Maček Ferdo igra nogomet
| Maček Ferdo igra nogomet Milan Petek Levokov |
| |||||||||
Ferdo je tigrasto siv maček in največji maček v ulici. Kot vsak pravi maček tudi on zelo rad poležava na hišnem pragu ali pa se podi z drugimi mačjimi kolegi po domačem dvorišču. Še rajši pa se Ferdo potepa po sosednjih ulicah in stika za novimi dogodivščinami. Ferdo je namreč radoveden maček in vedno rad počne zanimive reči. Včasih se kaj novega tudi sam domisli. Nekega dne se je Ferdo na dvorišču prikazal z žogo. Naveličal se je namreč plezanja po drevesih in hišnih strehah ter lovljenja z drugimi mački. Želel si je čisto nove igre. »Žogajmo se! Igrajmo nogomet!« je predlagal svojim mačjim prijateljem. Pod pazduho je stiskal nogometno žogo.»Uf, nogomet?« so se začudili drugi mački. »Ferdo, žoganje ni za mačke! Splezajmo raje na drevo. Tisti, ki je prvi na vrhu, zmaga!« so odvrnili. In ne da bi še kaj čakali, so se zapodili na bližnje kostanjevo drevo, njega pa pustili samega z žogo. Maček Ferdo se je popraskal za ušesi: »Hm, kaj pa zdaj?« Za igranje nogometa je potreboval družbo. Na igrišču na drugi strani ceste je zagledal gručo otrok, ki so se žogali. Igrali so nogomet. »K njim pojdem,« je sklenil. Otroci so ga radovedno poslušali, a odkimali. »Škoda, ravno dovolj nas je za igro,« so ga zavrnili. »Pridi kdaj drugič, ko bo kakšen izmed nas manjkal!« In so se žogali dalje, Ferdo pa je ostal sam ob robu igrišča. »S kom naj igram nogomet?« se je vprašal. »Za nogomet sta vedno potrebna najmanj dva!«
Dedek iz bližnje hiše, ki je pripeljal vnučka na sprehod, ga je slišal. »Muc, jaz bi se prav rad igral s teboj, a sem že prestar, moj vnuček pa premajhen,« mu je odgovoril. »V nogometni klub pojdi, mogoče te bodo tam sprejeli v moštvo!« mu je svetoval. »Saj res, hvala lepa, gospod!« se je razveselil maček Ferdo. In je hitro stekel proti glavnemu mestnemu igrišču. Tam je bil sedež nogometnega kluba Modri tulipani. Trenerja Modrih tulipanov je vsega obupanega našel na tribunah. Pravkar je dobil telegram, da je moštvo zapustil vratar. V moštvu, ki vse tekme izgublja, več ne mara igrati, je sporočal. Res, nogometni klub Modri tulipani je bil na zadnjem mestu lestvice. Grozilo je, da bo klub izpadel iz tekmovanja že v prvem delu prvenstva. Zdaj, ko jih je zapustil vratar, pa je njihova usoda zapečatena. Brez vratarja sploh ne morejo več igrati. »Jaz ga zamenjam,« je maček Ferdo predlagal trenerju. »Nogomet mi je všeč!« »Ti – maček?« se je trener začudil in pogledal Ferda.»Le kako?« »Spreten sem in hiter tudi!« je odvrnil Ferdo. »No, poglejva, kaj znaš!« se je odločil trener. Odšla sta na nogometno igrišče. »Hvala, ne potrebujem copat in rokavic, moje tačke s kremplji mi zadostujejo!« je Ferdo odklonil ponujene nogometne copate in rokavice. Le čepico s številko 1 si je poveznil na glavo. Tako se je počutil zelo imenitno. »Pripravljen sem, le streljajte, fantje!« je pozval igralce in se postavil na sredo nogometnih vrat. Igralci so najprej streljali na gol od daleč. Ferdo je vse žoge z lahkoto ujel. Bil je tako hiter, da se je še lahko v miru popraskal za ušesi, ko ga je zasrbelo. Streli z roba kazenskega prostora so bili že bolj nevarni. A tudi s temi žogami Ferdo ni imel težav. Ujel je vsako, tudi najbolj oddaljeno, tisto ki je ciljala v zgornji desni kot. Nazadnje so igralci streljali enajstmetrovke. Od desetih strelov je Ferdo ubranil devet. Vsakemu igralcu je že po očeh razbral, kam bo meril. Le pri desetem strelu ga je zamotila osa, ki je obkrožila njegovo glavo, potem pa odletela dalje. »Fenomenalno, muc!