Mačja tačka in ... krava
| Mačja tačka in ... krava Ivan Bizjak |
| |||||||||
SANJALČKOV INTERVJU S KRAVO
Zdaj vam punči reče: juhuhu! In zatrobi: trararuuu! Naš navihani Sanjalček dela novi intervju. Odgovarja pa mu krava. Mačku pravi: daj mi – muuu! Ker jo mika sladka trava. SANJALČEK: Dobiš. Tudi mu dobiš, draga gospa krava. Toda najprej se nam predstavi! KRAVA: Naj se krava vam predstavi! Kaj za vraga se to pravi? SANJALČEK: No, kaj lepega povej o sebi! Kar pogumno začni! Saj veš, saj veš da bi te vsi radi čimprej spoznali! KRAVA: Če živali smo »taprave«, imenujemo se krave! Potrebujemo očeta, saj brez njega ni teleta. SANJALČEK: Dobro, dobro! Kar sproščeno in veselo nadaljuj! KRAVA: Ko nas mlado tele mika, rade bi dobile bika. SANJALČEK: No, no! Malo pa le pazi, kaj govoriš, četudi ti lepo teče rima! KRAVA: Kaj moj »muuu« - res ni olika? Če na pot nam pride vol, napodimo ga domov. SANJALČEK: Toda – saj ne živiš samo zato, da bi skotila ali – kakor se po kravje reče – »strila« telička? KRAVA: Enkrat letno se »stelim«. In telička vsak dan ližem. S svojim mlekom ga dojim. Še v galido ga nalijem za ljudi, če hočeš – zate, z dovoljenjem – še za brate. Dobro molžo podarim le za dobro, močno krmo. Res dovolj, da vsi ste siti, da preženem jok in trmo. SANJALČEK: Res je, najlepša hvala! Mleko nas pomiri, odžeja in nasiti, ker je v njem mnogo hranilnih snovi. KRAVA:Če me tepejo vas križem s trdo palico po riti, pa postrežem – le z drobižem. Mleko znam celo politi! Če teliček ga ne more spiti, naš prašiček hoče ga dobiti. SANJALČEK:O, vi ste pa močna osebnost! KRAVA: Le norčuj se, kosmatinec! Priredim ti tak vrtinec, da tvoj repek bo mezinec! Da odpihne te moj rep! Predem vsi zbezljamo v njivo, v čredi se začne pretep in na polju bo vse živo. SANJALČEK: Tvoja čreda torej včasih podivja, in koder gre, uničuje vse in vse pod sabo pomendra. Zakaj kljub temu govedorejci redijo krave? KRAVA: V hlevih je precej živine. Toda krave smo edine, ki vsestransko smo koristne: mleko, maslo, sir in gnoj … Kaj pa se zgodi z menoj, ko odidem tja – pokoj? To povej mi mucek moj! SANJALČEK: Eh, mjav mrmjav, draga krava! Kako naj vem? Saj sem prišel delat intervju s teboj, da bi izvedel kej novega! Vem le to, da je moja življenjska pot drugačna. Moja usoda se popolnoma razlikuje od tvoje, spoštovana krava. KRAVA: Žalostinko, dragi mucek, skupaj z bikcem mi zapoj! Naj pridruži se še vol, ko prirital bo domov, če ne bodo ga pojedli pred menoj! Vol – se ve – je res neroda, ista pa ga doleti usoda. SANJALČEK: S čim kmetje hranijo govedo, kadar se ne pase? Najbrž imate v hlevu posebno posodo za vodo? Za postiljanje kravje postelje pa listje, žagovino ali drugo steljo. Na seniku hranijo zato seno, otavo, deteljo in slamo ter v silosih najboljšo, skoraj svežo hrano za čez zimo. Za posebne priboljške pa imate krožnike, kajne, in žlice ter vilice? Saj ne zameriš, če se malo ponorčujem iz hlevskega orodja? Veš, nekoč sem hodil s pravim pastirjem na pašo. Zdaj te varuje električni pastir in si v bližino pašnika sploh ne upam priti. Dobro, da intervju lahko opraviva kar v hlevu, za kar sem ti, draga krava, iskreno hvaležen.
KDO JE PIŠČETOVA MATI?
