Ne tugovajte po neizgubljenem!
Joung.
Tebi ah! tudi očí so stamnile,
tiha zastala je žila sercá.
Roko, ki slavne podobe 'z nje lile,
smertna pokriva zdaj senca hladná!
Grob Tvoj solzíce operajo vroče,
zdiha po Tebi, kdor Te le poznal;
sklicati ah! al Te več ni mogoče:
nihče ne verne iz groba se tal!
Stresel Tvoj beg me je v serce nesrečno,
rano pekočo mi huje vžgal spet; –
vendar privošim plačilo Ti večno,
neumerjočim ko zdaj si prištet!
Vreden sin doma, postavil mu dike,
v barvah razlival si večen uzor,
dihal iz duše prekrasne si slike,
slavnega slavi Te Tvoj umotvor!
Zdelal poslednje si delo slavito,
večnemu v čast daroval si vso moč;
komaj je bilo očesu odkrito
že Te zakrila nam černa je noč!
Vreden dostojnega bil si plačila,
ah! al kdo dal Ti ga vendar bi bil,
ko domovina, plačilka le mila,
sama ne zvije 'z neskončnih se sil.
Stresel Tvoj beg mi je v serce nesrečno.
rano pekočo mi huje vžgal spet;
vendar privošim plačilo Ti večno,
neumerjočim ko zdaj si prištet!
