Magdalenska gora pri Idriji

Magdalenska gora pri Idriji
Makso Pirnat
Popisal profesor Makso Pirnat
Izdano: Planinski vestnik novembra 1903, leto 9, št. 11, str. 177-185;

Planinski vestnik Decembra 1903, leto 9, št. 12, str. 193-198

Viri: dLib 9/11,

dLib 9/12

Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Saj veste, kako je s človekom, kadar nastopi prvo svojo službo. Skromna je po navadi ta služba, a služba je vendarle. Z eno nogo stoji še človek globoko v viharnem akademiškem življenju, z drugo pa stopa že v zrelejšo, v moško dobo, ki zahteva neizprosno od človeka neko resnost in ozbiljnost. Te resnosti po navadi ne prinese človek s sabo z visokih šol, treba se ji je, čeprav ne vselej posebno voljno, šele privaditi. In priznati mora vsakdo, da ga, vstopivšega v dejansko življenje, veliko bolj vleče in mika nazaj kolikor toliko v lahkomiselna visokošolska leta, nego ga vleče in mika neka neprijetna vsakdanjost službenega življenja. Zato preživi človek navadno prve čase prve službe v nekakem polovičarstvu. Vroča kri visokošolskih let, ki jemlje že slovo, še enkrat zavre z vsem svojim ognjem in z vso svojo silo. Zraven tega se pa že oglašajo pri človeku, in to prav nepoklicano, prav neprijetni trenotki, v katerih začuti, da bo treba dati slovo dosedanji lahkomiselnosti in začeti gledati v življenje bolj od resne in trezne strani.

Tako napol lahkomiselno, napol resno življenje sva živela tudi midva s prijateljem Antonom, ko sva, dovršivši visokošolske nauke, vstopila kot suplenta na kranjsko gimnazijo. Dasi se je pred nama takrat razprostirala še precej nejasna in nedoločna bodočnost in dasi sva se včasi tudi bridko zavedala tega neprijetnega položaja, vendar nama to ni delalo sivih las, kar bi bili pa jako radi videli in nama prav iz srca privoščili nekateri najini napol prijatelji, sladkajoč se nama v obraz, za hrbtom pa raznašajoč govorice, da iz naju ne bo nikdar nič prida.

No, midva se nisva za vse to nič brigala. Živela sva lepe dni in hotela sva živeti lepe dni. Kakor hitro sva bila s svojim poslom gotova, sva pokazala staremu Kranju hrbet in napravila daljši ali krajši izlet v prekrasno kranjsko okolico. Danes sva jo mahnila k Sv. Joštu, bodisi večkrat sama, bodisi v prijetni družbi nepozabnega prijatelja Tineta. Jutri sva krenila v prijazno Kamno gorico, pokušat okusne postrvi iz bistre Lipnice, ali pa sva posetila, če nama je nedostajalo časa, mični Šenčur in ondi prijazno Golobovo mamo, ki nama je postregla s tako izbornim cvičkom, da ga še danes ne morem pozabiti. Če sva si poželela pa zabavnih in veliko estetiškega užitka nudečih pogovorov z najinim prijateljem Poldetom, sva se peljala v Radovljico in ondi zavila v Klinarjevo gostilno, kjer je po navadi ob prostih časih rezidiral ob čaši dišečega Plzenca, kakršen se je točil pri Klinarju, najin Polde, sicer molčeč človek in premišljajoče narave, pa zgovoren in dovtipen, da nikoli tega.

