Maščevanje pravice

Maščevanje pravice Povest Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina, 1928
Viri:	38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Zvonovi sv. Antona so peli otožno mrliško pesem. Po glavni ulici se je pomikal dolg pogrebni sprevod med številnimi gledalci, ki so se zbirali ob cesti do mestnega pokopališča. Za mrliškim vozom, obloženim z venci, je stopala preprosta gospa, oblečena v žalno opravo; njene solzne oči so bile neprestano uprte v belo rakev njenega nenadno preminulega sina.

Sprevod se je ustavil na pokopališču in razpustil ob odprtem grobu. Zadonela je pretresljiva žalostinka pokojnikovih prijateljev, nakar je nastopil govornik s poslovilom od mrtvega prijatelja. »Sprejmi zemlja, kar je tvojega,« je molil duhovnik med ihtenjem žalujočega ljudstva. Nato so zaškrtale lopate in črna prst je zabobnela na belo krsto.

»Zbogom, Metod!« je zaklicala zapuščena mati ter se je strta od žalosti naslonila sorodnici v naročje.

Ljudstvo je po končanem pogrebu zapuščalo pokopališče, ostali so le ožji sorodniki, znanci in prijatelji, ki so z venci in s cvetjem obložili novo gomilo. Med njimi se je nenadoma pojavil imeniten gospod z dragocenim vencem, spoštljivo se je ustavil ob grobu, njegovo obličje je razodevalo globoko žalost in sočutje.

»Mir s teboj!« si je obrisal svetlo solzo in položil venec na gomilo. Nemo je zrl predse, njegove ustnice so šepetale tiho molitev.

»Pojdimo!« je predramila sorodnica žalujočo mater. Dala ji je prižgano svečo, katero je s tresočo roko zasadila v mehko prst, pokrivajočo dragega otroka. »Zbogom, sinko! Smrt tvojemu morilcu!« se je sklonila nad gomilo. »Pravica naj se maščuje!«

Tuji gospod je mrliško pobledel, sočutno je pogledal starko in odšel s pogrebci s pokopališča.

»Uboga mati!« je pomilovalo ljudstvo pokojnikovo mater. »Žižmarjeva rodbina ni rojena pod srečno zvezdo.«

»Koliko staršev je nesrečnih zaradi otrok!« je modrovala postarna žena.

»Gospod Žižmar je bil višji častnik in je padel kot junak, zadet od sovražne krogle,« je hotel boljši gospod obrniti pogovor.

»Zato je pa vdova tem nesrečnejša zaradi svoje hčere,« je trdila zgovorna gospa.

»Zakaj neki?« je pristopila radovedna ženica in z njo vred tudi drugi, ki so morali prestreči vsako novico.

»Eh, saj veste, kakšna je danes mladina. Lahkomiselna hči se je spoznala z nekim zapeljivcem in kmalu so se pokazale posledice prepovedane ljubezni. Njenemu pokojnemu bratu se je smilila nesrečnica ter se je sklenil maščevati. Zalezel ju je nekje v večerni samoti, prav ko ji je brezsrčnik pretil, da jo bo zapustil v samoti. Hotel ga je samo oplašiti s samokresom, a nasprotnik ga je prehitel – zabliskalo se je in počilo, mladenič je padel ter izdihnil.«

»To je bil udarec za ljubečo mater!« so tarnale ženice med naraščajočo gručo poslušalcev. »Ubožica je ob vso oporo na stara leta!«

»Gospa Žižmarjeva ima menda še enega sina«, je vedela mlada gospodična.

»Ima še petletnega Cirila, a ta je bebast«, je nadaljevala prejšnja pripovedovalka. »Ta ji ne bo nikdar v pomoč, pač pa v nadlego, dokler bo živela. Nanj seveda tudi ne računa.«

»Ali so prijeli morilca?« je zanimalo postavnega moža.

»Pravijo, da je pobegnil čez mejo k očetu, ki je baje premožen tovarnar in trgovec. Takim ljudem ne manjka pripravnih sredstev in kadar je treba, si znajo pomagati.«

»Njegov oče je bil menda celo na pogrebu«, je razlagal možak. »Mudil se je slučajno pri njem na obisku, njegov sin se namreč izobrazuje tukaj na višji trgovski šoli. Palaron, tako se imenuje tovarnar, se je takoj po usodnem strelu odpravil k Žižmarjevi gospé z namenom, da jo potolaži ter ji dejanski pomaga. Ponujal ji je ogromno vsoto denarja, a potrta vdova je odklonila vsako podporo, čeprav nima drugega kot skromno mesečno pokojnino. Celo obljuba, da se bo njegov sin poročil z njeno zapeljano hčerko, jo ni mogla potolažiti. Zavrgla jo je zato, ker ne mara morilca za zeta.«

»Tamle ob izhodu iz pokopališča stoji neki tujec«, je opozorila meščanka poslušalce. »Poglejte, ali ni ustavil Žižmarjevo gospo ter ji izrekel sožalje?«

Vsa gruča se je radovedno obrnila proti označenemu mestu, kjer je ponosen neznanec res lovil desnico pokojnikove matere, katero mu je trdovratno umaknila.

»Dam vam, kolikor želite«, ji je hotel olajšati bridko izgubo prvorojenca. »Nisem kriv te nesreče in silno mi je neprijetno, da trpite zavoljo mojega otroka.«

»Sina mi ne moreš vrniti«, je ostala pri svojem sklepu. »Pravica naj se maščuje!«

»Ne moremo pomagati.« S temi besedami se je poslovil in sedel v kočijo, ki je stala pred obzidjem.

»Kdo je bil ta gospod?« je obstopila gruča pogrebcev pokojnikovo mater.

»Ne vem«, jih je kratko zavrnila.

»Čuden odgovor«, so pogrebci odmigovali z glavo in zrli za vozom.

»Kdo ve, ali ni ta neznanec v zvezi z umorom?« je ugibal nekdo izmed množice.

»Takega voza še nisem videl v našem mestu, pa tudi konji so drugačni in uprega«, je vedel njegov tovariš.

»Treba si je zapomniti.« Urno sta se izluščila iz gruče ter jo ubrala po sledu za vozom.

2.

Po prijaznem majevem dnevu je nastopila prijetna pomladna noč. Solnce se je umaknilo luni, ki je dremala za oblaki, zdaj pa zdaj se je prebudila in pogledala kakor deklica izpod odeje.

Mestni drevored se je polagoma izpraznil. Tudi najpoznejši sprehajalci so že zavili po belih potih in umetnih stezicah, držečih v mesto. Le sem in tja se je zapoznila gruča ali skupina ter jo je zaradi zamude tem hitreje ubirala proti domu.

Po cesti v samotnem drevoredu sta jezdila oborožena stražnika. Zdaj pa zdaj sta ustavila konja in opazovala okolico, zakaj straža je našla tukaj obilo posla v poznih urah.

Nenadoma je počil v drugem delu gaja rezek strel, stražnika sta se spogledala in poslušala.

»Že zopet napad ali samomor«, je mrmral stražnik na iskrem vrancu. »Nekdo se je igral z življenjem ...«

»To je pesem obupa«, je modroval njegov tovariš. »Danes je mnogo takih primerov!«

»Naprej! Odmev je jeknil iz soteske, moralo je biti na parobju gozda.«

»Pojdiva. Nekaj se je moralo pripetiti.«

Stražnika sta odjezdila proti gozdu. Na robu sta začula tihe korake in sumljivo pokanje suhega dračja.

»Kdo je?« sta soglasno vprašala. Odgovorila jima je skrivnostna tišina, ki ju je mahoma objela.

»Saj ni bilo nikogar«, sta menila nezaupno.

»Nekdo je skočil v grmovje«, je pričel ugibati stražnik, ki je jezdil pred tovarišem.

»Duh umorjenca ... Pravijo, da se duše mučijo po trnju in grmovju ...«

»Strahopetnik! Zločinec je bil, ki beži pred svojim dejanjem ...«

»Za njim!« je hotel zaviti stražnik s ceste med grmovje.

»Počakajva, da posije luna izza oblaka«, ga je tovariš skušal zadržati.

Po cesti sta v istem hipu pridrvila mladeniča, mahajoča z rokama. »Zločin!« sta se plašila. »Zasledujeva morilca!«

»Kje je žrtev?« je vprašal stražnik in stopil s konja.

»Tamle na klopi,« mu je pokazal mladenič žensko, kateri je pravkar posvetila luna v bledo obličje.

Stražnika sta stopila k mladenki, nepremično sloneči na naslanjalu; v desnici je držala samokres, na vratu nad ramo ji je krvavela zevajoča rana.

»Mrtva«, jima je povedal mladenič, preden sta jo pričela preiskovati.

»Morda je pa le v njej kakšna iskrica življenja«, se je stražnik sklonil nad njo. Z obema rokama jo je prijel za roko, iz katere je padlo morilno orožje.

»Samomor«, je ugotovil. »Krogla je izstreljena.«

»Dobro je pogodila, smrt je morala takoj nastopiti«, je omenil njegov tovariš.

Stražnik je zajezdil konja, šel je po zdravnika zaradi pregleda, obenem je naročil mrtvaški voz. Medtem se je nabrala ob mrliču kopica ljudi, ki so živahno presojali dogodek.

»V roki ima umorjenka neko pismo«, je opozoril stražnika mladenič.

»Videti je samo listek«, je omenil drugi v bližini.

»Nihče naj se je ne dotakne do pregleda!« jim je stražnik strogo prepovedal.

»Pa kdo je neki ta nesrečnica?« so nemirno ugibali.

»Obleka jo izdaja, da je z boljše rodovine«, je dognal nekdo izmed navzočih.

Prav v tistem hipu je dospela komisija in začela pregledovanje. Svetil je polni ščip, ki je radovedno gledal na pozorišče.

»Samomor!« je mrmral višji stražnik v dolge resaste brke.

»Pravkar smo ga odkrili. Truplo je še toplo«, se je pohvalil stražnik, ki je čakal pri mrliču.

»Bomo videli«, je pregledni zdravnik skomignil z rameni, čim je zagledal umorjenko. »Zdi se mi, da bomo dognali povsem nekaj drugega, zakaj glava je prebita zadaj za ušesom, kjer je šla krogla v možgane.«

»Potemtakem je bila napadena?« je strmel nadzornik. »Dozdaj smo govorili le o samomoru.«

»Vse okolnosti govorijo za zločin«, je trdil preglednik, ko je preiskal okolico. »Krogla je bila oddana od blizu, morda komaj nekaj korakov od klopi, sam se ne more nihče tako zadeti.«

»Morilec je moral tičati tu nekje v grmovju«, je povedal mladenič, ki je prvi po usodnem strelu dospel na prizorišče.

»Poglejmo, ali je kaj sumljivega v bližini!« je stikal policijski preglednik. »Ali more kdo še kaj važnega navesti?«

»Jaz sem opazil senco, ki je izginila med grmovjem«, je povedal neki možak.

»Zakaj jo nisi ubral za morilcem?« se je togotil nadzornik. »Ali moramo res za vsak primer razpisati nagrado?«

»Umor je bil izveden iz hudobnosti ali iz maščevanja«, je dognal uradni zdravnik. »Truplo ni oropano, nakitje visi na vratu in denarnica je nedotaknjena.«

»To bo še dognala preiskava«, je omenil policijski nadzornik. Brž je zbral okrog sebe nekaj stražnikov in detektivov ter jim je naročil, kje naj poizvedujejo za morilcem.

Truplo so prepeljali v mrtvašnico, kjer je bilo obducirano, straža je sestavila zapisnik in zastražila vhod. Po vsem mestu in okolici so bili obveščeni varnostni organi, naj pazijo na sumljive osebe, tako na tujce in domačine.

Čim se je izpraznilo pozorišče, je prilezel iz grmovja ob parobju gozda mladenič s prepadenim obrazom. Oprezno se je oziral okrog sebe, vsaka poteza na njegovem licu je razodevala skrb in bojazen. Videč, da ni nikogar v bližini, je krenil z negotovimi koraki nazaj na mesto umora. Spomnil se je na košček papirja, katerega je videl na tleh pred klopico, preden je izprožil. Dolgo časa ga je iskal, od strahu so se mu šibila kolena in mrzel znoj mu je lil po obrazu. Ko je pregledal ves prostor ob klopi, je odšel v smeri, kamor so odpeljali umorjenko. Ustavil se je ob zidu, nedaleč od mrtvašnice, prav ko so njegovo žrtev položili na mrliški oder.

Skoro se je sesedel od strahu, ko je začutil, da ga je nekdo rahlo prijel za ramo. Obrnil se je in zagledal neznanca, ki ga je brezdvomno namenoma zalezel.

»Pismo, ki si ga iskal na morišču, imam jaz«, mu je mrzlo dihnil v uho. »Pojdi, da se bova pomenila.«

»Kam?« Mladenič je vztrepetal, čim mu je neznanec omenil o pismu, najdenem na morišču.

»Umakniva se v šumo, tukaj bi naju lahko kdo videl in poslušal ...«

Molče sta zavila po stezi med grmovjem. Morilec je stopal naprej. Čim sta krenila s ceste, je začel nemirno stikati po žepih.

»Samokresa nimaš«, ga je opozoril s hladnim nasmeškom. »Izročil si ga umorjenki.«

»Nesramnik!« se je mladenič vznejevoljil. »Zakaj me zalezuješ?«

»Še eno tako besedo, pa te bom ovadil«, se je raztogotil ter ga zgrabil za tilnik.

»Pusti me!« se je izvijal, kmalu pa je omagal, zakaj krepki žuljavi prsti so se globoko zarili v nežen vrat ter ga neusmiljeno dušili.

»Poravnajva se!« ga je stresel za rame. »Mlad si in vsega imaš v izobilju, jaz pa sem reven in nimam upanja v bodočnost. Deliva bogastvo in krivdo! Pripravljen sem molčati.«

»Koliko zahtevaš?« je morilec poskočil in segel po denarnico.

»Ne morem takoj določiti. Za zdaj bi vzel samo nekaj, ostanek pa pozneje ...«

»Prav. Dam ti tisoč za molk in za pismo iz roke v roko ...«

»Saj nisem neumen!« mu je pokazal figo.

»Zakaj?« se je zločinec smrtno prestrašil. »Kar plačam, vendar lahko zahtevam. Daj mi pismo in jaz ti odštejem denar!«

»Pisma ne dobiš! Ne boš me omajal s praznimi obljubami. Kdo naj verjame morilcu slabotne ženske, katere si se iznebil s smrtnim strelom?«

»Ljubil sem jo. Sam vrag me je zapeljal ...«

»Tvoja krivda. Premagala te je slabost; posebne vzroke si moral imeti, da si zgrabil za samokres. Skrivnost je najbrž zapisana v pismu, nisem ga še prečital.«

»Prodaj mi pismo! Dam ti, kolikor zahtevaš. Tukaj je denar v gotovini, za ostanek bom izdal zadolžnico.«

»Zadolžnice ne maram«, je odklonil in sprejel denar. »Pismo pa ostane moje. Ob potrebi se bom še oglasil ...«

Do krvi se je ugriznil morilec v ustnico ob teh besedah. Najrajši bi se bil vrgel na nasprotnika, a se je moral krotiti, ker ni mogel upati, da bi ga premagal.

»Saj te niti ne poznam«, se mu je izvilo iz prsi, ko se je nekoliko pomiril.

»Milan Mavzar, zidar«, se mu je kratko predstavil.

»Ali naj se zanesem, da mi ne boš nikoli škodoval zaradi pisma?«

»Lahko se zaneseš.«

»Ako tudi ne dobiš več denarja?«

»Neumnost. Samemu sebi vendar ne boš nabrusil noža?«

»Vidiš, ta strašna negotovost ...«

»Nič me ne briga. Šopek, ki si ga kupil, moraš pripeti na prsi. Sin si bogatega tovarnarja, prvega bogataša v deželi. Kaj se bojiš za drobtinice? Ali mi ne privoščiš ostankov s tvoje mize? Človek sem kakor ti, s polno pravico do udobnega življenja.«

»Saj ti je ne odrekam, samo da ne pride do razkritja ...«

»Iz mojih ust ne bo izdajalne besede. Sicer pa morava narazen!«

»Kri!« je spreletela groza mladega morilca.

»Kesanje je prepozno in solze ne obujajo mrličev. Ni pa še vse zamujeno; mlad si in razumen, glej, da uideš in popraviš.«

»Molči, ako si mož beseda.« Mladenič si je zapel površnik, odvihnil je ovratnik in izginil v goščavi.

3.

Vsa potrta in izmučena je Žižmarjeva gospa prispela s pogreba ter se je spustila v naslanjač. »Ob vse sem na svetu!« je vzdihnila ter si zakrila lice. Brž pa se je domislila sklepa, da hoče kljubovati usodi z izzivajočim odporom.

V mračnem kotu sobice se je igral njen petletni Cirilek. Njegovo preprosto vedenje je kazalo duševno zaostalost.

»Revček, nikdar ne boš udejstvil mojih načrtov!« ga je pomilovalno pogledala. »Iz tebe zaman pričakujem moža, ki bi kaznoval morilca in zbrisal madež z našega imena.«

»Dolgčas mi je, mamica«, se je otrok naveličal igranja. »Bratca ali sestrico mi dajte, kakor jo imajo pri sosedu.«

»Kmalu jo boš dobil, izvržek«, je poudarila zadnjo besedo. »Bog naj nas reši sramote!«

Vdova je utihnila, nekdo je naglo prispel po hodniku in potrkal na vrata.

Med vrati se je pojavil mož visoke postave, spoštljivo se ji je priklonil in predstavil.

»Krohar, policijski nadzornik,« je ponovila, »tukaj ne iščite morilca!«

»Oprostite, ako vas motim«, je začel s trdim službenim glasom in dodal mehkeje: »Boli me vaša nesreča, izrekam vam odkrito sožalje.«

»Hvala, sedite!« mu je odkazala prostor.

»Prišel sem zaradi vaše hčere. Ali vam je znano njeno sedanje bivališče?«

»Odšla je k sorodnikom, kakor se mi dozdeva.«

»Trdno pa niste prepričani o njenem odhodu«, je začel naglo poizvedovati.

»Pred nekaj dnevi sem prejela njeno pismo ...«

»V nekaj dnevih se lahko marsikaj predrugači ... Danes živimo v časih dogodkov, ki vzbujajo pozornost ... Ali ne berete časopisov?«

»Ne. Odkar sem izgubila sina, nič več ne čitam. Časniki nimajo sočutja, kadar poročajo o krvavem dogodku; taka poročila ne lajšajo, ampak večajo bolečino.«

»Zanimivosti o prejšnjem umoru so izčrpane, da usoda skrbi neprestano za nove, še bolj žalostne primere ...«

»Pomilujem vsakogar, ki ima opraviti s tako zadevo.«

»Tudi jaz, milostiva. Bridko mi je pri srcu, kadar pripravljam skrbno mater na žalosten dogodek.«

»Ako se mene tiče, povejte naravnost. Kar režite in udarite, samo negotovosti me varujte!«

»Gospa Žižmarjeva, ali se vam zdi mogoče, da se je vaša hčerka nenadoma vrnila?«

»Verjetno sicer ni, je pa tudi mogoče, toda v tem primeru je ravnala proti moji volji. Zato se mi tudi ni pokazala.«

Krohar je pokašljal in pričel po kratkem obotavljanju: »Primoran sem vam naznaniti zopet novo nezgodo. Tolažite se s tem, da niste samo vi, ki se zvijate pod udarci trpljenja.«

»Nikar me ne mučite!« ji je vztrepetala beseda. »Pripravljena sem na vse, tudi na najhujše, kar me more zadeti.«

»V mestnem logu smo našli mrtvo mladenko, ki je podobna vaši hčerki«, je nadzornik končno spravil z jezika.

Vdova je mrliško prebledela. »Morda ste jo zamenjali?« je jecljala. »Recite, da ste se zmotili.«

»Pomota je izključena, z Justino sva se osebno poznala. Podlegla je nasilju ...«

Nesrečni materi je pokalo srce, vendar se je junaško premagovala. »Ali je utonila?« je hladno poizvedovala.

»Nekdo jo je ustrelil ...«

»Ni mogoče!« Gospa je zavila oči in pogledala proti nebu.

Krohar je bil trde narave, njegov poklic je zahteval hladnokrvnost, vendar se ni mogel ubraniti sočutja. Tako se mu je zasmilila mati, ki je v nekaj dnevih izgubila sina in hčer, vso oporo za trudno starost.

»Ali se res ne motite?« je ponovila z zastajajočim glasom.

