MAČJI SEJEM
Kajetan Kovič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsaka mačka kdaj obišče
tudi mačje letališče.
Zvočnik tam napoveduje,
KDO in KDAJ in KAM potuje.
Mačji stotnik Miško Meško
z boingom leti na Češko.
V karaveli muca Frida
pelje bika iz Madrida.
Kardinal von Katerheim
z romarji gre v Kelmorajn.
boter Piter Peterham
vozi jajca v Amsterdam.
Stari plejboj Mačkoliz
čaka vezo za Pariz.
Sedem ur iz Singapura
že potuje Macafura.
Tihotapec Gatolini
je obtičal na carini.
Sivi golman Milorad,
gre na tekmo v Beograd.
Jutri pride iz Varšáve,
teta muce Monislave.
Turški med prevaža v Rim
črni tiger Kara-dim.
Ljubico na Balaton
pelje maček Čokolon.
Ta domov in ta na tuje -
vsaka mačka kam potuje.
Le zaspani mister Ket
odpovedal je polet.


Nekega aprilskega dne se je ob osmih zjutraj na letališču Mucodrom prikazal maček Muri. V Mačjem mestu so namreč vsako leto prirejali sejem, ki so ga obiskovali obuti in bosi mački z vsega sveta. Muri je pomagal županu sprejemati goste, poleg tega pa si je beležil zanimivosti, primerne za Mačjo knjigo, v katero je vsak večer zapisoval spomina vredne dogodke iz Mačjega mesta. Murija in župana je, otovorjen s kamerami, spremljal fotoreporter Izidor, ki so ga prijatelji klicali Mucograf.

Tega dne so pripotovali mački iz Sibirije, Oklahome, Škotske in Etiopije. Imeli so različne kožuhe, a so bili vsi enako prijazni. Med njimi so bili trgovci, turisti in muzikanti. Med sejmom so bile namreč po mestu veselice, na katerih so igrali svetovno znani mačji orkestri.

Prišli so tudi športniki, časnikarji ter rokohitrci in Macograf jih je navdušeno slikal. Okrog poldneva se je iz Tigranije s posebnim letalom pripeljal general Mačeta, ki je moral samokres, ker v Mačjem mestu ne marajo pokanja, oddati v letališki garderobi.

Gostje so se nastanili v penzionih in hotelih Mačjega mesta, vsak po svojem okusu in svojem žepu primerno. Veleposlaniki, veletrgovci, velemojstri in drugi velemački so stanovali v moderni KOROMANDIJI, kjer je iz pip namesto vode teklo mrzlo ali toplo mleko.

Med stalnimi obiskovalci je bil priljubljen hotel PRI PLIŠASTEM LEVU, o katerem so mačje babice pripovedovale, da stoji na mestu, kjer je nekoč pobegnil cirkuški lev. Spočetka se je imenoval PRI LEVU, a ga mački niso marali obiskovati, ker se velikemu stricu raje izognejo, četudi gre za ime. Zadrego so odpravili, ko so leva razglasili za plešastega. Odtlej hotel obiskujejo nakodrani mački, saj je plešast lev v primerjavi z njimi navadna reva.

Skromnješi gostje so si izbrali penzion PRI BLAGI MONIKI, ki pa nikakor ni bila blaga. V njenem gostišču je vladal strog hišni red, ki si ga lahko prekršil samo enkrat. Drugič te je blaga Monika lastnoročno vrgla na cesto, in če se nisi zadosti hitro pobral, ti jih je naložila še po kožuhu. Zato v njenem penzionu ni bilo nočnega razgrajanja in so gostje mirno spali že ob devetih.

V mestu je slovel še hotel BRISTOL, kjer so v dvoposteljnih sobah oddajali samo leve postelje, ker je njihova sobarica imela štiri leve tace in desnih postelj ni mogla postiljati.

Mačji sejem, na katerem so bili to leto posebno številni mlečni izdelki, so odprli v soboto. Župan je imel krasen govor o vplivu mleka na mačjo pamet. Ob koncu slovesnosti so združeni orkestri zaigrali mačjo himno. Mačji so navdušeno peli, razen tistih, ki niso znali besedila in so samo brundali.


Mačje gore, mačja reka
in na reki mačji brod –
tu živi od pamtiveka
plemeniti mačji rod!

Kratkodlaki, dolgodlaki
mački v slogi tu žive
in čeprav so korenjaki,
žalega si ne store.