Je sanjalček morda oče? Če ne poje kar po svoje, najbrž v sanjah – je mogoče? Toda ni se bati! Mati hoče drugega očeta, ker sicer zvalila bi »teleta«. Neke vrste spačka, a nikakor – mačka. In zató takó naj bo, kakor je narávno in lepó! Kdo je piščetova mati? Kdo se rad pri njej pogreje? Kdo s toploto njeno se na svet prismeje, da še tele se razneži? Svoji kravi se zasmeje, ker lahkó se k mami stiska, ko grmi in ko se bliska. Komu zdaj ni do klepeta? Po tri tedne, že vsa leta, z jajci je v tem času stiska. S kamero pa ni obiska, ker je v gnezdu sam dolgčas. Tudi striček nima prave preje, ker se bik mu ne zasmeje. Kdo najbólj dolgčás preganja, ker o pticah se mu sanja? A bodimo v zgodbi resni! Kdo zdaj piše, praska pesmi? Kdo se vsak dan trikrat joka in od smeha več ne poka? Kdo ne more več brez preje? Komu kamera več slik ne šteje? Žalost pač obdaja ga – brez meje. Punči se: »Hihí« nasmehne. Kar tja v tri dni stricu blekne: »žalosten je naš sanjalček.« Teta pa veselje si obeta. Še Sanjalčku bo žarel obraz, ko bo »čivknil« v kamero nov čas. Spet bo muca stekla Dreta. Ko petelin poje, skoraj vriska, ko se prosto pase vrabček, ko od lakote prašiček cvili, na svoj meh nadležno piska … O, tedaj zgrozi se papagaj! »Kdo zdaj kliče: kokode?« Mati – v gnezdu mir ji daj! Kdo kosmato je zmené, ki ne mara ptičjih bitij?« »Draga koklja, jaz že ne! Mački zdaj se te bojé.« »Plača jajce naj mače! Le nikar ga – ne razbiti! Če, dekle, ga hočeš spiti, zdaj ne jemlji meni ga spod riti? Pri kokoših moraš ga dobiti, sicer, kokolja, skočim ti v lase! Ko bom spet kokoš, dekle, znesem jajc ti zvrhan koš. Zadovoljno bo mače, ti pa tudi sita boš! Zdaj pokljujem vse ti: prste, lička … Spraskam te, znabiti!? Moram, namreč, jajca kriti pod seboj, ker veš, prav zdaj pričakujem naraščaj. Punči, zrnja mi daj! Pa pustim te v gnezdo po debela jajca! Kokode in kokodajsa!« Gleda sonce, luno, zvezdo; ni ji mar nobena ura. Je to sploh še naša kura, ki v seniku jajčka greje, ki po kurjem dvoru kloči in preneha najpozneje. Ko lupina jajčna poči? To za njo je prava stvar. To je njen naravni dar. Še petelin se zasmeje: končno se lahkó k očetom šteje! In piščanček: »Čiv, čiv!« izpod kril ji skoči. »Čiv, čiv, čiv! Zares sem živ. Res še malo sem otročji.« Kdo pa: »Klok, klok« kloči?« Punči se po čelu poči, za odgovor se odloči:_ _ _ _ _ _(koklja)!«
O GODBI IZ HLEVA
Krava muka: mmuuu! Ovca bleja: bbeee! Koza pravi: nneee! Konj zavriska: ihahaaa! Osel riga: ija–a! In kakó jih papiga posnema, kadar noče biti nema? Daj, posnemaj jih še ti, da te muc ne prehiti! »Mmuuu!« je _ _ _ _ _ (krava). »Bbeee!« je _ _ _ _ (ovca). In kako se oslu kolca, če prekisla je otava? To lahkó pove le krava. Zdaj Sanjalček nam zapoje: »Kiki – riki, kiki – ri!« ker takó ta »kiki!