Luka Gaber
| Luka Gaber, zgodba J. Česnik |
| |||||||||||||
Dobro se spominjam kmeta Gabra, dobro sem si zapomnil povest njegovega življenja. Povedati jo hočem tudi vam.
Luka Gaber je bil na stara leta čisto sam in zapuščen kot trs sredi puščave. Velik je bil in močan, zdrav in krepak, neupogljiv kot kraška skala. Debelo glavo je imel in sive lase, majhne črne oči, nagubano čelo in uvela lica, široka usta in gosto brado. Njegova hiša je bila največja v vasi, dvonastropna, lepo zidana in pobeljena, hlev dolg in visok, zračen in prostoren in v njem po petnajst goved in par konj. Po dva hlapca sta delala in vozila, po dve dekli ste molzli krave in krmili prašiče, in stara Marijana je kuhala družini zajtrek in kosilo, južino in večerjo ter stregla gospodarja.
Zgodilo se je, da je zbolel. V gozdu je nakladal hlode, prišla je ploha, namočila ga je do kože, in ko je prišel domov, se je stresel po vsem životu. Legel je in se pogrnil črez glavo, da se spoti. Po zdravnika ni poslal. Zdelo se mu je škoda denarja in »padarja« še ni rabil v svojem življenju.
Marijana je sedela zraven postelje in čakala gospodarjevih ukazov. Bila je majhna, sključena starka, sivih las, uvelega obraza, na desno oko slepa. Udaril jo je nekoč gospodar po obrazu in ji ga izbil. Ni šla k sodišču, molila je zanj, da ga Bog razsvetli in mu da pravi um in pamet, da se spokori in spozna svoj greh. Gospodinja jo je prosila na smrtni postelji, naj ga ne zapusti do zadnje ure, naj moli zanj in se ga usmili. In Marijana je zvesto izpolnjevala poslednjo željo svoje ljube gospodinje, Gabrove Ane.
»Gospodar, kaj naj skuham za večerjo?« je vprašala potihem, kot bi se ga bala.
»Skuhaj mi jajčjo juho. Skuhaj tako, da ozdravim. Jutri bo treba zopet v gozd. Postelja je za lenuha, ne za pridnega človeka. Jaz sem zdrav, še dvajset let bom živel. Tako se mi je sanjalo.«
Odgrnil si je glavo in govoril s hripavim glasom.
»Ne trudite se in ne napenjajte svojih pljuč. To škoduje.«
»Kaj tebi mar? Tu sem jaz gospodar, delam, kar se mi poljubi, in ne vprašam nikogar, ne sodnika in ne župnika.«
Zazvonilo je tedaj nalahno, dvakrat je pozvonilo. Nekdo se je ločil s sveta, odplavala je duša nad oblake. Gaber si je zatisnil ušesa, da ne čuje mrtvaškega klica. Če je mrliču zvonilo in če so ga pokopavali, je bežal v gozd, da ni čul pretresujočih opominov, bežal je, a ni ubežal glasu svoje vesti. Odzvonilo je in za hip se je oddahnil. Mora je legla iz njegovih motnih oči in potnega čela, in s tihim glasom je vprašal Marijano:
»Kdo je umrl?«
Marijana je molila in ni dobro čula.
»Kaj pravite, gospodar?«
»Štor gluhi, ali so ti ušesa zakapana s smolo? Kdo je umrl, vprašam.«
»Ne jezite se, gospodar! To vam lahko škoduje. In jaz sem v skrbeh za vaše zdravje.«
»Nehaj, nehaj in povej, kdo je umrl.«
Zamahnil je, da bi jo udaril, a roka mu je padla na odejo in začutil je veliko slabost.
»Bartolova Meta je umrla. Bolna je bila teden dni.«
Pogledal je Marijano z dolgim pogledom, se prijel za prsa in — nobene besede ni bilo iz njegovih ust. Le v obrazu in očeh se je pojavil čuden strah.
Zazvonilo je znova, žalostno so peli zvonovi in njih enakomerni glasovi so se gubili nad daljnimi gozdovi in mirnim poljem. Gaber je stisnil glavo pod odejo in si zamašil ušesa, Marijana je počasi drsala v kuhinjo, da skuha večerjo družini in gospodarju.