Naša čast in naša slava,
nepozabni, mili kraj,
staroslavna očetnjava –
bodi mačja vekomaj.


Na sejmu je bilo dosti ogleda vrednih stvari. V mlečnem paviljonu so sladokusci pokušali borovničevo črno mleko in lizali mavrično smetano. Mucki so se prerivali okrog prozornega hladilnika, v katerem je stal velik obuti maček, narejen iz mačjega sladoleda.

V paviljonu za sir so se lovci zanimali za parmezan MIŠJA RADOST, ki so ga trgovci priporočali kot zanesljivo vabo za miši. Debeli mački so se gnetli pred stojnico z napisom SIR ZA HUJŠANJE. Luknje v razstavljenem hlebu si bile velike kot mačje glave. Zraven je bila slika trebuhača z navodilom za uporabo:


Če si ne zapneš več suknje, jej pri siru samo luknje!


Dva mačka srednjih let sta se spogledal in eden je pripomnil: »Zdi se mi, da nas imajo za norca.« Drugi se je nagrbil in pretegnil, potem pa rekel: »Dragi kolega, meni je vseeno, ker sira ne jem.«

Po sejmu se je sprehajal tudi maček Muri in trgovci so ga vabili k svojim stojnicam. Tu in dam si je kaj zapisal in to in ono poskusil. Najbolj všeč mu je bilo jetrno mleko, ki so ga pripravljali japonski mački.

Na sejmu so bile poleg mlečnih tudi druge zanimive stvari. Mesarji so ponujali VEČNO KLOBASO, ki so jo na enem koncu še delali, na sredi kuhali, na drugem pa že prodajali gostom. Volčje lačni maček Marinko je sam pojedel tri metre dolg kos.

Napis nad stojnic optika Sivca je izzival mačjo nečimrnost:


Fina mačka poleg šala nosi kapo in očala.


Ker so se vse mačke imele za fine, je imel Sivec vsak večer polne šape denarja. Kot na vsakem je bilo tudi na mačjem sejmu dosti drugih koristnih in nekoristnih reči. Prodajali so keglje, krogle, vrtavke, gugalnice, rolke, kotalke, vozičke, ovratnice, zapestnice, verižice in še cel kup mačje šare.

Posebna privlačnost sejma je bil MAČJI LUNAPARK.


V lunaparku klepeta
mačja družba se zabava.
Sobarice in dijaki
vozijo se z vrtiljaki.
Godbe cirkuške igrajo,
mali bobni ropotajo,
muca v črno-belem dresu
dela stojo na kolesu,
maček Peregrin žonglira,
Grizli žarnice požira,
vmes pa zibljejo se klovni
s čevlji, dolgimi kot čolni.
Tu nagradna so strelišča,
avtodromi in kegljišča
tombole in srečelovi
in našminkani strahovi,
ki imajo to navado
da strašijo v mačjem gradu.
Tu vsaka mačka zase
dobre volje se napase.
in doma še teden dni
kot pečena se reži.


V lunapark je zvečer prišel tudi maček Muri s prijateljico muco Maco. V minicirkusu sta si ogledala dresirane bolhe, ki so vlekle kočijo in skakale čez plot. Obiskala sta hišo strahov, ki se jima ni zdela nič strašna, nato pa še ogledalno dvorano, kjer sta bila videti suha kot glisti, debela kot prašička, pa ploska kot stenici, pritlikava kot škrata in nazadnje velikanska kot slona. Na strelišču je Muri zadel tarčo v sredino in dobil za nagrado vrtnico, ki jo je podaril Maci. Nato ji je v draguljarni kupil črno ovratnico z medaljonom in kot talisman vanj vložil sliko s podpisom. Naslednji večer je župan pripravil slavnostni sprejem, in tako se je malo pred osmo uro proti mestni hiši pomikala množica povabljenih mačkov in mačk.


V dvorcu sredi Mačistana
mačja smetana je zbrana:
učenjaki in ministri,
pametni in srednjebistri,
blagorodne mačje dame,
povečini stare mame,
pesniki in muzikanti
in podobni komedijanti,
razni nad- in podpisarji,
ribiči in kretničarji,
tu in tam pa tudi lice
kakšne mačje lepotice.
Ko v stolpiču županije
zvon deveto uro bije,
vstopi Muri in pod taco
pelje sabo muco Maco.
ko pozdravljata župana,
gleda vanjo vsa dvorana,
Maca, lepa kakor sanja,
kot kraljica se priklanja,
sliši se, kako v tišini,
od ljubezni silne vneta,
v britkosladki bolečini
mačkom pokajo srceta.