« vsako jutro ga budi, mucek imenuje ga po svoje. Kdo takó pred zoro že kriči? Če ne veš, kdo je ta »Kiki«, punči záte skuha petelin. Ona namreč ve, da je _ _ _ _ _ _ _ (petelin). Kdo pa z repom dirigira, kadar hlevska godba svira? Zagotovo niso ose, kadar brusijo si kose. Je mogoče naš komar, ki ponoči je vladar naše lepe, mirne hiške, ko glasnó škrebljajo miške? Oh, to je Sanjalčkov oče, ki s pokrovkami ropoče, kadar teti krade mleko! Ali? – če škatlá z opeko, ko po strehi mjavka tja čez reko, da priklical bi sosedo? Z njo pojedel polno skledo. Njemu nič ni nemogoče. Sin Sanjalček no nekoč, res prav hitro, kar čez noč, tudi velik oče, bo prav tak _ _ _ _ _ _ (mačkon). Vsako jutro striček pravi »Dajte mi vsaj dane mir, pozno šel sem spat zvečer!«
KOGA NAŠ SANJALČEK V SANJAH MOLZE
Če Sanjalčku primanjkuje mačje preje, kaj nam s kamero zasnuje spod odeje? Kaj nas muc sprašuje? Kje kobila, ovca, koza in še kdo na »K«, kakor kača in kokoš … Morda še krastača? Če se vsak takó obrača – kakor šeka, sivka, cika – je to že lahkó žival domača? To bila bi prava groza! Če se vsak na prvo črko »K« molzel bi in bil – mlekarna. Navsezadnje vpraša še, ker pač sitno je mače: Koliko je nog na sliki? Punči šteje in prešteje: štiri noge, osem parkljev in še dve drugačni nogi za ostroge. In še štiri noge s štirimi kopiti … Daj, z odgovorom pohiti! Da ti kdo – s podkvico – črno ne pobarva riti! Torej – je razlika res velika? Saj Sanjalčkov Cik in Cika sta zakonca v našem hlevu, ki prav rad ju muc naslika. Prav je enkrat »B«, ker nam slika ne pokaže nje in bika. Prav je tudi dvakrat »C«. Štirje seski, dve očesi, dve ušesi, nog pa toliko kot se za govedo šika. A za razliko je med njo in konjem res velika. No, oba imata rep. In oba imata glavo. Toda – za pretep uporablja róge le žival z imenom »Cika«. Vidiš, punči, kakšna je razlika! O, zelo velika, pa čeprav otavo, pa četudi travo res prav rada pase. Prežvekuje jo le sama zase, konj je pač drugačne rase, se po konjsko pase, dela »fige«, ki za ptiče so klobase. Naj bo taka ali taka trava! »Cika« ženka je od bika. Zate pa – navadna _ _ _ _ _ (krava). »Krava se pri gobcu molze,« nam pregovor pravi. To naj pomenijo vsi tisti, ki bi radi le koristi, pa nič pameti, brez dela … Le kako naj teta bo vesela! Kdo ve, kam bo sreča takim odletel? Kmet – kar toči bridke solze! Prej bi dajal svoji kravi, kadar črede ne bi pasli po zeleni, sladki travi, več sená v jasli! Jarem volu služi le za vleko. Konj pripelje nam opeko. Jezdeca prenese kar čez reko. Krava ni mlekarna. Krava je tovarna, ki Sanjalčku prideluje mleko. Če bi pa žrebíla, nam žrebička bi rodila. Toda ona se telí! Koga nam zató rodi? »Telička!« Ampak, mucek, le poglej! Kaj je med nogami skrito, da pri hiši vse bo sito čez poletje,preko zime? Kar oglej si sliko: kaj v golido teče? Belo je, lepo dišeče … punči nekaj ti šepeče: »kravica zató imá velíko vime, da teličku daje, njemu pač najraje, belo, sladko _ _ _ _ _ (mleko).«
NAJ TE PIČI STARA BOLHA!
