Luna (Janez Cigler)
| Luna Janez Cigler |
Objavljeno pod psevdonimom Višnjagorc.
| |||||||||||||
Če v jasni noči pod milim nebam kviško oči povzdignemo, zaglédamo neskončno število zvezd, ktére na podnébji kakor svitle lučice migljajo. Še veliko več jih je pa, ki jih ne vidimo. Vse te nebéške lučice se nam vidijo majhne le zato, ki so grozno dalječ od nas, v resnici pa so velike. One se neprenéhama vertijo v nam neznanih od Bogá njim odločenih krogih. Vsak vé, de vsaka še tako velika réč, dalej če smo od nje odločeni, manjši se nam vidi. Močno velika cérkev verh visociga hriba sozidana, če jo 5 ali 6 ur od njé odločeni ogledujemo, se nam zdi kakor majhna béla skalica. Kdor je per morji kadaj bil, je lahko vidil, de, kadar ljudjé napovedane barke perčakujejo, ker so vajeni, jo že od dalječ vgledajo, pa vidi se njim kakor racica, ktera po vodi plava; kadar h kraji pride, je grozno velika. Nektére barke so velike kakor gradovi, tako de se je čuditi. Drugač bi se pa mi čudili, ako bi se ktera zvezda naši zêmlji toliko perbližala, de bi jo zamogli viditi kolikoršna je.
Modri zvézdoglédci več del menijo in pravijo, de vse te nebeške krogle niso samo nas razveseljevati vstvarjene, ampak de v njih tudi prebivajo žive stvari človekam enake, ktere po svoji šegi častijo in molijo svojiga stvarnika. Vediti tega vender gotovo ne moremo. Modrijani le pravijo, čemu bi bil Bog toliko in tolicih prebivališ vstvaril, ko bi jih ne bil napolnil s prebivavci? Čemu bi bila naša zemlja, ko bi ne bilo ne ljudí, ne nobene druge žive stvari na nji? Tedaj so tudi prebivavci v solncu, v luni in v vsih drugih zvezdah, kteri imajo svojimu prebivališu permerjene telésa, imajo pamet in se veselijo svojiga življenja. Morebiti bomo kadaj, to je na unim svetu, tudi od tega kaj več zvedili; kdo zamore tukaj zapopasti božjo modrost!
Med vsimi nebeškimi lučmi narveč dobrote dobivamo od solnca; to vsakter sam vidi in čuti. Žlahtno solnce nas vsaki dan razveseljuje s svojo svitlobo, ogreje nas in célo zemljo; s tem jo storí rodovitno. Vsak sam lahko misli, kako žalostno bi bilo na svetu naše življenje, ko bi nikdar lepiga solnca ne vidili, ko bi v večni tamoti in zimi prebivati mogli. Brez solnca bi tudi živeti ne mogli, zato ker bi potrébniga živeža ne imeli; brez solnčne svitlobe in brez toplote bi nič ne zrastlo; brez solnca bi kmalo vsi ljudjé lakote in zime umerli. Kako velika dobrota je tedaj solnce!
Nar bližneji tovarš in sosed naše zemlje pa je luna ali mésec. Kakor so vse nebéške luči, kterih je brez števila, okrogle, tako je tudi luna okrogla, ravno ko naša zemlja. Luna ni zlo dalječ od nas; zlo učeni zvezdogledzi so do čistiga zrajtali, de ena in petdeset tavžent, osem sto tri in dvajset milj je od zemlje do lune. Ko bi zamogli trideset naših zemlj eno verh druge naložiti, bi do lune dosegle. Luna je trinajstkrat manjši ko naša zemlja, to je: ko bi zamogli trinajst lun vkup stlačiti in iz njih eno narediti, po tem bi bila luna po velikosti naši zemlji popolnama enaka. Če so tadaj prebivavci v luni, kakor učeni mislijo, kako častitljiva in lepa se njim mora viditi naša zemlja, ktera se njim kaže trinajstkrat večji, kakor se kaže nam luna!
Učeni možjé so znašli take gledavnike (Perspektive, Fernröhre), kteri nam dalječ od nas odlóčene rečí blizo pokažejo. Gledavniki (ali perspektivi) so taki tulji (Röhre), ki so v njih glažavnate zbrušene šipe vdelane, ktere vsako reč večji, in daljne reči bližeji kažejo. S takimi gledavniki ali tulji, ‒ kterih nekteri so grozno veliki, tako namreč de se skozi njé vsaka reč sto in šestdesetkrat večji pokaže, ‒ se grozno dalječ od nas odločene stvari, kakor blizo vidijo, in se lahko pregledujejo.S takimi gledavniki učeni zvezdogledci večkrat v luno gledajo, in jo tako blizo vidijo, de noter v luni ali mescu prav lahko razločijo hribe in doline, gojzde in planjave in več drugih reči. Luna se tako obrača, de nam zmerej ravno tisto stran kaže naj bo polna ali prazna, to je o mlaji in o šipu. Une straní nam luna nikoli ne pokaže. To se prav lahko spozna z gôlimi očmi, ker v luni zmirej vidimo ravno tiste lise ali maroge. Proge ali lise v luni niso nič drujiga, kakor senca, ktero visoke gore v luni naredijo; v velike globočine med gorami ne pride solnčna svitloba, zato se nam luna nikoli vsa čista in svitla ne pokaže, ampak kadar je senca, se nam pokažejo tamáčne lise, próge.