»Na žalost vam morem le potrditi, kar sem pravkar povedal. Sprejmite moje odkrito sožalje.«

»Hvala!« mu je segla v roko. »Zakaj sem odpravila hčer iz moje bližine, vam ne bo tako težko uganiti.«

»Nič mi ni znano«, je radovedno čakal pojasnila.

»Njen greh mi jo je odtujil. Ljubila sem svojo hčer, sovražim pa jo – vlačugo!«

»Trdi ste, gospa, proti svojemu otroku.«

»Ne morem drugače. Kdor zavrže svojo čast in potepta poštenje, ne zasluži ljubezni in ni vreden pomilovanja.« – Gospa se je mukoma dvignila, vstal je tudi nadzornik. Kar je bilo potrebno, je opravil.

»Ali jo hočete videti?« je vprašal.

»Seveda«, mu je proseče odvrnila. »S smrtjo je zabrisana sramota.«

»Izberite si uro, kdaj vas naj popeljem v mrtvašnico, kjer leži na mrliškem odru.«

»Utegnila bi nocoj ob šestih«, je pomišljaje določila.

»Dobro, poskrbel bom, da boste sami pri mrliču.« Krohar se je poslovil in odšel.

»Justina!« je kriknila mati po njegovem odhodu. Nato se ji je stemnilo pred očmi, padla je na posteljo in omedlela.

*

Krohar, nadzornik mestne policije, je napel vse sile, da bi našel morilca, odkriti pa ni mogel najmanjše sledi, ki bi ga bila dovedla do kakega zaključka. Zaman je bilo njegovo poizvedovanje. Nihče mu ni mogel povedati, kam naj se obrne.

List, ki ga je bil nekdo zapazil v roki umorjenke, je izginil, še preden so jo odpeljali. Nihče ni mogel povedati, kdo ga je izmaknil in kdaj se je to zgodilo. Tudi preiskava mrliča ni pokazala pričakovanega uspeha. Žižmarica je bila preiskovalcem edino upanje; zanašali so se, da jim bo marsikaj razkrila, čim bo prebolela žalost. Po mestu so se širile zanimive govorice. Ves dan je ljudstvo oblegalo mrtvašnico; izpraznil jo je šele nadzornik ob določeni uri, kakor je obljubil žalujoči materi.

4.

Na Cedišču – tako so imenovali zapuščeni del predmestja – je stanovala zasebnica Gogarjeva s svojo nečakinjo Olgo, za katero je skrbela kakor rodna mati. Preživljali sta se s pranjem in likanjem perila, skoro pol mesta ju je poznalo ter ju zalagalo z delom. Radi preobilne zaposlenosti sta morali vstajati zgodaj in delati ves dan do trde noči, celo ponoči si včasih nista privoščili potrebnega počitka.

Gogarica je bila mirnega in tihega značaja, poštena in varčna gospodinja. Znank in prijateljic ni imela, pri njej ni bilo zbirališča ogabnih opravljivk in klepetulj, kakor pri drugih samicah. Posebno nezaupna je bila do moških, od katerih je odvajala tudi nečakinjo.

»Veš kaj, Olga«, je pričela nekega jutra, ko sta namakali perilo. »Mavzar mi ne ugaja.«

»Saj ne pride radi vas«, se je grenko pošalila. »Ali vas je že kdaj vprašal za ljubezen?«

»Prismoda! Kadar te svarim, me hočeš osmešiti«, jo je teta zavrnila. »Vzlic temu pa bom trdila, da mi Mavzar ne ugaja, ker že ves mesec ni prijel za delo.«

»Pravi, da je bolan«, ga je Olga opravičevala. »Saj prejema bolniško podporo.«

»Preveč hudo mu ni. Še nikoli ni potožil. Ampak nekaj ima na vesti, zadnje čase se je popolnoma predrugačil.«

»Teta, ne sodi ga po krivem!« se je Olgi užalilo.

»Tukaj ni nekaj v redu, pa je konec besede. Odkod pa naj ima denar, ako ga ne zasluži? Celo mnogo denarja sem opazila pri njem!«

Tega ji Olga ni mogla pojasniti, zato je molčala, ker teto drugače ni mogla ugnati. S tem ji je vedno najprej zavezala jezik. Govorili sta le toliko, kolikor je bilo potrebno pri skupnem delu.

»Perilo bo treba izplakniti«, je morala Gogarica prekiniti molčanje. »Glej, da boš kmalu naredila!«

Brez ugovora je dekle pograbilo škaf in hitelo na perišče. Teta se je naslonila na okno in zrla za nečakinjo. Njene misli so jo spremile do ovinka, odkoder so pohitele k Mavzarju, njenemu oboževalcu.

»Preveč se je zatelebala«, je pričela polglasno modrovati. »V začetku nisem bila pozorna, zato se mi povračuje.«

Zamislila se je nazaj v dobo, ko je Mavzar prvič stopil v njeno hišo. Bilo je pred letom, ko so popravljali cestni tlak. Prišel je po vodo, prinesel perilo – vedno je našel kak izgovor, da se je večkrat oglasil. Olgi je ugajal ponosni mladenič in teta je zatisnila eno oko iz usmiljenja, ker je bil Mavzar sam brez sorodnikov, kamor bi zahajal. Pred teto sta spočetka skrivala svoje občutke, kmalu pa sta se izdala s tem, da sta sklenila stopiti v zakon in prositi teto za dovoljenje.

Opogumila sta se ter se ji predstavila s prošnjo, naj blagoslovi njuno zakonsko zvezo, kar je teta odločno odklonila, češ, da je dekle še premlado in nezrelo za možitev. Odklonitev ju je potrla, vzlic temu pa je Mavzar še vedno prihajal k svoji oboževanki. Včasih jima je celo pomagal pri delu; vselej, kadar je izostal, ju je skrbelo, kaj se mu je pripetilo.

Nekdaj veseli in prikupljivi mladenič se je pred dnevi popolnoma izpremenil. Obraz mu je obledel, bil je razmišljen in se mu ni ljubilo ne jesti ne govoriti, tudi delo mu ni več dišalo.

»Teta, ali veš koga sem videla?« je Olga prihitela s perilom.

»Kaj pa takega?« se je Gogarica zbudila iz premišljevanja.

»Tujca sem videla, ki je bil na pogrebu umorjenega Žižmarjevega gospoda ...«

Starka je osupnila, z obema rokama si je pokrila vidno zadrego, ki se ji je zarisala v obličje. »Ali ga poznaš?« je vprašala z drhtečim glasom, vsaka beseda je razodevala skrb in bojazen.

»Videla sem ga na pokopališču; ko je odhajal, sem si zapomnila njegove konje, voz in voznika.«

»Ne domislim si, koga misliš«, je hladila teta svojo razburjenost.

»S tujcem si vendar govorila; rekla si mu nekaj, kar ga je vidno presenetilo.«

»Aha, že vem; v gneči sem mu stopila na nogo, pa sem se oprostila«, si je izmislila izgovor.

»Zakaj se je prestrašil? Nekaj drugega sta morala imeti.«

»Ne beli si glavo z neumno domišljijo! Vedno te opominjam, da ni lepo, prodajati zijala. Zakaj se ne odvadiš?«

Olga je odšla s perilom na dvorišče, kjer ga je razobesila, da bi se posušilo. »Nekaj sta morala imeti – tujec in teta, brala sem ji na obrazu«, je ugibala med delom. »O tem bova govorila z Milanom; morda mi bo mogel pojasniti ...«

Gogarica je odšla v kuhinjo pripravljat zajtrk, naslonila se je na ognjišče in mrmrala: »Sreča, da me Olga ni umela, kaj sem rekla zastrupljevalcu ... Biti moram oprezna ...«

5.

Pod košato vrbo žalujko pred mestno mrtvašnico je čakal policijski nadzornik Krohar Žižmarjevo gospo, da jo popelje k mrtvaškemu odru edinke. Pravkar je pridrdrala kočija, voznik je ustavil konja in odprl steklena vrata. S sedeža se je dvignila gospa in namignila spremljevalki, da morata izstopiti.

Nadzornik se je priklonil in ponudil roko žalujoči materi, da ji pomaga z voza ter jo povede k mrliču.

»Pojdiva, Martina!« je pozvala spremljevalko. Tudi ta je bila žalno oblečena ter je odzdravila nadzorniku z lahkim poklonom.

»Moja sestra Martina!« jo je predstavila Kroharju, ki se je ponovno priklonil ter ju povedel v mrtvašnico.

Na preprostem mrliškem odru je stala odprta krsta; truplo je bilo pokrito čez glavo z belim prtom. Nadzornik ga je odgrnil in stopil v ozadje.

Bolesten vzdih se je izvil žalujoči materi ob pogledu na mrtvega otroka; tudi njena sestra si je otrla solzo in stopila bliže. Bila je srednje postave, lepega obraza in čudovito temnih oči; iz okraskov okrog vratu, uhanov in zapestnic se je lesketalo čisto zlato in dragoceni kamni.

Kakor kip je stala mati ob hčerini krsti; njene oči, uprte v mrliča, pa so ostale suhe; kljub temu se ji je poznalo, da se premaguje in zadržuje solze. Njen obraz je razodeval obupen boj med razumom in bolečino. Sestra Martina je bila mehkejša ter je pričela bridko jokati.

»Jok olajšuje žalost, Martina«, je Žižmarjeva gospa mukoma spregovorila. »Koristil bi tudi meni, a jaz sem se že izplakala.«

»Dora, vsaj mrliču prizanesi!« se je sestra naslonila na njeno ramo. »Pozabi, kar je zagrešila, saj se je morala pokoriti.«

»Saj ji odpuščam«, jo je ganilo sestrino prigovarjanje. Počasi se je sklonila k umorjenki ter ji poljubila mrzlo čelo. Ploha zadržanih solz se je vsula na hčerino mrtvo lice.

»Mir s teboj, Justina!« je bolestno ihtela. »Bog naj ti odpusti, kakor sem ti jaz odpustila!«

»Zbogom, Justina!« se je Martina poslovila od mrtve nečakinje ter jo pobožala po bledem licu.

»Pojdiva!« se je mati obrnila proti izhodu. Nadzornik je pristopil in zagrnil mrliča.

»Dovolite gospa«, jo je zadržal zunaj pred mrtvašnico. »Ali ne morete prav nič slutiti, kdo bi bil morilec? Vi bi morda lahko marsikaj povedali!«

»Nikogar ne osumljam in nič gotovega ne morem vedeti«, je zanikala skoro brez glasu.

»Take zločine moramo kaznovati, doslej pa nimamo še nikakih podatkov.«

»Jaz ne vem ničesar. Včeraj sem prejela poročilo, da je Justina odpotovala; ni pa navedla, kam in kdaj se bo vrnila.«

»Prosim vas, dajte mi tisto obvestilo.«

»V pismu ni nič drugega kakor to, kar sem vam povedala – ena sama vrstica.«

»Čeprav! Vsako bilko moramo zagrabiti in nobenega hipa ne smemo zamuditi.«

»Pismo vam bom izročila; bojim pa se, da bo tajnost umora z Justino za vedno pokopana.«

»Izsleditev bo težja, zakaj morilec ni oropal svoje žrtve kakor v številnih drugih primerih. Zločin je izvršil s povsem drugačnimi nameni, na kar se je varno umaknil. Najbolj zanimivo pa je, zakaj se je Justina vrnila, ako je res odpotovala.«

»Čudno«, je Žižmarica skomignila z rameni.

»Upam, da zločinec ne uide zasluženi kazni«, je nadzornik poudaril. »Za to bo skrbela njegova vest in pa priroda ...«

»Pravica naj se maščuje!« je dvignila prst proti nebu. Obrnila se je od nadzornika in pomignila sestri, da morata oditi.

»Brata najbrž nisi obvestila«, se je spomnila Martina.

»Sem«, je odvrnila. »Odplul pa je z ladjo na odprto morje in pismo ga bo moralo čakati v pristanišču. Smili se mi, ubogi Herman; ljubil je pokojno nečakinjo. Kako bo razočaran!«

Zamahnili sta z roko v slovo proti mrtvašnici ter se odpeljali. Nadzornik je ostal pod vrbo, razmišljal je o zagonetnem umoru in gledal za vozom. Čim je utihnilo drdranje, je zapazil imenitnega tujega gospoda, ki se je nenadoma pojavil.

»Ali bi mogel videti umorjenko?« ga je prijazno nagovoril. »Poznam njeno mater, ki je nedavno izgubila sina ... Moje ime je Palaron, trgovec in tovarnar.«

»Vaš sin Izidor ...?« se je spomnil nadzornik.

»Primerilo se mu je, kar bridko obžalujem. Kaj hočemo, nesreča nikoli ne praznuje.«

»Vstop vam dovolim, ako jo želite videti.« Krohar se je zasukal, odprl je mrtvašnico in odgrnil mrliča.

Ginjen je stal tovarnar ob mrliškem odru in gledal umorjenko, čez nekaj časa je neverno zmajal z glavo, priklonil se je in obrnil proti izhodu.

»Gospod Palaron, ali veste, kje je zdaj vaš sin?« ga je nadzornik ustavil pri izhodu.

»Odpotoval je daleč v tujino; tam bo premišljal svojo zmoto in delal pokoro ...«

»Ali ste prepričani, da je resnično odpotoval?«

»Tako mi je povedal. Pa zakaj me vprašujete, gospod nadzornik?«

»Zato, ker me zanima. Še nocoj moram izvedeti, kam je izginil in kje se je nastanil. To pa zaradi tega, ker sta se Izidor in Justina prijateljsko razumela ter bi nam edino on mogel dati točna pojasnila. Umor je zagoneten in kljubuje vsakemu poizvedovanju; vse okolnosti pa kažejo, da bo treba tukaj začeti in vi mi morate pomagati.«

Palaron ga je poslušal z napeto pozornostjo. »Seveda vam bom na uslugo,« mu je obljubil, »čeprav ne verjamem, da bi po tej poti prišli do kakega smotra.«

»Poskusimo in napnimo vse moči,« je vztrajal nadzornik. »Taki umori ogrožajo varnost in razburjajo ljudstvo. In ubogi materi je tem huje, ker je pobegnil morilec njenega sina, preden je bil poklican na odgovor.«

»Rekel sem vam že, da se mu je primerilo«, je nagubančil čelo. »Krogla ga je zadela proti njegovi volji; ni mu bilo prijetno, saj ni hotel njegove smrti.«

»Vseeno bi se bil moral javiti oblastvu. Tako zahteva zakon, kateremu se moramo pokoriti.«

»Prestrogi ste, gospod nadzornik,« je bogatin zardel po vsem obrazu, »in predaleč sega vaše sumničenje.«

»Moja služba mi tako veleva.«

»Vem, da govorite kot policijski nadzornik in gledate dogodek v drugačni luči kakor mi, navadni ljudje.«

»Imam pač svoje nazore«, si je pogladil brado. »Zdaj je sicer še temno okrog, zato moram molčati, nadejam pa se priložnosti, ko bom mogel govoriti ...«

»Mogoče.« Palaron je skomignil z rameni in hotel oditi. Zunaj pred mrtvašnico pa se je ustavil in vprašal: »Kdo je bila gospa, ki je spremljala mater umorjenke?«

»Njena sestra,« se je nadzornik začudil vprašanju.

»Ali jo poznate?« ga je razveselil njegov odgovor.

»Samo navidezno; vem le toliko, da je vdova po nekem višjem častniku.«

»Ni li bila pred leti v Barceloni?«

»Tega vam, žal, ne morem povedati, niso mi znane njene razmere.«

Tovarnar se je zahvalil za pojasnilo, na kar se je prijazno poslovil. Ubrisal jo je po cesti za drevoredom, kjer ga je čakal voz, v katerem se je odpeljal proti mestu.

»Ali si videl voz, ki je pred kake pol ure prišel od mrtvašnice?« je vprašal med potjo voznika.

»Videl,« mu je pritrdil. »Peljali sta se imenitni gospe, oblečeni v žalni obleki.«

»Pa si zapomnil si smer, kamor sta krenili?«

»V mesto, po glavni ulici ...«

»Takoj ko boš izpregel, moraš dognati, kje sta izstopili. Gre namreč za Žižmarjevo gospo in njeno sestro. Tekom pol ure me moraš obvestiti.«

Voznik je zapeljal na dvorišče palače, kjer je Palaron ponovil naročilo in odšel po stopnicah v stanovanje. Njegove misli so krožile okrog Martine. Neprestano je brskal po spominih, kdaj in kje jo je že videl v življenju.

»Aha, to je tista slavna plesalka, radi katere si je Leon plemeniti Kasarol končal življenje!« se je nenadoma domislil. »Večkrat sem jo videl na zabavah in veselicah, saj jo je polovico Barcelone poznalo in oboževalo.«

Pismo, ležeče na mizi, mu je mahoma pokvarilo bujno domišljijo. Sin mu je naznanil odhod v tujino; iz njegovega namigavanja je razbral, da potuje po povsem drugih potih kakor si jih je bil začrtal.

Razočaran se je zamislil in naslonil na mizo. Spomnil se je nadzornika Kroharja, ki je osumil Izidorja zavratnega umora. Polotil se ga je silen nemir, obenem ga je objela tudi žalost in tresla bojazen. Ko se je pomiril, je napisal svojemu sinu dolgo pismo, pozval ga je, naj mu opiše potovanje, obenem pa mu je sporočil o grozovitem umoru v mestnem drevoredu.

Prav, ko je zaključil pisanje, je prispel njegov odposlanec s poročilom, da je našel gospo Martino, nastanjeno v »Belem dvoru«.

»Radoveden sem, kakšni opravki so jo semkaj privedli,« je potihoma mrmral, »in koliko časa bo tukaj ostala.«

Odslovil je služabnika in odprl omaro, iz katere je vzel veliko sliko, skrbno zavito. Odvil jo je in gledal s pozornim očesom.

»To je tista Martina – ljubljenka barona Vedlina!« si je zadovoljno šepetal. »Stavim, da ga je ob lahkoživki zadela enaka usoda kakor njegovega prednika. Najbrž se ga je zopet iznebila; morda je prišla na lov za drugim, ali pa so jo prevare poboljšale in izmodrile. Zopet me je dvignilo nekaj ter me vleče v njeno bližino, da jo osvojim in privežem nase.«

Dolgo je razmišljal in ugibal, kako bo stopil pred njo, ki je živela od prilizovanja in poklonov ter je ni tako lahko zadovoljiti. Ko je končno legel k počitku, se je pričelo daniti.

6.

Trgovinska ladja »Svoboda« je plula po Sredozemskem morju. Na vse strani so jo nagibali viharji, vendar pa se jim je krepko upirala in razbijala valove. Vsi mornarji s kapitanom so stali z nadčloveško vstrajnostjo na krmilu; zaposleno je bilo tudi ostalo osobje. Vsem združenim silam se je končno vendarle posrečilo, da so jo obdržali na površini.

Po groznem viharju se je zjasnilo obnebje in umirilo razburkano morje. Mornarji so polegli na krovu in v kabinah ter pospali, vsi izmučeni zaradi prestane nevarnosti. Bdelo je le osebje, ki je bilo nujno potrebno pri strojih in na krmilu.

Na krovu ladje je stal mlad častnik, ki je bil določen za nadziralno službo. Pravkar je pregledal stroje in posadko, na kar je odšel na krov, kjer se je naslonil na ograjo in zamislil v daljavo. Tako zamišljenega je opazil tovariš ter ga je rahlo prijel za ramo.

»Že zopet sanjaš o njej, namesto da bi hvalil Boga po prestani rešitvi,« se je dobrodušno pošalil.

»Dolgčas mi je, zato me zapuščajo misli in hitijo iz puščave v obljubljeno deželo ...«

»Zdi se mi, da že dalje časa stokaš in vzdihuješ ...«

»Tako nekam težko mi je pri srcu. Ne vem, kaj to pomeni.«

»Pa nisi videl kake prikazni: povodnega moža ali morsko deklico?«

Hermanu se je zresnilo lice, polotila se ga je bridka otožnost. Počasi je iztegnil desnico ter jo je podal prijatelju v dokaz, da bi mu rad nekaj zaupal.

»Ne vem, ali so slutnje ali domišljija,« se mu je izvilo iz prsi. »Sedi, prijatelj, naročil bom toplega čaja, da se bova laže porazgovorila.«

Mornar, zaposlen v kuhinji, je izvršil naročilo. Prijatelja sta posedla in začela pogovor.

»Moj svak je padel v bitki, zadet od sovražne krogle«, je Herman začel pripovedovati. »Zapustil je vdovo z nedoraslima otrokoma, dečka in deklico; tretji, Ciril, je bil rojen šele po očetovi smrti. Družina je siromašna: mati uživa skromno pokojnino, njen starejši sin pa se uči zdravilstva, kar stane zopet mnogo denarja. Kakor kaže, bo hčerka Justina ostala brez dote ter ne bo mogla misliti na možitev.«

»Ali je zala deklica?« ga je prekinil tovariš.

