Lučka (Grazia Deledda)
| Lučka Grazia Deledda |
| |||||||||||||
Gospa Adelaida je bila ovdovela z osem in dvajsetim letom. Njen mož, mlad advokat, ji je bil zapustil tri otroke, sicer pa ne posebno mnogo. Prevzela je nase dolžnost dedščine, kakor nekaj samo ob sebi umevnega. Lahko bi se bila znova omožila, čeprav je imela tri otroke, pa se ni hotela odpovedati imenu Falchi. Slika Gustava Falchija je bila ostala na svojem mestu nad njeno posteljo, da bi jo imeli Peter, Marietta in Amalia vedno pred očmi.
Brez tarnanja in nevolje je prenašala Adelaida svoje težko breme. Tistih nekaj tisočakov, ki jih je bila izkupila po smrti svojega moža za opremo njegove pisarne, je držala krepko skupaj kot železno rezervo. Neumorno je sedela ves dan sklonjena nad okvirom, s pomočjo katerega se je bila kot dekle naučila izpreminjati svoje sanje v tuje rože čarobnih barv.
Skozi pet in dvajset let je le redko posijal smehljaj v njeno življenje, ki se je bilo sprijaznilo z dostojno stisko. In vendar je vse to srečno prestala. S svojo ??? svojih rok je bila rešila pohištvo, perilo in vso domačo opremo, da bi mogli biti njeni otroci vsaj na zunaj podobni drugim otrokom.
To je bila naravnost fiksna ideja iznajdljive ženice, da je priklenjena k svojemu okviru ročnih del — vpletala zlata vlakna v prejo svojih bolesti in si čarala pred oči podobe bodočnosti, krasne kakor sanje.
Trdno je verovala, da napočijo zopet dobri časi. In čez pet in dvajset let so res napočili.
Obe njeni hčeri sta se srečno omožili, Peter je bil advokat, a Dina tolažba in radost stare matere, je bila s svojim smehom povsem pregnala preteklost.
A vendar ni bilo njeno minulo, skrbi polno življenje brez radosti. Drobna lučica, migljajoča zvezdica je sijala na njo tudi v žalostnih dneh.
Od kod je prihajala ta daljna lučica, ki je vedno napolnjevala njeno dušo? Ah, seveda, sijala je od tistih velikonočnih praznikov ...
Hodila je v duhu po stopinjah večernih nedeljskih izprehodov: spredaj sta hodili obe dekleti, za njima pa ona pod roko s Petrom. Hodili so malone kakor lunatiki skozi radostno vrvenje ljudi, hitečih v večernih urah domov v prazničnem razpoloženju. Veseli obrazi povsod in nasmejane oči, krasno razsvetljene izložbe, valoveča mešanica glasov, prihajajočih iz nabito polnih kavarn, vse to jih je omamljalo.
Glasno se je razlila množica čez široke drevorede, bogato obložene in gosto zasedene mize so stale v ravnih vrstah v prenapolnjenih vrtnih goščah. Povsod so pestro migljale, se lesketale in svetile tri barve, zlata, bela in rdeča — vino, namizni prti in razgreti obrazi. —
Adelaida se je smehljala na tem mestu tekočega traku prizorov, hitečih pred njenimi očmi kakor film. Da, zdaj je končno našla vir te nepojmljive svetlobe.
Na tistem vogalu so vedno instinktivno zadržali korake. Krasna nova restavracija s širokimi, na stežaj odprtimi vrati je lila v obe ulici morje svetlobe in radosti. V ozadju jedilnice se je videl za blestečo kredenco vrt, kjer je gorelo nešteto lučic in kjer so izletniki sedeli okrog pogrnjenih miz pri dobri jedači in pijači.
Kako široko so odpirali oči ob pogledu na te dobrote in s koliko žejo, v duši so se ustavljali za hip v tem toku tuje sreče. Ah, če bi mogla vsaj enkrat odvesti tja svoje otroke, če bi bilo jim vsaj enkrat sojeno pomešati se v radostno blagostanje drugih. Sanje ... Večno neizpolnjene sanje ...
Vsako nedeljo so zrli kakor začarani na ta prizor in vsako nedeljo so nadaljevali s tem prizorom pred očmi svojo pot, še bolj skrušeni kakor prej.
Petru je bilo že dvajset let in čeprav je študiral pravo, je dobil skromno službo v nekem uredništvu. To je bilo v začetku aprila, za veliko noč. Peter je prijel svojo mater pod roko z veliko radostjo in ponosom.
— Kaj je, Peter? Kaj se je zgodilo? — je vprašala mati.
— Nič, mamica. Velikonočni prazniki so, toplo pomladno vreme ...
In potem ... Kaj se je zgodilo tam na tistem vogalu velikega drevoreda? Naenkrat je stala s Petrom in obema dekletoma v tisti krasni restavraciji pred tisto mogočno, liki steklo blestečo kredenco. Ali so bile to sanje? Avtomatično, brez volje je sledila svojemu sinu in prizadevala si je napraviti se čisto majhno med Marietto in Amelio, ki sta se čudno smehljali. Ko je pa potem sedela s svojimi otroci v senčnati uti, ko je videla okrog sebe mnogo gostov, nad glavo pa bujno zelenje, se je počutila kakor prerojeno. Kako je bilo vse to mogoče? Ali niso bile to samo sanje? Samozavestno in mirno je naročil Peter večerjo. In natakar je prinesel zlato vino, in z ledom ohlajeno vodo v kristalnih steklenicah. Peter jim je natočil polne čase.
— Čemu Peter, čemu? je vprašala in glas se ji je lahno tresel.
— Ker je danes velika noč in ker sem bogat. Dobil sem prvo plačo.
Solznih oči je jela jesti predjed. Vse je bilo krasno v tem čudovitem kotičku radosti: jed, pijača, posoda, pribor, rože in razsvetljava. S svojega mesta je videla z vsem bogato založeno kredenco, lepo pečene piščance, zeleno, rdeče in žolto svetlikajoče se jestvine v drgetajoči želatini v kristalnih skledah, srebrne podstavke s krasnim sadjem. In čutila je, da ji srce zopet hitreje utriplje je kakor tistega večera, ko se je mimo njihove mize idoči imenitni gospod odkril in dejal njenemu sinu: Dober večer, Falchi! Bila je tako razburjena, da je komaj požrla grižljaj, ki ga je imela v ustih. O, če bi bil to doživel Gustav ...
In zdaj je zopet prišla velika noč. Tudi danes pojde kakor vedno zadnja leta v tisto restavracijo, kajti Peter je zdaj ugleden advokat. Toda gospa Adelaida je čutila, da nikoli več ne bo tako srečna kakor tiste velikonočne nedelje, ko ji je prvič postalo jasno, da je njenih težkih skrbi in žalosti polnih časov konec.