« je bil navdušen trener. »Kaj takega še nisem videl!« In maček Ferdo je bil še isti dan sprejet v glavno enajsterico. Že drugi dan je moštvo Modrih tulipanov čakala odločilna tekma z Belimi medvedi iz mesta na severu dežele. Če dvoboj izgubijo, je prvenstvo za njih zaključeno. Beli medvedi so bili močni igralci, njihovi udarci proti golu so bili skoraj neubranljivi. Tekme z Modrimi tulipani se niso bali. »Zmleli bomo Tulipane v modro kašo!« so se hvalili pred tekmo. V svojo zmago so bili prepričani. Sodnik, ki je prišel sodit tekmo, je bil presenečen, ko je zagledal v vratih Modrih tulipanov tigrasto sivega mačka. »Kaj pa ti tukaj, mucek?« je vprašal mačka Ferda. »Branim za Tulipane!« mu je pojasnil Ferdo. Sodniku je pokazal majico s številko 1 na hrbtu, potem pa še čepico z enako številko. Sodnik je pogledal v pravilnike, ki jih je imel s seboj. Nikjer ni pisalo, da mački ne smejo igrati nogometa. Vse je bilo po nogometnih predpisih in tekma se je lahko začela. Prvi so imeli žogo Beli medvedi in njihov glavni napadalec je takoj streljal na gol. To je bil močan strel od daleč, žoga je zažvižgala proti levemu spodnjemu kotu, vsi so jo že videli v mreži Modrih tulipanov, sodnik je že zajel sapo, da zažvižga zadetek – ko je žogo v vratolomnem skoku ujel maček Ferdo in se z njo vred odkotalil stran od gola. »Uf!« so bili presenečeni Beli medvedi. Kaj takega še niso videli. »Bravo Ferdo!« so bili navdušeni Modri tulipani. Tudi oni še niso videli takšnega skoka. »Bravo, muc! Hura, naši!« so vzklikali domači navijači na tribunah. V prvem polčasu so Beli medvedi streljali na gol Modrih tulipanov točno dvaindvajsetkrat. Poskušali so z udarci od daleč, od blizu, iz kota in z glavo, a vse je bilo zaman. Mreža Modrih tulipanov je ostajala prazna, vse žoge pa so končale v krempljih mačka Ferda. Beli medvedi so postajali čedalje bolj napeti. Lahka zmaga se jim je odmikala iz rok. V drugem polčasu so še bolj napadali, še več streljali proti golu Modrih tulipanov, a maček Ferdo je bil zanesljiv in ulovil vse žoge po zraku in na tleh, niti ena se mu ni izmuznila iz krempljev. Zaradi njega so se opogumili tudi ostali igralci Modrih tulipanov. Tudi oni so začeli streljati proti vratom Belih medvedov. In na veliko presenečenje nasprotnikov – ter navdušenje domačih gledalcev – so zadeli nasprotnikovo mrežo. Modrim tulipanom se je nasmihala zmaga. Do konca tekme je bila še natanko ena minuta. Beli medvedi so krenili še zadnjič v napad. Znani so bili po tem, da se za zmago borijo do zadnje sekunde in tudi zdaj se niso predajali. Center Medvedov je podal žogo na krilo, ta pa jo je poslal pred vrata Tulipanov. Ferdo bi žogo zlahkoma ujel, strel ni bil močan, a se je pred njim gnetlo preveč domačih igralcev. Žoga se je odbila od tal in – o, groza – domačega branilca zadela v roke. Igranje z roko je v nogometu hud prekršek in sodnik je takoj piskal enajstmetrovko za Bele medvede. Tekle so zadnje sekunde tekme. Na strel se je pripravljal najboljši strelec Belih medvedov. Posebno dober je bil pri streljanju enajstmetrovk. Do takrat noben vratar ni mogel ubraniti njegovega strela iz bele točke. Maček Ferdo se je popraskal za ušesi, si popravil kapo in počepnil na vse štiri. Bil je pripravljen. S strelcem Belih medvedov sta si zazrla iz oči v oči. Potem je napadalec vzel