Sedem suhih mačjih bolh je Sanjalčka obiskalo. Vse imele so bodalo. Zraven bil je tudi polh. V ustih nosil je godalo. Z njim je glodal čez poletje. Vse noči si slišal žretje. Gor pod streho bil je ples, pod zobmi je škripal les. Križ je, če tvoj dom obišče bolha, sedem križev, ko pod streho sta dva polha. Pas nastavi muc Sanjalček in pomaga mu še palček. Stric Matic vso noč bedi, sedem polhov polovi. Ej, kako nastane kapa? Polhovka ji je ime. Muc Sanjalček raje ne pove. Rad pa hodi v táko kapo spat, da se zdi še bolj kosmat, da mu zima nič ne more. Kdo divja do svetle zore in čez dan – do vseh oken, do vseh vrat? Muc Sanjalček je zaspan, dremal bi neznansko rad. Striček pravi: »mačke skrivajo se rade, kadar ona íma mlade.« In nato še vpraša: » Kdo pa je ta ona, grdo se obnaša, divje se oglaša?« Punči bistro zdaj pristavi: »Za vogal nam sneg prinaša burja.« »Ker bi stara burja rada šla čez zimo s polhom spat, da vsaj zgledala bi mlada, ko prišla bo k nam pomlad…« Kaj spet stric Matic naklad? Nagajiv je bolj kot bolha: »Punči! Koga zdaj imaš neznansko rada?« »Tebe, striček! In še marsikoga!« Skoraj ljubosumno, a dovolj pogumno pa Sanjalček se zaroga: »Ljubi mene, mjav mrmjav! Jaz še zmeraj sem – taprav! Stric sitnari – kakor bolha.« Dekle reče iznenada, moleduje … le za koga? Zdi se smešna, a kar stroga: »Pičim te kot stara bolha. Pusti, prosim, spati _ _ _ _ _ (polha)!«
NA PODSTREŠJU – NOČNI PAR
Po drevesu blizu hiše, naj bo gaber, bukev ali breza, ta glodavec vsak večer pripleza z muko, vse do vhodne niše. Skóznjo bliskovito skoči in pokliče svojo ženko. Strastno vani jo na ples, na pijačo in jedačo – vmes. Hrčku bosta kradla še pečenko. V senu spala – pod lepenko. Če bo zmanjkal z bukve žir bosta jedla pa krompir in imela lep večer. »Glodala lahkó boš vse ostrešje. Saj zató pa pridi na podstrešje! Kar je res – pač res je! Tukaj bo lepó ponoči. Daj, nevestica, poskoči! Z mano se nocoj poroči!« Zjutraj pa jo par pobriše. Sova spet je gospodar te hiše in Sanjalček spi vse tiše, tiše … sonce čézenj sence riše. Kdo je bil ta nočni par, pa pove naj gospodar? Tudi ti lahko poveš, če resnično veš, da ljubila sta se _ _ _ _ _ (polha).
NAJBOLJ NEČIMERNA TATICA
»Ptiček! Zame si tatinska spaka! Kar že vsaka kura kokodaka tebi se zgodila je napaka.«
Kaj pa, punči, o teh grehih veš, da Sanjalčku ne poveš, kaj tatice danes so počele? »Kradle so in nekaj pele. Ena je bila nadvse zgovorna. Malce štorasta, okorna. Kaj če prav ona je resnično odgovorna – za razbitje ogledala? « »Punči, laž ni šala! Boš prevarala mačkona, ki te videl je z balkona?« »Ptice si želele so zrcala. Meni pa le roka je zaspala in zrcalca – po nesreči so nastala.« »A takó – danes zjutraj je biló?« Se v ta vic vmeša še naš stric. Teta pa: »Saj ni tako hudo!« Ej, še preden kam so odletele, so se v sto zrcalih same sebi lepe zdele! Res da – manjše od vseh malih! Manjše še od taščic zaostalih, od kraljičkov – ptičkov zalih. »Koliko jih je biló?« Joj! Utrujen sem nocoj! Oh! Mrmjav! In joj! To skrbi me res močnó. »Ena ali sto?« Za odgovor mucu zmanjka zraka. Če tatov bilo je sto. Bo na svetu še hudó? Ptice so bile samó vesele. Dela so dovolj imele. Saj v zrcalih vse lepó in nedolžno je biló! »Pa biló je res takó?« Kradla je samó tatinska _ _ _ _ _ (sraka)!
