Móč domovínske ljubézni

Móč domovínske ljubézni
(Pesni)
Fran Serafin Cimperman

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Prahú oblák se víje, zakríva šírno plán,
Vihárja nij in vendar se čuje hrúm glasán,
Privrèl Turčin je vojsko v slovensko zêmljo spet,
Da ljubi mir bi skálil, ki bil je nékaj lét.

Pred trúmo jézdi paša, na mésto vprè očí,
Ki daleč na planjavi prijazno mu stojí,
Na mésto to obèrne se svojo vso vojskó;
Oj, zêmlja bo močíla se strašno kervijó.

Pa bolj ko približúje se paša méstu žé,
Čedalje bolje têško postája mu sercé,
Ne vé si razložíti, kaj ga takó teží,
Da se mu iti vstávlja in mèrzel pót potí.

Ne misli vèč na zmágo, ne misli vèč na bòj,
Pogúm je divji vgásnil, počási pélje ròj;
Dospèl je z njim do mésta, ki straha trepetá,
A vendar še k napádu mu známenja ne dá.

Nemíren opazúje prijazno mésto, kràj,
In zdí se mu, kot hôdil bi bil že tù kedàj,
Spomín na mlada léta mu v pèrsih zbuja se,
Vse, kar okróg zagléda, skoraj mu znano je.

Naenkrat vgléda v méstu, – obraz se je zvedril, –
Oj, sréčno hišo malo, k v njì se je rodíl;
Spozná pa tudi dôbro, da kràj je dóm njegóv,
Od sèrca se odválil pretêsni je okóv.

Oj, glej! kakó mu pade iz rôke svétli mèč,
Sam vèrže se na zêmljo, poljúbi jo solzèč;
Vojáci pa króg njêga vsi glédajo stermé,
Drug drugemu prigódbe razjásniti ne vé.

Vesél spet vstáne paša, vojákom govorèč:
„Junáci dragi moji, le naj mirúje mèč,
Tu krí naj se ne lije, kjer ljubi moj je dóm,
Od kterega podál se jaz níkdar vèč ne bom.

Pustite mêne tukaj, vi pójdite nazáj,
Povêjte, da na Turškem tam nij moj rôjstni kràj;
Recíjte, na Slovenskem jaz pravi dóm imám,
Za kteri, če je tréba, življênje svoje dám.

Od njêga sem bil lóčen lét dólgih tridesét,
Zdaj pa sem nášel sréčno ga vèndar slednjič spét,
Povêjte tudi cáru, ki mêne íma ràd,
Naj bi od moje zêmlje odvèrnil vsak napàd.

Recíjte, da ga prósim, naj vse mi odpustí,
Za službo zvésto tó-le plačílo podelí:
Da spet živéti v svojem domovji dragem smém,
Da mír stvorí za vselej slovenskim vsem ljudém.“

Odprávijo vojáci nazáj na Turško se,
Povêjo cáru, kar jim naróčil paša je;
Njegôve žêlje spólni mogóčni turški cár,
Potíhnil po Slovenskem zdaj bôjni je vihár.