zalet in streljal. Strašen udarec v žogo je bil to, žoga je zažvižgala proti gornji prečki – tu pa jo je ujel maček Ferdo in z njo vred poletel čez gol, na tribune med navijače. Šele tam sta se z žogo ustavila. Tekme je bilo konec. Modri tulipani so zmagali z rezultatom 1 : 0. Veselje domačih navijačev ter celotnega moštva s trenerjem in mačkom Ferdom na čelu je bilo nepopisno. Glavni junak tekme pa je bil seveda maček Ferdo. Vendar časa za dolgo slavje ni bilo veliko. Čez nekaj dni so jih že čakale nove tekme. Na tujih igriščih, pred tujimi gledalci in proti še močnejšim moštvom. A zdaj se Modri tulipani niso več bali nikogar. Imeli so mačka Ferda. Naslednjo tekmo na gostovanju proti Rumenim tigrom so Modri tulipani igrali neodločeno, 0 : 0 je kazal izid. Igralci Tigrov so se lahko sprehodili skozi obrambo Tulipanov, a v golu jih je pričakal nepremagljivi Ferdo. Ekipo Sivih volkov so Tulipani premagali na domačem igrišču z izidom 4 : 1. Maček Ferdo si je proti koncu tekme zvil zadnjo levo tačko in je bil pri zadnjem strelu na gol za mačjo dlako prekratek, da bi ujel žogo. Na gostovanju pri Morskih psih so Tulipani zmagali z 2 : 0. Skoraj vsi igralci, ki so igrali, so šli v napad, za njihov gol je skrbel le maček Ferdo. In to zanesljivo. Enako se je zgodilo moštvom Črnih panterjev, Belih orlov, Divjih bikov in Mladih levov. Vsi so bili poraženi na domačih igriščih, pred svojimi navijači. To so bila do takrat najboljša moštva na lestvici. Le še ena ekipa je neporažena kraljevala na vrhu: moštvo Zelenih zmajev. Zanje so igrali slavni igralci iz tujine in že sedem let zapored so z veliko prednostjo pred zasledovalci osvojili prvo mesto v prvenstvu. Tudi letos so bili prepričani, da jim lovorika ne uide. Čakala jih je le še tekma z edinim zasledovalcem na lestvici – moštvo Modrih tulipanov. Prvo tekmo sta moštvi Zelenih zmajev in Modrih tulipanov igrali na igrišču Zelenih zmajev. To je bila težka tekma in končala se je neodločeno z izidom 0 : 0. Maček Ferdo je branil zanesljivo, napadalci Modrih tulipanov pa se niso mogli prebiti skozi obrambo Zmajev. Obe moštvi je čakala še zadnja tekma. Zmagovalec tega dvoboja bo postal prvak. Povratno tekmo sta moštvi igrali na igrišču Modrih tulipanov. Tribune okoli igrišča so bile polne gledalcev, v prvih vrstah pa so se gnetli televizijski in radijski poročevalci. Vsi so pričakovali napeto tekmo. »Bodo Modri tulipani in maček Ferdo odnesli celo kožo iz tega dvoboja?« so se spraševali poročevalci. Zeleni zmaji so namreč napovedovali ostro in trdo tekmo. Čisto drugačno od prve. Športni časopisi so tisti dan izšli z velikimi naslovi: »Ali bodo Zeleni zmaji našli orožje proti mačku Ferdu?« Trener Zelenih zmajev je dal le skopo izjavo, kaj lahko čaka njihove nasprotnike: »S to modro zelenjavo, s temi Modrimi tulipani, se bomo poigrali kot pes z mačko!« Kaj natančno je s tem mislil, ni hotel povedati. Modri tulipani se zaradi tega niso vznemirjali. Upali so, da bodo ob dobri obrambi njihovega mačka Ferda – in malo športne sreče, seveda – zmagali. Tudi večina športnih komentatorjev jim je napovedovala zmago. Dokler se moštvo Zelenih zmajev ni pojavilo na igrišču, je večina menila enako. Takrat pa je med gledalci završalo. V vrstah Zmajev se je prvič pojavil nov igralec: Buldog. Velik pes z ogromno glavo. Novi glavni napadalec Zelenih zmajev. Glavni sodnik se je najprej začudil, ko je pred seboj zagledal psa Buldoga. Potem pa je pregledal nogometna pravila in ugotovil, da tako kot mačkom tudi psom ni prepovedano igranje nogometa. »Vse je po pravilih, pes Buldog lahko igra!