INTERVJU Z OVCO IN VOLKOM
Dobrrro jutrrro, doberrr dan! Oven mrrrka ves zaspan. Ovca pravi: meee in beee! Daj, koštrunček, vstani žeee! Naš Sanjalček nam sporoča da bo delal intervju. To je res novica vroča, vredna ovčjega rodu. Blejajte brez treme: »Beee in meee! Tudi brez sramu!« Dajmo, dajmo! Kaj bi spali! Zunaj je prav lepo vreme. Dolgo ste prežvakovali stare sanje, staro znanje, zdaj prirejam tekmovanje: Kdo hitreje travo hrusta? Kdo imá bolj lačna usta? Zažari naj prava vnema! Muc Sanjalček zdaj vas snema. Prav nikomur ni potrebna trema. Jaz sem maček, nisem volk. Moti me le ovčji molk. Kadar delam intervju, nimam rad preveč strahu. SANJALČEK: Spoštovana in draga ovca! Mene, mjav mrrrmjav, zanima, kako doživljaš grozodejstva, ko vas obišče volk. Prosim te, odpiši mi jutro po taki noči. OVCA: Grozno, strašno je ponoči, ko zatulijo volkovi. Ostri ovnovi rogovi so podobni rožicam – po toči. Do kosti nas strah boli. Tresem se – kot sredi zime. Od strahu je prazno vime. Jagnje išče moje mleko. Pes zalaja tja čez reko; plašno gleda čez poseko. V gozdu voha tri volkove, ki preskočijo plotove. SANJALČEK: Joj, kje so pa lovci! Kje je ovčar? Kaj ni vklopljen električni pastir? OVCA: Če je pes preveč zaspan, če ga v grlu stiska strah in ni sprožen šee preplah … Tako noč, tak grozni dan trop ovác leži poklan. Če ovčar ne stopi v bran, kjer volkovi so vsak dan, ovce v gozd se razbežimo ali v hlevu obtičimo, ker na pašo se bojimo. Skrb in delo sta zaman. SANJALČEK: Pa povprašajmo še volka – z varne veje, gori na bukvi, kamor volk ne more. Kaj si on misli o teh rečeh? VOLK: Jaz sem zver. Hočem mir. Za svoj rod prosto pot! Za pod zob prav povsod kost in drob! Kri za strah in pokol za preplah! SANJALČEK:Joj! Spoštovani in strašni volk! Le kaj bi se zgodilo, če bi prav vsa živa bitja zahtevala prosto pot za svoj rod? VOLK:Nas je komaj kakih dvajset. Imamo – po tri in še manj – po pet mladičev. Tudi ne kot ptica ptičev. Smo kot orel, skoraj brez goličev, kakor pusta trava sredi pustih gričev. Podivjani psi škodijo vam bolj kot mi. In lisic ter njihovih laži skoraj več je kakor zajcev, pa jih malokdo lovi. Zdaj hudujete se name, medved pa še méd vam vzame, vam razbije hlev, ko ga zgrabi zverski gnev. Vi pa pravljice, povesti, kjer nastopajo hvaležni vam medvedje, krotki, zvesti. Volk rdeče kapice ne mara. Prav hinavsko jo prevara. Tudi babic nima rad. Ker je znan, zverinski tat, več pokolje, kot pojé, še ljudje se ga bojé, v pravljicah pred njim bežé. A v resnici volk sem – samotar. Čreda ovčk me malo briga, če trop brani gospodar, če z gorjačo žuga mi ovčar, če se strga psu veriga, jagnje ni moj plen – ne dar. Tudi meni je gorjé! Lovci komaj kdaj lové – kar brez pušk – mižé. Drugi s kamni nas podé. O pravicah vsi le govorijo in se sebi imenitni zdijo. Regrat prav nikomur se ne smili. Miške pa v plenicah bi polovili, mačk naj bi več jih ne lovili, ampak na grobovih jim molili. Kaj dosledna je pravičnost? Kam nas to življenje pelje? Je bolj sveta osa ali zelje? Ali – kar moj zobek zmelje? Kdo resnično ve, kaj res je? Kaj je zdravo ravnovesje? Prav za vsako živo bitje išče, dragi moj, sožitje! Ovčke, drage moje, moj posladek! Včasih res zavre mi kri. Potlej zver se pomiri. Če še malo pohinavčim: Nisem brez vesti. JAGNJE: Kaj je tvoja vest? Biti svoji čudi zvest? Biti kakor vsaka? Sebi dober –drugim spak? VOLK: Ne na zadnje – kakor vsi: ovni, mački in še psi! V tolpi sem le – volk junak. Ampak v boju za obstanek sam imam preveč skrbi. OVCA:Izogibaj se napak! Ovce žremo regrat, travo, ampak níkdar za zabavo, kakor ti – in tvoje klanje, ki za – nič – je maščevanje. Jémo res le za prebavo, za živlenje sito, zdravo. Tako naše je sožitje z rožicami in z otavo. In ko pride spet pomlad, korenine in semena spet rodijo mlado bitje, rože istega imena. Žive, lepe – cvet in sad! SANJALČEK:Kaj sprašuje nežno jagnje? Slišiš ovco, modri volk! Vprašati je mnogo laže kakor odgovoriti, kajne? Pa vseeno, najlepša hvala za današnji intervju, plašna ovca in zverisnki volk.
