ti, veš, kadar bodeš ti tako slaba, kakor sem jaz sedaj, ti bodem pa jaz kaj vrgel, da ne bodeš stradala; če bodeš pa bolna, tako bolna, da bi se ti rane videle, tako te bom pa zdravil, z gadjo mastjo te bom zdravil, da se ti bodo rane kar na gledanje posušile,« sem dejal. »Zdrava bodi, če prav ne slišiš. Po zimi pridi pa k meni v vas.« Tako sem jej dejal, potem pa odšel z raco. Uh, o Veliki noči se nisem tako dobro imel! Še ostajalo mi je mesa, ostajalo, kakor na ženitovanju, če ni suha. A — hm, da je tako! Gola resnica!
Tako sem hodil dva tedna in pet dni vsako jutro pred lisičini in le trikrat sem odšel prazen domov. Poslušajte! Sedem celih kokoši, takšnih, kakoršne so z glavo in jetrami, in z repom in kremplji mi je ta ljuba, zlata lisičica prinesla; potlej pa tri race, pet jerebic, pa zajca in gosko — gosko sem vrnil rajnki Smukovki, ki mi je pa odškodovala zanjo s poličem starine. To vse mi je prinesla lisica; in to je tako res, kakor da bi se slišalo na spovedi. Jaz vem, da mi je poslal sam Bog to lisico takrat, ko sem bil še tako slab; sam Bog mi jo je poslal. A — hm, da je tako!
Ene poti sva se srečala z lisico; pa sem jej vstopil v stran. Včasih je še ni bilo s plenom, pa sem jo počakal. A to vam je prekanjenka! Vsaki pot je zakopala drugam svoj plen; toda jaz imam tudi dober nos!
Ali ko sem zagledal tisto nesrečno devetnajsto jutro to lisico tam pred lisičino, tako, kot je bila, vso razbito po pravici vam povem — smilila se mi je, prav močno se mi je smilila. Kaj bi se mi ne! Sirotka je vzdihovala s strtim križem pred lisičino!... Uh res!... In dihala je s težkobo in ječala in premetavala se je, kolikor se jej je še dalo. In ko sem jo takisto božal in jej hladil rane s studenčnico iz klobuka, bila mi je hvaležna in tako proseče in milo me je pogledovala, da se mi je smilila ubožica še bolj — še zdaj se mi smili, če se domislim na tisto. — In božal sem jo še bolj in jo vzel v naročje, pa jo odnesel domov. Doma sem jej pa nastlal posteljico in jo zdravil z gadjo mastjo. Pa šentej, vse bi bilo dobro, rane bi se na gledanje posušile, ko bi jej le te pošketne križne kosti ne režale tako vsaksebi. Dajal sem jej še malo prekajenega zajca — zajca in tri kokoši sem dal sušit — a ga še povohala ni, ta sirotka. Mazal in mazal sem jo z gadjo mastjo, pa kosti se jej le niso hotele skleniti — seveda, ker je gadje mast le za rane v mesu — a dobro jej je dela, ta gadja mast. In glavico je takrat vzdigovala in z nogami je delala, kakor da hoče vstati. Pomagal sem jej, pomagal, pa le ni šlo in ne. »K mladičem bi šla rada,« tako sem si mislil. »Dobra si ti, lisica!« sem jej dejal, malo je še pobožal, potem jej pa stekel po mladiče. Tako sem dejal sam sebi, da bo prav, če to storim. Ali, pošket! Takrat se je z mladiči še drugače zgodilo. Tisti razkurmani grajski Anže jih je nesel v rešti nabrane na puški, kaj rečem, vse ustreljene, vse!
»Za božjo voljo, Anže, kaj si pa vendar upaš, Anže!« sem mu rekel v strahu in jezi; ali Anže se mi je takisto nasmehnil, da me je kar pičilo. Z obema rokama hlastnem po mladičih, hoteč mu jih iztrgati, da bi jih videla bolna lisica vsaj še enkrat, vsaj ustreljene še enkrat, predno pogine. Pa ta preklicani Anže se mi je začel še bolj smejati. Komaj sem se še premagoval. Da bi si ne bila prijatelja že od pomenja sem, tako vam povem, da ne vem, če bi mi ne ušlo kaj grdih takrat iz ust. Ko sem mu pa na to pripovedoval o bolni lisici doma, in kako me je živila, postajal je čedalje radovednejši in dovolil mi je slednjič, da sem mu pomagal nesti mladiče k lisici. Ali lisice takrat že več ni bilo; to se pravi — poginila je že. Uh, ni gadja mast jej ni pomagala, gadja mast, ki kar na gledanje zaceli rane... Seveda, ker so jej bile strte križne kosti, in gadja mast zaceli le rane v mesu; se ve, ker je tako!
Ali zdaj pa nisem prav vedel, kaj z lisico storiti. Ko mi je pa Anže dejal, da jo ponese z mladiči vred v grad, sem mu primuzal v mislih, da se jej ne more več hudo goditi, ker ne živi več.
Tako je bilo. A — hm, da je res bilo! Gola resnica! Jaz sem pa postal takrat rdeč, kakor so rdeči piruhi v Veliki noči, in močan, da bi medveda telebnil ob tla, ko bi drugače ne bilo, ker se mi je tistikrat dobro godilo. In tisto lisico, ko me je takrat redila, bi še zdaj rad zdravil, z gadjo mastjo bi jo zdravil in zastonj; in vas vse bi tudi zdravil z gadjo mastjo, vse, samo tega mlečnika bi ne in ne, ko bi kdaj tako prišlo, da bi mu takrat prerešetali in preštevali, kadar bi sam takisto drugim hotel. A — hm, da je res tako!«
Tako so povedali Mrcinov stric. Mi pa smo zopet ličkali nato na »težko« in peli na glas, da je bilo veselje.