« je rekel presenečenim Modrim tulipanom. Trener Modrih tulipanov se je prijel za glavo: »To je katastrofa, izgubljeni smo, izgubljeni!« Tudi moštvo Modrih tulipanov je menilo enako: »Mi se že ne bojimo Buldoga, kaj pa naš vratar Ferdo?« Ferdo je bil maček in s psi se ni nikdar preveč dobro razumel. S kakšnimi manjšimi je že opravil in jih nagnal v beg, a zoper Buldoga je slabo kazalo. Buldog je bil močan in divji pes, ki je komaj čakal, da se zapodi proti mačku. Ko je sodnik zažvižgal začetek tekme, se je Buldog takoj pognal proti Ferdu. Ferdo ga ni čakal in je skočil na prečko gola. Tam ga Buldog ni dosegel. A zdaj je bil gol prazen, brez vratarja. Zeleni zmaji so to izkoristili in takoj streljali poti vratom. Po prvi minuti tekme so vodili z 1 : 0. Moštvu Modrih tulipanov je slabo kazalo. Po petih minutah je bil izid 2 : 0. Po desetih minutah je bilo 3 : 0 za Zelene zmaje. Kazalo je na katastrofo Modrih tulipanov. Igralci Modrih tulipanov so se hrabro borili, odvračali napade, a neuspešno. Ko se je proti njihovemu golu zapodil Buldog, je njihov gol ostal prazen. Maček Ferdo se je pred besnim psom umaknil na golovo prečko. Po petnajstih minutah so Zeleni zmaji vodili že s 4 : 0. Igralci Modrih tulipanov niso vedeli, kaj naj napravijo. Njihov trener ob robu igrišča si je v obupu pulil lase. Tudi on ni vedel, kaj naj stori. Edino maček Ferdo se je domislil rešitve. K sebi je poklical kapetana moštva. Z vrha gola mu je nekaj šepetal na uho in naročal, kaj mora napraviti. Kapetan je kimal in kimal. Potem je hitro stekel do trenerja in še njemu sporočil, kaj mu je naročil maček Ferdo. In vse na uho, da ju ne bi kdo slišal. To je bila skrivnostna rešitev. Trener je takoj razumel, za kaj gre. Pokimal je, pomahal mačku Ferdu na igrišču in stekel stran. Treba je bilo pohiteti, Zeleni zmaji so že vodili s 5 : 0. In tekma je bila šele komaj na sredini prvega polčasa. Ko se je trener vrnil na igrišče, je bil izid 7 : 0 za Zelene zmaje. V petnajstih minutah so Zeleni zmaji še dvakrat zatresli mrežo Modrih tulipanov. Vsi, gledalci na stadionu in tudi radijski in televizijski poročevalci so bili prepričani, da so Zeleni zmaji že zmagovalci. Nič več jih ni moglo ustaviti. Tudi sami so bili prepričani v svojo zmago. Takrat pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na robu igrišča se je prikazal trener Modrih tulipanov in odvezal vrečo, ki jo je prinesel s seboj. Iz nje je stresel dlakavo bitje, ki je radovedno pogledalo naokrog in visoko dvignilo dolga ušesa. Potem je živalca stekla na igrišče in se pomešala med igralci. Nihče od igralcev je ni opazil, le pes Buldog. Divje je zatulil in se pognal za njim. Buldog se ni več zmenil za žogo niti za mačka Ferda, zdaj ga je zanimalo le še dolgonogo bitje, ki je lahkotno dirjalo pred njim. Gledalci ob igrišču so od začudenja skoraj onemeli. »Kaj se dogaja?« so se spraševali. »Kaj počne zajec na igrišču?« Po igrišču je dirjal dolgonogi poljski zajec, za njim pa pes Buldog. Zajec je trikrat obkrožil igrišče, nato pa jo je ubral proti glavnemu izhodu. Buldog mu je besno sledil. »Buldog, vrni se! Takoj se vrni, pusti zajca!