»Svoje nečakinje ne maram ocenjevati. Smili se mi, ker je sirota ...«

»No, tako hudo pa še menda ni,« je menil tovariš. »Mladost ima vse pogoje za bodočnost.«

»Prav imaš!« mu je pritrdil in srebnil sladko pijačo. »Tudi jaz sem se s trudom in znojem prikopal do sedanje službe. Nekaj denarja sem si, hvala Bogu, prihranil, in ako bo pridna, ji bom pomagal. Zaradi tega še ne bom ubožal, a njej bo zaleglo.«

»Hvaležna ti bo in Boga bo hvalila za takega strica!«

»Ko so nas zagrinjali valovi, mi je bilo najhuje ob misli na ubogo nečakinjo ...« Herman je vzel iz žepa listnico ter mu je pokazal sliko, z zlatom obrobljeno.

»Čedno dekle!« je prikimal tovariš. »Saj ti je pa tudi popolnoma podobna ...«

»Seveda, to je moja sestra.«

»Hm, vdova? Dobro je še ohranjena.«

»Takšna je bila pred petimi ali šestimi leti.« To izrekši je obrnil sliko ter mu pokazal drugo podobo, nalepljeno na drugi strani. »Moja nečakinja«, mu je pošepnil in solza radosti se mu je utrnila.

»Mlada deklica je še! Daj, da pogledam njeno mater, morda se bom domislil ...«

Herman je opazil, da se je prijatelj ob pozornem motrenju slike spremenil. »No, ali si nista podobni?« ga je vzdramil iz premišljevanja.

»Popolnoma enake poteze«, se mu je zatikala beseda. »Ne vem, katero bi bolj pohvalil: hčerko ali mater.«

»Obe sta siroti. Hudo je materi, ako ne more pomagati svojemu otroku.«

»Življenje je težko!« je vzdihnil prijatelj, njegovo oko je nepremično motrilo sliko uboge matere.

»Pa kaj ti je, tovariš? Ves si prepaden in zamišljen.«

»Hladno mi je in pa izmučen sem še od prestanega napora. Pojdiva k počitku!«

Drugi dan sta se zopet sešla na krovu, molče sta stala ob ograji; prvi je opazoval oblake, drugi pa je gledal z daljnogledom v daljavo.

»Suha zemlja!« je vzkliknil Herman. »Do večera bomo prispeli do obrežja.«

»Da bi srečali vsaj kako ladjo, ki bi nas razbremenila,« je želel prijatelj. »Naša »Svoboda« je precej pokvarjena in bi podlegla, čim bi se zopet zazibalo morje.«

»Oh, saj res, na zahodu se temni,« je Herman nenadoma opazil. Obupno se je zgrabil za srce, koprneče po rešilnem bregu.

Tlakomer je padal z neznansko naglico, rezek pisk iz opazovalnice je naznanjal bližajočo se nevihto. Morje se je pričelo peniti in bučati, ognjeni bliski so švigali iz oblakov med votlo momljajočim gromom. Dnevna vročina je nenadoma ponehala, od zahoda je zapihal mrzel veter.

»Vrtinec!« sta se zgrozila prijatelja, vedoča, da jim preti poguba. Preplašena sta begala po krovu in urejevala reševalno delo.

»Moštvo na krov!« je grmelo kapitanovo povelje. »Obesite sidra, pripravite vrvi, lestve, rešilne čolne in pasove!«

Mornarji so se zavedali nevarnosti, zaprli so vrata in zadelali odprtine, vsak je ostal na svojem mestu, pripravljen na spopad.

V daljavi je vršalo, šumelo in bobnelo, stemnilo se je kakor ponoči, ladjo so zamajali valovi ter jo nagibali in vrtili. Zatulil je vihar. Kar je bilo na krovu, je moralo kloniti sili razjarjene prirode in pasti v valove.

Mornarji so se trudili, da bi obdržali ladjo na površju, odpovedali pa so jim stroji in krmilo – velikanski val je butnil ob sprednji del ladje ter jo preklal na dvoje. Moštvo je omagovalo ter se spustilo obupano v naročje usode.

7.

Vihar, ki je bil kakor močen sunek, je ponehal, čim je dosegel višek grozote. Nebo se je pričelo jasniti, polagoma je utihnilo tudi bučanje morja in strahovito grmenje, samo valovi so se še kopičili, pa tudi ti so se že razbijali in izginjali v prostranost.

Tam, kjer se je pogreznila ladja »Svoboda«, so se zibali rešilni čolni, prenapolnjeni z moštvom, v gluho ozračje so doneli rezki streli, mornarji so klicali na pomoč. V zadnjem hipu so se rešili iz potapljajočih se delov ladje, mnogi so našli hladni grob v morski globočini.

Silno gibanje morja je razkropilo rešilne čolne na vse strani po morski gladini; mnogo se jih je potopilo, ker so bili prenapolnjeni. Sem in tja so plavali ostanki potopljene ladje, katerih so se obupno oklepale žrtve podivjane prirode.

Čoln, v katerem se je vozil častnik Herman, se je zibal čudežno v ravni črti proti suhi zemlji. Pogumni veslar se je kar kuhal od znoja in vročine, z občudovalno vztrajnostjo se je oklepal vesla, zakaj solnce se je na zapadu že skoro dotikalo morja. Krog in krog iz daljave so gledale večerne sence in oznanjale novo nevarnost.

Herman je utrujen omagal, pomignil je najbližjemu mornarju ter mu izročil veslo. V tistem hipu se je čoln nenadoma stresel in ustavil.

»Nekam smo zadeli!« se je prestrašil mornar ter se oklenil krmila.

»Brž obrnimo nazaj!« je ukazal Herman. »Zavozili smo na pečino.«

»Izgubljeni smo!« so viknili mornarji, zakaj voda je pričela v silnem toku dreti v čoln. Obupali so nad rešitvijo in poskakali v morje; ostal je le Herman ob veslu, katerega se je krčevito oklepal. Tudi on se je hotel zagnati med valove za tovariši, medtem pa je opazil v daljavi čoln, ki je odrinil od kraja.

»Pomagajte!« je kriknil na vse grlo, na kar se mu je začelo temniti pred očmi. Z obema rokama se je oklenil krmila, zakaj voda je že skoro napolnila čoln, vsak hip je pričakoval, da bo izginil v globočino. Kakor v omedlevici je gledal tovariše, ki so se borili z valovi; molče se je poslovil od življenja – tik pred prihodom rešilnega čolna.

Drugi dan se je prebudil Herman v leseni kolibi na morskem obrežju. »Kje sem?« je vprašal slabotno.

»Pod streho na varnem«, mu je odgovoril prijazen možak. »Koča je moja, tu prebivam z ženo ter se bavim z ribolovom. Nič žalega se ti ne bo zgodilo.«

Herman se je hotel dvigniti, a je omahnil nazaj v posteljo, kakor mrliču so mu padle roke po telesu.

Ribič je zmajal z glavo; bal se je za njegovo življenje. »Liza!« je poklical ženo. »Prinesi mu tople jedi in krepilne pijače!«

Ko se je zavedel, mu je postregla z juho, užil je tudi nekaj pijače. Ribič ga je moral opirati in žena ga je pitala kakor malega otroka.

Čez nekaj dni je Herman toliko okreval, da je mogel jesti ter se držati pokoncu. Njegove prve besede so se izlile v toplo zahvalo za nepričakovano rešitev, nato jima je povedal svoje doživljaje.

Ribič in njegova žena sta ga pazljivo poslušala. Oba sta se čudila, kako je mogel uiti smrti, ki je objela druge mornarje.

»Samo vi ste mi oteli življenje,« je poljubljal ginjen ribiču roko. »Nikdar vam ne bom pozabil; zdaj sem seveda brez imetja, čim pa bom okreval, se bom povrnil na službeno mesto. Priporočil vas bom poveljniku naše mornarice ter vam izposloval odlikovanje in nagrado.«

»Pri meni morate ostati tako dolgo, dokler popolnoma ne ozdravite,« mu je ribič ponudil nadaljnjo gostoljubnost. »Moja koča je sicer uborna, pomanjkanja pa ne boste trpeli, vse karkoli poželite, vam je na razpolago. Kadar okrevate, vas bom pospremil do mesta, ki je nekaj milj od tukaj na morskem obrežju. Tam boste gotovo našli kako ladjo, s katero boste odpotovali.«

Ob misli na ločitev se je Hermanu skrčilo srce, malo je manjkalo, da ni glasno zaplakal. Spomnil se je tovarišev, katere so pogoltnili valovi. Žal mu je bilo tudi ladje, ponosne »Svobode«; vedno jo je videl pred sabo v morski globini.

»Ubogi tovariši!! Kako so hrepeneli po domovini!«

»Ne žalujte!« sta ga tolažila ribič in njegova žena. »Morda pa je le še kdo ubežal grozoviti smrti. Sicer jim pa vaša žalovanje ne more pomagati.«

Solze so mu olajšale bolečino, polagoma so mu izginjali iz spomina groze polni trenutki viharnega dneva; skrbna rešilca sta mu skrbela za razvedrilo: kratkočasila sta ga z zanimivim pripovedovanjem, vsak dan sta ga spremljala na sprehod ter mu razkrivala lepoto svoje domovine.

Dobra postrežba in zdravo solnčno podnebje je mladega častnika čudovito naglo okrepilo. Treba je bilo misliti na odhod v bližnje pristanišče, kjer bo poiskal kako ladjo, morda se mu celo posreči najti prijatelja, ki bi mu preskrbel brezplačno vožnjo. Hvaležno se je poslovil od svojih dobrotnikov, vsi trije so ob slovesu glasno jokali.

»Najhuje mi je, ker vam vaše gostoljubnosti ne morem povrniti«, je omenil Herman pred odhodom.

»Nimate darila, ki bi ga sprejela,« sta ga soglasno zavrnila. »Zavest, da sva vas rešila, nama je ljubša kakor najdražje plačilo.«

»Oh, kako sem pozabljiv!« se je nenadoma nečesa domislil. Segel je v žep po dragoceni okrasek – edino, kar je odnesel z ladje, preden se je potopila. »Vsaj tole vzemite za spomin«, ga je poklonil ribičevi ženi.

»Še se bomo videli,« ji je zatrdil ob slovesu. »Kadar bo naša ladja zopet plula po Sredozemskem morju, tedaj bom krenil k obrežju; dobro sem si zapomnil kraj, kjer vas bom našel.«

»Zelo me bo veselilo«, mu je ribič obljubil ponovno gostoljubnost.

Ribič ga je pospremil do pristanišča, kjer je častnik našel prijatelja pred odhodom ladje, na katero ga je povabil.

8.

Perica, Gogarjeva teta na Cedišču, je opazila s posebnim zadovoljstvom, da se ji Mavzar, ljubljenec njene nečakinje, umika na poti in da ne zahaja več tako pogosto v njeno hišo. Sicer ji je ugajalo njegovo izogibanje, vendar pa je bila nejevoljna, da se je mladenič tako naglo ohladil.

Nekega večera se je Mavzar nenadoma pojavil. Povedal je, da bo odpotoval k sorodnikom na deželo, kamor vabi tudi Olgo, svojo zaročenko. Videti je bilo, da se mu je mudilo in da je željno čakal odgovora.

»Milan, tako ne pojde več naprej,« ga je prijela teta pri likanju perila. »Tega ne trpim, pa je konec besede!«

»Tak molčite vendar, lepo vas prosim!« je nečakinja stopila pred teto. »Vedno to mrmranje in godrnjanje!«

»Kam te bo to privedlo, Milan?« je odložila likalnik ter ga je ošinila z resnim pogledom. »Samo postopaš in pohajkuješ, vse veselje si izgubil do dela. Ali hočeš res pognati zadnji prihranek, namesto da bi zbiral za starost?«

»Tega ne mislim, skrbna teta,« ji je pohlevno odvrnil. »Čemu bi se mučil, ako lahko živim brez truda kakor ptiček, ki ne seje in ne žanje, pa vendar se preživlja.«

»Seveda, ker krade zrnje,« ga je usekala, brž pa je popravila: »Ne vem sicer, odkod jemlješ denar, od zraka menda ne moreš živeti.«

»Lani sem mnogo zaslužil ter sem si nekaj prihranil. Letos pričakujem bogate dediščine, kakršne se nisem nadejal.«

»Ali slišite, teta?« jo je opozorila Olga, vidno presenečena. »Zakaj ga sramotite?«

»Po kom boš podedoval?« ga je prijela in dostavila v odgovor: »Menda po svoji senci ...«

»Po teti v Vrbišju, ki je umrla pred nekaj meseci. Razen mene nima nikakega sorodnika.«

»No, odkdaj si pa že ti zašel v Vrbišje?« se je starka namuznila in uprla roki v bok. »O teti te čujem danes prvič govoriti.«

»V Vrbišju je živela moja mati, omožena na obsežnem posestvu. Bila je brez otrok, mož ji je umrl kmalu po poroki.«

»Ne izmišljuj si praznih pripovedk!« ga je teta osorno zavrnila. »Zadeva je v resnici najbrž popolnoma drugačna.«

»Teta, ne podtikajte mi slabega namena.«

»Svarjenje še ni podtikanje, prijatelj. Sicer pa se ne bova prepirala – dam ti na izbiro: ali se oprimi dela ali pa pojdi in se več ne vrni ...«

»Nikar ga ne podite!« se je zavzela Olga za svojega zaročenca.

»Ne vem, zakaj me zaničujete,« je bil Mavzar nekoliko užaljen. »Toliko preziranja menda nisem zaslužil. Ako pa zahtevate, naj se odstranim, vam bom izpolnil željo, z Olgo pa ostaneva kljub temu prijatelja kakor dosedaj. Nikar torej ne netite sovraštva tam kjer lahko uživate ljubezen.«

Odločno in trdo izgovorjene besede so godrnjavko nekoliko oplašile. Mahoma je požrla vso nejevoljo in psovke, ki so se ji zbirale na jeziku.

»Kdaj pa hočeš odpotovati v Vrbišje?« ga je vprašala po kratkem molku z mehkejšim glasom.

»Jutri zvečer. Sem že pripravljen in Olga me mora spremiti. Za vedno se mi zamerite, ako odrečete dovoljenje.«

»Pa naj gre na tvojo odgovornost,« se je končno omehčala. »Samo kmalu se vrnita!«

»Že čez nekaj dni bova tukaj, le nikar ne skrbite.« Milan se je priklonil ter ji hvaležno poljubil desnico.

Gogarica je opazila njegovo prisiljeno prijaznost, hladno se je poslovila in odšla mrmraje s poveskom perila.

»Teta je kot obsedena,« je potožil zaročenki zunaj na dvorišču. »Ne dajem ji povoda za prepir, kljub temu pa goji do mene tako mržnjo.«

»Odkar sem ji omenila o tujcu, ki je bil na Žižmarjevem pogrebu, je razkačena kakor osa. Nisem še dobila lepe besede. Tudi z drugimi je neprijazna, zmerom godrnja in vsakega prezira.«

»Kdo je bil neki tisti neznanec?« jo je Milan prekinil, še preden je končala.

»Imeniten gospod, ki se je pripeljal s posebnim vozom. Izvedela sem, da se imenuje Palaron, po poklicu je trgovec in tovarnar.«

Milan je pobledel, mrzel znoj mu je stekel po obrazu. Vidno so se mu tresle roke, zapletal se mu je jezik in zobje so mu šklepetali.

»Ali ti je slabo?« je Olgo zaskrbelo.

»V sobi je bilo toplo in zaduhlo,« se je zagovarjal. »Kar zavrtelo se mi je pred očmi, skoro bi bil padel v omedlevico ...«

Olga mu je natočila kozarec vode, katerega je duškoma izpraznil. »Zdaj sem se nekoliko osvežil,« ji je zatrdil. »Ta vročina me je skoro zadušila.«

»Milan, ti si bolan!« je trepetala za njegovo zdravje. »Tako si nekam pobit ... Teta ima prav ... Tudi jaz sem opazila ...«

»Nič mi ni; na svidenje, Olgica! Bodi pripravljena, jutri bova odpotovala.«

»Srečno, Milan! Pa teti ne zameri!«

Mladenič se je zasukal ter jo goreče poljubil. Še nikdar mu ni bil poljub tako iskren in objem tako presrčen kakor ob tem razstanku.

Zamišljeno je gledala Olga za odhajajočim zaročencem. Zanašala se je, da ji bo posvetil v temno ozadje. Prav tako je osupnila tudi teta, iz česar je sklepala, da morata skrivnostnega tujca dobro poznati. Molče je reševala zapleteno zagonetko, tudi teta ni ves večer spregovorila besedice.

Prav tako tih in zamišljen je odhajal Mavzar; nekaj ga je siloma vleklo po bližnici čez mestni drevored mimo klopice, kjer je bil priča nečloveškemu zločinu. Tu sem ga je ob pozni uri usodnega večera zanesla pot, čul je živahno prerekanje med moškim in žensko; padali so težki očitki ter mu vzbujali radovednost, kako se bo končalo. Nenadoma je odjeknil strel – ženska je utihnila, morilec ji je potisnil v roko samokres, na kar je izginil med grmovjem. Lahko bi ga bil dohitel, a nekaj mu je reklo, naj se ne meša v tuje zadeve. Previdno je počenil za gosto cipreso, odkoder je v motni mesečini zrl na prizorišče.

Ko so odpeljali mrliča, je ostavil skrivališče in odšel na kraj umora. Motreč krvave sledove, je našel listič, katerega je pobral in spravil v žep. Ob svitu svetiljke ga je prečital, vsebina se je glasila: »Pričakujem te zvečer ob enajstih, da se temeljito porazgovoriva. Pridi zanesljivo! Tvoj nesrečni Izidor Palaron.«

Kakor blisk ga je prešinila misel, da mu je naključje izdalo morilca, ki se je podpisal s polnim imenom. Tako si bo pomagal za vse življenje, zakaj zločinec bo moral preplačati njegovo molčečnost.

Načrt se mu je posrečil. Našel je storilca, ki je priznal umor, ker ga ni mogel utajiti. V strahu pred kaznijo mu je odštel plačilo. Nadejal se je Mavzar, da bo mirno užival umazani zaslužek, tedaj pa se je oglasila vest ter mu naložila krivdo umora. Kakor ogenj sta ga pekli nagrada in zavest, da je prikril pravici človeka, ki ni poznal usmiljenja in ne zasluži pomiloščenja. Skrbelo ga je, kako se bo opravičil, kadar bo treba pojasniti, na kak način je prišel do denarja. Izmišljotina o bogati dediščini se mu je zdela ponesrečena. Gogarica mu ni hotela verjeti. Ako bi zločincu vrnil denar, bi ga moral obenem tudi ovaditi.

Teža, ki mu je ležala na duši, je bila vedno neznosnejša in vest ga je neprestano nadlegovala. Ves utrujen in zbegan se je končno zatekel v žganjarno, kjer je vtopil v kozarcu skrbi in bojazen.

9.

Martina, ki se je izdajala za sestro nesrečne Žižmarice, je prejela nekega dne krasno obrobljeno pismo z naslovom: »Ferdo Palaron, trgovec in tovarnar.« Nekam čudno je bila presenečena, zakaj ni se nadejala sestanka s tem možakom. Brž je odložila žalno opravo ter se oblekla v lahko tesno obleko, vsaka mišica se je poznala na njenem telesu.

Tovarnar Palaron se ji je spoštljivo predstavil, spretno je znal preplezati pečine, ki so delile njuno preteklost. Kar drhtela mu je roka v njeni desnici, oko mu je kot začarano obstalo na njenem obličju.

»Sladko in nadvse prijetno mi je, da vas morem obiskati«, je pričel s prirojeno zgovornostjo in z običajnimi pokloni.

»Kdo vas je obvestil o mojem prihodu?« je ostrmela, ker se je ves čas skrbno prikrivala.

»Bili ste vendar na pogrebu, milostiva! Prav za prav sem vas videl na poti v mrtvašnico ...«

»Pa kdo vam je označil moje stanovanje. Nikomur nisem povedala pravega imena, ker želim ostati nepoznana ...«

»Nekdo vas je zalezel, milostiva.«

»Kdo?« je bila radovedna.

»Nekdo, ki hrepeni po vaši družbi ... Saj menda ne boste samovali?«

»Zaradi nesreče, ki je zadela Žižmarico, se moram zdržati ...«

»Pomilujem vašo sestro! Nad vse neprijetno mi je, ker izvira njena nesreča iz moje krivde ...«

»Žižmarjeva gospa ni moja sestra«, se mu je po strani namuznila.

