Lučka (Mara Stepanova)

Lučka
Mara Stepanova
Izdano: Vigred 18/2 (1940), 53-54
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Svečnica. V vseh cerkvah je polno lučk. Gorijo ko drobne hrepeneče misli ljudi, ki neprestano hrepenijo in želijo nekaj, česar po navadi ne morejo doseči. Živa vera sije iz teh lučk: saj, če bi ne verovali, bi jih ne prižigali.

Bregarjeva Zalka je tudi tako mislila. Vendar, ko je zrla v trepetajoč plamenček drobne svečke, ki jo je držala v roki, jo je preletel rahel občutek krivde. Zazdelo se ji je, da laže. Spoznala je, da je to lučko prižgala bolj iz navade, morda zgolj iz želje, da bi bila tako bolj povezana z domom. Bila je od doma že nekaj let. V tujem kraju, kjer je bilo življenje tako različno od življenja v domači deželi. Dolgo že ni z resno premišljenostjo mislila na vero v svojem srcu. Ali je bila globoka ta njena vera? Ni smela reči da. Niti tako globoka ni bila, da bi bila radi nje odrekla ljubezen in roko fantu drugovercu, ki jo je imel močno rad. Moj Bog, kako naj človek ravna v takem slučaju, da bo prav?! Prišli so hipi, ko jo je misel na to razmerje begala. Toliko je že slišala pridig o takih mešanih zakonih, ki menda niso nikoli tako srečni, kakor bi sicer lahko bili, če bi oba zakonca družila ista vera, isti narodni običaji, kar družinsko sožitje tako čudovito poglobi in posveti. In ona si je tako srčno želela take notranje povezanosti in skupnosti!

Popoldne sta se sestala za mestom. Snega ni bilo več. Spuhtel je v predpomladno ozračje, ki je mehko dražilo človekovo občutje.

Zalki niso hotele dopoldanske misli iz glave. In ko le ni več mogla nositi sama tega bremena, se je sklonila k Borivoju.

»Ne bi smela postati Tvoja, Borivoj.«

»Kako? Po tolikem času ti pride na misel kaj takega?!« Ni se bal, da bo šla od njega, predobro je poznal njeno ljubezen. Tuhtal je le, kaj ima dekle naenkrat proti! Prijel jo je za roko. Kadarkoli je storil to, je Zalka občutila, da je njena duša, njena volja in njeno hotenje že preveč njegovo, da bi mu mogla reči zbogom.

Vsaka njegova kretnja, ves on sam je bil tako osvajajoč, da njena volja proti tej čudoviti sili ni pomenila naravnost nič. Toda tisti dan dopoldne, ko je držala v kapeli prižgano svečko v roki, ji je trepetanje drobnega plamenčka zbudilo vest. Kaj počne? Ljubiti drugoverca, in če se poroči z njim, bo njen zakon neveljaven. Pa če tudi bi se slednje morda le kako uredilo, njeni otroci ne bodo pravzaprav ne krop ne voda. Kdo jih bo vzgajal? On? Ona? Oba? Ljubi Jezus, kako težka preizkušnja je bila to naenkrat zanjo!

»Mislim na najine otroke, pa na Boga na dom in na to, kako ti ne bom mogla dati vsega onega, kar dajeta mož in žena drug drugemu, če sta ene vere in poznata iste običaje.«

»Hotela si reči,« jo je prehitel, »da ti ne bom mogel dati vsega tega jaz, in da boš radi tega nesrečna.«

»To velja za oba,« mu je pritrdila. Vendar je čutil, da misli ona bolj mase in na otroke, ki bodo morda prišli. Spustil je njeno roko in Zalka je videla, kako se je zamislil in kako mu je rahla bolečina prešinila obraz.

»Prepozno je to dognanje,« je slednjič dejal. »Če je zate morda slovo lahko, zame ni. Pomni to in računaj s tem! Mislim pa, da sila in moč ljubezni tudi nekaj pomaga v takih slučajih. Zase vem, da bom imel vse, ko bom imel tebe, in da mi otroci, ki jih omenjaš ne bodo delali bogve kaj preglavic. Zalka, draga Zalka, ti veš, da te imam rad, in da mi življenje brez tebe ne pomeni nič.«

Kaj naj na to iskreno priznanje čustev še reče! Če bi jo bil imel malo manj rad, bi bila tudi ona šla veliko lažje preko svoje ljubezni. Tako pa — bilo je prepozno. Nazaj ni mogla več — .

