Mačja predilnica
| Mačja predilnica Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Tako, zdaj mi je pa tega zadosti, je ogorčeno izjavil veliki črni Saba, ko je komaj za las ušel drvečemu avtomobilu. Grem, je rekel, nekam bom že prišel.
Vzel je pot pod šape in se odpravil daleč daleč in ko je prišel zadosti daleč, je zagledal visoko zeleno goro. Malo je pomislil in zavil vkreber, preskočil je bister gozdni potoček in jo ubral skozi senčnat gozd, hodil je in hodil in že kar težko sopihal, ko se je pred njim odprla velika sončna jasa, sredi nje pa je stala majhna hišica.
Veliki Saba se je previdno priplazil bliže, ovohal hišico od zunaj in še od znotraj, zadovoljno zavzdihnil in legel v hišici na tla. V hipu je zaspal, pa se spet v hipu prebudil.
Trdo je tukaj, je zagodrnjal, to bo treba urediti. Na vsak način potrebujem pošten kupček mačje preje.
Priprl je svetlo zelene oči in začel presti, sprva narahlo in tiho, nato pa vse močneje. Zunaj je pihljal rahel vetrc, marjetice in zvončnice so prisluškovale brnenju, ki se je slišalo iz hišice, in zmajevale z glavami, dve miški, skriti za grmom divje vrtnice, pa sta si rekli, da to ne more pomeniti nič dobrega.
Veliki Saba je prenehal presti in pogledal podse. Napredel je bil kar lep kupček preje, udobno se je zleknil po njej in zaspal.
Na vrata hišice je pridrobnela miš, radovedno je pokukala noter pa brž odskočila. Ampak radovednost ji ni dala miru, spet se je postavila na prag, se ozrla in pomahala prijateljici, naj pride bliže. Prijateljica je tiho pritekla, za njo pa še njena sestrična. Za sestrično jo je primahal boter, za njim dve teti pa stari oče. Tako so se miši zbrale na pragu in se hihitale velikemu Sabi, ki je mirno spal in se mu še sanjalo ni o tem, da na pragu njegove hiše preži krdelo miši, ki se mu predrzno hihitajo in pripominjajo razne mišje nesramnosti o njegovih brkih in uhljih; ko pa je mišji stric le preglasno pripomnil nekaj o tem, da ima »ta mrha čisto razkuzman kožuh«, je veliki Saba odprl eno oko, pa še drugo – in kot blisk šinil proti vratom. Mišji zbor je zacvilil in se brž razbežal v svoja skrivališča. Veliki Saba je pretaknil ves travnik, pa ni našel niti ene miške.
Se bomo že še srečali, je zagrozil in si začel oblizovati in česati kožušček, kajti tisto o razkuzmanem kožuhu je bil prav dobro slišal in zdaj je hotel biti lep, lepši in najlepši in ni odnehal, dokler se mu dlaka ni lesketala kot črna svila. Potem se je postavil ob cvetoči regrat, ker je vedel, kako lepo se ujemata črna in rumena barva.
Medtem se je v hišico ukradel potepuški veter. Pretaknil je vse kote, pa ni našel drugega kot kupček rahle, puhaste mačje preje.
Hej! Kako fleten oblaček! Si je veselo šepnil veter, zgrabil prejo in odvihral z njo proti nebu.
Pa glej, kdo stopica tamle skozi visoko travo! Drobna, razmršena mačica, njen gobček je pikast, nosek lisast, desna stran glave rumena, leva črna, ena tačka siva, druga rjava, tretja črna, četrta pisana – rep pa kot pahljačica. Tap tap, gre mačica – pa kar naravnost v hišico. Malo povohlja, malo pomijavka, pa se zlekn po tleh in pravi:
Trdo je, trdo! Brž si moram napresti kaj mehkega. In že prede, da se kar prah vzdiguje.
Veliki Saba je prisluhnil, priostril uhlje in jo ubral proti hišici. Zagledal je pisano mačico in divje prhnil:
Kaj pa ti v moji hiši?
Oh, pardon, je rekla pisana mačica. Samo malo bi se rada spočila od naporne poti, potlej pa brž pojdem.
Kdo pa sploh si, ti pisano zmene? je nejevoljno vprašal veliki Saba.
Jaz? Oh, jaz sem samo smetiščna princesa Minimina – lahko me kličete kar Mini, če vam je prav.
Velikemu Sabi je bilo kar všeč, da ga je mačica ogovorila z »vi«.
No… Vsaj obnašati se znaš, je pripomnil, nato pa nenadoma spet zarohnel:
Kje pa je moja preja, kam si jo dala?