Tema je legla na naravo in Luka Gaber ni še pokukal izpod odeje. Ko je prišla Marijana z večerjo, je ni čul, in vrnila se je, ker ga ni hotela dramiti. V duši so mu vstajale težke misli, nadlegovale so ga grde pošasti, potil se je, da je bila mokra rjuha. Vroče mu je bilo, a ni si upal pogledati bele mesečine, ki je trepetala po sobi.
Prišla je Marijana znova. Čul jo je in bilo mu je laglje. Odgrnil si je glavo, pokusil jajčjo juho; ni mu šla v slast. Le dva požirka je zaužil in odložil žlico.
»Nocoj moraš spati v sobi, Marijana,« je ukazal, in starka si je postlala na skrinji in legla. In zadremala je kmalu.
Svetilka je brlela na mizi, njen soj se je boril z mesečino in trepetal na šipah.
»Prokleto je moje življenje in jaz sem proklet.«
Pred njegovo dušo so vstajali spomini, neprijetni in težki. Redko je mislil Gaber na svoje življenje, a tisto noč je mislil. Čim bolj seje branil teh spominov, tem bolj so prihajali v vas.
Bilo je v letih norosti, letih veselja, smeha, godbe in plesa. Luka Gaber je imel strogega očeta, za vsako besedo je zarežal nad njim. To je podedoval Luka po njem, drugega ne, ne poštenosti, ne vere in ne ljubezni. V tistih letih se je seznanil z lepim, a revnim dekletom, Bartolovo Metko. Zaupala je njegovim besedam, sladkim in vabljivim, ujela se je na vado. Lazil je okrog njenega okna, jo božal, ji obetal nebesa in kupoval svilene rute. Tako se mu je vdala z dušo in telesom in zgodilo se je, kakor se zgodi tisočkrat zapeljani revi. Dobila je sina, mati jo je klela in jokala, Metka je trpela in molčala in izdala ni očeta svojega sina. Obetal ji je, da jo vzame za ženo, ko mu izroči oče kmetijo. In verjela mu je. Ko je pa oče umrl in je dobil posestvo, ni hotel več čuti o njej niti besedice. Ženil se je pri bogatinu Trkmanu, ker je ljubil njegove tisočake, ne pa njegove blede, a zale hčerke Anice. Metka ga je tožila, Luka se je smejal. Tam pred sodnikom je vzdignil tri prste svoje desnice in prisegel pri Bogu, da ni oče Metkinemu sinu. Tako je nakopal črni greh na svojo vest.
Vzel je Anico, ki je trpela pri njem kot sužnja. Kakor dekla je delala, nosila na glavi težke cule zelja, velike rjuhe stelje. Če se je ujezil, in to je bilo pogosto — jo je gnal kopat. Če ga ni bilo doma, se je oddahnila. Včasih je prišel pijan kasno po noči in jo je natepel; klel je in vpil, če mu ni bilo kaj po volji. Zdaj so bili žganci preslani, zdaj preplebki, drugič je bilo mleko prekislo ali presladko, danes je bila jed prevroča, jutri premrzla. Nikoli ni bil zadovoljen. Imetje se je prepočasi množilo, zaslužek je bil premajhen.
»Denar, denar je nekaj vreden, drugo so vse stare čenče,« je pravil. Brezobzirno je grabil na kup, kjer je mogel. Mikuža je ogoljufal za gozd. Petsto je bil vreden, in v pijanosti ga je prodal nevednež za dvesto. Posojal je na visoke obresti, dokler ni zagnal kmetije na boben. Če se mu je zdelo, je pustil reveža na domu, da mu je služil za beraško plačo. Sit ni bil denarja do smrti.
Kdo bi mu zastavil pot pri delu, kdo bi ga razkrinkal? Luka Gaber hodi v cerkev, Luka Gaber je pobožen človek, daje Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega, da vsako leto za sv. mašo, da bi mu uspevala kmetija. Kdo ga udari? Na svetu ga ni, pride pa gotovo in potegne ostro nabrušen meč.
