MACESNOVA LUČ (esej o očeh)

Oči so od daleč,
iz globoke teme.

V njih je sled panike,
ker se je nebo povesilo,
še preden sta nastala

človek in vzvod. Pred
prvim spevom, ko je bil svet
krvavkast stok, ko se je trlo srce
zvezd. Težko, žareče. Zlobno.

V očeh je nekaj rumenih krikcev.
To so ostanki Ptolomejeve more.
Ali pa prve ljubezni primata,

ki je božal z gorjačo. Mogoče
oči vidijo, ker so iz globoke teme,

od daleč.


Oči so slepe.
Slepe od ljubezni, sovražtva,
vere in izdajstva.

Ko so slepe, je vanje uprt
vsevidni pogled.
Ljubljena jih motri, smrt,
Bog in odpadnik.

Takšno zrenje zamenja
slepoto z lepoto, zato
mu pravimo Macesnova luč.
V njeni bližini jočejo netopirji,
otroci pa izgovorijo prvo besedo.

Oči so slepe, kadar rob roženice
hlapi v sinji vsevdilj
in diši po smoli in špranjici.


Oči so stroj za štetje zvezd.
V njih se svetloba oblikuje
v snop in grozd in list in prst.
In v smrtni pršec, ki temni

iz smisla v razodetje. Oči
najdlje ostanejo v spominu,
ko že zdavnaj slika obledi,
papir, postava, glas, obraz.

Ker to, kar vidijo oči, je prvi
in poslednji čas. In vmesni
pas, ki nam kot strast pripada.
Le za oči je vsaka senca, vsaka

zarja nova, vanje pride iznenada.
Oči so stroj za preobrazbo sanj
v spokoj - in za spočetje.


V očeh je strah začetek štetja.
Kdor šteje, šteje za neskončnost,
ki ji ni primeren. Naj bo cinik,
naj bo veren. Zato v očeh je -
le začasna - pot k najprvi luči.
Po njej vse, kar šteje, pride do srca:
ljubezen in tesnoba, ki nas muči.

Kar štje, je prav to, nepredstavljivo.
Se čudiš, da te ližem sredi stavka
in zate trepetam? Na robu zla in črne,
opustele duše te imam, v očeh.


So oči, ki jih oči ne vidijo.
Iz smrti gledajo v stvarjenje.
Približek, njihov zemeljski odtis,
je sol. Če mislimo na sol kot
na rozino joka.

Sol pač pekli, ker je spomin
na sonce in ubito vodo. Ne, ne
spomin prihaja še od dlje:
iz Perzije, nevronskih senc,
izpod obzorja prve popkovine.

Tam so doma oči, ki jih ne vidijo
oči. Doma so, kjer nas ni.
Kjer je le prazen krč, ki kliče
v ženski. Zato se luč pomlaja
v slasti in nas varno, kot svetlnik vodi

k prsim, k posoljeni bradavički.


Oči opazijo tudi praznino stvari.
Takrat jih osmodi bližina smrti
in se ne morejo zapreti.

Za hip se v njih zrcali ledena,
nevzdržno boleča ljubezen.
A kdo jo vidi?

In v čem se izraža? Ljubimce
zbega rumenkast puh na obzorju
roženice, ker diši po spolovilu.

Živali, zavzete s preprosto
svobodo, preplaši neznana
krutost, skaljena beločnica.

Kdo torej vidi nevzdržno bolečo
ljubezen? Morda praznina stvari,
ki jo opazijo oči?


Pogled je igra. Iz oči v oči.
Dovolj je videti otožno, vlažno
vdanost v past ujete srne,
spoznanje, da svoboda kar naprej

boli. Ali pa Hegla, ki se kislo smeje,
ki miri razkol stvari. Kdor vidi,
ga že ni. Kar gre čez morja, pride
prej iz zemlje, misel zmeraj

tema nežno ujčka. Ker iz oči v oči
je pravzaprav neznosno biti. Še
huje pa je skriti lastno strtost,
na pragu doma stati, vase zatopljen,

kakor vodanjk, brez dvoma.
Le proti komu si, potuhnjen, zlomljen,
šumeč in divji val krvi, ko gledaš
iz oči v oči?