Kljub razburjenju, ki ga je povzročil Macin prihod, ni noben maček omedlel, precej pa jih je požiralo sline. Z Murijem se je sprehajala po sobanah, spila v točilnici kozarec šumečega mleka, in ko je v salonu sedla na kanape, se je nabral okrog nje venec mačkov, ki so skušali delati dober vtis.

Neki siamec jo je vabil na polet z balonom, general Mačeta na safari, etiopec bi ji rad pokazal zbirko eksotičnih znamk, beli perzijec pa je predlagal, naj nastopi na lepotnem tekmovanju v Širazu. Maca je rekla, da ne more in ne utegne, in vsega skupaj ni jemala preveč zares.

Druge mačke niso bile zadovoljne s pozornostjo, ki so jo tujci izkazovali Maci, vendar se zaradi Murija niso upale repenčiti na glas. Najbolj jezne so se odplazile v bife in zanalašč pojedle vse fine narezke in mačje slaščice. Ob koncu sprejema je maček Paganin zaigral na gosli še Mačjo sonati, nakar se je imenitna družba razšla.

Mnogi mački so med poslušanjem Mačje sonate sklenili, da bodo naslednji večer priredili Maci podoknico. Tisti, ki sami niso znali igrati, so najeli poklicne godbenike. Vse to so počeli naskrivaj. Ko je zvečer zasijala polna luna, so se po stranskih ulicah proti Macini hiši plazili številni mački z glasbili po pazduho in z besedilom, ki so si ga oskrbeli pri mestnem besedilarju.


Zate brenka, muca Maca,
na kitaro moja taca,
zate, muca sinjeóka,
mandolina milo joka,
zate flavte in korneti,
kosajo se s klarineti,
zate zvezan v šopek pester
svira celi jazz orkester.
K oknu pridi, s taco migni,
mili mačji glas povzdigni,
da te vidi, da te čuje,
mačji vitez, ki vzdihuje
k tebi, muca lepotica,
vročih mojih src kraljica.
Kdor te vidi, kdor te sreča,
temu zvezda si bleščeča,
in zato, ko dan zahaja
in iz njega noč nastaja,
ko velika luna sije,
milosrčne melodije
zate brenka, muca Maca
na kitaro moja taca.


Pri se je pod oknom znašel Cezar, a komaj je povzdignil glas, se je z drugega konca hiše oglasila pozavna in za njo cel orkester mačjih glasbil. Namesto blagoglasnega petja se je razlegel trušč, ki ni mogel ostati brez posledic. Mački so se drug na drugega strašansko razjezili in sledil je neizogiben pretep.


Ko napoči čas počitka,
razbesni se mačja bitka.
Sivi Cezar zgrabi Frenka,
z mandolino ga nabrenka,
Frenk v zameno enostavno
mahne Cezarja s pozavno.
Ris zatuli z votlim glasom,
ko ga Bongo lopne z basom,
Tomi mačkov celo četo,
obdeluje s klarintom,
čisto črni muc Otelo,
tepe Romea s činelo,
Čarli pa brez inštrumenta
grize rep od dirigenta.
Bleda luna že zahaja,
mačja bitka pa še traja,
dlake sem ter tja frčijo,
hude rane se množijo,
muca Maca pa je kriva,
da se mačja kri preliva.


Ker so se bojevniki med pretepanjem drli, na vse pretege, so se v bližnjih hišah začela odpirati okna. Skoznje so previdno pogledovale zaspane mačke, pokrite z nočnimi čepicami. Tudi v penzionu pri BLAGI MONIKI se je prižgala luč in na pragu se je prikazala gospodinja, ki je hudo bentila in žugala. Edino v hiši, pred katero so se tepli, se ni nič zganilo. Maca je bila znana po trdnem spanju, lahko pa da je sploh ni bilo doma. Naslednjega dne so pretepači, očividci in vsevedne klepetulje zelo različno razlagali nočne dogodke. Vsi pa so trdili, da se je kmalu po začetku vmešalo v boj tudi neglasbeno krdelo, ki naj bi ga vodila zamaskirana domino mačka. Imenovali so ga čevljarski odred, ker je pretepačem izmeril podplate, sam pa se je umaknil pred policijo, ki je prišla na prizorišče z obvezno zamudo. Policaji so največje divjake priprli, ranjence pa z rešilcem odpeljali v zdravstveni dom.