»A tako!« jo je debelo pogledal.

»Moja sestrična je; ker pa jo ljubim in nimam drugega sorodnika, ji pravim »sestra« in vsakdo mi verjame. Vi pa bi morali vedeti še od poprej, da nimam rodne sestre.«

»Tega še nisem slišal pa tudi nisem poizvedoval. Nekoč mi je prišlo na uho, da je vaš gospod soprog padel v bojih v severni Italiji.«

»Podlegel je škodljivostim podnebja v zahodni Afriki, zato sem se napotila v Evropo.«

»Brezdvomno se boste svojemu poklicu vnovič posvetili, slavna plesalka.«

»Nekaj bom morala ukreniti. Premoženja nimam in skromna pokojnina ne zadostuje, da bi nadaljevala prejšnje življenje ...«

Sramežljivo se je potuhnila Martina po teh besedah. Videla je pred sabo njega, ki se je nekdaj prizadeval najti njeno naklonjenost, nade pa se mu niso izpolnile. Z zadovoljstvom je opazila, kako se mu zopet širijo občutki – prišel je obnavljat prejšnje zveze in ogrevat ohlajeno ljubezen.

»Zelo bi bil srečen, ako bi se vam smel večkrat približati,« je boječe omenil. »Dovolite mi, naj vas spremljam na sprehodih, zakaj neizmerno blaženega se čutim v vaši bližini.«

»Vaše vabilo mi je prijetno,« mu je rada izpolnila željo. »Kolikokrat sem že hrepenela po vaši družbi – zares, v tej puščavi – prav iz nebes ste mi poslani!«

»Hvala za ljubeznivost!« ji je poljubil roko. »Marsikdo me bo zavidal ...«

»Hahaha, vedno ista šegavost! Dobro ste še ohranjeni, prav nič se niste spremenili.«

»Postaral sem se, gospa Martina. Saj pravim, leta ne tečejo, marveč drvijo.«

»Po duhu in po obrazu ste mladenič. Nikjer nobene gube in prav nič še niste osiveli!«

»Kdo ve, ali ne vidi, ali noče videti?« je premišljal, zakaj pobarvani so mu bili lasje in obrvi. Tudi obraz si je umetno pomladil – prav kot njegova oboževanka, ki je z dragocenimi sredstvi čuvala mladostno nežnost na rokah in obrazu.

Palaron in Martina sta se razstala po daljšem pogovoru vsa srečna, ker sta se našla po dolgih letih – tako nepričakovano. Gospa ga je pospremila na cesto do samotnega drevesa, kjer sta se iskreno poljubila. Prav ob razstanku je prišla mimo deklica s košaro perila; prav počasi je stopala; obema je bilo jasno, da ju skrivoma opazuje.

»Ali ni podobna Olgi – moji nezakonski hčeri?« je pošepnil Martini. »In vendar sem bil obveščen, da je umrla v nežni mladosti! Ne vem, ali me moti podobnost, ali pa mi je sestra njene matere s hudobnim namenom poslala lažno poročilo. Prav zato se mi je hotela umakniti na pokopališču. Oba sva bila ob srečanju neprijetno iznenadena.«

»Take stvari me ne zanimajo, sama uredita!« se je namrdnila Martina.

»Priti ji moram do živega. Sicer pa, milostiva, oprostite, ker sem krenil s poti na stezo, ki vam ne ugaja. Zato pa pridem jutri z najlepšim vozom in z najboljšimi konji, da vas peljem na sprehod. Na svidenje, gospa Martina!«

Drugi dan ga je počakala imenitno oblečena na dogovorjenem mestu. Z lahkim poklonom ji je odprl kočijo ter jo posadil zraven sebe. Zdrčali so po cesti čez mestni gaj, kjer so se konji nenadoma splašili in zdivjali v silnem diru.

»Pomagajte!« je vpila Martina v smrtnem strahu.

»Pogum! Ne bojte se, milostiva!« jo je miril Palaron in priskočil k vozniku. Oba sta držala vajeti, ki so se končno potrgali, konja pa sta kakor besna drvila iz mesta. Voz je odskakoval in zadeval ob cestne kamne, pretila je neizogibna nezgoda.

»Na pomoč! Ustavite konja!« so kričali vsi trije, a nihče se ni upal lotiti rešilnega dela. Tedaj je planil z nekega dvorišča krepak mladenič, z obema rokama se je obesil konjema za uzdo ter ju je siloma ustavil. Pri tem si je močno raztrgal obleko ter se opraskal po rokah in obrazu.

»Hvala vam, mladi prijatelj!« se mu je Palaron ginjen zahvalil. »Oteli ste nas grozovite smrti – koliko zahtevate za junaštvo?«

»Nič!« je odklonil vsako plačilo.

»Pojdite z nami, da se umijete in preoblečete,« je silil tovarnar.

»Kam?« je vprašal rešilec.

»Ali ne veste, kje je Palaronova palača?«

Mladenič se je zganil kakor ob piku strupene kače. Nezaupno je pogledal prijaznega gospoda, ki je ukazal vozniku, naj obrne in zavije v smeri proti domu.

»Vražje naključje!« se je jezil natihem rešilec, sedeč med Palaronom in Martino. Oba sta ste oddahnila po prestani nevarnosti, venomer sta hvalila mladega junaka ter mu obljubljala obilno napitnino.

Prispeli so na dvorišče visoke palače, kjer so izstopili iz kočije, ki je bila znatno poškodovana. Mladenič je hotel oditi, toda Palaron in Martina sta ga prijela pod pazduho, češ, da mora z njima po plačilo. Vedla sta ga v prekrasno dvorano; tu ga je sprejelo prijazno osobje in odvedlo v oblačilnico, kjer se je preoblekel, nato pa je moral v obednico na kosilo. Stregel mu je prvi Palaronov služabnik v modri opravi.

Mavzar še ni bil nikoli tako imenitno postrežen; okrepčal se je z okusnimi jedili in z izborno kapljico si je ugasil žejo, na kar mu je strežnik odkazal spalnico ter ga odpravil k počitku.

10.

Gogarjeva teta je nevarno obolela. Med pranjem ob reki jo je zajela ploha. Vedrila je pod košato lipo, kjer se je prehladila. Čim je prišla domov, jo je pričela boleti glava; morala je v posteljo, poklicani zdravnik je ugotovil znake vročinske bolezni.

Nečakinja Olga je bila v veliki skrbi za njeno zdravje. Stregla ji je kakor hčerka, ves dan jo je zdravila z obkladki in čula ob njeni postelji. Vzlic vsej oskrbi pa je bolezen vidno napredovala, zdravnik je zmajal z glavo in skomignil z rameni.

»Umreti bom morala!« je vzdihnila teta po zdravnikovem odhodu. »Še bi rada živela nekaj časa – zavoljo tebe ...«

»Nikar me ne zapustite!« je mladenka bolestno zaplakala.

»Čutim, da se mi bliža zadnja ura; poprej pa ti moram nekaj važnega povedati, kar sem odložila za poslednji trenutek. Sedi in pazno me poslušaj!«

Olga si je obrisala oči in sedla k njeni postelji. Pomočila je obkladek v mrzlo vodo ter ga ji pritisnila na prsi.

»Svoje matere nisi poznala«, je bolnica mukoma pričela. »Komaj eno leto si bila stara, ko ti je umrla, pa tudi o tvojem očetu do sedaj še nisva govorili. Prizanesla sem ti zaradi tvoje mladosti, danes ne smem in ne morem več odlašati.«

»Hvaležna vam bom za vse, kar mi boste povedali o mamici, ki me je zapustila v nežni mladosti.«

Teta je izpila nekaj požirkov vode in nadaljevala: »Moja sestra je bila tvoja mati. Še v otroški dobi so nama pomrli starši, živeli sva v mestu ter se preživljali s trdim delom. Trudili sva se od zore do mraka ter si prizadevali najti kakšno lahko opravilo. Kar ni uspelo meni, se je posrečilo sestri: našla je službo pri nekem bogatinu. Mnogi so jo zavidali zaradi lepega in lahkega zaslužka.

Sestri se je pri bogatinu res imenitno godilo. Marljivo je vodila gospodinjstvo, bila je zvesta gospodarju – na žalost v svojo nesrečo. Zgovorni jeziki so kmalu iztaknili njuno prijateljstvo, marsikaj je bilo resnično, mnogo pa so tudi pridejali. Sestro sem večkrat opozorila, naj pazi na svoje dobro ime, a vselej me je nejevoljno zavrnila.«

Bolnica si je morala oddahniti ob poglavitni točki in zbrati vse moči, preden jo je načela. Skrbno je tehtala besede, zakaj mnogo ji je bilo na tem, kako se bo izrazila.

»No, in potem?« je bila Olga radovedna.

»Ti si prijokala na svet in tovarnar je obljubil skrbeti zate in za mater,« je povedala s težkim srcem. »Zahtevala sem pismeno potrdilo, o katerem pa ni hotel slišati ničesar in končno jo je odpravil z večjo vsoto denarja.

Najeli sva si skupno stanovanje in živeli v miru in prijateljstvu. Nekega dneva je prejela sestra pismo, čigar vsebine mi ni hotela razkriti. Mahoma je bila vsa zamišljena. Samo toliko mi je odgovorila, da namerava odpotovati. Prosila sem jo, naj ostane, kar mi je sprva sicer obljubila, pozneje pa je izginila z otrokom.

Čez kake pol leta sem prejela kratko poročilo. Pisala mi je, da živi pri tvojem očetu, kjer je nevarno obolela. Prosila me je, naj jo obiščem, ker ne pričakuje ozdravljenja.

Srd, ki sem ga čutila do sestre zaradi njenega odhoda, se je nenadoma polegel. Brž sem se odpravila na pot ter jo našla v groznih bolečinah. Strašne so bile njene bolečine, toda vdano je trpela.

Tvoj oče Palaron je bil navidezno usmiljen ter je skrbel za njeno zdravje. »Smili se mi, ubožica!« tako je jokal in stokal okrog postelje. »Rešiti jo moram, pa naj me stane polovico premoženja.«

Odšel je po zdravila in prinesel steklenico svetle tekočine po zdravnikovem naročilu. Zaupno je užila nekaj kapljic, na kar je zaspala ter se ni več prebudila.«

»Mati – zastrupljena!« je kriknila Olga ter je zarila glavo v odejo. »Mamica, kako rada bi te poznala!«

»Kadar sem mu očitala zastrupljenje, mi je prisegel pri nebu in zemlji, da ni odgovoren za njeno smrt, nastalo po nesrečnem naključju. Tudi mnenje zdravnikov je bilo na njegovi strani in tako mu nisem mogla dokazati. Čim smo jo pokopali, sem odšla iz njegove hiše, dasi me je prosil, naj ostanem in oskrbujem otroka. S seboj sem vzela tudi tebe, redila sem te s pičlim zaslužkom ter ti nadomestovala mater.«

»Teta, povej mi, ali še živi moj nesrečni oče?« Sirota se je sklonila k svoji rednici ter ji je pobožala velo lice.

»Neznanec, ki si ga videla na pogrebu ... Spoznal me je in neprijetno mu je bilo – bal se je, da bom stopila predenj ter ga javno osramotila.«

»Gospod, ki se je vozil v tisti imenitni kočiji ...? Zdaj šele vem, zakaj vam ni bilo všeč, ko sem vas opozorila ...«

»Hotela sem počakati, da doraseš. Nekoč bi bila stopila predenj in zahtevala, naj ti izplača doto, čeprav sem mu pisala kmalu po materini smrti, da je uničil dvoje življenj – ubogo mater in njenega otroka. Stavim, da sem mu zbudila otrplo vest, ki mu je skalila vsako veselje in ogrenila vso udobnost.«

»Morilec nima srca!« je sirota ponovno zaplakala.

»Vest je skrivnostna budilka; zločinci morijo in ubijajo, iz strahu pred krikom vesti pa odložijo orožje ter se sklonijo pravici, ali pa si sramotno končajo življenje.«

»Oh, kako sem nesrečna!« je tarnala sirota.

»Pazi, da ne padeš še v hujšo nesrečo!« jo je svarila bolnica. »Čuvaj se zapeljivcev – roparjev dušnega in telesnega bogastva! Ne ukvarjaj se z Mavzarjem; ta človek je pokvarjen in bo žalostno končal. Le dobro si to zapomni.«

»Teta, nikar ga ne obrekujte! Milan se bo poboljšal, ako je res kaj zagrešil, in vi boste zopet ozdraveli.«

»Nič se ne bo poboljšal«, je slabotno odkimala. »Kako težko dejanje ima na vesti.«

Gogarico je utrudilo pripovedovanje, utihnila je in zadremala. Vso noč je čula Olga ob njeni postelji; kar je slišala, se ji je videlo kakor pripovedka. Potrla jo je usoda njene matere in pa tetina sodba o Milanu; verjela je, kar ji je povedala o zločinskem očetu, odločno pa je zavrgla očitek proti zaročencu. Kdo ve, zakaj se je zganil ob imenu Palaron; morda je vedel že takrat, da je dekle nezakonska hči očeta, kateremu je rešil življenje.

Segla je v žep pod predpasnik po pismo svojega zaročenca ter je ponovno prebrala poročilo o njegovem junaštvu. Opisal ji je, kako je planil pred konja, ki sta ga vlekla daleč za seboj. Pri tem se je opraskal in raztrgal obleko, zato pa uživa bogatinovo gostoljubnost. Godi se mu kakor v nebesih in upa, da je za več mesecev ugodno preskrbljen. Povabil jo je celo na obisk, katerega je Olga odklonila z izgovorom na tetino bolezen.

11.

Palaron in njegova priležnica Martina se od takrat nista več vozila na sprehode, tem pogosteje pa sta hodila peš po mestnem šetališču med pestrimi gredicami in umetnimi vodovodi.

Nekega večera sta sedela na klopici v drevoredu. Mimo so trumoma prihajali ljudje in odhajali na travnik zunaj mesta. Tam se je navadno zbirala mladina ob gugalnicah in vrtiljakih, ves obsežni prostor je bil napolnjen s pokritimi vozovi in šotori.

»Davi sem imela vznemirljive sanje«, je potožila Martina svojemu častilcu. »Ves dan mi je nekam čudno pri srcu; bojim se, da bi se nama zopet kaj ne pripetilo.«

»Nikar se ne razburjaj! Poglej, koliko jih hiti tod mimo; zvečer rad vsakdo odloži svoje težnje ter se pozabava.«

»Pa pojdiva še midva; tako razvedrilo sicer ni za naju, treba pa je včasih tudi spremembe – preprostega veselja.«

Šla sta za odhajajočo množico in dospela na predmestno igrišče, čarobno razsvetljeno. Krog in krog je mrgolelo radovednega ljudstva, staro in mlado se je prerivalo ob umazanih šotorih, iz katerih so udarjali zvoki tamburice med neubranimi glasovi.

»Cigani! Vidiš, tvoje sanje so pomenile to.«

»Zares, pravi egiptovski cigani!« mu je Martina pritrdila. »Bavijo se z napovedovanjem sreče in odkrivanjem prihodnosti.«

»Kako pa veš, da so iz Egipta?« jo je prijel za besedo. »Ali ti že niso kdaj postregli z vedeževanjem?«

»Poznam jih po obleki, obnašanju in po obrazih. Oglejva si jih natanko, boš videl, da je zanimivo.«

Za številnimi šotori in kolibami so stali razvrščeni vozovi, pokriti z rjuhami, ki so bile razpete po lesenih obročih. Pod njimi je bila razmetana različna oprava, orodje, raztrgane cape in oguljene blazine. Po njih so se prekopicovali napol goli otroci, igrajoči se z ostudnimi opicami, zadaj za šotori so se pasli mršavi konji, osli in bivoli.

Odrasli cigani so ležali zleknjeni okrog šotorov, oblečeni v pestro narodno nošo: visoke čevlje, irhaste hlače, tesne jopiče s svetlimi gumbi; na glavi so imeli široke klobuke, okrašene s ptičjim perjem in z repi divjih živali. Obrazi so jim bili poraščeni in zagoreli.

Ženske so nosile kratka krila in široke kovane pasove. Glavo so jim ovijali dolgi črni lasje, ki so bili spleteni v kite, navite v kolobar. Obuvalo je sličilo opankam, okrog vratu so jim viseli dragoceni okraski.

Posebno pozornost je vzbujala dvajsetletna ciganka, prikupljivega obraza in vitke postave. Oči so se ji lesketale kakor zvezde, lilije in vrtnice so cvetele na njenem obrazu.

»Ali jo vidiš?« je opozorila Martina svojega spremljevalca; brž pa ga je zgrabila za roko, zakaj Palaron je bil že ves očaran ter je silil v ospredje.

»Kar prevzet sem od lepote!« je omagoval pod težo silnega hrepenenja. »Škoda, da je ciganka – taka krasotica!«

Niti z očesom se ni upal treniti, škoda mu je bilo vsakega hipa, ki bi ga ne porabil za občudovanje divnega bitja pred ciganskim šotorom. Njene drobne nožice so se komaj dotikale tal, levico je upirala v bok, desnica pa se ji je prijetno gibala ob telesu. Zapestje sta ji obkrožala zlata obročka, okrog vratu je nosila verižico, na kateri so bili nabrani zlatniki in srebrniki. Iz njenih prstanov in uhanov so odsevali pravi biseri in rubini.

Njej najdražji okrasek pa je bila krona, ki jo je ovijala v nadzemeljski sijaj. Množica je strmela, hvalila in občudovala.

»Boginja lepote!« je vzdihnil Palaron, omamljen od veličja.

»To je kraljica ciganov!« mu je razlagala Martina.

»Kraljica?« je osupnil. »Zdelo se mi je, da ni navadna ciganka.«

»Ciganski rodovi imajo svojo kraljico, izberejo si najlepšo izmed članov, katero ozaljšajo z nakitjem ter ji izkazujejo spoštovanje.«

Proti volji svoje spremljevalke se je Palaron preril v ospredje – v bližino divne oboževanke. Podaril ji je pest srebrnikov, katere je spretno vlovila v predpasnik.

»V zahvalo vam bom odkrila bodočnost.« Kakor cvetlica svojo čašo, tako je razgibala nežni ustnici, njuna pogleda sta se spojila.

»Odkloni ponudbo«, mu je Martina resno svetovala. »Vedeževanje je zastarelo.«

»Pojdiva, naj nama prerokuje«, je silil lahkoživec proti šotoru.

»Ne maram poslušati.« – Martina se je obrnila in zamešala med gledalce.

Palaron se je na tihem zahvalil naključju, ki mu je odstranilo njo, ob kateri bi ne bil izvedel svojih mičnih načrtov. Zdaj se bo lahko gibal, kakor bo hotel; nič ga ne bo oviralo in tehtalo njegove besede.

»Vzvišeni gospodovalki moj vdani poklon!« ji je stisnil mehko desnico.

»Maruška je kraljica brez kraljestva, moji podaniki so pošteni siromaki!« mu je odzdravila s tihim ponosom.

»Lepota je bogastvo!« jo je povzdignil. »Kralji in vladarji bi padali pred te na kolena, ako bi hotela ...«

»Maruška vas ne razume. Nimam imetja, da bi vas obdarila; vse to nakitje je lastnina mojega rodu, ki mi bo odvzeto, čim me pahne s prestola.«

»Dovoli, da te gledam in uživam!«

»Mirujte!« se je branila. »Nekdo vas opazuje ...«

»Kdo?« ga ie vznemirila neljuba opazka.

»Vaša spremljevalka ...«

»Z gospo sva dogovorjena; oba sva prišla z enako željo – izvedeti bodočnost.«

»Tedaj ste moj gost!« se je vzradostila. »Pridite, nad nama so zvezde in luna, poslušajte skrivnostno pesem tihega večera!«

Slovesno je zamahnila z roko, pritlikavec ob vhodu šotora je odgrnil zastor in Maruška je namignila gostu, naj ji sledi v oddelek za prerokovanje.

Palaron se ni mogel dovolj načuditi razkošnosti v ciganskem taboru. Ves oddelek je sličil mali dvorani, stene so bile prevlečene s svilo in z žametom, po tleh pa so se razgrinjale dragocene perzijske preproge. Na sredi se je dvigal oder s prestolom, obdan z zavesami, nad njim je visela svetiljka na zlati verižici, tako da so jo pomikali k tlom ali dvigali pod strop. Steklo je bilo modre, rdeče in zelene barve.