Luka Gaber je stal na vrhuncu svoje moči. Za njim dolga vrsta plodnih let in pred njim vse lepo in jasno kot nebo v pomladnih dneh. Imel je pridno ženo, suho in trudno od naporov in trpljenja, a vedno živahno. S svojo molitvijo je krotila jezo božjo in klicala blagoslova nase in na družino. Ves dan je delala na polju, solnce jo je žgalo in koža na obrazu je postala ohlapna. Zvečer je pokleknila pred razpelo, ga poljubljala in točila grenke solze; po celo uro je molila in odleglo ji je v duši. Drugo jutro je vstala vesela in pogumna, pripravljena na nove žrtve. In imel je dva sina, Petra in Andreja, zdrava in krepka fanta, in Manico, nedolžno dekle, drobnega života in majhne glavice. Manica je bila vsa materina, potrpežljiva in pobožna kot požrtvovalne device v prvih časih krščanstva. Ustvarjena je bila za samostan, fanta sta pa bila samoglava in nagle narave kot oče. Posebno starejši Peter je hodil svoja pota, ko je komaj zapustil šolske klopi. Popival je in se ni zmenil za materine prošnje in očetove kletve. Tako se je zgodilo, da se je ujezil Luka Gaber in se tresel od togote. Zgrabil je svojega sina in ga pretepel po hrbtu s polenom, da je obležal na mestu. Ko se je zavedel, se mu je bledlo in postal je bebast. Peljali so ga v norišnico, kjer je črez par let umrl.
Ana je bridko čutila ta udarec. Začela je vidoma pešati, ginile so ji moči. Nekega dne je legla in ni več vstala. Pol leta je ležala, Luka se ni brigal zanjo. Težko je čakal njene smrti. Ko je zdravnik rekel, da umre polagoma kot ugasne lučka, je Gaber jezno pljunil na tla.
»Torej še ne bo konca! Pridigala mi bo dan za dnem, naj skrbim za otroke, naj jih lepo učim.«
Marijana ji je stregla in Manica, šestleten otrok, je jokala ob postelji.
Prišla je smrt, skrivaj je utrgala bolnici nit življenja. Gabrovo srce je ostalo zakrknjeno. Tako je: strast je najprej podobna pajčevini, kmalu je pa močna kot rjuha.
Luka Gaber ni imel od tedaj sreče. Umrl je njegov angel varih, umrl je angel varih družine. Voz je ropotal po strmini, nesreča je trkala na vrata, a Gaber se ni zmenil zanjo.
Dorastel je sin Andrej. Kot jelka v gozdu je bil ali topol kraj ceste; oče je bil nanj ponosen in dekleta so sramežljivo povešale pred njim oči, skrivaj so ga pa rade gledale.
V tistih dneh se je zaljubil v ubogo dekle, gozdarjevo Lenčiko. Poštene namene je imel z njo, in nekega dne je stopil pred očeta in odkril mu je svojo dušo.
»Dajte mi kmetijo! Dovolj sem star in dovolj sem vam služil.«
»Dokler bo migal moj mezinec, ne dobiš niti vinarja. Delaj in ne misli na ženitev! Delo je mazilo proti zatelebanosti. Misliš, da sem izgubil pamet? Tisto Lenčiko da bi vzel? Pojdi se solit!«
»Pojdem, pojdem. Svet je velik in rad bi si ga malo ogledal.«
Odpeljal se je v Ameriko in leto potem je šla za njim gozdarjeva Lenčika. Od tedaj ni čul Gaber ničesar več o njem.
Manica je prosila očeta, naj se usmili brata. Zarežal je nad njo in jo sunil od sebe. Čutila je v duši veliko bolest, molila je in počasi je dozoreval v njej sklep, da pojde med samostanske zidove delat pokoro za očetove grehe. Razodela mu je svojo željo, a zarohnel je in ji zapretil, da jo ubije, če ga ne uboga. Prosila je in jokala, vse zaman. Ovenela so ji lica in usahnila je kot roža po slani. Umirala je počasi, neko jesen jo je pobrala sušica.
Luka Gaber je osamel. Le Marijana mu je bila zvesta po naročilu svoje nesrečne gospodinje. Nabiral si je denarja, delal je, ker je bil trden kot dren, pohlep ga ni zapustil, strast se ga je držala kot mol stare suknje. Prišla je starost in bolezen.
