Macesni nad dolino

MACESNI NAD DOLINO

To je povest o macesnih nad dolino in o ljudeh, ki skoraj vsak dan gredo mimo njih in mimo matere boje pri teh macesnih in ob razpotju; povest o ljudeh, ki to na vrhu klanca vselej tudi za čas postoje, si oddahnejo in se pri tem zagledajo v dolino globoko pod vznožjem teh hribov. Po navadi se še ozrejo v obličje matere božje, ki jo je v spomin na nesrečno smrt Jošta Jakovca na¬malal naš domači umetnik. Nato se še vsakdo zazre za trenutek v svojo dušo, kar je za vsakogar potrebno, dobro in čisto prav.

To je — recimo raje — skupek povesti, nanizanih druga k drugi in med seboj sprepletenih, kakor so mi jih pripovedovali ljudje okrog Urbana. In konec koncev je to povest o krajih samih in o pomladih, ki gredo mimo njih. Pomladi pri Urbanu so dandanakiji ravno tako razkošne, kakor so bile pred sto in tisoč leti. Potočki prek mnogih slapov ravno tako živo in skrivnostno šumljajo, kakor so vekomaj šumljali čez meline, mimo njiv, mimo macesnov in skoz borove in bukove gozdove. rebra hribov, strma pobočja, obronki borštov so ravno tako polni rož, kakor so bili vedno, prav gotovo pa prepolni teloha, trobentic, vresja, zaspančkov in kasneje ciklamnov.

In ko zacvetejo češnje, se ves svet spremeni v en sam razkokn vrt. Čar davnine tudi dandanašnji k ni povsem popustil in popolnoma najbr ne bo nikoli kljub vsem spremembam, ki jih das prinaša svetu. Ta čas ne prizanaša nićemur in nikomur, trka na duri poslednje samotne hiše okrog Urbana in klic tovarniških siren odmeva tudi v dušah teh Ijudi. Odhajajo za klicem tovarn, za klicem doline, drug za drugim. V hribih ostajajo le starci in otroci. — Dekleta, kar jih je k okrog Urbana, ravno tako cenijo perlon nogavice in svilene bluze kakor dekleta po mestih. Treba je priznati — vse to jih prav nič ne kazi. Spreoblekle so se v prosojno perilo in moški so še davno slekli kamižo¬lo, irhaste hlaee in odložili kastorec z glave. Iz najbolj sainotnih kod po gorah odmeva po radiu Avsenikov „Tarn kjer murke dandanašnji cveto — —", divja ameriška muzika, kuhinjski recepti, operne arije in Ruplovi jezi¬kovni pogovori.

Ljudje se ravnajo po radijskih vremenskih napovedih in stari dobri bog kranjskih hribov, ki zaradi nespečnost rad zahaja k Župniku Petru Zavrhu na pogovore, se le se kdaj pa kdaj razjezi nad njimi in jih plaši z po radiu napovedanimi nevihtami, bliskom in treskom. Sicer pa je nedavno že sam vprašal Petra Zavrha, kakšno vreme je bil napovedal radio. Pri vsej lepoti krajev so vendar vsakdanja hrana teh ljudi ječmenov kruh, ki je spodrinil ovsenega, ajdovi žganci z mlekom, koruzni sok, krompir v oblicah, sadje, jeseni pa še kostanj in gobe, će bog da, da vse dobro obrodi. Ljudje Žive s kokm na hrbtu. Če že otrokom splete tak koš in človeku se čudno zdi, da se otroci v hribih že ne rode kar s takimle koškom na hrbtu.

Ljubezni se tu prebujajo ravno tako naravno kakor povsod po svetu. Ta nagon k ni odmrl. Otroci si v šolskih letih pikjo začetnice imen svojih dragih v drevje in gozdovi so polni teh začetnic. Ko dorasejo iz otrok fantje in dekleta, teh ljubezni skoraj niheče več ne potrebuje. Odmrejo in odcvetejo v osamelosti od sveta odmaknjenih hiš okrog Urbana ravno tako neopazno, kakor odcvete vres po obronkih host, vres, ki ga niti ćebele ne obišeejo. KakSna povest je ze to, čigava, o čem, o kom? 0 ljudeh ali krajih, o macesnih ali cvetoeih čenjah? Povest nešesa starega, odmirajočega? Ali povest nečesa novega, prihajajočega?