Nobene preje nisem videla, je rekla Mini. Ravno predem svojo.
Zunaj se je glasno zahihital veter in miške z njim. Veliki Saba je skomignil, legel, spodvil šape in začel presti. Tako sta oba predla na vso moč in kmalu sta ležala na mehkih blazinah puhaste preje. Pretegnila sta se kar se da sladko in zaspala.
Storila se je mesečna noč. Miške so se zbrale na posvet.
Gremo nagajat! So sklenile in oddrobnele proti hišici. Na pragu so obstale in se tiho hihitale. Skozi okno je sijala luna in miške so lahko dobro videle velikega Saba in Mini, ki sta spokojno počivala na velikih blazinah preje. Pa se je odločila prva miška, potiho se je splazila v hišico, bliže, še bliže, in posmuknila izpod Minine tačice kosmič preje – hop! Pa je bila zunaj in navdušeno razkazovala svoj plen.
Kako je mehko! In kako toplo! In lahko! se niso mogle načuditi miši. S temle bi si lahko imenitno postlale naša gnezda!
Druga za drugo so se odplazile v hišico in previdno vlekle kosmiče svilene preje izpod mačjih šap in trebuhov – in tako so kar kmalu pokradle vso mačjo prejo! To je bilo veselja, ko so brzele vsaka s svojo kepo preje skozi rosno travo, švist! Švist! In si čestitale za imenitno posteljnino. Še to noč so bila vsa mišja gnezdeca in luknje prav mehko postlane in miške so spale sladko kot še nikoli ne. Veliki Saba in Mini pa sta se še pred svitom prebudila na trdih, golih tleh.
Kaj se pa to pravi! Nesramnost pa taka, je zavreščal veliki Saba in z zobmi popadel Mini za vrat.
Jaz nisem kriva, se je drla pisana smetiščna princesa, prisežem pri svojem angora poreklu…
Ti bom že dal poreklo, je pihal veliki Saba. Kje je moja preja?
Saj je moja tudi izginila, je stokala Mini. Zdaj je Saba preiskal vse kote – niti koščka preje ni bilo.
Čudna reč, je nazadnje rekel. Ne preostane nama drugega, ko da spredeva novo.
Ampak bila sta tako slabe volje, da nikakor nista mogla presti.
Ti, kako se že prede? je nazadnje vprašal veliki Saba, potem ko je zaman poskušal spraviti iz sebe kaj več kot »mr-mjav, rjav-mr«. Ampak tudi Mini se ni mogla spomniti, kako se začne.
In tako sta se kislo odpravila v hladno jutro, da si poiščeta kaj za pod zob.
Pa nista imela lovske sreče, ne eden ne drugi, kajti miške so v svojih brlogih na njuni preji tako sladko spale, da se nobeni ni ljubilo iti ven. Veliki Saba in Mini sta se še bolj zlovoljna vrnila v hišico, legla na trda tla in spet poskusila presti – pa ni šlo, nikakor ne.
Ko bi se lahko vsaj spomnila, kako se začne, je zdihovala Mini, potem bi že nekako šlo…
Pa ni in ni šlo in veliki Saba je od jeze sršil dlako.
Na pragu je nekaj popraskalo in prikazala se je senca shujšane mlade mačke. S hripavim glasom je pozdravila in poprosila, če sme vstopiti.
O, ti si, je zaklicala Mini, kar noter!
Kako, prosim! je zavpil veliki Saba. Kdo pa je gospodar v hiši, če smem vprašati?
Oh, pardon, je rekla Mini. Tole, veste, je moja sestrična, dvoriščna princesa Mrvica, ali na kratko Mrmr.
Ven, obe! je zdivjal veliki Saba. Nikakršnih princes ne bom gledal v svoji hiši, da vesta!
Samo za hip… je plaho zamrmrala Mrmr.
Tudi za pol hipa ne! Nesramnost pa taka! Ti, Mini, is včeraj rekla, da bi si rada samo malo spočila – pa si še zmeraj tukaj. Ven, sta slišali! Ha, princesi! Smetiščna pa dvoriščna pa straniščna pa še kaj!
Mini je pomežiknila Mrmr in vstala.
Pojdiva, Mrmr, je nežno rekla, veliki črni lepotec naju en mara. Škoda, res. Zame je sicer vseeno, ampak ti, ki znaš tako lepo presti, Mrmrvica, ti bi se res lahko obnesla pri hiši…no, pa saj je vseeno, hvala za gostoljubnost, veliki, črni, bleščeči Saba… Medve greva.