Lise ali proge v luni so nekadaj že dajale priložnost več praznim veram in neumnim vražam. Več sto let se ohrani med nemškim ljudstvam vraža, de v luni je za kázen ali štrafingo tisti mož, kteri je šel v nedéljo v gojzd derva poberat; še zdaj se v luni vidi mož, kteri butaro derv na herbtu nêse. Proge v luni se res ravno tako vidijo, kakor de bi mož stal in butaro na herbtu nésel. Tudi per nas na Krajnskim se je še ohranila vraža ali prazna vera, ktera pravi, de mož, kteri se v luni vidi in kladvo v rokah derži, je kovač, kteri je z kladvam svojo mater po glavi vdaril in vbil. Drugi pravijo v luni je Kajn za kazen ali štrafingo, ki je svojiga brata Abelna umóril. Še več drugih vraž in praznih vér se najde med ljudmi, kar lise v luni zadeva; ker ljudjé ne vedo, de to stori le sénca visocih gorá v luni, kolikoršne visokosti ni najti na naši zemlji.
De ima luna tudi nekoliko moči do naše zemlje, so naši spredniki že nékadaj spoznali. Ne le samo, de nam luna nočí razsvetljuje, ampak de ima tudi nekoliko močí do vode, do seliš in do druzih stvari na naši zemlji, in morebiti tudi do naših trupel, vsi učeni in drugi skušeni možjé terdijo. Marsiktere bolézni so vselej hujši ob čásu, kadar se luna polni ali naraša (kakor nekteri prav napačno pravijo; kadar luna gori jemlje), in pojenjajo ali celó popolnama minejo, kadar se luna manjša ali nazaj jemlje. Od nekteriga pravijo, de je mésčin; s tem se toliko reče, de njegova bolezen se ravná po mesčnih spreminílih. Morebiti tedaj luna tudi kaj našimu zdravji perzadéva.
Že nekadaj so kmetje verovali, in še zdaj verovajo, de ima luna posebno moč do rasti naših zéliš. Zato nektere semena sejejo ali sadijo raji ob času polne lune, druge sejejo ali sadijo le rajši o mlaju, tode dva enako ne ravnáta, in v dveh krajih ni enake navade. De bi kmetje vedili, ktere semena o polni luni, in ktere o prazni luni sejati, naj ohranijo to poglavitno vodivnico ali regelco: „Vse semena, ktere sad naredijo verh zemlje, se morajo sejati ob času, kadar se luna naraša (gorijemlje) ali o polni luni. Vse semena, ktere sad naredijo pod zemljo v bonkah ali koreninah, se morajo sejati ali saditi ob času, kadar se luna manjša, o mlaji.‟
Kdor se bo hotel po tej poglavitni vodivnici ali regelci ravnati, ktera velí o polni luni sejati vse semena, ktere verh zemlje sad narejajo, in o mlaji sejati vse semena, ktere v zemlji v bonkah sad narejajo; naj seje o polni luni vse žita, vse sočivje in vse druge zéliša, kterih kmetvavci za poklajo potrebujejo, in se zelene (frišne) ali pa suhe živini poklajajo. Tako detela, grašica, in mnoge trave veliko večji zrastejo in per živinski reji več zdajo, če so sejane o polni luni, kakor ko bi bile sejane o mlaji. O mlaji naj seje repo, korenje, kapus, peso, kolarabe, in več takih zéliš, vender presajati jih nikoli ni treba o mlaji, ampak vselej o polni luni. O mlaji naj sadi krompir, čebulo, česen in več takih reči. Uzrok, zakaj nektere zéliša bolj storijo sejane o polni, kakor sejane o prazni luni ali o mlaji, je letá: Zéliša, ktere verh zemlje ali kviško sad obrodujejo, potrebujejo več mokrote in več svitlôbe k svoji rasti posebno od začetka; o polni luni imajo tedaj po dnevu in po noči svitlobo, tudi rosa je vselej véčji o polni luni kakor o mlaji, zato z veseljam kviško hitijo in obiln sad zastavijo. Zéliša, ktere v zemlji sad narejajo, ne potrebujejo k svoji rasti ne toliko svitlôbe ne mokrôte, zato ker jim ni treba visoko kviško zrasti, ampak le tréba je njim v koreninah se debeliti. Ker tedaj take zeliša ponoči nimajo svitlobe, tudi ne toliko mokrote, bodo tudi obilniši sad obrodile. Vse take reči je ljudi le dolga skušnja naučila; naj vsak kmetovavec tudi sam poskuša in naj se prepriča. Kdor grah, bob, léčo in več taciga sočivja o mlaji ali ob času, kadar se luna manjša (dolijemlje), sadi, bo malo dobička imel, ker grah bo cel čas cvetel do terdne jeséni, in le malo strokov narédil; še tisti so večdel prazni.
Zéliša in cvetlice (rože) presajati, drevésa cepiti, in vinske terte obrézovati, je nar boljši o polni luni; to so zdavnej že skusili učeni vertnarji in gorniki.
Le skušnja mora nas učiti,
Iz zemlje prida več dobiti;
Zató naj vsaki sam poskusi,
Potlèj še lé naj jezik brusi
Višnjagorc.