Zdaj k Urbanu, v vse te globoke grape, na vsa to strma rebra, na jase, travnike in njive prihaja cvetoea pomlad, tista razkošna, ko vse najbolj bujno cvete, ko so obronki gozdovse polni vresja, travniki polni tro¬bentic in zaspančkov. Hlapec Rok pa je Marti prinesel ze celo pravih šmarnic. Umetnik Jaka Erbežnik sicer zatrjuje, da ob morju in v Brdih tačas češnje ze zorijo. Ze mogoče. Pri Urbanu zdaj že najbolj bujno cveto. Ko bodo še tu odcvetele, ne bodo cvetele nikjer več na svetu. Takrat bo pomladi sploh konec. K Urbanu pride vedno najnazadnje, počasi. Se ji nikamor šr ne mudi, a tudi nima kam. Ljudje okrog Urbana se pomladi ravno tako veselijo, kakor Ljudje povsod po svetu, čeprav jih obige tako zapoznelo. In le te danje, te cvetoče češnje so bile krive, da se je Jakovleva Minka vrnila na obisk v rodni dom v Podleso. Umetnik Jaka Erbanik, je tedaj živel v širokem svetu, je vedel, da Minka pojde domov ravno v tem času. Zato se je se sam odpravil na pot.

Tačas pa si je tudi aktivist Aleš Lukane, Živi daleč v majhnem mestu, izprosil deset dni dopusta, da obišće ljudi in kraje okrog Urbana, kjer je bil partizanil. Ker si je nazadnje le ustvaril pogoje za že dolgo sanjano družinsko življenje, je sklenil, da poišče Jakčevovo Minko in jo kratko malo zaprosi za roko. Konec koncev sta se nekoć že bila menila o tem in mu je tudi obljubila, da ga bo čakala. Naključja — sama gola naključja. Dopustimo jih — stvari s tom ne bodo prav nič izgubile na svoji vrednosti. Mogoče je celo potrebno in pray, da jih kdaj pa kdaj spet obudimo in prikličemo v živ[jenje.

Minkin obisk doma je sprožil celo vrsto drobnih dogodkov, nazadnje pa tudi to povest samo. Ko je Minka prišla do razpotja na vrhu klanca, do domačih macesnov in do martre božje, je postala. Pogled ji je splaval naj¬prej proti dolini, ki se od tod tako prečudovito vidi, s koncem mesta in s tovarnami, pa se s cestami, ki vodijo iz mesta, in se z reko, ki teče skozi mesto in razpolovi vso ravnino. Ozrla se je pri materi božji, ki jo je s svojim obrazom takoj spomnila na očeta, hkrati pa na tisti dogodek, ko je oče bil odšel z doma in se tu po¬nesrečil.

Ozrla se je po rodnem kraju Podlesi, po vseh sedmih hišah kritih s skriljem, in ozrla se je po rodnem domu — po revni Jakov¬tcvi z lesenim, visečim hodnikom, in po visečih nageljnih na njem čeprav jih od tod ni mogla videti, po slamnati strehi in po beli in sivih golobih, ki so tačas letali nad hišami.— Le v svojo dušo se ni zazrla, ker je njeno srce tisti trenutek bilo otroško pre¬prosto, Željno in Žejno vsega lepega in lačno vsega dobrotnega. Ko Ir tako gledala z vrha klanca, od macesnov, cvetoče češnje okrog rodne vasi vse tja do samega Urbana, in ko je se obvisela z očmi na rodnem domu, si je rekla: »Če mati ni umrla, je pri Fabijanki.