Take misli je imel Luka Gaber in vso noč ni spal; v duši so mu vstajali spomini, neprijetni in težki. Čim bolj se jih je branil, tem rajši so prihajali. Najhuje ga je pekla krivica, ki jo je storil Bartolovi Meti. Ni se mogel znebiti spomina nanjo, na njeno pusto življenje in njenega sina, ki blodi Bog ve kod po svetu. In zdelo se mu je, da preti Meta s solznimi očmi, kot mu je zapretila pred sodnikom: »Pomnil me boš svoj živi dan. Bog te bo kaznoval.«
Šele proti jutru je zaspal od utrujenosti; ko se je prebudil, je bil slabejši in začel se je bati za svoje življenje. Poklicali so mu zdravnika. Pregledal ga je in zmajal z glavo. Gaber je to opazil in zahropel s slabim glasom:
»Tak je res hudo? Hudič naj vzame vse skupaj! Zakaj sem se pehal in potil, če umrem kot berač. — Koliko časa še utegnem živeti, dohtar?«
»Ni lahko reči: umrli boste ali živeli boste. Zoper pljučnico in starost se je težko boriti z medicino. Poskusim vse, a pravim vam: spravite se z Bogom, če se vam zdi potrebno.«
Zdravnik je pustil zdravila na mizi, dal navodila Marijani in odšel.
»Vidim, res pride smrt,« si je mislil Gaber. »Še dohtar je obupal. Treba bo pustiti posestvo in denar. Drugi bodo uživali žulje mojih rok. Da bi mogel uničiti vse imetje! Ne, ne smejo uživati mojih žuljev.«
Spomnil se je, da mu je pred letom ponujal za hišo in posestvo bogatin Nabergoj 150.000 kron.
Takrat ni hotel dati, upal je, da živi še dolgo. Saj se mu je sanjalo, da bo živel še dvajset let. Danes bi dal precej, vse bi prodal. Da le pride Nabergoj!
Poslal je hlapca s konji ponj. Pripeljal se je in zgovorila sta se pred pričami.
»Hiša je moja do smrti,« je rekel Gaber s tihim glasom.
»Hiša je vaša do smrti. Denar dobite v osmih dneh.«
»Šele v osmih dneh? Ali ni mogoče prej?«
»Prej ne morem,« je odgovoril dolgi Nabergoj in se odpeljal gledat polja, njive in travnike.
Luka je bil vedno slabejši, le upanje na tisočake mu je daljšalo življenje. Marijana ga je prosila, naj se spravi z Bogom. Odgovarjal je: »Čas je še za to.«
Teden nato je Nabergoj izplačal dolžno svoto, in Luka je mogel uničiti vse imetje na mah.
Ko je drugi dan šla Marijana na polje, kakor je ukazal gospodar, je začutil potrebo, da prešteje svoje bankovce v omari. Zlezel je s postelje, si ogrnil rjuho in se plazil do skrbno zaprtih predalov. Odklenil je varno in privlekel na dan dve listnici, polni bankovcev. Prisedel je k mizi in štel. Naštel je pet tisoč. Poljubljal jih je in se jokal nad njimi. In segel je v nedrije in prinesel iz njih Nabergojeve stotake.
»Nihče vas ne sme imeti, nihče.« Stisnil jih je v kepo. Velika je bila in nerodna. Lezel je k peči, odprl vratica, prijel žveplenko in podrsnil po zidu. Ožgala se je in zaplapolala, bankovci so goreli. Siv dim se je valil iz peči, švignil je plamen in zažgal se je rokav Gabrove srajce. Obliznil je rjuho. Luka jo je vrgel od sebe, a noge so mu onemogle, zavpil je in se zgrudil na tla.
Dim se je valil iz sobe. Zapazili so ga otroci in začeli vpiti. Prihiteli so ljudje. Iz Gabrove sobe so že švigali plameni. Drzen fant je skočil po Luko in ga prinesel pred hišo. Bil je mrtev. Strašen je bil pogled osteklenelih oči, prsti so krčevito grabili za prsa, obraz je bil spačen.
Ko je prihitela Marijana domov, je pokleknila poleg Gabra na tla, jokala in tarnala: »Jaz sem kriva njegove smrti,« in ni se dala utolažiti.
Ogenj so pogasili in odnesli Gabra v hišo, da ga polože na oder.
Rekli boste: Ljudje Gabrove vrste ne žive na svetu. Motite se. Hodil sem po rodni zemlji in sem jih srečaval. Pred njimi prokletstvo, za njimi jok. Delavcem utrgujejo težko prislužene vinarje, poslom ne izplačujejo ob letu zaslužka, dasi hranijo bankovce po hranilnicah in jim gnijo po omarah, sirote zatirajo, bližnjega prezirajo. Podobni so hudi povodnji, ki uniči vse rodovitne travnike. Videl sem jih in sem žaloval nad njih usodo, kakor joka starka nad izgubljenim sinom in domovina nad pokvarjenim narodom.