Ciganka je stopila na oder in zasedla prestol, iztegnila je roke ter se zamaknila. Take so bile njene priprave na prerokovanje – dogovorjeno znamenje našemljenim pritlikavcem, ki so prilezli izza zastorov in čakali s prekrižanimi rokami na povelje.

»Prižgite luč, prinesite zrcalo in čarodejno knjigo«, se je glasilo njeno naročilo, ki so ga poslušno izvršili.

»Pozdravljena, prikazen iz neskončnosti, biser občudovanja, cvetka skrivnosti!« – Palaron se je omamljen vrgel na kolena ter ji objemal drobne nožice.

»Pusti jo!« mu je prepovedal oduren grbec. »Čuva jo dobri duh, kadar sedi na tem prostoru.«

Brez odloga se je pobral; z desnico si je zasenčil oči, levico pa je položil na srce, ki mu je utripalo v nemirnem pričakovanju.

Šele zdaj je opazil ob odru sključeno ciganko, čepečo ob nizkem ognjišču. Obraz ji je bil nagubančen, bila jo je sama kost in koža. S tresočo koščeno roko je ukresala ogenj, drobne iskrice so šinile v suho zelišče, nakopičeno na kameniti plošči; pričelo je tleti in prasketati, dišeč dim je napolnil v tankih kolobarjih vso prostornino.

Objela ga je prijetna zaspanost, pred očmi so mu zamigljale različne podobe, hotel se je prijeti za čelo, toda roke so mu odrevenele. Kakor kip je stal zraven odra pod vplivom lepe Maruške z razprostrtimi rokami in odurne ciganke, ki je momljala ob ognju čarodejne besede.

»Prerokuj mi, boginja lepote!« jo je pogledal s prosečim obrazom. »Povedi me v bodočnost!«

Maruška je dvignila roke in pogledala proti nebu; tako je prosila za razsvetljenje. Ustnice so se ji brezslišno premikale in kmalu je pričela:

»Odpira se mi prostorna dolina – na sredi je zelena tratica – zbirajo se ljudje – solnce se igra s cvetlicami – ptički žgolijo in motijo čarobno tišino ...«

»Kje?« je sanjavo zrl okrog sebe.

»Pravkar so utihnili«, je skrivnostno nadaljevala. »Nad dolino krožijo krokarji – spuščajo se na zemljo – kri so začutili ...«

Palaronu je zastajala sapa, zganil se je v groznih slutnjah nevarnosti in nesreče. Ciganka si je oddahnila, globoko je šla po sapo, ponovno se je zamislila in pričela:

»Okrog tebe je šinila senca – dotaknila se te je nevidna roka – tvoj obraz je bled – znamenje smrti ti je zapisano na čelo ...«

»Nikar me ne straši!« je vzdihnil kakor v mučnih sanjah. »Bojim se pošasti in prikazni!«

»Nasprotnik je pomeril – zadel te je v glavo – tvoja kri je pordečila zemljo – spet so prileteli krokarji – nad mrliča ...«

Nastal je turoben molk. Starka je pogasila ogenj, dim čarodejnega zelišča se je porazgubil, očaranec je prišel k zavesti ter si je brisal znojno čelo.

»Povej mi, divna kraljična, kdaj se bo to zgodilo? Ali je blizu dan mojega pogina?«

»Kadar bo solnce drugič stopilo v znamenje škorpijona, bo le še tri dni trajalo tvoje življenje ...«

»In kdo je moj nasprotnik?«

Starka je zopet zažgala pest zelišča, čigar dim je razširjal prijetno vonjavo. Maruška je ponovno razprostrla roke, krčevito je zavila oči in spregovorila s poudarkom:

»Poglej v čarodejno ogledalo in videl boš – morilca ...«

Našemljenec mu je prinesel zrcalo, Palaron se je vzrl, a ni videl drugega kakor samega sebe. Zopet se je zatekel k ciganki ter jo prosil pojasnila.

»Usoda je neizbežna, a dobri duh jo olajšuje«, je modrovala. »Okrepil ti bo pogum in okrajšal trpljenje, laže in hitreje boš prestal, kar te bo doletelo.«

»Ohrani me močnega in nepremagljivega!« je pribežal v njeno varstvo. »Zvezo imaš z dobrimi in slabimi duhovi, nikar me ne zapusti, kadar te bom poklical.«

»Pripravljena bom vsako uro, moje roke te bodo blagoslavljale.«

Ciganka je umolknila, vsa izmučena se je naslonila v naslonjalo in prekrižala roke na bujnih prsih. Naporna domišljija jo je utrudila, grlo se ji je skoraj popolnoma posušilo.

»Napovedovala si mi bodočnost«, se ji je približal po prstih ter jo je prijel z roko. »Zdaj pa mi dovoli čašo sedanjosti, naj jo izpijem v tvojem osolnčju.«

Kakor bi trenil je zbežala starka z omamnim zeliščem, izginili so tudi pritlikavci, luč je pričela pešati, s kraljično sta ostala sama v šotoru.

»Maruška ni rojena za ljubezen«, ga je rahlo udarila po prstih. »Moje telo mora ostati čisto – tako zahtevata dobri duh in vsa moja rodovina. Nikogar ne morem osrečiti, moja ljubezen ne sme goreti na tujem ognjišču.«

»Ne greši zoper prirodo!« se ji je posmehnil. »Človek si kakor mi, ki smo ustvarjeni za sedanjost.«

»Ubili so mi srce in umorili občutke ...«

»Kri ni voda in srca ti ne morejo ubiti.« – To izrekši je potegnil iz žepa svileno, z dragulji obšito nogavico, napolnjeno s srebrniki. Vabljivo jo je potresel, zakaj omamiti jo je hotel s prijetnim žvenketom ter ji vzbuditi slast do denarja. Kakor otroku ji je tlesknil z jezikom ter ji položil rejeno nogavico med šumečim rožljanjem v njeno naročje. »To je šele prvo darilo«, ji je zapeljivo pošepnil.

»Prvo in morda tudi zadnje ...« mu je vrnila denarnico. »Tvoje je srebro, a moja je čast – Maruška se ne prodaja!«

Odločni odpor ciganke ga je ponižal in osramotil; še enkrat jo je poželjivo pogledal, na kar je povesil obraz in rekel: »Zbogom, lepa Maruška! Zdrava bodi in nikar me ne pozabi! Daj mi nekaj za spomin iz tvojega kraljestva!« Zadnjo besedo je izrekel tiho in boječe prav pred odhodom.

Množica okrog šotorov se je med tem skoro popolnoma porazgubila. Cigani so zastražili prostor; pri vsakem izhodu sta stala dva možaka, oborožena z bodalom in samokresom.

Tovarnar ni bil strahopetnik, vendar se je tresel ob misli, da sta cigana slišala njegov pogovor s kraljično in da hočeta kaznovati njegovo predrznost. Že je hotel zaviti v stran in preskočiti ograjo, ni pa se mu zdelo varno, zakaj cigana sta ga neprestano opazovala.

Takrat je planil iz šotora pritlikavec in hitel proti njemu. »Počakaj!« ga je ustavil. »Kraljična ti pošilja nekaj za spomin – skrivnostno zrcalo, ki ti bo nekoč pokazalo morilca in pa svetinjo ti poklanja s skrivnostnim grbom. Prepojena je z blagoslovom velikega duha, ki te bo čuval do konca življenja. Priporoči se mu, zakaj on je tvoj najboljši prijatelj.«

»Hvala!« se mu je priklonil za dragoceno darilo. »Tudi jaz sem ji namenil spomin, dokaz hvaležnosti in spoštovanja. Polagam ji ga pred noge na čarodejnem prestolu.« – Potegnil je iz žepa rejeno nogavico, katero mu je velikodušno izročil.

»Maruška ne sprejme darila«, ga je zavrnil.

»Vzemi ga ti kot prispevek k rodbinskemu zakladu.«

Cigan je poskočil od veselja, vrgel se je predenj ter mu je pričel prepevati slavospeve.

»Dovoli mi, naj odidem«, se mu je izvijal, naveličan njegovega spakovanja.

»Pojdi v miru, varovanec velikega duha, nič žalega se ti ne bo zgodilo!«

Palaron je pogledal okrog šotorov, da bi našel Martino, a nikjer ni bilo že več človeka, tako dolgo se je zamudil pri lepi Maruški v šotoru prerokovanja. Počasi je odšel proti mestnemu gaju, kjer se je spustil na klopico, kamor je sijala polna luna. Opazoval je kraljičino darilo – navadno zrcalo, v katerem ni videl drugega kakor svoj obraz; v svetinjo pa je bilo vtisnjeno: na eni strani trnjev venec z bodalom in na drugi mrtvaška glava.

12.

Vzlic izborni postrežbi se je Mavzar v Palaronovi palači silno dolgočasil. Bival je v imenitnem stanovanju; kar je poželel, mu je bilo na razpolago, vendar ga je trla samota – pogrešal je tovariše in pa Olgo, svojo zaročenko. Večkrat je hotel oditi, toda Palaron ga je siloma pridržal, češ, da se še ni popolnoma pozdravil.

Nekega dneva pa se ni dal več odvrniti. »Zdaj mi ne branite, sicer bom pobegnil«, se je pripravil na odhod.

»Pa pojdi, prijatelj!« se mu ni upal več ugovarjati. »Poiščite pa me ob vsaki potrebi, nikar se ne sramujte! Morda še ne veste, kolika je moja moč in veljava, pa tudi bogastvo! Ohranite me v najboljšem spominu; verujte, da ostanem vaš dolžnik, ker ste mi oteli najdražje, kar imam na svetu – življenje.«

Mavzar se mu je zahvalil in priporočil njegovi naklonjenosti. Naveličal se je neprestanega hvalisanja, žal mu je bilo, ker se že ni prej otresel vsiljivega dobrotnika, ki mu je podaljšal hrepenenje po zaročenki.

Prišel je strežnik s kovčegom, napolnjenim z obleko, s perilom in z raznimi darili. Postavil ga je pred odhajajočega mladeniča, kakor mu je bilo naročeno.

»Vzemite za plačilo!« mu je namignil darežljivec. »To malenkost vam poklanjava – jaz in gospa Martina. Pa kmalu se zopet oglasite!«

Milan je odhitel s kovčegom po najbližji ulici v svoje stanovanje, tu ga je odložil, zakaj več se ni mogel ustavljati hrepenenju po svoji zaročenki. »Oh, kako dolgo se že nisva videla!« jo je pozdravil in pobožal po nežnem obrazu.

»Pa toliko časa si se zamudil!« mu je očitala. »Povej mi, kaj se ti je pripetilo?«

»Pozneje, Olgica, pozneje. – Kaj pa teta? Pisala si mi, da je nevarno obolela.«

»Teta je ozdravela. Kakor jo je nagloma napadlo, tako ji je zopet odleglo.«

Medtem je vstopila Gogarica, ki pa se je hotela takoj vrniti, toda Milan jo je prijel za roko ter jo je prijazno nagovoril.

Starka mu je v odgovor nekaj zamrmrala, na kar ga je z osornim pogledom premerila od nog do glave. Še nikdar ga ni videla tako imenitno oblečenega, vsa njegova obleka je bila prepojena s prijetno vonjavo.

»Veseli me, da ste srečno preboleli«, je prišel do besede. »Kakor vidim, vam je bolezen celo koristila, ne pa škodovala.«

»Slana ne ožge plevela ... To bi že moral vedeti iz svoje izkušnje ...«

»Že zopet stara pesem!« se mu je mahoma skalilo veselje. »Teta, nisem vas hotel žaliti!«

»Ali misliš, da te bom božala z rokavicami?« je nenadoma zagrmela. »Rekla sem ti že, da se oprimi poštenega dela, ali pa se več ne prikaži pred moje obličje. Tudi Olga se ne bo več ukvarjala s tabo za mojim hrbtom.«

Starka je zardela od togote, da se ji je kar kadilo z obraza. Izzivalno je uprla roki v bok in čakala, kaj ji bo odgovoril.

Milan ni bil pripravljen na jezični spopad, niti od daleč ni pričakoval, da mu bo teta pokazala vrata. Molče se je obrnil in pomolil desnico Olgi, ki se je stisnila v kot in bridko ihtela.

»Zbogom, dragica!« ji je pošepnil. »Ostani mi zvesta in ne jokaj, zakaj po vsakem viharju posije solnce. Časi se vedno spreminjajo in večno ni nobeno trpljenje!«

»Zapeljivec!« je Gogarica godrnjala. »Kako mamljivo zna govoriti!«

»Na svidenje, teta!!« ji je zaklical, na kar je odšel in zaloputnil vrata.

Dekle se je sesedla na klop, obraz si je zakrila s predpasnikom ter je glasno zaplakala.

»Ne tuli za ničvrednikom!« je zarohnela. »Ali hočeš tudi ti za njim v pogubo? Poglej ga, kako je bil našemljen in dišal je kakor lekarna! Tak človek je rojen za pogubo, dobro si zapomni!«

»Oh! In vendar ga ljubim!« se je zvijala ter si ruvala lase. »Vem, da brez njega ne bom mogla živeti.«

»V delu si poišči razvedrila, sicer boš bridko obžalovala svojo neumnost.«

»Nikoli ga ne bom mogla pozabiti ...«

»Otresi se ga pravočasno, siloma ga vrzi med staro šaro. Ako se že hočeš omožiti, ti nazadnje ne morem braniti; vzemi pa čevljarja Tineta, da boš preskrbljena na stara leta.«

»Ako ne vzamem Milana, se sploh ne bom nikoli poročila ...«

»No, pa s Tinetom se tudi poznata, ne boš mi utajila.«

»Seveda se poznava, a to je še premalo za poroko.«

»Navadi se ga, potepina pa pozabi. Videla boš, da bo prav in da sem ti dobro želela.«

»Nikoli, teta! Obljubila sem mu – dala sem mu častno besedo.«

»Kakor hočeš. Kadar se ti bo povračevalo, vzemi za pokoro in vedi, da me nisi poslušala.«

»Kaj pa, če se bo Milan poboljšal in krenil na pravo pot? Sicer pa mu ne morete kaj posebnega očitati.«

»Druži se z ljudmi, ki mu zastrupljajo ljubezen do domovine ...«

Mladenka je preslišala očitek, s tresočo roko je odprla okno in gledala po poti, po kateri je odšel njen zaročenec. Takrat je bil že daleč za ovinkom, hitel je v mesto s sklepom, da si poišče pošteno delo.

13.

Žižmarjeva gospa in njena sestrična Martina sta sedeli na vrtu pod košatim drevesom. Bili sta zamišljeni in redkobesedni – obravnavali sta važno zadevo.

»Rozi, do zdaj si mi bila naklonjena kakor rodna sestra, nekaj časa pa opažam, da si se ohladila«, ji je očitala Martina. »Ne vem, kaj to pomeni.«

»Zakaj se mi umikaš? Poglej me, kako sem osamljena, ti se pa vedno kratkočasiš in zabavaš ...«

»Torej zaradi Palarona! Vem, da ga sovražiš, nisi me presenetila.«

»Mož, ki stoji v bližini umora mojega sina in moje hčere, ne more biti moj prijatelj. Daj si vendar dopovedati!«

»Ni prav, da mu podtikaš odgovornost. Saj še ni dokazano, kdo je bil morilec.«

»Nihče drugi kakor on, ki je pobegnil po storjenem dejanju ter je poslal očetu izmišljeno poročilo. Kdor ima čisto vest, ne briše za seboj sledove, ker se mu ni ničesar bati.«

»Najbolje bo, ako si vso stvar izbiješ iz spomina, ali pa jo prepusti drugim, ki se s tem ukvarjajo.«

»Tako ne more govoriti mati, ampak žena brez materinske ljubezni. Ne veš, koliko noči sem prečula, preden sta otroka dorasla, in ne razumeš, kako me je zabolelo, ko sem izgubila najdražje na svetu – sina in hčerko v najlepši mladostni dobi.«

»Ne misli, da ne občutim tvoje rane. Tudi jaz imam čuteče srce, nočem pa si greniti življenja, kadar vidim, da ne morem pomagati. Gorje mu, komur bi mogla dokazati krivdo umora, vekomaj bi ga sovražila.«

»Izidor je morilec, tako je zapisano v mojem srcu. Ne potrebujem dokazov in sodnika – moje prekletstvo ga bo doseglo prej ali pozneje. Verujem v neskončno pravičnost, kateri ne moremo ničesar utajiti.«

Žižmarica si je otrla oči, izpila je kozarec hladne vode, zakaj neprestano žalovanje ji je posušilo grlo. Krčevito se je zgrabila za prsi, kjer jo je žgala bolest kot razbeljeno železo.

»Čudeži se danes ne dogajajo«, je dvomila Martina. »Ako morilca ne doseže roka pravice, bo ušel zasluženi kazni; mnoge je obsodila tudi že pekoča vest, ki se je nenadoma zbudila.«

»Včasih pomaga tudi naključje in slutnje pomenijo kaj«, je menila nesrečna mati.

»Zato pa počakaj! Čemu se razburjaš?« je sitnarila postarana lahkoživka.

»Policija je nabrala toliko gradiva, da bi lahko mladega Palarona že prijela. Nenadoma pa je nastala nova vrzel, katere do zdaj še ni mogla izpolniti.«

»Potem se raduj, kmalu boš prejela zadoščenje!«

Žižmarica se je bridko nasmehnila in nadaljevala: »Neki delavec, ki se je pri delu lahko ponesrečil, je prenočeval tisto noč v mestnem logu. Hotel se je le odpočiti, pri tem pa je utrujen zadremal; prebudil ga ja morilni strel in nemirno prihajanje ljudi – slutil je, da se je moralo nekaj pripetiti. Umaknil se je v grmovje; ko pa je utihnil šum, je opazil v bližini mladeniča, ki sta se menila o umoru. Govorila sta o denarju – nekdo je moral zalotiti morilca ter mu zapretiti z ovadbo, zločinec pa ga je podkupil z denarjem. Čim sta se zmenila za plačilo, sta nagloma odšla vsak po svoji poti.«

»Pa ju ni poznal ali videl, kam sta jo ubrala?«

»Po njegovem opisu sliči morilec Izidorju, Palaronovemu sinu; živo ga je naslikal in označil njegovo govorico. Zapomnil si je tudi tovariša; pravi, da ga bo poznal, kadar mu ga bodo predvedli. Zato ga oblastvo skrivoma zasleduje.«

»Zadeva je kočljiva«, ji je Martina podirala nade.

»Izdal ga bo denar, prislužen z nepoštenim delom. Stražniki bodo prijeli vsakega, kdor bo sumljivo zapravljal in razsipal.«

»Zares težavno delo! Vsakemu ne morejo pogledati v žepe in prešteti denarja.«

»Zadeva je poverjena najboljšim zasledovalcem. Zanašam pa se tudi na brata Hermana, ki je na poti iz tujine.«

»A, Herman!« je Martino iznenadila novica. »Ali ti je že sporočil, da je na povratku?«

»Včeraj sem prejela njegovo pismo. Pravi, da ga je moje obvestilo čakalo v pristanišču, kamor je dospel z neko tujo ladjo, ker se je ‚Svoboda‘ potopila. Strašno ga je moralo pretresti, zakaj takoj je prosil za daljši dopust in obljubil, da se bo lotil zadeve.«

»Žal, da je vsa stvar že nekoliko zastarela ...«

»Moj brat je mož na pravem mestu. Noč in dan bo iskal morilca, do konca sveta ga bo preganjal, prav gotovo mu ne uide.«

Nastal je trenuten molk, slovesen trenutek zaupanja in pričakovanja. Rozi je bila prepričana, da prihaja plačnik za zločinsko dejanje, dočim je Martina še vedno nekoliko dvomila, vendar se je potuhnila in molčala.

Pes, privezan na dvorišču, je nenadoma divje zatulil. Prispel je neznanec zagorelega obraza ter je planil k Rozi in Martini.

»Herman!« sta kriknili ter ga pričeli objemati. Vsi trije so bili ginjeni do solz, besede so jim ob nepričakovanem svidenju uhajale na jok.

»Rozi, strašna nezgoda te je zadela!« je Herman pomiloval svojo sestro. »Kdaj bi bil mislil, da ne bom nikoli več videl Metoda in Justine!«

»Zares, grozovita nesreča!« je vzdihnila v njegovem objemu. »Kolikokrat sem si že želela smrti, ob spominu nate pa sem zahrepenela po življenju, prepričana, da boš udejstvil moje načrte. Morilcu sem prisegla maščevanje, nimam pa nikogar razen tebe, da bi ga izvedel.«

»Storil bom, kar bo v moji moči«, ji je možato obljubil. »Ne bojim se nobene žrtve; igral se bom z ovirami, vse svoje zmožnosti bom posvetil temu opravilu in priboril pravici zadoščenje.«

»Zopet sem mirna po dolgem času trpljenja.«

»Danes še ne morem začeti. Moram se temeljito odpočiti, zamisliti in pripraviti.«

»Najprej se moraš pokrepčati.« Žižmarica je povedla brata v stanovanje, kjer ga je pogostila ter mu pojasnila, kako se je zgodil umor.

