Luni
Luni |
|
Znad višav se zliva tihotna luna,
z bledim svitom gore zlati. Pobegne
mrak, – kot biser zemlja bleskuje rosna
z lučjo oblita.
Samši žene v noč me otožnost serca,
išem v svetu tihem mirú; al našel
kdaj ga bom na zemlji, nevém – al vém da
unkraj gotovo.
Ah zato me vabi miloba tvoja,
ki nam kažeš pot do dežele srečne!
Večno nove nade, skerbi morijo
dušo nam tukaj!
Tam pa, kamor tebi sledí hlepenje –
tam je mir, tam kip ohladí se serca:
prosto prosto dviga se duh, vezivnih
rešen oklepov!