No, je zagodrnjal Saba, nisem še rekel zadnje besede. Če zna tale potepena mrha res presti, potem… No, pokaži, kako predeš, ti!
Mrmr je skromno počepnila na pod, spodvila tačke, priprla oči in mehko, nežno zapredla. Saba je poslušal in se brž spomnil, kako je treba presti, zapredel je še sam, potem pa še Mini. In kmalu so predli v troje, tako lepo ubrano, da se je prah vrtinčil iz vseh kotov in je mačja preja začela kar prekipevati.
Tako je bila stvar odločena in obe mačici sta ostali pri hiši. Pod večer so se odpravili vsak v svojo smer proti gozdu in tokrat se jim je posrečilo, da so si ujeli večerjo in se krepko najedli.
Noč je bila topla in mirna, kar pretopla in premirna, je menila zvončnica, ki se je prebudila zaradi hudih sanj. Otresla je roso s cveta in šepetaje poklicala pritlikavo marjetko, ki je sključena spala zraven nje.
Kaj pa je? Joj, kdo me budi – o, ti zvončnica. Pusti me spati, prosim te, dan je bil takooo utrudljiv, je s tenkim, sitnim glaskom zatarnala marjetka.
Nevihto slutim, je pritajeno rekla zvončnica. Nič kaj dobro se ne počutim, v stebelcu me trga.
Nevihta? Ah, daj no mir, je zamahnila marjetka z lističem in spet zaprla drobni cvet.
Nevihta bo, če ti pravim, jo je spet potresla zvončnica.
Začele so se prebujati trave, druge marjetice in zvončnice, mak se je nejevoljno stresel in zavpil:
Dajte no že mir! Saj ni mogoče spati!
Nevihta bo, se je razburila zvončnica, če rečem!
Pa je res nekam soparno, je vzdihnil rman. In nobenega vetra ni, to tudi ne pomeni nič dobrega.
Nebo je oblačno, je pripomnil kamniti nagelj, bledo cvetoča vdovica pa se je pretegnila in malomarno izjavila, da se nevihte prav nič ne boji.
Tebi je lahko, se je razjezila zlatica, ko imaš močno steblo. Kaj pa mi?
Nad njimi je zašumelo lipovo listje in stara lipa je spregovorila:
Kaj se boste bali, kaj bi trepetali! Saj sem jaz tukaj. In mogoče niti ne bo nevihte. Rahel dežek bo pa vsem dobro del.
Pa je vendarle prišla nevihta, in to kakšna! Huuu, je najprej zatulil južni veter, vse vas booom, vse vas booom! In potem se je pripodil črn hudourni oblak pa začel sejati težak, mrzel dež. In potem se je utrgal blisk in za hip osvetlil prestrašeno cvetje in potem je zagrmelo, ko da se para nebo! Pa so se trave in cvetice potuhnile in se stisnile skupaj – vse je bilo tako strah, zvončnico pa najbolj in če ne bi bilo zraven mogočne lipe, bi kar vsi jokali od strahu.
V gozdu pa so zgroženo čemeli veliki Saba, ki se je zdaj od same stiske počutil čisto majhnega, do kože premočeni Mini in Mrmr. Zaman so iskali primerno zavetje, zaman so klicali drug drugega, neurje je vse preglasno hrumelo, da bi lahko slišali vsaj lastno mijavkanje. Bila je taka tema, da niso videli lastnega smrčka, bliski pa so jih še bolj slepili – še misliti ni bilo, da bi v takem našli pot do hišice!
Hišica je bila brez vrat in brez šip v oknih in tako je lahko vihar gospodaril v njej po mili volji, dež je povsem premočil prelepo mačjo prejo in vsi vemo, kaj se zgodi, če se mačja preja zmoči – ni je več, ko da je nikoli ni bilo – šla je v ništrc!
Dolgo je trajalo, da se je nevihta unesla in nazadnje se je vse pomirilo, zatem je pojenjal tudi dež in vzšlo je sonce. Trave so se radostno zableščale v sveže jutro, cvetice so se zravnale in se nasmejale in vsi so bili kot prerojeni – le naši mački so se do kože mokri in prezebli komaj privlekli v razmajano, mokro hišico.
Do poldneva se bodo tla posušila, je nazadnje pogumno rekla Mrmr. Potem lahko napredemo novo prejo, pa bo.
Sonce je sijalo na vso moč, kmalu so se za silo ogreli, tla so se posušila – a zdaj so spet pozabili, kako se prede.
Nemogoče je presti, če si slabe volje, je rekel veliki Saba. Najprej moramo postati veseli. Alo, veselimo se!