14.

Človeku je menda prirojeno, da dejanje, storjeno v hipni razburjenosti, pozneje bridko obžaluje. Tudi Mavzar se je kesal, da se je prenaglil z odhodom od Gogarice in Olge, po kateri se mu je pričelo tožiti. Mahoma se mu je pristudilo postopanje, saj se je prav zaradi tega zameril teti, zahtevajoči, naj si poišče stalno delo. Takrat se ji je rogal, zdaj pa je hotel izpolniti njeno željo. Dan na dan je stikal okrog podjetij in gospodarjev, a povsod so ga odklonili, češ, da nimajo primerne zaposlitve. Ponekod so ga celo skrivoma opazovali, kakor da mu je nekaj s tajnimi črkami zapisano na obrazu.

Nade, katere je občutil ob prejemu morilčeve odkupnine, so se razpršile za črnimi oblaki. Namesto njih ga je plašila skrb in bojazen s skorajšnjim razkritjem zločina, zakaj vsa varnostna oblastva so bila zaposlena in daleč naokrog so bile nastavljene zanke brezvestnemu zločincu. Samo rahel namig na njegovo osebo – Gogarica naj komu omeni o njegovem brezdelju in spremembi – pa ga bodo prijeli in zaprli.

Skrb in bojazen so mu povečali tudi dvomi v Olgino zvestobo. Ali se mu ni nekoč izognila na poti in bežala, ko jo je hotel dohiteti? Povabil jo je na sestanek, pa mu ni sporočila, kaj jo je zadržalo.

Nekega večera jo je pričakal na poti, po kateri je odnašala perilo. Hotel jo je iznenaditi in slišati njeno mišljenje. Kmalu je prihitela z zavojem, kar stresla se je, videča, da mu ne more ubežati.

»Olga, moje hrepenenje po tebi je nepremagljivo. Zakaj si me odklonila?«

»S teto se ne morem vedno prepirati«, ga je hladno zavrnila.

»Torej si popustila! Ali sem zaslužil?«

»Ne morem pomagati. Teta me je vzredila; ne smem je zavreči!«

»Zato si pa zavrgla mene. Olga, ako čutiš še iskrico nekdanje ljubezni?«

»Teta bi mi zamerila. Komaj je nekoliko pozabila ...«

»Zapusti jo, tudi drugod boš živela!«

»Kam pa naj grem? Saj nimam nikogar na svetu ...«

»Jaz sem tukaj, Olgica!«

»Samo tako ne bova mogla živeti ...«

»Zgradila si bova dom, raj si bova ustvarila na zemlji.«

»Ali si že našel pošteno delo?« ga je presenetila z nepričakovanim vprašanjem.

»Komur ni za zaslužek, ne potrebuje dela«, ji je ponosno odgovoril. »Živela bova brez skrbi in trpljenja ...«

»Menda od dediščine, kajneda?«

»Od karkoli. Sredstva so tukaj in drugo te ne briga.«

»A tako!« ji je zaprlo sapo. »Sedaj si mi pokazal, kakšen boš po poroki. Hvala za odkritosrčnost!«

Milan je umolknil. Kesal se je, ker je žalil mladenko z nepremišljenim odgovorom, ki mu je zdrsnil z jezika. »Olga, napačno si me razumela«, je pripravljal z mehko besedo. »Saj veš, koliko sem si prihranil!«

»Molči o prihrankih«, je zamahnila z roko. »Že davno si jih zapravil.«

»Res sem podedoval, Olga.«

»Dokaži črno na belem, poprej ti ne verjamem.«

»Vidim, da si naščuvana. Ne misli, da sem denar ukradel!«

Olga je dvomljivo skomignila z rameni. Na obrazu se ji je poznalo premagovanje, da mu ni naravnost povedala svoje mnenje.

»Odgovori, kaj se obotavljaš!« je resno zahteval.

»Čakam, da mi boš ti odgovoril.«

»Vse ti bom povedal, kadar mi obljubiš, da pojdeš od tete. Čim mi boš ustregla, se bova poročila.«

»Nisva še preskrbljena za bodočnost ...«

»Odprla bova delavnico. Čistila in likala boš perilo in obleko, jaz ti bom pomagal.«

»Torej z mojimi žulji se hočeš opomagati«, mu je oponosila. »Zdaj vem, da ti je pošel denar, zato hitiš z ženitvijo, da bi te redila. Biti pa hočem preskrbljena, ne pa sužnja pod zakonskim jarmom.«

»Olga, ti me nočeš razumeti.«

»Poišči si takšno, ki te bo umela. Midva sva opravila.« To izrekši se je obrnila in odhitela.

Milan se je tako tresel od razburjenja, da ni vedel, kaj početi. Toliko odpornosti ni pričakoval od nežnega bitja; niti sanjalo se mu ni, da bo kdaj okusil grenkobo nezvestobe.

»Maščevanje pravice!« mu je nekaj skrivnostno dihnilo v uho. Prestrašil se je in zmedeno dostavil: »Prva kazen za prikrivanje umora – pravica je na pohodu.«

»Morda bi se dalo še popraviti?« je iskal izhoda. »Ako bi padel pred teto na kolena – če bi se ponižal in razjokal ...«

»Nikdar!« se mu je odprl ponos. »Moško moram nositi, kar sem si naložil.«

»Vrzi od sebe nepošteni denar in beži!« mu je nekaj svetovalo.

»Kam naj bežim?« mu je ugajalo.

»Kamor moreš, samo da izgineš«, mu je odgovorilo. »K Gogarici ne smeš, pa tudi v mestu nisi varen. Oblastvo te zasleduje ...«

»Prostovoljno bi šel k vojakom ...« se mu je ponudila rešitev. »Ne grem sicer iz svojega nagiba, marveč zaradi izpremembe.«

Še tisti dan se je javil najbližjemu vojaškemu oblastvu, ki ga je zdravniško preiskalo in odredilo nastop vojaške službe.

15.

Na prostornem vežbališču zunaj večjega mesta so bili zbrani vojaški novinci s častniki in podčastniki, delili so jih v oddelke in stotnije. Ponosen poveljnik je objezdil dolgo vrsto, vsakega vojaka je pozorno ocenil in odredil, kam naj ga uvrstijo.

Ustavil se je tudi ob Mavzarju, ki je stal kakor sveča in razumno odgovarjal.

»Fant je nadarjen«, je omenil mlademu poročniku. »Pokažite mi njegovo spričevalo.« Desetnik se je strumno zasukal, dal mu je vojakovo listino z njegovimi osebnimi podatki.

»Aha, to je tisti Mavzar, zoper katerega je vložena policijska ovadba!« je skrivoma namignil. »Treba ga bo opazovati.«

Čim je poveljnik odjezdil, je poročnik poklical najstrožjega narednika, kateremu je izročil Mavzarja v posebno varstvo. »Zabičite mu, da je zvestoba in vdanost vladarju vojakova prva dolžnost in red najlepša čednost«, je naročil z važnim poudarkom. »Fant je v mladostni lahkomiselnosti zašel na stranpot; morda ga je pokvarila slaba družba, v katero je zahajal. Pazite na vsako njegovo kretnjo, pa tudi na njegovo občevanje. Za vsako nepravilnost boste odgovorni!«

»Razumem, gospod poročnik!« je sprejel narednik povelje.

»Predvsem mu preiščite kovčeg ter mi javite izid preiskave. O vsem bo treba poročati sodišču.«

Narednik se je vzravnal in udaril s peto ob peto, z obraza mu je žarel ponos, ker mu je bila zaupana važna zadeva. Že se je pripravljal, kako bo obdelal plahega novinca, zakaj nič mu ni bolj ugajalo kakor trpinčiti ubogega vojaka.

Milan je opazil, da se poročnik in narednik menita o njem, bil pa je toliko oddaljen, da ni mogel vsega razumeti. Ni mu bilo težko uganiti, da gre za odkritje umora, ali pa ga bodo prijeli zaradi ščuvanja delavcev k uporu. Prvo ali drugo je moralo dozoreti.

Po končani vežbi, ko so vojaki posedli k počitku, je bil pozvan, naj se takoj odpravi k naredniku s kovčegom in z vso opravo. Bliskoma se je moralo izvršiti, obenem pa je moral misliti, kako se bo zagovarjal.

»Kaj ste po poklicu?« je zagrmelo narednikovo vprašanje.

»Zidar«, mu je Mavzar mirno odgovoril.

»Kam ste navadno zahajali? Ali ste hodili v kako posebno družbo?«

»Nikamor.« Vojakovi besedi in obrazu se je poznalo, da ni bilo resnice v njegovem odgovoru.

»Zoper vas je nekaj zapisano. Zato ste pribežali k vojakom ...«

»Prostovoljno sem prišel služit domovini.«

»Odprite kovčeg ter izložite predmete!«

Preiskava ni razen večje vsote denarja odkrila ničesar, kar bi bilo strogemu podčastniku vzbudilo pozornost. Strastno je zgrabil listnico; oči so mu žarele od začudenja.

»Odkod imate denar?« je zahteval pojasnilo, čim je preštel njegove bankovce, skrbno zravnane in zložene.

»Prislužil sem ga in prihranil«, mu je mirno odgovoril.

»Lažete!« se je razljutil. »Ta denar ni prislužen in prihranjen; tudi ni podedovan ali darovan. Izvirati mora od nekod drugod, zato ga bom zaplenil in oddal poveljniku stotnije. Dajal vam ga bo v manjših zneskih – toliko, kolikor ga boste sproti nujno potrebovali.«

»Nihče nima pravice do mojih prihrankov«, se je branil izročiti imetje.

»Tiho predrznik!« je planil predenj ter ga stresel za rame. »Tukaj je kazniva vsaka upornost, to si morate zapomniti!«

Mavzar se je moral ukloniti; vdal se je in molčal, kakor se spodobi vojaku pred predstojnikom. Žalostno je gledal za svojim bogastvom – zadnjim ostankom nepoštenega zaslužka, oblitega s krvjo umorjenke.

»Izginite, opravili ste!« ga je osorno odslovil. »Kadar boste potrebovali denar, se mi javite, da vas povedem k stotniku, kateremu morate utemeljiti potrebo. Tukaj imate manjši znesek za takojšnjo uporabo.«

Molče je spravil denar in odšel v vojašnico k tovarišem, ki so se odpravljali k počitku.

Milan se je kmalu uživel v vojaško službo. Pokazal je vsestransko marljivost in izredno nadarjenost; predstojniki, ki so ga skrbno nadzirali, mu niso mogli ničesar očitati. S tovariši je občeval samo, kolikor je bilo potrebno; tem iskreneje pa se je v samotnih urah pogovarjal v duhu z Olgo ter ji očital nezvestobo.

»Ubila si mi življenje«, ji je oponesel, vest pa mu je odgovorila: »Sam si zakrivil!«

Odločil se je ter ji napisal dolgo pismo, dobil pa ni odgovora, kar ga je vnovič potrlo. Tolažil se je s tem, da njegovo pismo sploh ni bilo odposlano, ali pa ga je prejela teta, ki ga je uničila, zato mu Olga ni mogla odpisati.

Odkar je sprejel narednik njegov denar, se mu je vidno izogibal; več mu ni pokazal svoje vojaške strogosti, tudi z nadzorstvom je popuščal, dovolil mu je celo, da je smel v prostem času sam na sprehod. »Pojdi ter se nekoliko prikrivaj!« mu je naročil pred odhodom iz vojašnice.

Mavzarju je pošel denar ter je zaprosil narednika, naj ga povede pred poveljnika stotnije.

»Danes ne utegnem«, ga je kratko odpravil.

Drugi dan se je Mavzar ponovno oglasil. »Pokorno javim, da sem prišel po denar«, mu je javil po običajnem pozdravu.

»Stotnik je odpotoval«, ga je zopet odslovil.

»Kdaj pa naj pridem?« je prosil pojasnila.

»Ne vem. Morda čez nekaj dni«, mu je odvrnil malomarno.

Milan je čakal nekaj dni, na kar se je zopet prijavil. Njegova potrpežljivost je prikipela do vrhunca, sklenil je, da se ne bo dal več odgnati. Naveličal se je tudi narednik neprijetnih opominov, denarja mu ni mogel vrniti, ker ga je pognal po grlu, moral ga je torej ustrašiti, da zadeva ne pride pred poveljnika.

»Čemu ti bo denar?« ga je nahrulil. »Tukaj si preskrbljen, privadi se varčevanju.«

»Svoje prihranke menda lahko porabim«, se mu je vojak pogumno odrezal.

»Tiho, jaz bom določil!«

»Govoriti hočem z gospodom stotnikom.«

»Ako bom jaz dovolil.«

»Pritožil se bom na višje mesto ...«

»Kam? Poberi se, sicer te kaznujem radi upora!«

»Povedite me pred stotnika. Prosim pokorno!«

»Proč, sicer bom poklical stražo! Ti še ne veš, kaj pomeni vojaku upor in komu se mora pokoriti!«

»Pritožbe menda niso prepovedane.«

»Svarim te in opominjam. Ne pozabi, da si zapisan v črni knjigi, vsaka nepremišljenost ti bo škodovala.«

Narednikove grožnje so ga nekoliko oplašile, pogum pa mu je dajala zavest, da nima nihče pravice do njegove imovine. Sicer ga že najbrž zasledujejo oblastva, vendar pa še ni dognano, kako je pridobljeno njegovo premoženje. Hotel je nekaj ugovarjati, a že pri prvi besedi ga je narednik zgrabil kakor s kleščami in pahnil iz sobe. Pred vrati na hodniku mu je še priložil krepko brco, Milan se je opotekel in zvrnil navzdol po stopnicah.

Šele drugi dan se je prebudil iz težke nezavesti v vojaški bolnici, kamor so ga odnesli vojaki na nosilnici. Močno se je pretresel in udaril na glavo, več dni je bil popolnoma omamljen. Ni se mogel držati pokoncu, mogel pa tudi ni pravilno misliti in govoriti. Polagoma se mu je vračala zavest, začel je spoznavati tovariše ter se pametno razgovarjati.

Vojak, ki je ležal ob njegovi postelji, mu je povedal, kako so ga prinesli nezavestnega v zdravniško oskrbo. »Z nogami si bil že na drugem svetu«, se je pošalil. »Dobro si boš zapomnil svojo nerodnost!«

»Ali so povedali, kaj se mi je pripetilo?«

»Rekli so, da ti je spodletelo na stopnicah. Zares smešno, Mavzar, pet mesecev si že vojak, pa še ne znaš hoditi.«

»Prijatelj, o tem bomo še govorili ...«

»Najbolje je, ako molčiš, sicer te bodo še kaznovali.«

»Kaznovan bo nekdo drugi, ki me je pahnil po stopnicah ...«

»Kdo neki? Vidim, da bi rad zabrisal sramoto.«

»Vrgel me je narednik, ker mu ni ugajala moja prošnja. Tega, seveda, niso povedali.«

»Hm, narednik? Že mogoče!« je strmel vojak in dostavil: »Ničesar mu ne moreš.«

»Ovadil ga bom zaradi telesne poškodbe.«

»Eh, kaj boš dosegel! Najbrž je že odrinil na bojišče.«

»Kam?« se je prestrašil in sedel na posteljo.

»V Bosno ali v Hercegovino. Vojna je nastala.«

»Hitro se je izkuhalo.«

Mavzar je hipoma pozabil na bolečine, planil je iz postelje ter skakal in mahal z rokami okrog sebe.

»Ali si znorel?« se mu je rogal tovariš.

»Zdrav sem. Javil se bom zdravniku in prosil, naj me nemudoma odpošlje.«

Po zdravnikovi odredbi je Mavzar zapustil bolnišnico in odšel nazaj v vojašnico. Tam že ni bilo več njegove stotnije, zaman je povpraševal po poveljniku in po krutem naredniku, domala vsi podčastniki so bili zamenjani z mlajšimi, ker so starejši nesli pozdrave čestilcem Mohameda.

Milan je javil prihod iz bolnišnice in prosil, naj ga pridelijo četi, ki je pravkar odhajala na bojišče. Prejel je bojno opravo ter se je pridružil vojakom, ki so šli osvajat Bosno in Hercegovino.

16.

V podnožju strmega bosanskega griča so taborili vojaki, pripravljeni, da preženejo s skalnega vrha Turke, ki so zložili visoke kupe kamenja, katero jim je služilo za utrdbo, ob spopadu pa so ga valili na sovražnika.

Ozko dolinico je napolnila mučna večerna tišina. Moštvo je povečerjalo, razdrlo šotore, razvilo se je v bojno četo in čakalo povelja. Poveljniki so odposlali odposlance in množica je začela prodirati po strmem pobočju. Oprezno se je plazila navzgor med skalovjem, da iznenadi sovražnika ter ga vrže iz trdnjave.

Nad pečinami je odjeknil divji krik. Napadalci so prispeli do vrha prav do stene, za katero so se skrivali Turki. Zadoneli so prvi streli, po rebri se je vsulo kamenje, ki je odskakovalo ob skalovju in bobnelo v dolino.

Borilci so se spretno izogibali kroglam in kamenju, nekaj pa jih je kljub temu ostalo na bojišču. Daleč naokrog je odmevalo stokanje ranjencev; reševalci so imeli obilo posla, preden so jih spravili iz skalovja v dolino na obvezovališče.

Trenutno je ponehalo grmenje, napadalci so se potuhnili pred utrdbo, čakajoči povelja za naskok. »Naprej! Hura!« je donelo med bojnim vriščem in bobnenjem. Vojaki so naskočili obzidje, vnela se je srdita bitka, po kateri je bil sovražnik vržen iz trdnjave. Kar jih ni obležalo med kamenjem, so se razkropili po gorovju.

Med preganjalci je bil tudi Mavzar. Vso noč je premagoval napore, šele proti jutru si je privoščil nekoliko oddiha. Sedel je na mahovita tla pod visoko skalo, napil se je čiste studenčnice, na kar se je naslonil in zadremal. V tistem hipu je odjeknil v bližini strel in za njim bolesten klic ranjenega vojaka.

Pograbil je puško in lezel oprezno proti kraju, odkoder je prihajalo ječanje. V ozki kotlini med skalovjem je zagledal dva Turčina, ki sta neusmiljeno mrcvarila mladega vojaka. Čim sta ga zapazila, sta zbežala po razdrapani drži med pečine.

Mavzar se je sklonil k ranjencu, čigar obraz je bil ves razmesarjen. Težko je hropel ter se zvijal v silnih bolečinah. Prosil ga je za požirek vode, ki mu jo je prinesel v skodelici iz studenca. Nato ga je umil ter mu obvezal krvavečo rano.

»Ustreli me, tovariš«, ga je prosil s slabotnim glasom. »Zame ni več drugega zdravila.«

Milan se je stresel ob zvoku njegove besede. Tako znana se mu je zdela, ni pa se mogel spomniti, kedaj in kje jo je že slišal v življenju.

»Ali me ne poznaš?« je dihnil ranjenec komaj slišno.

»Izidor Palaron!« si je nenadoma domislil. »Ali je mogoče?«

»Morilec Justine ... Pravica se je maščevala.«

»Kletev nesrečne matere te je dohitela. Bog jo je uslišal ...«

»Povej ji, kadar se povrneš iz boja, da obžalujem zločinsko dejanje ter jo prosim odpuščanja. Sporoči ji, da sem prejel zasluženo plačilo.«

Visoko gori za pečino je počil strel. Milan se je sklonil k tlom ter se izognil krogli, ki je siknila mimo glave.

»Med skalovjem se potikajo Turki«, ga je ranjenec opozoril. »Ustreli me in beži, da te ne dobijo.«

»Meni je žal ... Zakaj me nisi ovadil!«

»Zaradi pohlepnosti po denarju, ki pa mi ni prinesel blagoslova ...«

Zopet je počila puška, priletela je sovražna krogla in zadela ob skalo, štrlečo nad ranjencem iz grape.

»Beži, tovariš!« ga je ponovno opomnil. »Oh, kako me peče in boli; izpolni mi zadnjo željo, daj mi pištolo!«

Pod skalo je ležal tovarišev nahrbtnik in nad njim je visela nabita pištola. »Tukaj jo imaš!« mu jo je potisnil v roko ter se obrnil od njega.

S pečevja, odkoder se je čulo streljanje, je zadonelo divje tuljenje. Nizdol po strmini je skokoma drvela gruča Turčinov, dobro oborožena.