Zagrenjeno se je nasmehnila: ko je se hodila v tovarno na delo in se je ob tem času, ob štirih popoldne vračala in tu vedno vračala in tu vedno postala, se je razveselila kakor otrok, če je videla, da se iz ozkega nad streho razliva droban curek dima: »Mati ni pozabila, da sem lačna.« Ta trenutek je nekdo postal za njo. Po1ožil ji je dlan na desno ramo si jo nevsiljivo prižel na prsi in dejal poln vedrine in tihe radosti: »Pri Urbanu zdaj češnje najlepše cveto«. Ni se obrnila; po njegovem glasu, in po licu, s katerim se je dotaknil njenega, je spoznala, ali vsaj posumila , da je to zgubljena umetniška duša Jaka Erbežnik. Pritrdila je vedro, vendar z vznemirljivo dušo, pri čemer ni odmaknila svojega baržunskega lica. Obrnil jo je k sebi in ji gledal v velike rjave oei in rekel: »Prigel sem pote, Poklical jo kot nekoč. Rjave oei so obvisele na njem. Potem se je obrnila In brez besede odhajala. Še ozrla se ni. Pril je, v beli srajci, svetlih hlačah, razoglay. Slikal jo je na vrtu, pod črešnjo in pripovedoval, kakor da govori sebi in ne njej: »Ko čeAnje odcveto, odideva od tod. Poročila se bova. In ko bodo čeAnje pri Urbanu zrele, prideva skupaj na obisk, nato pa v daljni svet. Tam bova Slikal born in slaven born postal.« — Sedela je na stolu, med vejami cvetoče čeAnje, vejami, ki so na strmem pobočju domaaega vrta segale do tal. PosluAala je njegovo pripovedovanje, sanjarila s priprtimi očmi. Na nobeno stvar ni odgovorila, kakor človek, ki bore knjigo in se ne prereka z njo. — Teden dni zatem rekla preprosto, kakor da se je bila do kraja odločila: »Zdaj pojdi k tistemu svojemu prijatelju in dobrotniku Z"upniku Petru Zavrhu. Ko bodo čeAnje odcvetele, te pokličem. Odideva v svet.« — »Pojdem,« je prikimal poln notranje sreče. »In ko se zdaj poslovini od njega, mu born skončal tisto Marijino vnebovzetje z angeli.« Pustil je neskončano podobo, po¬bral stojalo, platna in barve, in odAel eez vrh, ko sta se prej drug drugemu toplo nasmehnila, in je on Ae enkrat dejal: »Pokliči me čimprej — predolgo sva zavlekla. Gal mi je slehernega trenutka.« Ko sta hodila v Aolo, Ralcoveev Viktor in Jakovčeva Minka, je ob razpotju nad dolino v inacesen vrezal zaaetnice njenega in svojega imena, pa ji, ko je glcda la njegovo delo in povpraAala po teh črkah, izdal: »Rad te imam in vekomaj te born rad imel, nobene ne born maral bol j 0(1 tebe, Minč, lahko mi verjameA. In ko bova velika, pridem pote, in ti pojdeA z menoj na Ralcovico.« Zdaj je bila velika, zdaj je bila doma, kakor je izvech In ko je doma naročil hlapcu Roku in dekli Marti, kako in Icaj, je praZ'nje oblečen zdrvel v Podleso. Zmedlo jo je. On pa ji ja dejal: »Vedno sem te maral in zdaj sem priAel pote. Za vedno odideA z menoj na Rakovico.« Rakovica je bila njegov dom, samolna kmetija pod Urbanom. Dva dni sta praznovala v Podlesi, z njima pa vsa Podlesa: prihajali so k Fabijanki, pili, jedli in peli, se otroci so pili in peli. Zgodaj zjutraj tretjega doe, ko je Viktor od utrujenosti in pijače za čas zadremal, je zloila svoje stvari v mreZo in se vrgla materi v naročje. Poslednjič sta se razjokali druga drugi na prsih. Očitati si nista imeli več kaj.

ostala je na vrhu klanca, pri macesnih ob razpotju, ko je sonce z zlatimi žarki rnvno zajelo vso Podleso in njen rodni domše tffedi cvetclčih čeAenj, jablan in hruAk. Dim se je v drobnih curkih dvigal nad strehe; nad njihovo se je ze razgubljal: mati, ki jima jc bila za slovo skuhala rnočnega čaja, ni več kurjla. »Poslej ne bo imel več kdo kuriti pri nas,« si je rekla z grenkim nasmehom. »Mati potrebuje le Se 2ganja. Potem bo umrla. Ce se se kdaj vrnem, bo pri nas, kakor da je mati kar naprej pri Fabijanki, noč in dan; pi je 2ganje, in si teši 2goče bolečine v 2elodcu in srcu, obojne, ki enako pečejo.« V mislih si je dodala z Z'alostjo, misleč na mater in na čeAnje: Letos jih je se videla, čanje. Zadnjié. »Morebiti jih tudi jaz ne born nikdar več. Skoda,« je vzdihnila. — Banc) je vrgla pogled svojih rjavih oči, ki je v njih odsevala zarja jutranjega neba s soncem, po martri boZji. Zganila se je. Ni hotela misliti na očeta in na njegovo smrt. Pač pa se je spomnila na umetnika Jako, ki jo čaka pri Z'upniku Petru Zavrhu pri Urbanu. »Ubogi Jaka,« je nehote vzdihnila.