« je za psom kričal trener Zelenih zmajev, a pes ga ni več slišal. Zajec in Buldog sta že izginila s stadiona. Zdaj je na igrišču nasproti desetim igralcem Zelenih zmajev stalo deset igralcev Modrih tulipanov. In še maček Ferdo, njihov vratar, ki se je vrnil v gol. Psa Buldoga ni bilo več nazaj. Tekma se je nadaljevala. Modri tulipani so opogumljeni krenili v napad. Vedeli so, da tekma še ni izgubljena. Borili so se za vsako žogo in niso si privoščili oddiha, vsaka minuta jim je bila dragocena. Preden so se Zeleni zmaji zavedli, kaj se dogaja na igrišču, se je njihova mreža v golu trikrat zatresla. Zdaj je bil rezultat 7 : 3 in končal se je prvi polčas. »Le kaj se bo zgodilo v drugem polčasu?« so se spraševali gledalci na stadionu. »Kdo bo zmagal?« »Zmagali bomo!« so bili prepričani igralci Modrih tulipanov. »Da se le Buldog ne vrne!« »Ali se bo vrnil?« so se spraševali Zeleni zmaji. »Brez njega smo izgubljeni!« »Ali Modri tulipani še lahko napravijo preobrat in zmagajo?« so se spraševali radijski poročevalci in televizijski komentatorji. Drugi polčas bo vsem prinesel odgovor. Buldog, napadalec Zelenih zmajev, se ni več vrnil na igrišče in to je tekmo odločilo. Maček Ferdo je bil v vratih Modrih tulipanov nepremagljiv. Zeleni zmaji so streljali proti njegovemu golu, od daleč in od blizu, iz kotov, visoko z glavo ali nizko, tik ob tleh, a vse je bilo zaman. Ferda nobena žoga ni mogla presenetiti in vsako je še pravočasno ujel, nato pa hitro poslal čez igrišče k svojim napadalcem. Ti niso izgubljali časa in so takoj streljali na nasprotnikova vrata. Izenačujoči gol so Modri tulipani dosegli točno v trideseti minuti drugega polčasa. Zeleni zmaji so bili na tleh. Obupani zaradi golov, ki so jih prejeli, in jezni, ker so njihovi streli z žogo končali v mačjih šapah. V šapah vratarja, mačka Ferda. Nanj so bili še posebej jezni. Potem se je zgodilo, da je napadalec Zelenih zmajev pomotoma, namesto žoge brcnil mačka Ferda v rebra. »Miijaauuu!« je maček zamijavkal. Udarec je bil močan in rebra so ga pošteno zabolela. Sodnik je vse to videl, a ker napadalec tega ni storil nalašč, je le dosodil žogo Modrim tulipanom. Ferdo je stisnil zobe. Še petnajst minut moram zdržati, pa bo, si je rekel. Potem je drugi napadalec Zelenih zmajev na skrivaj, tako da sodnik tega ni videl, stopil mačku Ferdu na rep. S polno težo, z ostrimi konicami na podplatih. »Pha!« je besno zapihal Ferdo in napadalcu na skrivaj, tako, da sodnik tega ni videl, zasadil ostre kremplje v noge. »Auuuu!« je zatulil napadalec Zelenih zmajev in padel po tleh. »Kaj se je zgodilo?« je hitro pritekel sodnik. »Maček me je opraskal!« je stokal igralec Zelenih zmajev. »S kremplji na tacah me je...« »S kremplji?« se je začudil sodnik. »Ampak...« je maček Ferdo hotel povedati še sam nekaj v zagovor, a ga sodnik ni hotel poslušati. »Kremplji na šapah so proti nogometnim pravilom!« je rekel strogo. »Muc, takoj pokaži šape!« In maček Ferdo je moral pokazati svoje tačke. Iztegnil jih je in skril kremplje med dlake. Tako kot mačke to znajo. Sodnik je pregledal Ferdove tačke in skomignil z rameni. »Nobenih krempljev ne vidim,« je rekel. »Ta muc že ni mogel nobenega opraskati!« »Ampak...