Prvi božič po njeni poroki. Zalka je delala jaslice in mislila na dom. V njenem srcu je bilo vdano otroško občutje, čudovito razpoloženje, ki daje človeku moč odpuščati neprijatelju še tako veliko krivico. Kako rada bi se bila v tem srečnem občutju čim tesneje približala možu! Toda to ni bilo mogoče. Božično razpoloženje njene duše mu je bilo malo manj kot tuje. Saj si je prizadeval slediti ji, toda ni mu uspelo. Videla in opazila je, česar ni mogel skriti, čeprav ni vedel za to. Trudil se je iti za njo, a ravno to je razkrivalo, kako daleč je po duhu od nje. Zapela je božično pesem. On je molčal. Kaj je zanj pomenila ta sladka mila melodija, ki izvablja solze v oči? Če bi poznal vso milino in ves čar njene vere v božični čudež, bi mu bilo moralo zagoreti v očeh od notranje sreče. Toda ni se vžgala niti ena iskrica, razen tiste, ki je zagorela zanjo radi njenega lepega glasu.

V svoji sreči je bila — sama. Žalost ji je napolnila srce, da se je v tej dušni osamljenosti morala nasloniti možu na grudi. »Ti si eden,« mu je dejala zagrenjeno »in jaz sem druga. Eno ne bova nikdar. In ko pridejo še otroci, bomo trije; ti in jaz in otroci bomo vsak po svoje hoteli v drugo smer. Saj drugače ne more in ne bo moglo biti. Predaleč narazen sva zrastla drug za drugega.«

V katoliški kapeli je zazvonilo v tretje k polnočnici. Zalka se je dvignila in se oblekla. Gledala je v lučko pred jaslicami in solze so ji same od sebe polzele po licu. Borivoju je bila težko razumljiva ta njena žalost in bilo mu je, kakor da je nečesa kriv. Smilila se mu je Zalka, a v vsem tem ni mogel do besede. Čutil je, da bi bila vsaka tolažba odveč in je raje molčal. Ogrnil si je površnik tudi on in jo spremljal k polnočnici.

Ko sta se vračala, se je sredi poti privila k njemu.

»Odpusti Borivoj, nisi ti kriv, niti jaz, da je tako. Ali pa oba, kakor se vzame. Rada te imam, in če je greh, da sem ravno tebe vzljubila, naj se za ta greh pokorim. Rešila bi srčno rada najine otročičke težke razdvojene poti, ki jih čaka, in ki naj bi šla po sredi med mojo in tvojo vero. Ali naj bo to življenje?!«

Ko sem ob neki priliki vprašala Zalko, kako se počuti, se je nasmehnila s smehom žene, ki zna dobro prikriti vsa morebitna razočaranja, bodisi velika ali majhna. »Hvala«, je dejala. »Vendar, če bi bila še enkrat dekle, bi bolj pazila na svoje srčne zadeve. Mislim, da bi drugič bolj pazila v koga bi se zaljubila. Vem, da je velika večina deklet tu doli, ki so mi po lahkomišljenosti precej podobna. Iščejo in silijo v prilike, ki niso zanje. Razum jim pomeni prav malo ali pa nič. Taka sem bila tudi jaz. Toda o tem bi vam lahko napisala celo knjigo. Ali verujete?«

Prav rada sem ji verjela.

Vsem mojim znankam iz lanskega leta! Pisma so utihnila. Morda zato, ker sem tudi jaz molčala nekaj časa? Verjetno. Vendar se je to zgodilo čisto proti moji volji. Hočem, da je življenje med nami, in da ne štedite svojih življenjskih odkritij zase. Upam, da se boste oglasile, in da bomo spet pokramljale kakor preje. Pozdravljam in pričakujem! Vaša Marija.