To je lahko reči, pa težko storiti, kadar kihaš in smrkaš. Mini se je ulegla na hrbet in mahala s tačkami, pa s tem nikogar ni spravila v smeh.
Le zakaj smo tako čemerni, je godrnjal Saba.
Zato, ker ne znamo več presti, je rekla Mrmr. Najprej se moramo spet naučiti presti, pa bomo lahko dobre volje.
No, potem nam pa ni rešitve, je rekel Saba. Spati bomo morali na golih tleh. Kako zoprno!
Vsi trije so legli na prag in kislo mežikali v sonce. Bil je tih dan, in kadar so mačke slabe volje, se zdi vse še tišje.
Pa se je iz gozda zaslišalo: Rrrrrrrrrrrrrrr – rr – rrrrrr……
Priostrili so uhlje. In spet: Rrrrrrr – rr – rrrrr!
Veliki Saba je rekel: Najbrž je avion.
Avion? V gozdu? je vprašala Mini.
Spet so prisluhnili.
Rrrrr – rr – rrrrr, je prihajalo vse bliže in nazadnje se je pokazal rahel oblak iz najnežnejše mačje preje in sredi njega je kot v meglo ovit korakal temno siv, dolgodlak muc, rrr – rrrr, in jo ubiral naravnost proti hišici.
Zagledal je tri mačje golobčke na pragu in se ustavil.
Sem si mislil, da je hiša prazna. No, ne bom motil! In jo je hotel mahniti naprej. Veliki Saba je zaklical:
Čakaj, no! Povej vsaj, kdo si?
A jaz? je vprašal košati muc. A ne veš? Jaz sem vendar Smuk! Še nisi nikoli slišal za lepega Smuka? To sem jaz. sem lep,ne?
In že je hotel oditi.
Čakaj, no! je zdaj zaklicala Mini. Saj te še dobro videli nismo.
Smuk se je obrnil okrog in okrog, da so si ga lahko ogledali.
Sem lep, ne? je rekel. Vse mačke so lepe, ne? No, zdaj pa grem.
Čakaj, no, je rekla Mrmr. Zakaj ne bi ostal pri nas? Smuk se je obrnil in se zagledal v Mrmr.
Dobra mačka, ni kaj, je rekel. Mrmr je zardela pod dlako.
Lahko bi skupaj predli, je milostno predlagal Saba.
Prav. Urejeno, je rekel Smuk, se meni nič tebi nič zrinil mednje in začel še močneje presti. Zdaj so poprijeli vsi in so predli tako močno in lepo, da se je hišica tresla. Ha, zdaj so imeli preje na pretek! Vsa hišica je je bila polna, skoraj do stropa je segala, in spali so prav sladko.
Nekega dne si je kričava šoja drznila priti prav do hišice. Lepo je pozdravila in najprej vprašala: Je kdo tam notri slučajno lačen?
Nak, je dobrovoljno rekel Smuk, vsi smo že kosili.
Potlej bom pa stopila bliže, je previdno rekla šoja. Namreč…neko prošnjo bi imela.
Tako? je hladno pripomnila Mrmr.
Namreč… je nadaljevala šoja, ravno si delam gnezdo, pa… saj veste, kako težko je v gozdu za mehke stvari, pa se mislila, če bi stopila k sosedom in jih poprosila, namreč, samo kosmič…oziroma dva, če bi lahko pogrešali… Gnezdo gradim, saj razumete, pa bi potrebovala…samo kosmič.
Smuk ji je poklonil veliko kepo preje in ji pomežiknil, češ da se bosta še srečala, kar je povzročilo, da je šoja postala malce živčna, tako da se je kar spozabila zahvaliti, in je odletela tako nerodno, da se ej z glavo zadela v vejo stare lipe.
Ampak šoja je tak vrste gospa, da ne zna ničesar obdržati zase, in je veseli dogodek takoj povedala sraki, ta pa seveda naprej. O, sraka je dobro poznala mačjo prejo, saj jo je zmeraj kradla, kadar ni bilo v hišici nikogar domačih, in njeno gnezdo je bilo prav mehko postlano. In kar ve sraka, vedo tudi vrane, to je znano. Tudi vrane so prišle po prejo in jo tudi dobile. Prav nič čudno ni, da se je stvar razvedela čez noč in zdaj so ptiči kar romali k mačji hišici – nobeden se ni vrnil iz nje s praznim kljunom, no, kakpen se sploh ni več vrnil, ampak vsak ima kdaj smolo.