Najprej je bil bo'Zji martri zarisal očetove poteze, zdaj bi Z'upniku Petru rad po njej naslikal Marijo z angeli, ki bi pa spet bila dekleta okrog Urbana. )>Nazadnje pa naj bi odAla z njim po svetu.« — ,S svojo lepoto boa postala sen vseh ljudi,` ji je bil govoril zavzeto. ,V filmih ti bodo ponujali velike vloge, moje podobe s tabo pa bodo visele po vseh galerijah svetar —Minka se je nasmehnila. ReveZ" je vedno sanjal o nemogočih stva¬reh. In sanjal bo do smrti, jedel in pil pa pri 2upniku.

Minka tja ne more ne na kosilo ne na večerjo. Stoodstotnega invalida, kakrA¬nega si je bila nekoè poiskala Poljančeva Malka, in kakrAnega si bo kmalu spet morala poiskati, si Minka ne bo iskala. Skoraj Z'aljivo se je zasmejala sama sebi: »Rada imam zdrave moAke.« Nakar se je zresnila in si rekla: tako se zdaj, ko je zavrgla se Viktorja, lahko poslovi od vsega, kar je kdaj rada imela — od rodnega doma in rodne matere, ki je ne bo več videla, od cvetočih češenj in umetnika Jakoba. — Njene oéi so objele dolino onstran macesnov, globoko pod hribi, pod grapami, na koncu gozdov, dolino z delom mesta, s tovarniAkimi dimniki ob reki, z nagosto natresenimi delayskimi hišicami, ceste, ki so se z vseh strani stekale v mesto, prosojno meglo, ki se je po njej srebrikalo sonce. Minka se je nasmehnila in si rekla: »Samo tja, v dolino, ne bi smela nikdar, ponesrečila se born zaradi te doline, kakor se je nekoč bil ponesrečil oče.« Toda Minka je vedela: če hoeće živeti, je treba v dolino.

Gredo ljudje, ze dolgo odhajajo — topli so Ae sledovi za njimi, ki so to jutro •Ze Ali pred njo, dekleta in nekaj fantov, od sleherne hiše, od sleherne skoraj vse tja do Urbana. Potem pojdejo se otroci — v gimnazijo in v industrijsko Aolo. Minka je samo drobec na tej poti premikanja s hribov v dolino. „Otrok,” je dahnil umetnik. „Kje? " je vprašal tiho župnik, Se vedno bled. „V gozdu, na melinah, na travnikih, na lehah." Tedaj se je župnik Peter pognal dalje, le suha usta je ožemal in čelo si je brisal. Umetnik pa je nadaljeval, ko se je pognal za župnikom: „Ne le en sam — dva, deset, tisoče — —. V mestu na vrtu pod oknom, v gredah pri samotni kmetiji, v gozdu, iz vode. Ale! — nisi slišal? Prisluhni v noč." A tudi sam je spet postal, se napel, napel se je tudi Aleš, medtem ko se je tupniku mudilo dalje. „Morebiti," je nadaljeval Jaka, ko je že spet dohitel župnika, „pa se je oglasilo le v mojem srcu? Klicalo je, zaprosilo." „Pa glih tebe? " je zagodrnjal župnik Peter. „Blede se ti, umetnik," je zamrmral Ales, a čutil, kako se je vendar tudi sam v duši ves napel. „Vseeno," je pritrdil Jaka morebiti pa le kliče — zemljo, dom, Rakovico, tebe, Aleša, s politiko, Petra z njegovo vero, mene z umetnostjo — vestjo. Koga naj pa sicer kliče? Kam naj se zateče, de ne k nam? " Zdelo se je, da se je umetnik le unesel. A je molčal le za čas, kakor da bi bil moral zajeti sapo, zakaj če je dejal še trk: „Ampak — vsiljuje se mi kar venomer, da smo temu otroku z Rakovice mi krivi smrti." „Ne trapaj," ga je zavrnil župnik Peter Zavrh.