Vročekrvni mačji fanti
zdrávijo se v ambulanti.
Eden šánta, drugi šepa,
tretji je brez kosa repa,
ta ima uho preklano,
oni taco pomendrano,
vem pa, kar jih vrsta čaka,
manjka v bundi kakšna dlaka.
Doktor Muc jih pregleduje,
jim mazila predpisuje,
lepa bolničarka Mija
rane čisti in povija,
in kdor hrabro se drži,
ga s poljubčkom nagradi.
Ko za hribi dan se dela,
mačja vojska spet je cela
in koraka v mačji grad
najprej jest potem pa spat.


Kalivci miru so morali, preden so jih izpustili, plačati globo. Na policiji se je oglasila tudi Blaga Monika. Terjala je odškodnino za živčni šok, ki so ga zaradi mačje vojske pretrpeli miroljubni gostje v njenem penzionu. Po pogovoru z inšpektorjem Vohavnikom je zahtevo umaknila, ker ji je namignil, da bi utegnila zaiti v težave, če bi policija uvedla preiskavo o poveljnici čevljarskega odreda.

Mački so se imeli tega dne na sejmu o čem pogovarjati. Ugibali so, kdo je pod oknom igral, kdo je godbenike najel in kateri jo je najbolj skupil. Maca je bila edina, ki je burno podoknico zvedela šele okrog poldneva, ko so jo poklicali iz županove pisarne.

Ko je v slušalki zaslišala županov glas, je najprej pomislila, da še sanja. Potem je izjavila, da o dogodku ne ve ničesar, da za neumnosti drugih mačkov ne odgovarja in da ne more nič za to, ker je na svetu. Odložila je slušalko in šla nazaj spat.

Ko so razstavišče čez tri dni zaprli, pretepa nihče več ni omenjal in odhajajoči gostje so županu zagotavljali, da se veselijo prihodnjega sejma. Manjšo zmedi je povzročil le razbojnik Čombe, ki je ušel z zapora in je iz letališke garderobe ukradel samokres generala Mačete. Hotel ugrabiti letalo, a ker v pištoli ni bilo nabojev, so ga prijeli in odpeljali za rešetke.

Po koncu sejma sta Muri in Macograf sestavila sejemsko kroniko. Seveda se tudi mačji podoknici nista mogla izogniti. Dobro obveščeni Macograf je bil med bitko skrit na Macinem vrtu in je napravil nekaj izjemnih posnetkov.


V mačji kroniki so slike,
majhne in velike.
Naj bo žalost naj veselje,
mesto ali podeželje,
vse poslika z Maco-filmi
Izidor, reporter silni.
tu so sejemske vizitke
in prizori mačje bitke
zadnji kriki mačje mode,
mačje burke in prigode,
tukaj vidiš dolgodlake
mačje dame in prvake,
otvoritev mačje šole,
mačje tekme, mačje gole,
mačjo mini elektrarno,
Čombeja pred draguljarno
in še razne druge čine
slavne mačje zgodovine.
Sliko Izidor napravi,
muri zgodbico sestavi,
vsak dan daljša je veriga
in tako nastaja knjiga:
v njej čez sto let mački vrli
bodo našo dobo zrli.


Muri je prinesel kroniko pokazat tudi Maci. Ko jo je prebrala je rekla, da je večina mačkov neumnih, in je pri tem gledala Murija naravnost v oči. Muri si ni bil na jasnem, ali k neumnim mačkom prišteva tudi njega, a ker je bil sicer črn, ne pa tudi črnogled, si je rekel, da so navzoči izvzeti. O tem je bil še bolj prepričan, ko je Maca prinesla šumeče mleko in sta se v vrtni senci pogovarjala o nekdanjih in sedanjih mačjih časih.


Veselice so končane,
mačje zdrahe poravnane,
gostje so se odpeljali
z avtobusi in letali,
v Mačjem mestu pa zvečer
vlada spet nekdanji mir.
Spet na čaj ob peti uri
k Maci hodi Muri,
v vrtni utici sedita,
vmes pa kukavice glas
hitro šteje mačji čas.