»Zbogom, tovariš!« Milan je planil pokoncu, z eno roko je zgrabil puško in z drugo samokres. Še enkrat se je ozrl na tovariša, ki je s tresočo roko nastavil v usta cev nabite pištole in izprožil. Strel mu je raznesel glavo, na vse strani so odleteli njeni deli, iz trupla mu je curkoma brizgnila kri, vse telo se je grozovito skrčilo, na kar je mirno obležalo.

Mavzar se je pritisnil k skali ter si zavaroval ozadje, na puško si je nadel bodalo in čakal na napadalce. Bližali so se mu z velikimi koraki; da bi ga tem bolj ostrašili, so zagnali divje rjovenje. Prihajali so po vrsti drug za drugim po ozki grapi; vsak, ki se mu je pokazal, je padel, zadet od njegove krogle, ter se je zvrnil med skalovje.

Upiral se mu je velikan, čepeč za grobljo kamenja, odkoder mu je neprestano pošiljal smrtne pozdrave. Ves je bil skrit za skalovjem, samo turban na glavi se mu je včasih pokazal.

»Čakaj, kmalu bova obračunala!« Mavzar je skočil od skale z nasajenim bajonetom, videč, da je obritoglavec nehal streljati. Pognal se je proti groblji, da bi ga prebodel, takrat pa je začutil, da ga je zadaj pod ramo močno zaskelelo.

Poraščen divjak je zavihtel bodalo, ki ga je pravkar potegnil iz njegovega telesa. Oblila ga je neprijetna mokrota, mahoma so bila krvava tla pod njegovimi nogami.

Obšla ga je neznosna bolečina, pred očmi se mu je stemnilo, z bolestnim vzdihom se je sesedel pred krvoloka. Turčin je dvignil zakrivljen meč, da bi ga razsekal na drobne kose, prepodila pa ga je četa vojakov, ki se je pojavila v soteski.

»Za njim! Naprej!« so kričali na vse grlo, loveči sovražnika med skalovjem.

Mlad narednik je pokleknil k ranjencu, odpel mu je nahrbtnik ter mu ga je položil pod glavo.

»Težko je ranjen, kmalu bo izdihnil«, je omenil tovarišu. »Teci po bolničarje!«

Vojak je odhitel po grapi v votlino, kjer so taborili bolničarji in zdravniki. Narednik je ostal pri ranjencu, ki je polagoma odprl oči in pogledal okrog sebe.

»Mavzar!« ga je narednik nenadoma spoznal. »Škoda mladega življenja!«

»Narednik Šlevar!« je izrekel ranjenec s slabotnim glasom. »Tako nekam megleno se vas spominjam.«

»Prepirala sva se zavoljo denarja, tega menda nisi pozabil ...«

»Zdaj ga ne bom več potreboval, pa tudi tebi ne bo koristil ...« se mu je trgala beseda.

»Kdaj sem ga že zapravil! Prav je, da mi odpuščaš, tako mi ne bo ležal na vesti. Imaš li kako posebno željo?«

»V listnici hranim njeno sliko – pokaži mi jo – naj jo vidim – preden umrjem ...«

Narednik mu je odprl listnico, razvil mu je sliko mladenke ter jo položil na njegove prsi. Ranjenec jo je milo pogledal, debela solza mu je spolzela po bledem licu.

»Kdo je ta deklica?« ga je vprašal narednik.

»Olga, moja nekdanja zaročenka. V listnici je tudi njen naslov, sporoči ji, kakšna usoda me je dohitela. Sliko mi denite v grob, pokopljite me zraven tovariša, ki leži mrtev tamkaj pod skalo ...«

»Ali ga poznaš? Morda je tvoj prijatelj?«

»Izidor Palaron – sorodnik moje zaročenke. Izpozabil se je in umoril svojo nevesto, na kar je pobegnil v tujino. Oblastva so iskala morilca, a jaz sem molčal, ker sem bil podkupljen. Ušel je zasluženi kazni v naročje neizbežne usode ...«

Ranjenec se je bolestno skrčil in mahnil z rokami. Težko je sopel, okrog usten so se mu nabirale pene.

»Zbogom, Olga!« Še enkrat je pogledal njeno sliko, na kar je umolknil in izdihnil.

Bolničarji so našli na mestu dva mrliča, pokopali so ju v skupen grob in postavili skromen spomenik. Narednik je sedel na gomilo in napisal pismo nevesti padlega junaka.

17.

Pravijo, da je dolga ljubezen kakor žerjavica, ki tli pod pepelom in išče pripravnega stika, da bi vnovič zagorela.

Tako se je godilo tudi Olgi po zadnjem sestankom z Milanom, njenim zaročencem.

Navidezno se je radovala izvojevane zmage, na tihem pa se je kesala, ker ga je tako brezsrčno odklonila. Vedela je, da se mu je zamerila, ni pa verjela, da bi jo mogel vzlic temu popolnoma pozabiti. Dan na dan je pričakovala, odkod se bo oglasil, toda upanje se ji ni hotelo izpolniti.

Odkar je izbruhnila vojna, ni imela Olga ne miru ne obstanka. Izvedela je, da je šel Milan prostovoljno k vojakom in odtod na bojišče, odkoder se ne bo več povrnil. Čim bolj se je otresala takih misli, tem bolj so se ji usiljevale.

Nekoč je odšla teta z doma po opravkih in Olgi se je nudila priložnost, kakršno si je želela. Preiskala je shrambe in po dolgem iskanju je našla nekaj pisem, ki so bila nanjo naslovljena. Odprla je drugo za drugim, iz vsakega so se usipali grenki očitki in mile prošnje, naj se zagrne v njegovo naročje. Odločila se je, da mu bo odpisala, kar ji je onemogočilo njegovo zadnje pismo, pisano pred odhodom na bojišče.

»Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo ...« so se glasile uvodne vrstice. »Kadar boš čula, da sem ostal na bojišču, tedaj vedi, kam si me poslala ... Povsod naj te spremljajo občutki moje bolečine. Podrla si mi mogočno zgradbo načrtov, globoko zamišljenih in resno osnovanih. Ubila si mi srce, moje življenje si razsula v razvaline. Vendar pa te ne preklinjam in ne kličem maščevanja; zaradi mene hodi po klancih ali po ravninah življenja in uživaj srečo ali grenkobo, kakor ti je usojeno.«

Globoko so zadele mladenko te poslovilne vrstice, vsaka besedica jo je občutno ranila. Oglasila se ji je nejevolja na teto, ki je vedno razdirala njeno ljubezen, dokler jo ni popolnoma razdejala. Sklenila se je znositi nad njo, čim bo dospela domov, a nekaj jo je svarilo, naj se ne prenagli. »Stari ljudje so izkušeni in poznajo prevare življenja«, ji je skrivnostno šepetalo.

Urno je spravila pisma pod predpasnik, zakaj nekdo je stopil v vežo in potrkal na vrata. Vstopil je Krohar, policijski nadzornik, sladak in priliznjen kakor vselej, kadar je zbiral važne podatke.

»Sama sem doma«, mu je plaho omenila.

»Tem laže se bova pomenila«, ji je odvrnil, pripravljaje svinčnik in papir.

»Kaj neki?« se je ustrašila opravka s policijo.

»Nič ne bo hudega, Olga. Prišel sem te pokratkočasit – sama si doma in potrebuješ razvedrila.«

»Odkdaj ste tako postrežljivi?« ga je gledala nezaupno.

»Vem, da ti je samota mučna in neprijetna. Mladina hiti na zabavo, vsakdo naj ima svojo merico veselja. Pri vas je seveda nerodno – zaradi tete ...«

»Stara je in bolehna. Kdo bi ji zameril!«

»Takšni ljudje imajo vedno svoje nazore. Kajne, kako radi vidijo greh tam, kjer je ljubezen ...«

»Mhm«, je rahlo pritrdila.

»Tvojega zaročenca seveda ni mogla trpeti«, je prišel po ovinkih do smotra. »Tako dolgo je revskala, dokler ga ni odgnala ...«

»Šel je prostovoljno k vojakom«, se ni hotela izraziti proti teti. »Prej tako ni mogel misliti na ženitev.«

»Ali se ni izučil kakega rokodelstva?«

»Delal je pri zidarjih. Bil pa je jako nadarjen ter se čudim, zakaj si ni izbral drugačnega poklica.«

»Zidarji mnogo zaslužijo«, je omenil in nekaj zapisal.

»Delo pa je težavno in nevarno«, je ugovarjala.

»Fant je bil korenjak. Milan Mavzar se menda imenuje.«

Dekle je potrdilo in stražnik je zapisal.

»Pravijo, da zadnje tedne ni bil stalno pri delu«, je nadaljeval. »Kljub temu pa je imel dovolj denarja ...«

»Živel je s prihranki in po teti je nekaj podedoval. Delati pa ni mogel zaradi bolezni ...«

»Hm. Ali ni pripravljal stavko in ščuval zoper podjetnike? Baje je bil neprestano v stiku s tujo družbo.«

»Tega mi ni povedal«, je Olga vztrepetala.

»Ali si videla pri njem mnogo denarja?«

»Nikoli mi ga ni pokazal. Tožil pa mi je, da ima komaj za potrebo in da bo moral kmalu prijeti za delo.«

»Pa novo obleko si je napravil ...«

»Dal mu jo je tovarnar Palaron, ker mu je ustavil konja, ki sta, vprežena v kočijo, zdivjala po mestu.«

»Z bogatinom sta bila menda dobra prijatelja, k njemu je pogostoma zahajal na obiske.«

»Nič mi ni znano o njunem prijateljstvu. O tem sploh nisva govorila.«

Stražnik je hotel nekaj zapisati, premislil pa si je in vprašal: »Ali ni bil Mavzar zadnji čas nekam potrt in zamišljen?«

»Razen bolezni ne vem, kaj bi ga bilo težilo ...«

»Teta je morala nekaj vedeti, zato je razdirala vajino ljubezen ...«

»Samo zaradi postopanja ga je črtila. Sicer pa ni nikomur posebno naklonjena.«

Nadzornik jo je še dolgo obsipal z vprašanji, katera mu je Olga deloma zanikala, preslišala ali nepravilno odgovorila. Pazila je na sleherno besedo, ker ni znala presoditi, katera bi mu škodovala.

»Kakor vidim, mi ne moreš dati potrebnih podatkov«, je končal zasliševanje. Zadovoljil se je s tem, kar je izvedel, in odšel v gostilno, kamor je Mavzar pogosto zahajal. Nabral je nekaj obtežilnega materijala in sestavil zapisnik, katerega je predložil višjemu oblastvu.

Olga je po nadzornikovem obisku preživela nemirno noč. Teti ni črhnila besedice o svojem doživljaju, sama je skušala izlečiti skrito rano, našla pa ni uspešnega zdravila. Vso noč je ugibala, kaj je Milan prav za prav zagrešil, da ga zasledujejo oblastva. Morda jo je prav zaradi tega pobrisal k vojakom.

Šele proti jutru je nekoliko zadremala. Njeno naporno ugibanje se je spremenilo v mučne sanje. Znašla se je na bojišču v hriboviti Bosni med sikanjem krogel in stokanjem ranjencev, videla je divje obraze Turkov, ki so se ji režali med skalovjem.

»Olga!« jo je nekdo poklical v sanjah po imenu. Ozrla se je nizdol v prepad, kjer je ležal ranjeni vojak; po grapi pa je bežala pošast s krvavim bodalom.

»Milan!« ga je spoznala po glasu. »Leka ti prinašam za pekočo rano.«

»Smrt mi bo prinesla zdravila«, je vzdihnil iz globine. »Kmalu bo prestano!«

»Vstani, Milan!« mu je skušala ohraniti življenje. »Tukaj je poletje!«

Votlo je odjeknil njen klic med gorovjem, toda iz prepada ni bilo več odgovora.

»Mrtev!« je vztrepetala in planila pokoncu. Zunaj po ulici so ropotali vozovi, solnce je sijalo že visoko na obzorju.

»Vstani in skuhaj zajtrk!« jo je teta poklicala. »Zopet pojdem od doma.«

Kmalu po njenem odhodu je Olga prejela pismo z bojišča. Pisava je bila tuja. S tresočo roko je odprla ovitek. Pisanje se je glasilo:

»Današnje jutranje solnce je posvetilo izza gore na truplo mladega junaka, ki je podlegel ranam, uprt svoje oči v Vašo sliko, katero je nosil vedno s seboj. Preden je izdihnil, mi je naročil, naj Vam sporočim njegove zadnje pozdrave. Pokopali smo ga zraven tovariša, Vašega sorodnika Izidorja Palarona, ki je padel pod sovražnim bodalom. Vezalo ju je skrivno prijateljstvo. Palaron je namreč umoril svojo nevesto. Edino Mavzar je vedel za ta umor, a ga je prikril, ker je bil podkupljen. Skrivnost je zaupal meni s prošnjo, naj Vam jo razkrijem. Rad sem mu postregel z uslugo, saj je bil drugače dober mladenič. Obtožba mu je olajšala vest, potrpežljivo je trpel in mirno izdihnil.«

»Umor je imel na vesti!« je viknila, prebravši nepričakovano poročilo. »Zdaj vem, zakaj ni mogel slišati imena Palaron in zakaj ni hotel pojasniti, odkod dobiva denar. Morda je prejel nagrado prav zaradi molčanja, zaradi tega, ker mu je ustavil konja, bi mu ne bil odmeril toliko plačila. Oblastvo je moralo končno nekaj izslediti, ali pa ga je nekdo zatožil – vohunov je polno po mestu na vseh koncih in krajih.«

»Ali boš molčala?« jo je nekaj potihoma vprašalo. »Zdaj ga itak ne bodo mogli kaznovati.«

»Milan, v miru počivaj!« je vzdihnila in shranila pismo pod predpasnik. Siloma je zadušila grenke solze ter se je odpravila na delo.

18.

Gospa Martina je živela v vedno težjem položaju: streči je morala sestričini Žižmarici in dvoriti pustolovcu Palaronu, ki jo je zalagal z denarjem in obsipal z darili. Vzlic temu, da je vabil v svojo družbo tudi gospo Rozi, je ta odločno zahtevala, naj Martina takoj ukine prijateljstvo z bogatinom, sicer je ne prizna več za sestričino.

Lahkoživka ni mogla ugoditi njeni zahtevi. »Povedala sem ti že, da ne ljubim njega, marveč njegov denar«, ji je nekoč zatrdila. »Mar mi je dedec in njegova družba, prijetna pa so mi darila, brez katerih bi ne mogla živeti.«

»Pri meni imaš vsega na izbiro«, ji je Rozi ponudila svojo gostoljubnost.

»Ne vem, čemu bi ti nalagala nepotrebno breme. Kar imaš, si pristradala od pokojnine, vdovec pa sedi na ogromnem premoženju.«

»Sramuj se, priležnica! Zdaj si se mi očitno pokazala.«

Prav nič ni zbodel Martino ta očitek. Priznati je morala, da je upravičen, zato ji je obljubila, da mu bo obrnila hrbet, kadar ga bo dovolj izkoristila.

»Do tedaj nisi več moja sestričina«, ji je zagrozila. »Ako spoštuješ svojo čast, tedaj se loti poštenega opravila.«

»Vso mladost sem prebila brez tebe«, je priležnica zavrnila njene grožnje. »Ti si stradala in trpela, jaz pa sem uživala ter se radovala. Odpirale so se mi veličastne dvorane, kakor vila sem tekala po plesiščih, vsak hip sem izpila novo čašo sladkosti. Vsa tvoja domišljija ti ne more niti oddaleč pokazati tega, kar mi je dalo življenje.«

»Vlačuga! Tujina te je izpridila; ubila ti je vest in srce, umorila ti je dušo v živem telesu.«

»Vsega tega ne čutim«, se ji je rogala in posmehovala.

»Pa boš še bridko občutila. Od danes naprej te ne poznam, klečala bom ob grobu tvoje propalosti ter te objokovala.«

Izgubljenko so končno le ganile trde besede, vrgla se ji je okrog vratu ter jo je poljubovala.

»Proč! Nikar me ne oskrunjaj!« se ji je trgala iz objema.

»Zakaj si me pahnila v prepad med najgrše pošasti? Ne odrekaj mi pravice do življenja!«

Rozi ji ni hotela več odgovarjati. Odprla je okno, da se nadiha čistega zraka. Martina se je zagnala v obupen jok.

»Ne tuli!« ji je prepovedala. »Herman prihaja.«

»Kam naj se skrijem?« je begala. Še preden je mogla oditi, je vstopil Herman, ki ju je iskreno pozdravil.

»Zakaj si jokala?« je nagovoril sestričino.

»Z Bogom, Herman!« mu je odvrnila. »Drugič se bova bolj natanko pomenila.«

Rozi je po njenem odhodu razložila bratu, zakaj je prišlo do razdora. Ljubeznivo jo je potolažil ter jo seznanil s svojimi načrti. Pokazal ji je ravno pot za morilcem, kar jo je napolnilo z vidnim zadovoljstvom.

Še tisti dan je posetil Herman sestričino v njenem stanovanju. Našel je zleknjeno v naslonjalu; bila je že precej pomirjena, samo na obrazu se ji je še poznalo, da je jokala.

»Sestra me je zavrgla«, mu je hladno omenila. »Pa bom že prebolela.«

»Prenaglila se je in obžaluje«, se je namenoma izmislil. »Najine oči so uprte vate, Martina; pričakujeva, da naju povedeš do smotra.«

»Kam? Kako?« jo je zanimalo. »Ne zahtevaj, da bi lovila s teboj morilca. Nisem za tako delo.«

»Lahko mi pomagaš. Moja pot do smotra pelje mimo tebe ...«

»Mar sem jaz morilka? Ali boš dokazal?«

»Nikar se ne razburjaj! Tako daleč se nisem spozabil, da bi ti kaj takega očital. Lahko pa me seznaniš s Palaronom, za kar ti bom silno hvaležen.«

»Ne kliči maščevanja! Verjemi, da ni kriv umora, nasprotno ga obsoja in obžaluje. Žižmarici ponuja celo denarno odškodnino, pa je noče sprejeti.«

»On, ki nosi krivdo umora, je njegov sin ... Kdo vé, ali mu ni pomagal z denarjem pri begu v tujino ...«

»Saj ni niti vedel, kedaj je izginil. Še danes mu ni znano njegovo bivališče.«

»Vidiš, prav o tem se hočem prepričati. Pomagaj mi, Martina!«

»Nalagaš mi nevarno opravilo. Pa naj se razvname prepir in rodi posledice – kdo bo odgovoren?«

»Prevzamem vsako odgovornost. Nihče ne bo izvedel, kdo tiči v ozadju.«

»Kaj pa moja vest? Ali meniš, da imam namesto srca kamen?«

»Obljubim s častno besedo, da ne bom izzval prepira in izvajal posledic. Samo ozračje bom razčistil okrog Palaronove palače. Tukaj pa moram imeti nekoga, ki me bo seznanil z njenim gospodarjem. Prosim te, napravi mi to uslugo!«

»Bojim se zate, Herman. Razburil se boš in rabil orožje ...«

»Nikdar, Martina! Moj edini namen prijateljstva s Palaronom je, najti izpred palače sled za morilcem ...«

Sestričina je obmolknila. Obupno se je borila njena nezaupnost z bratrančevim prigovarjanjem, končno pa je omagala in povesila glavo.

»Počakaj me o prvem mraku v mestnem gaju«, je sprejela njegovo prošnjo. »Čim se bo pojavil Palaron, vaju bom seznanila.«

Herman ji je hvaležno stisnil desnico. Samo dve uri je bilo še do večera, a njemu se je zdelo, da bo treba čakati nekaj tednov. Ves čas je nemirno krožil po gaju in ko je na zapadu zatonilo solnce, tedaj je sedel na klopico, s cipresami zavarovano. Tu se je namenil počakati Martino, ki je dospela v spremstvu svojega častilca. Držala sta se za podpazduho, njuni glavi sta se skoro dotikali; čim bliže sta bila dogovorjenemu mestu, tem bolj sta se naslanjala drug na drugega.

»Herman, moj bratranec«, ga mu je predstavila, na kar sta ga sprejela v svojo sredo.

Palarona je bila sama prijaznost in ljubeznivost. »Torej vendar enkrat! Kolikokrat sem vas že povabil, pa se niste odzvali. Kdaj sem se vam zameril? Sosedje smo, pa se skoro ne poznamo.« Tako je besedičil ter mu neprestano stiskal desnico.