« je ugovarjal igralec zmajev, pa ga je sodnik z žvižgom ustavil. Tekma se je nadaljevala. Zadnjih deset minut tekme so se napadalci Zelenih zmajev na daleč izogibali mačka Ferda. Bali so se njegovih ostrih krempljev. Na njegova vrata so streljali le od daleč. A Zeleni zmaji pri tem niso imeli sreče, saj je Ferdo vse strele brez težav ubranil. Na drugi strani pa so napadalci Modrih tulipanov še dvakrat zatresli mrežo Zelenih zmajev. Ko je sodnik zažvižgal konec tekme, je bil izid 9 : 7 za Modre tulipane. Gledalci na stadionu so bili navdušeni. Tudi navijači Zelenih zmajev. Tako dobrega nogometa in napete tekme že dolgo niso videli. Obe moštvi sta na koncu dobili dolg aplavz. Igralci, ki so se še posebej izkazali, so dobili najdaljše. Najbolj so gledalci ploskali mačku Ferdu, ko je zlezel na zmagovalne stopničke. Vsi so mu priznali, da je za zmago Modrih tulipanov najbolj zaslužen prav on. Tako so Modri tulipani postali zmagovalci prvenstva. Prvikrat v stoletni zgodovini njihovega kluba. Za zmago so dobili velik zlat pokal. V tačke ga je prejel maček Ferdo. Potem pa je igralce zmagovalnega moštva čakalo še drugo delo: fotografiranje za časopise in revije ter dajanje intervjujev. Novinarji in poročevalci so se zgrnili na igrišče in jih obkolili. Vse so hoteli izvedeti, od vsakega igralca posebej... »Hej, kje pa je vaš vratar – maček Ferdo?« se je spomnil eden od poročevalcev. Vsi so presenečeno pogledali naokrog - mačka Ferda ni bilo nikjer. »Ne vemo, kar izginil je,« je skomignil trener Modrih tulipanov. »Ampak se bo že vrnil, če ne danes, pa jutri! Maček Ferdo ima rad nogomet! Jutri pridite, zagotovo bo spet na igrišču!« »Prav,« so pokimali fotografi in poročevalci in nadaljevali s fotografiranjem in zapisovanjem izjav.
A maček Ferdo se drugi dan ni pojavil na igrišču in tudi naslednje dni ga ni bilo tja. Kam je le izginil? Takoj po tekmi se je neopazno izmuznil med množico gledalcev, ki je zapuščala stadion. Ko si je snel čepico s številko ena, ga nihče več ni prepoznal. Bil je tak kot vsak drugi navaden maček, ki se klati po mestnih ulicah. Mahnil jo je proti parku, proti cvetočemu grmu šipka. Tam je trikrat na kratko zamijavkal. Na tretji mijau je v grmu zašumelo in predenj je skočil dolgouhi zajec. Prav tisti zajec, ki je z igrišča speljal psa Buldoga, glavnega napadalca Zelenih zmajev. »Pozdravljen, Dolgouhec!« ga je pozdravil Ferdo. »Zmagali smo! Hvala ti!« »Pozdravljen Ferdo!« je mačka pozdravil zajec. »Je že v redu, čestitam ti za zmago! Bravo!« »In kje je Buldog?« je zanimalo Ferda. Zajec se je zahahljal: »Brez skrbi, prijatelj. Buldog zdaj tava po gozdu! Danes se zagotovo še ne vrne v mesto!« Zatem sta se maček in zajec usedla v travo. Ferdo je zajcu povedal, kako je minila tekma, Dolgouhec pa je povedal, kako se je poigral s psom Buldogom. Ferdo in zajec Dolgouhec sta namreč velika prijatelja. In v največji stiski, ko je maček Ferdo čepel na golovi prečki, spodaj pa je nanj renčal napadalec Buldog, se je Ferdo spomnil nanj. Vedel je, da Dolgouhca noben pes ne more ujeti, in da mu bo zajčji prijatelj priskočil na pomoč. Hitro je poslal trenerja ponj in potem se je res zgodilo, kar je upal. Buldog je stekel za zajcem in se ni več vrnil na igrišče. Dolgouhec je Buldoga odvedel globoko v gozd nad mestom, nato pa jo hitro ubral nazaj. Čeprav je bil Dolgouhec poljski zajec, je bilo njegovo domovanje v mestnem parku. Ferdo se je nasmejal, ko je poslušal, kako je zajec ugnal besnega psa. Dolgouhec pa se je krohotal, ko je slišal, kako se je Ferdo znebil nevarnih nasprotnikovih napadalcev. Potem sta se prijatelja poslovila. Maček Ferdo je odšel domov na domače dvorišče. Nogometa mu je bilo zaenkrat dovolj. Zaželel si je spet plezanja po drevesih in hišnih strehah, ter lovljenja z drugimi mački. In lenarjenja pred hišnimi vrati, kar pa radi počnejo prav vsi mački.