Ne da bi se bil ozrl, je vprašal: „Nisi bil rekel, da ga sploh ni bilo? " „Rekel sem," je priznal umetnik,nato pa nadaljeval s strašno silo, ki je ni bilo več moč zaustaviti: „Ne saj ga ni bilo, ne na Rakovici, ne spodaj v mestu. Nikjer v knjigah, ne v cerkvenih ne v matičnih ne bo vpisano nepomembno ime — ćlovek — —."

„Ne more! hoditi molče, tiho? " je dejal boleće župnik. „Prihajalo bo," je rekel umetnik nezadržno, izživajoče, in vendar tudi sam znotraj ves razbolel, brez trdne vere, brez ciljev, „prihajalo bo na okraje, rajtam — v politiko, prihajalo bo k tebi, Peter, pod zvonikom bo posedalo in to čakalo, ko pojdeš zjutraj spovedovat in maševat, in v umetnost bo prihajalo, de ta še ni oglušela. Marijo in angele sem ti bil slikal, Peter, za stranski oltar. Naslikati pa bi moral ter in otroka, otroke — vse to strašno tihožitje nagega življenja. Slikati bi moral Marto z otrokom, ki ga ni, Minko — pa ne v češnjevem cvetju, pač pa tam v mestu, na gredicah, pri jami, od koder svetlika trupelce — Aleš, ozri se — se ti ne zdi, da nekdo stops za mi, vedno enako daleč, kakor da nas node ne prehiteti ne dohiteti." „Nihče ne gre," je odvrnil Aleš, ne da bi se bil ozrl. ,Saj se nisi ozrl, Ales."

„Nisem se," je ta pritrdil, „in se ne bom." „Ni se treba ozirati, Ales," je tedaj dejal župnik Peter Zavrh. „Mogoče to bog prihaja k meni. Ni ga treba čakati, ne pojde v družbo, ne bo se oglasil, de ga pokličeta." „Ne bova ga ne klicala ne čakala," je rekel Jaka. „Vsak po svoje se bova ujela nekje za življenje — Aleš v politiki, jaz v umetnosti. Zdaj ko je postavljena ključna industrija," se je umetnik posmehnil nečemu, Se bo treba, Aleš, ozreti po vseh tisoč in tisoč drobnjarijah našega ži vljenja. K človeku se bom sklonil — in če drugega ne zmorem več, z rutico mu bom obrisal solze z čeea." Dodal je tiho, zase, vendar tako, da sta ga onadva „Jutri pojdem od Urbana. Cešnje bodo vsak das odcvetele. Zdi se mi, da sem se kar celo leto potepal tod." „Ce ministrant še ni ozdravel," je menil župnik Peter, „in če se drugi Se ni vrnil — mi boš jutri nesel knjigo pred oltar."

Jaka je onemel. A se se je hripavo, silovito, deprav tiho zasmejal. dvrnil je: „Z Alešom grem v dolino, vkup pojdeva do prvega razpotja v dolini." „Ministriral mi boš," je odločil župnik, „potem pojdeš v dolino. „Vse Zivljenje si skoz rešetke odpukal grehe,” je odvrnil umetnik, „zdi se mi, da je bilo na tej poti z nami vse narobe zato, ker nisi bil vzel s seboj teh rešetk. Bisago si nosil, v njej mesa in ee§njevca. — Ne, ne bo prepozno in če naslikam eno samo podobo!" je zatrdil Jaka. Tedaj je pri Urbanu zazvonilo. Glas zvona se je v valovih trgal prek hribov, prek skoz mrak. Peter Zavrh je snel klobuk, začel je moliti. Umetnik se je nenadoma nečesa skušal spomniti in je tiho zapel v to grenko večerno razpoloženje, kakor da bi bil rad nekaj posebnega obudil: „Ko lani sem tode mimo šel, na oknu nagelj je cvetel — —"

Ne da bi bil zapel do kraja, je vpragal Aleša tiho, kakor da ne bi bil hotel motiti župnika pred seboj: „Praviš — bosa je pritekla po do kolena globokem snegu? " „Bosa, po do kolena globokem. Dvakrat mi je rešila življenje." Umetnik si je kimal in dejal: „Rada ima spomine, tiste velike, lepe. Jo boš čakal, Aleš? " „Pojdem na okraj. Čakal jo bom." „Jo boš dolgo ćakal, Ale? " „Do kraja svojega iivljenja, ee bo treba. Vsako leto pridem k Urbanu, ko bodo češnje cvetele in ko bodo zorele. Nekod pride tudi ona." „Pride, zagotovo pride," je vzdihnil umetnik, nato pa boleče pristavil: „Rekla mi je, da sem prestar zanjo. — Zdi se mi, da sem od doline sem zares ostarel. Ne morebiti zanjo, za življenje sem prestar." In spet je zapel tiho: „Ko letos spet tode mimo grem — —"

