Luč (Rudolf Maister)

Luč Rudolf Maister

Spisano:	1904
Viri:	Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz podstrešne sobe mrzle
zadrevi se poln obupa
revež v hišo razsvetljeno,
kjer poljublja lok se s struno,
kjer se brati smeh z zdravico
in bleste se v zlatu kamni …

«Čujte, žena mi umira!
Lakote mi mrje silne
na bodečih, mrzlih deskah …
Le še žrebljev potrebujem,
pa ji zbijem rakev tesno.
Pest krepčila mi vrzite
za družico! —
Kaj gospod, če jaz poginem!
Ona pa je mati — mati —
Voščenic je polno tukaj,
dajte eno milostivi,
da ženici mroči
stisnem v roko jo koščeno.
Lepo prosim — na kolenih.
Le pred bogom poklekujem!
Danes pa mi mrje žena …
Vidite me … na kolenih …?»

«Proč, berač, ne kali vendar
gostom svetlim lepih uric!
Skoro še za nas premalo
bo sladčic do zore zlate.
Svečo rad bi? He, ne vidiš,
da premalo še v dvorani
razsvetljave je goreče?»

Ulice so polne šuma.
Vpitje v zimsko noč prodira,
lizajoč se plete plamen
iz palače bogataške,
kjer je vrela radost hrumna.

Iz podstrešne sobe gleda
skozi temno lino revež,
káko šviga plamen k nebu.
Lahko gladi lice mrzlo
svoje drage mrtve žene
in šepeče blazen v témo:
«Luč prižgal sem ti, družica,
luč za uro tvojo smrtno
in pomogel skopim vragom
do žareče razsvetljave …
Hahaha …»