»Do sedaj sem bil vedno zaposlen«, se je Herman vljudno opravičeval. »Mislil pa sem pogostoma na vas in iskal priložnosti, kedaj bi vas posetil.«

»Prav, prav, prijatelj. Vidim, da sodite o dogodku drugače kakor vaša sestra. Kar se je zgodilo, ni moja krivda ter jo obžalujem. Najhuje pa mi je, ker Rozi ne mara moje tolažbe, ne sprejme pa tudi denarne odškodnine.«

»Silno je potrta. Najti ji moramo zdravilnega leka, sicer ne bo prebolela.«

»Privedite jo v našo družbo. Samo pride naj in jamčim vam, da bo pozabila.«

»Zelo bi vam bil hvaležen, ako se vam posreči. Mi vsi bomo gledali na to in nam vsem bo prijetno, kadar bo trajno ozdravela.«

»Od danes naprej ste ob vsakem trenutku moj dobrodošli gost. Miza v moji dvorani vam je vsak dan pogrnjena; pojdimo, da se porazgovorimo.«

Vstali so in krenili proti palači. Palaron je stopal v sredi med Hermanom in Martino, grabil ju je za podpazduho ter ju priliznjeno pritegnil k sebi, kadar jima je kaj važnega povedal. Povedel ju je v najlepšo dvorano ter jima imenitno postregel.

Ob pijači se jim je razvezal jezik in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. Oživljali so si stare spomine, polne zanimivih dogodkov. Herman ju je povedel na potapljajočo se ladjo, opisal je čudežno rešitev in postrežljivost preprostega ribiča na morskem obrežju. Naslikal je lepoto tamošnje pokrajine, kjer je marsikaj znamenitega doživel. Tudi ni pozabil omeniti, da namerava obiskati svojega rešitelja, kar bo izpolnil, čim se bo prvič odpravil na morje.

»Rad bi vas spremil«, je Palaron poskočil od veselja. »Mnogo krajev sem že prepotoval in še danes čutim veselje do potovanja.«

»Nisem se še odločil. Prav nič ne vem, kdaj bom našel priložnost in pripravno ladjo, nalašč nam ne kaže prirejati izleta.«

»Ali menite, da ne zmorem prevoznih stroškov?« se je Palaron ošabno ponesel. »Desetkrat se lahko odpeljemo čez morje, ne da bi se poznalo mojemu premoženju.«

Martina, ki je bila ves čas nenavadno molčeča, mu je važno pritrdila, pokimala je tudi bratrancu, kar je bogatinu silno ugajalo.

»Mi Palaroni smo trdni po imetju in slavni po premoženju, ker smo sinovi plemiške rodovine. Naši predniki so bili mogočni grofi in baroni, katerih bogastvo še ni izčrpano in slava še ni izžarela. Vsak je lahko ponosen na moje povabilo.«

Herman je skrivoma dregnil Martino v nogo, na kar je svarilno naježila obrvi. Oba je zaskrbelo, ali ju Palaron morda ni opazil, zato sta dvignila kozarce ter mu navdušeno napila. Palaron je prezrl opazko, tako je bil zaverovan v prepričanje, da bo skoro napočil spravni dan s trmoglavo Žižmarico, ki mu je prisegla maščevanje.

Danica je sijala visoko na obzorju, ko sta se Herman in Martina razstajala na ulici nedaleč od palače. Prvega je objemalo sladko zadovoljstvo, dočim je bila sestričina vsa namišljena in potrta.

»Hudo mi je pri srcu«, mu je tožila z bolestnim glasom. »Nekaj mi pravi, da se ne bo srečno izteklo ...«

»Zaupaj mi, Martina! Saj ti ni treba vedeti o mojih sklepih, kar se bo zgodilo, tega ti nisem nikoli povedal ...«

»Povej mi, kaj nameravaš?«

»Ne morem, preden ni dognano, kdo je morilec. Potem bo govorila pravica.«

»Sam torej ne boš ničesar ukrenil?«

»Oblastvo ga bo sodilo. Ako je nedolžen, mu ne bomo delali krivice.«

Herman ji je v potrdilo stisnil desnico, kar pa Martino ni moglo popolnoma pomiriti. Vso noč se je nemirno premetavala po postelji, morile so jo težke slutnje, da se bo njenemu ljubimcu nekaj pripetilo. Ni ji bilo za postaranega vdovca, marveč za njegovo razsipnost, od katere je že toliko časa udobno živela. Z njegovo smrtjo pa bo preminula njegova naklonjenost, kakršne si ne bo več tako lahko pridobila. Bolj in bolj so dozorevale njene misli v trden sklep, da ga mora opozoriti na pretečo nevarnost. Šele v tej odločbi je proti jutru nekoliko zadremala.

19.

»Moje klasje je dozorelo. Osvojil sem si Martino in pridobil njenega bratranca, zdaj se mi ponuja še njegova sestra – zrelo jabolko, ki bo skoro odpadlo v moje naročje. Do sedaj me je sovražila, skoro pa bova pila na prijateljstvo po bratovem posredovanju.«

Tako je modroval plemeniti Palaron nekega jutra kmalu po razveseljivem obisku. Zdaj pa zdaj se je ozrl skozi okno, zakaj od nekod se mu je oglašalo nekaj, kar mu je kalilo sladko razpoloženje.

»Moj sin se je izpozabil«, je hladil neprijetne občutke. »Rekel sem mu le, naj se je pravočasno odkriža, nisem pa naročil umora. Izbral sem mu bogato nevesto; umevno je, da nisem mogel odobravati zveze s preprosto deklino.«

»Pretil si mu in grozil, da ga boš razdedil«, mu je ugovarjala vest. »Zbal se je tvojih groženj in segel po orožju ...«

»Predaleč je šel, predaleč. Grdo se je umazal z nepremišljenim dejanjem, ostuden madež moram izmiti z naše rodovine.«

»Ali se ti bo obneslo?« je nehote podvomil.

»Moji koraki ne poznajo ovire«, se je potrkal na prsi. »Čaral in čudeže bom delal. Herman je moj stalen gost. Morda bo že danes privedel sestro, kateri bomo dopovedali, da nisem kriv umora njene hčere. Čim se mi posreči, bom priredil veliko potovanje; najel si bom ladjo za izlet v prekomorske kraje.«

Nenadoma pa je nejevoljno odmajal z glavo: »Samo ta Olga mi dela preglavice. Kdo vé, ali je moja hčerka, ali ji je samo podobna? In če ni, zakaj me vselej, kadar se srečava, tako nekam sumljivo pogleda ...«

Stopil je k oknu, obrnjenim na cesto; ta dan je bil praznik in množice meščanov so hitele iz mesta na deželo.

»Olga!« je vzkliknil potihoma. »Kam se je neki namenila?«

Kakor da ga je čulo, se je dekle ozrlo v okno, kjer je zagledalo njega – morilca umrle matere. »Oče!« jo je spreletelo. Z gnusom je pogledala v tla in pospešila korake.

Palaron je vzel klobuk in palico ter se je odpravil za dekletom. Sledil ji je v precejšnji razdalji na hribček zunaj mesta; tam se je Olga ustavila ob preprosti kapelici, kamor je pokleknila k molitvi za pokojno mater. Globoko se je zatopila v molitev in prav nič ni opazila, kdo je pravkar dospel na griček in sedel na klopico ob znamenju.

Ko se je zbudila iz spominov na nesrečno mater, je vstala ter si otrla solze z belim robcem. Preden se je obrnila, je začutila, da jo je nekdo prijel za ramo.

»Olga, moja zlata!« je dahnil in čakal z razprostrtimi rokami, da bo izpregovorila.

»Morilec!« je kriknila v strahu in srdu. »Morilec!«

»Olga, moj otrok! Daj, da te objamem in poljubim!«

»Pustite me, siroto, kateri ste zastrupili mater ...«

»Nisem je, kakor resnično živim. Vem, da me je očrnila teta, ki me peklensko sovraži. Ne upal bi se – oče pred otroka – s krivdo umora. Še danes po letih ti lahko dokažem nedolžnost in zahtevam zadoščenje od vsakogar, ki me podlo obrekuje.«

Dekle se je ustrašilo trdih groženj, vedoč, da mu teta zastrupljenja res ne more dokazati. Njegovo zatrjevanje je prihajalo iz srca; začela je dvomiti o njegovi krivdi, mehčala in topila se ji je beseda – pod pepelom sovraštva je oživela nežna otroška ljubezen.

»Vzljubil sem te ob rojstvu, razen tebe nimam nikogar na svetu«, se ji je dobrikal, opazivši njeno spremembo. »Imenitno sem te hotel vzgojiti, a Gogarica te je odnesla kmalu po materini smrti; takrat si bila menda v tretjem letu. Ko sem jo nekoč pozneje vprašal po tebi, mi je odgovorila, da si umrla, zato nisem več mislil na tvojo bodočnost. Nedavno pa sem te zagledal na pokopališču; tako nekam znan mi je bil tvoj obrazek in tetino spremstvo je potrdilo moje domnevanje, da si moja hčerka.«

»Od tedaj sem vas že večkrat videla«, je rahlo omenila.

»Pa ni bilo priložnosti, da bi se bila porazgovorila. Zakaj nisi prišla k meni v mojo palačo? Našla bi bila odprto očetovo srce in vse, kar bi bila poželela. Sicer še ni zamujeno; kadar hočeš, lahko ostaneš pri meni, ali pa te preskrbim za bodočnost.«

»Moje življenje je uničeno!« je vzdihnila ter si pokrila lice z rokami.

»Proč z dvomom in obupom. Kot moja hči boš najbogatejša nevesta ... Ali še nimaš nikogar, ki bi te osrečil?«

»Padel je na bojišču ...«

»Ubožica! Zdelo se mi je, da te razjeda skrita bolečina. Prav odkrito te pomilujem.«

»Rajši me blagrujte, ker se nisva poročila. Mavzar je vedel za morilca Žižmarjeve Justine ...«

»Mavzar! To ime sem nekje že slišal – mladenič, ki mi je ustavil konja ...«

»Pa tudi morilca poznate. Oba je skoro istočasno zalotila smrt in počivata v skupnem grobu.«

»Olga, kdo ti je vse to natvezel?« Bogatinu so se od strahu zapletala kolena in v grlu ga je dušilo, tako da je komaj še mogel govoriti.

»Prejela sem zanesljivo poročilo«, mu je povedala s tresočim glasom.

»Pismo? Pokaži mi ga, morda si ga napačno razumela.«

Palaron je prebral usodno naznanilo in mrliško prebledel. Z obema rokama se je zgrabil za glavo in prsi so mu narasle ob globokih vzdihih, ki so se mu izvijali iz grla.

»Ako sem res vaša hči, tedaj je vaš sin moj brat«, je bridko zaihtela. »Pustite me, naj odidem; skrito naj ostane, da sem sestra brezvestnega morilca.«

»Olga!« jo je starec pobožal po licu. »Ali se sramuješ očeta, kateremu očitaš sinovo hudobnost? Hudo se je pregrešil – od živega bi lahko terjali zadoščenje, toda mrtvemu moramo odpustiti. Krivico pa bom popravil.«

»Justine ne morete oživeti ...«

»Podprl bom njeno mater, ki živi v siromaštvu. Tudi tebi bom pomagal do udobnega življenja.«

»Rane, ki mi jo je zadalo nepričakovano obvestilo, mi ne morete zaceliti.«

»Olga, daj mi to pismo – za bogato plačilo. Povej mi, koliko zahtevaš?«

»Vzemite ga, njegova vsebina je itak zapisana v mojem srcu.«

Zamenjal ji je pismo za šopek bankovcev, katerih se je dekle sicer branilo, končno pa jih je zavilo v žepni robec. Molče mu je prikimala, ko jo je povabil, naj ga večkrat obišče, na kar je odhitela v dolino.

Tudi Palaron je hotel oditi, a ni se mogel ganiti z mesta. »Vse na svetu pride na dan in vse se maščuje!« je stokal kot bolnik v neznosnih bolečinah. »Prav, da je umrl; boljša je smrt kakor slabo življenje.«

Po mučnih notranjih bojih se je končno utrgal od tal in odšel počasi proti mestu. Pred palačo ga je čakal deček z drobnim pismom, katero mu je izročil in odbrzel s skromnim darilom.

Meneč, da je pismo od upravitelja njegovega podjetja, mu ni posvetil takojšnje pozornosti. Šele ko je prišel v sobo, ga je odprl in prečital. Pred očmi se mu je zavrtelo, omamljen se je zgrudil v naslanjač. Pismo z neznano pisavo je obsegalo eno samo vrstico, ki se je glasila: »Bodi previden in pozoren. Nekdo ti streže po življenju!«

»Kdo?« se je tresel kakor bilka v viharju. Ko se je nekoliko pomiril, je odložil Olgino pismo v predal, kjer je hranil važne listine. Pripravil je ključ, a ga je v hipni zmedenosti pozabil zakleniti. Spomnil se je skrivnostnega ogledala – darila ciganske kraljičine, ki mu bo v nevarnem trenutku pokazalo zavratnega morilca. Zdaj se bo uresničilo njeno prerokovanje, polovico premoženja bi hotel žrtvovati za koristen nasvet. Toda kod naj jo išče – čarodejko? Ciganska tolpa je že davno odpotovala in težko bi se dalo dognati, kje se je utaborila.

Po zgubančenem čelu so se mu nabirale svetle znojne kaplje, silile so mu v oči ter mu ovirale pogled v ogledalo. Stal je ob oknu, obrnjenem na vrt, ki se je raztezal v podolgasti smeri med obzidjem za palačo. Zdajci je zapazil v ogledalu cipreso in za njo se je premikala človeška senca. Kmalu se mu je pokazala vitka moška postava.

»Herman!« je viknil, spoznavši znano obličje. Iz roke mu je padlo ogledalo ter se je razbilo, kar je pomenilo nesrečo. Preplašen jo je ubral na vrt in begal med grmovjem, iščoč primerno skrivališče. Skril se je v lopico ob vhodu; tu je sklenil počakati njega, katerega je povabil na sestanek. Bodalo in samokres je spravil pod mizni prt, v duhu pa se je pripravljal, kako se bo spopadel z napovedano usodo.

»Naj le pride!« se je ugriznil v ustnico. »Najprej mu bom izprašal vest in nato mu posvetim, ako bom slutil nevarnost. Prav nič ne bom odlašal in prizanašal.«

»No, in če pride v spremstvu Martine?« se je ustrašil morilnega namena. »Potem se bo treba seveda krotiti, pa tudi on ne bo v njeni navzočnosti ničesar ukrenil.«

»Morda pa me je kdo potegnil«, je dvomil o resničnosti neznanega opozorila. »Hermanu sem vendar ponudil prijateljstvo, pristna je bila vsaka njegova beseda, nikjer nisem opazil hinavščine ali hudobnosti.«

»Pa vendar se mi je pokazal v ogledalu. Za danes je povabljen ter ga z gotovostjo pričakujem.« Zgrabil je samokres in stekel v palačo; spomnil se je, da ni zaklenil predala, kamor je položil Olgino pismo, zakaj prav tam hrani tudi važno sinovo pismo, ki mu ga je poslal iz tujine.

Herman se je odzval vabilu, čeprav se je tisti dan zaradi mnogih opravkov komaj odtrgal od doma. Sprejel ga je Palaronov služabnik ter mu povedal, da se je gospod nekam odstranil, mora pa se kmalu povrniti. Odločil se je počakati ga na vrtu, kjer se je domislil, da bi bilo umestno pogledati v Palaronovo stanovanje. Take priložnosti so redke v življenju, zato jih je treba izrabiti do zadnjega trenotka.

Notranjost palače si je ob prvem obisku dobro zapomnil. Vedel je, da vodijo v prvo nadstropje poleg glavnih tudi stranske stopnice prav do Palaronovega stanovanja. Kakor bi trenil, je bil na hodniku, sobo je našel odprto in prav tako tudi predal, katerega je zmedeni starec pozabil zapreti. Takšne ugodnosti se Herman ni nadejal, samo naglo jo mora izrabiti, da ga kdo ne preseneti.

Hlastnil je po pismu na vrhu predala, iz katerega je izvedel, da je Izidor Palaron, morilec njegove nečakinje Justine podlegel ranam na bojišču, kjer počiva v grobu s tovarišem, ki je vedel za njegov zločin, a ga ni hotel izdati. Zraven pa je ležalo drugo pismo, naslovljeno na Palarona. Kratke vrstice so se glasile:

»Dragi oče! Sprožil sem in žrtev je padla – oblastvo išče morilca in zbira podatke – kmalu me bo obremenilo in dokazalo ... Sprejeti bom moral ostro kazen – prav za prav pa ste zločinec Vi, ki ste z grožnjami prepovedali najino zvezo. Vi, moj oče, ste zagrešili umor, jaz sem vam bil le morilno orodje ...«

S hodnika so se oglasili nagli koraki. Palaron je planil v sobo, grozovito je zatulil in nameril s samokresom. Herman je skrivoma spustil pismo v predal, prijazno se mu je nasmehnil in zamahnil z desnico v pozdrav.

»Ti se drzneš stikati po mojem stanovanju?« Palaron je zarjul kot obseden in sprožil – po sobi je odjeknil strel. Herman se je umaknil za omaro.

»Nehaj!« mu je zapretil. »Odzval sem se vabilu ... Zakaj me sprejemaš z orožjem?«

»Zato, ker vohuniš ...« Ponovno je zatulil in sprožil, krogla je zgrešila smer ter se zarila v omaro.

Herman je spoznal, da mu gre za življenje. Videl je, da pobesnelega starca ne more ukrotiti drugače kakor z odločnim nastopom. Da bi ga ostrašil, je potegnil samokres in stopil za omaro.

Zopet je počil strel; Hermanu mimo glave je siknila krogla in udarla v leseno steno. Takrat je sprožil tudi Herman – Palaron je planil proti njemu, povesila se mu je roka s samokresom, bolest mu je zavila oči, na kar se je zgrudil, zadet v prsi.

Prihitelo je osobje in pozvalo stražnika, kateremu je Herman pojasnil, kaj se mu je pripetilo. Svoj zagovor je oprl na obe pismi – dokaz, da se je moral braniti, ako je hotel ubežati nevarnemu nasilstvu. Poklicani zdravnik je ugotovil napadalčevo smrt: mrliča so umili, preoblekli ter ga položili na mrtvaški oder.

Novica, ki se je hipoma raznesla po mestu, je bila sprejeta z različnimi opazkami. Vsak, kdor je poznal nesrečno Žižmarico, njenega umorjenega sina in hčer Justino, je vzdihnil sočutno s potrto materjo: »Pravica je prejela zadoščenje!«

Kmalu po usodnem strelu se je Herman odpravil k Martini z žalnim poročilom. Hotel ji je dogodek stvarno razložiti ter se opravičiti, da ga ne bo po krivici obsodila.

»No, ali pojdeva na obisk?« se je razveselila njegovega prihoda. »Prav, da si prišel pome, ne bom te pozabila.«

»Palaron je mrtev ...« ji je povedal brez ovinkov.

»Mrtev?« se je skoro onezavestila. »Ali ga je zadela srčna kap? Ga je li kdo napadel in umoril?«

»Kakor besen me je napadel s samokresom. Moral sem se braniti ...«

»Ti?« se je zagnala v brezupen jok. »In jaz, nesrečnica sem vaju seznanila, čeprav sem slutila nevarnost. Do smrti bom čutila na vesti krivdo.«

»Pojdi k sestri, Martina. Pri njej boš preskrbljena, jaz vaju bom podpiral.«

»Ustreli me, kakor si ustrelil njega – samo v tem je moja rešitev.«

»Svarim te: poboljšaj se, Martina! Vsaj zdaj na starost se odpovej razuzdanstvu, kateremu si služila.«

»Moje srce je razdejano. V njegovih razvalinah ni več prostora za pošteno življenje.«

»Trdna volja je umetnica, ki pretvarja razvaline v mogočne stavbe, obup pa je uničevalec.«

»Prepozno! Zame ni več načrtov in nade so ugasnile. Nisem več sprejemljiva za tolažbo, nobena prošnja me ne more več ganiti.«

»Martina, jaz sem nedolžen. Kakor razbojnika me je napadel, z orožjem sem ga hotel le oplašiti, tedaj pa se je zagnal proti meni, prav ko sem izprožil. Streljal sem v silobranu.«

»Jaz sem kriva prezgodnje smrti, ker sem ga skrivoma opozorila na nevarnost. Noč in dan sem trepetala za njegovo življenje.«

V divjem obupu se je sesedla, glava ji je omahnila na hrbet in z rokami je otepala okrog sebe. Drugo jutro so jo našli mrtvo na postelji ob steklenici, v kateri je bilo še nekaj kapljic svetle tekočine, s katero se je zastrupila.