Kdaj že Lani? Letos? Včeraj? Kdo je šel mimo? Mimo česa? Kam? Kdo to gre v noć? Proti Urbanu, proti življenju? Peter Zavrh, gologlav, ker se zvoni? Ali pa je to umetnik Jaka Erbežnik? Tisti, ki je bil vse stvari pomegal? Ali je to nekdanji partizan Aleš Lukanc, ki je nekod sanjal za druge o sarnih velikih stvareh, sam pa je ostal reven vse do današnjega dne? Ali pa je to stari slovenski bog teh hribov, ki ne more spati in gre na obisk k župniku Petru Zavrhu? Pustimo ga. Ce je župnik Peter Zavrh z osivelo glavo, z dolgimi belimi lasmi — naj se potrka na prsi, da bo laže pokleknil pred življenjem, in mu je bilo spremešalo vso njegovo prelepo odmaknjenost pri Urbanu, kjer sta mu „spovednica in priznica" Meta in „splošna kmetijska zadruga" Katra nabirali čenčarskih grehov, ki je v nedeljo pridigal o njih, življenja pa ni več poznal. Na tej kratki poti si je nabral dovolj za vse življenje. Mogoće bo poslej prizanesljivjši temu življenju, če si je zares iztrgal iz srca grdo gruntarstvo.

Ge je to aktivist in politik Ales Lukanc — naj sooči sanje nekdanjih let z resničnostjo in naj mu pride v zavest, da je treba življenju še marsikje pomagati naprej. In Lukanc je tak človek — v krajih okrog Urbana nihče ne dvomi v njegovo patenost in njegovo voljo. Če pa je to umetnik Jaka, naj si prikliče v zavest, da je treba začeti znova, pri človeku — samo tam vodi pot dalje. Ge pa je to stari slovenski bog hribov, ki prebiva nekje okrog Urbana, naj le gre na pogovor k župniku Zavrhu. Mogoče si bo Peter le upal, da mu bo odkril resnico o življenju, in se jima je že obema izmuznila iz rok.

Ali pa sta to hlapec Rok in dekla Marta, ki jo na gliho mahata proti dolini — se pravi, proti novemu Zivljenju? Vsi odhajajo. Zakaj bi tudi zanju ne bilo se nekaj prostora v tej dolini? Ali pa sta to Poljaneka in slepi invalid, ki vlećeta vozieek proti njenemu domu nad Podleso in se zdi, kakor da peljeta borno sreeo za novo življenje? Ali je to mlada Jakovca, ki prihaja v kraje okrog Urbana gledat, če ze ćešnje zorijo in če jo čaka kdo od njih, ki so jo radi imeli? Ali pa je stara Jakovca, ki se vrača v svoj nezaklenjeni dom, da bo čez noč posedela med Spomenicami in spomini? Kaj, kdo to poje? Umetnik s svojo „Ko lani sem tode mimo šel"? Ali le gumljajo potočki? Ali se Peter Zavrh pogovarja sam s seboj? Ali gepetata Marta in Rok? Malka in slepi invalid, ki govorita o večni lučki in o borni sreči, ki bi jo tako rada dosegla? Kaj to kliče v nod? So to otroci, nevpisani ne v rojstne ne v matične knjige? Ali pa se oglaga le nage nespokojno, ranjeno srce?

In de se oglaga? Pojdi — z dobrotno roko se dotakni vsega, tega revnega Človegkega življenja, ki je se vedno potrebno nage prizanesljivosti. Sumljajo potočki okrog Urbana, ogasilo se je v macesnih, zganila se je ptica, mati Jakovca je poklicala svoje otroke, zganilo se je v nas in nam narekuje, naj se sklonimo k žvljenju. Sklonimo se k njemu v tej tihi noći, sredi tega zvenenja, tega gumljanja, sklonimo se nad grape, nad globeli in potem za das postojmo na samotnem razpotju, tiho, osamelo, kakor tam stoje tiho Macesni n a d dolino.