KDO ZDAJ PASE ČREDO?
Muc se joka in kriči: »mjauuu, mjav, mjauuu! Kje zdaj moj pastir tiči?« Kaj se čredici zgodi, če električni pastir zaspi? Gori nori bik ponorí! Dol pogleda v dolino in prostost zasanja, kakor orel se v nebo poganja. Rad zapustil bi planino. Kakor štorklja sédel bi na dimnik. Bil bi rad prelep galeb – tam ob morju! Vsaj najvišji nebotičnik na obzorju! Nosil glavo kot labod v jezeru … Vse bi plačal v tem primeru … »Oh, kaj vse bi rad, dókler sem še bikec mlad!« Dvigne rep, nogé visoko in navzdol zbezlja globoko. Zraven pa – kot nor – zatuli, da golob, ki prej še gruli, kar nenadoma utihne, da »vihar« ga ne odpihne. Pašnik sprazni se znenada! Podivja vsa čreda: Njive, travnike napada. Joj, povsod je strašna zmeda! električni pastir zdaj uživa blagi mir. Včasih je bilo drugače. Pes imel je pomagače. Pasli s šibo so in z bičem nad dolino, tam za gričem. Delali so dober sir, pekli vsak dan so krompir. Jedli so ga – vsak večer. Ogenj je oznanjal mir. Ognja se zveri bojé, da ovčarji in kravarji v koči vsaj ponoči – mirno spé. Ker – če kdo iz gozda gleda, ker ga mika naša čreda, kres prestraši še medveda – jagnje mu diši – seveda – toda – v hlevu zanj ni meda. Pes zalaja in nastane zmeda: Medved v gozd nazaj hlačá. Nekaj dni je mir domá, če spet bik ne podivjá. Veš, tako bilo je res nekoč. Ampak – v nekaj letih, kar čez noč – so dobili novo družbo:Ker nekdo prišel je na pomoč in elektrika – imá zdaj službo; dokler strela ne udari, medved po ogradi ne rovari. Bik v dolino ne zbezlja. Gori – tam na gori spet so mirni dvori: Sladka paša, molža naša … Kdo naj se grdo obnaša? V koči spi en sam _ _ _ _ _ _ (pastir). Dokler strela spet ne udari, tam tišina gospodari, ptičje petje, blažen mir. Dela le električni _ _ _ _ _ _ (pastir), ki pa ni mu mar krompir in ne briga se za sir. Njega pač lahko pretrese le nevihta – strela, grom. Če pa on nikogar več ne strese na planini je polom. Ker elektriko pozna, sam ustvarja mir doma. »Je kdó naredil kratek stik?« Seveda – to je spet naš bik! Z rogmí zdaj žico spleta. Kakor – teta z iglami – opleta. Na robu gozda čaka šest oči. »Kdo so ti sovražniki?« Prva zdi se zlatolica? Glej, pri polni luni, najbrž je lisica. Drugi pa stopica tiho – kakor volk. Tretji zdaj prekinja molk, ker lomasti kakor medved, ki ga mika polna skleda, v tej vročini – sladoleda. (Včasih tudi v jagnje se zagleda.) To se res spodobi za – vseveda, sladkosnedega medveda.
O, seveda! Niso grozne le oči! Tudi med zobmí se vse zdrobi! Toka pa še ni in ni! Mucek joka – sred noči. Njemu, čredi, vsem že strah preseda! Tudi to drži: Starega pastirja od nikoder ni! Novi pa … Brez električne močí … No, ja! Že celo noč »molči«.