Štirje mačji domačini so predli vso noč in dan. Nad vhodom v hišico je že dolgo visel napis MAČJA PREDILNICA. Še dobro, da je predenje najljubše mačje opravilo, kajti zdaj je hotel že vsak, ampak prav vsak prebivalec jase in gozda imeti nekaj preje; eni so potrebovali mehko posteljnino za gnezda, drugi perjanico, tretji so si vtikali kosmiče preje pod peruti, da bi jih greli v hladnih dneh, ko jih je napadal revmatizem. In ko je dišeči kovačnik odcvetel, mu je postalo dolgčas, pa je potreboval nov okras, in res je pod jesen navesil nase kosmiče preje in ga je bilo prav lepo videti. Če je veter spihal regratove lučke semena, se še zmenila ni, saj se je lahko še naprej kitila s prejo. In če je zvončnici postalo prevroče na soncu, je rahel opoldanski vetrc brž dvignil oblaček preje in ga podržal nad njo, da se je malo ohladila.
Sčasoma pa je začelo svilnate preje vendarle primanjkovati. Mini je postajala vse bolj lena in je predla le zelo počasi, Mrmr je večino dne enostavno prespala, veliki Saba je dobival napade kisle volje, Smuk pa sam ni zmogel vsega in tako so morali postati malce skopuški. Mrmr je rekla, da potrebuje oddih, Mini pa je prhnila:
Vsak naj si sam naprede, kolikor potrebuje. Zakaj bi morali presti samo mi?
In ko je neki star, oskubljen vran o priložnosti poprosil za novo zalogo preje, mu je zabrusila:
Kar naredi si jo!
Vran je poskusil presti, poskusil je in obupal.
Nekaterim se je preja zamočila in izginila v ništrc. Drugim se je umazala, da je ni bilo več moč rabiti. Vsi so se bridko pritoževali in zajec je celo izjavil, da mačja predilnica ne zasluži več svojega imena. Pa tudi druge živali so nehale radostno pozdravljati mačke na njihovih gozdnih potepih; in trave se niso več nizko priklanjale pred predilnico in stara lipa je postajala vse bolj molčeča.
Škoda, je rekel veliki Saba. Še kakšno predilo bi pri hiši kar prav prišlo.
Tako? se je oglasila Mini leno s svojega ležišča. No, kar zanesi se name.
In name tudi, je dodala Mrmr.
Saba in Smuk nista čisto dobro razumela, kaj mački s tem mislita, čez dobre tri tedne pa jima je postalo vse jasno, kajti nekega jutra so kobacale zraven Mini štiri sive mačkice, oblečene v progaste pižame, zraven Mrmr pa dva črna in en rumen muc.
Oba mačka sta kar ostrmela, Mini in Mrmr pa sta se delali, kot da to ni nič posebnega.
Saj si rekel, veliki Saba, da bi potrebovali še kakšno predilo pri hiši, ne? je rekla Mini. No, pa poslušaj!
Štiri sive, progaste kepice so predle, kar se da. Smuk je bil ves iz sebe od navdušenja, le Saba si je zamišljeno vihal brke, češ, ali nas ni pravzaprav nekoliko preveč?
Preveč? je bila ogorčena Mrmr. Poslušaj moja predila!
Njena tri predila so predla še glasneje. In spet je preja rasla in naraščala proti stropu, vsa hiša je je bila polna in kmalu se je začela valiti skozi okna na trato.
Mačja predilnica obratuje s polno paro. Štiri sive pižame so Urška, Špelca, Rožica in Gašper, črni mucek je Bučko, njegov rumeni brat Lenski, črna sestrica pa Sajka – in to je zaenkrat vse, kar je treba vedeti.
V zadnjem času je po svetu velikokrat oblačno vreme – tako vsaj pravijo tisti, ki ne vedo, da vetrovi vlačijo čez nebo pramene mačje preje iz predilnice pod zeleno goro. Seveda tudi ne vedo, zakaj so eni oblaki snežno beli, drugi sivi, tretji rumenkasti in četrti skoraj črni. Ne vedo tudi, odkod toliko jutranje megle po dolinah. In včasih, kadar veter rad nagaja, prinese kosmič mačje preje in žgečka z njim pod nosom kakšnega sitneža, tako da mora kihniti; slišati je, da v zadnjem času ljudje prav pogosto kihajo in krivijo za to nekakpno novo vrsto gripe. In če se spominjate, so bili zadnjič vrhovi planin beli, čeprav ni o zimi ne duha ne sluha; zdaj torej veste, kako je s tem. Kar pa zadeva tiste, ki so se zadnjič hvalili, da so sredi poletja videli naletavati sneg…naj kar mislijo, da je bil sneg!