MAKOVA LUČ

← LUNINA ŽIVAL

MAKOVA LUČ Volčje jagode Svetlana Makarovič

ČRNI MLINAR →

Viri:	Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem> I

Vzela je črno seme,

makovo luč prižgala:

Gori, lučca, gori.

Daleč sredi kamnatega polja

njega puhast spanec obleti.

Makov cvet mu lepi na prsih,

ukleta kača mu ljubkuje dlan.

V spanje mu sije globoka luč,

ker je jedel od makovega srca.

II

Če pride dež, ga spremeni

v soho iz temnega srebra.

Če pride dež, ga mora kača

jokaje zapustiti.

Gori, lučca, gori.

Prišel je dež, ugasnil luč.

Noč bledi, kača je odšla.

jutro bo jasno.

III

Z jutrom pade tiha slana.

Z jutrom uroki izgubijo moč.

V tujem kraju se prebudi,

rahlo začuden in sam.

Z veje visijo mrzli sadovi,

odsotno jih trga.

Naenkrat se zdrzne:

Na prsih ima znamenje.

Nosil ga bo veliko let.