Največkrat pa naju je povedla pot gori proti Žirovnici, odkoder sva ob večernem času krenila po pešpoti proti Lescam. Po pešpoti od Žirovnice do Lesec, tik pod Karavankami, tam nama je bilo ob zimskih in poletnih večerih najljubše izprehajališče. Na tej poti sva uživala lepoto naših gorá, ki se razlije po njih ob času, ko zahaja solnce in zažare vrhovi v njegovih zadnjih žarkih, uživala, pravim, sva to krasoto v polnih požirkih s koprnečimi svojimi dušami. Na teh izprehodih sem šele prav vzljubil divne naše gorenjske planine, ki se mi zde najlepše, kadar jih objame večerno žarenje. Tedaj pač nisem mislil niti slutil, da bom moral tako kmalu dati slovo lepi gorenjski strani in ljubljenim planinam ter se preseliti v kraj, kjer mi bo popolnoma zaprt pogled na naše Karavanke, na naše Kamniške in Julijske planine.

Pa prišlo je tako. Prvo leto najine službe je poteklo in odšla sva iz Kranja oba, jaz in prijatelj moj Tone. On se je preselil v Ljubljano, meni pa je bilo usojeno, da sem našel svoj kos kruha v živosrebrni Idriji.

Bil je deževen septembrski dan, ko sva se vozila jaz in kolega Vlado na svojo novo službo iz Logatca v Idrijo. Ni ravno napačna ta pot iz Logatca proti staremu rudarskemu mestu, semintja ima celo romantične partije. Če se pa človek vozi po njej ob grdem vremenu, posebno če ga muči deževje v zadnjem nje delu, v dolini Zale, tedaj napravi vsa ta pot na popotnika nekako obupen vtisk. Tako se je takrat godilo meni in kolegu Vladu. Bila sva že sama ob sebi slabo razpoložena, saj sva se poslavljala od lepe počitniške dobe; temu slabemu razpoloženju se je pridružila še dolgočasna pot in neprijetno vreme. Kdo sebi čudil, da se naju je pri takih okoliščinah polaščala nekakšna otožnost in melanholija. Celo govoriti se nama ni ljubilo. Vlado je ves čas pota prespal in presanjal. O čem je takrat sanjal, ali o svojih Solčavskih planinah ali o novomeških prijateljih in znancih, to mi ni znano. Sam zase pa dobro vem, da mi je na tem klavrnem potovanju še enkrat stopilo preteklo šolsko leto pred oči. Prišle so mi zopet v spomin tiste vesele urice, polne razposajenosti in mladeniške hudomušnosti, polne razkošne, neprisiljene zabave, tiste vesele urice, v katerih sva s prijateljem Tonetom uživala kras gorenjskih gorá in ravnin ter prepela toliko narodnih popevčic, ki slave in povzdigujejo gorenjsko stran. Taka je bila tistikrat moja vožnja.

Dolgočasni so bili prvi dnevi v Idriji. Deževalo je neutrudoma. Končno se je pa zjasnilo in jasno jesensko nebo se je bočilo nad idrijsko kotlino. In tedaj sem spoznal, da vendar Idrija in njena okolica nista tako napačni. Mikali so me senčni izprehodi ob ribnati Idrijci, prijetno je del mojim očem temnoobrasli Čekovnik in zeleno Razpotje me je vabilo v svoje lesovje. Prikupila sta se mi Divje jezero in samotna Bela. Celo goli Smukov grič in strma Kobalova planina s svojimi peščenimi rebri me nista mogla spraviti v nevoljo. Posebno pa mi je ugajala ona majhna cerkvica, stoječa na visokem hribu, vzhodno od Idrije. Rekli so mi, da je to Magdalenska gora. In ko je še nekdo omenil, da je ž nje lep razgled ne le samo po notranjski strani, temveč da se ž nje pregleda lep kos Gorenjske ž njenimi planinami vred, od tedaj mi je bila ta gora še bliže pri srcu in sklenil sem, da ob prvi priliki pohitim nanjo.

Že preje sem omenil, da so kmalu po mojem prihodu v Idrijo nastopili lepi dnevi. Take dneve more roditi le zgodnja jesen. Nebo je tako kristalno čisto, solnce sije dokaj toplo in kaže, da še ni izgubilo vse svoje moči. Obzorje je jasno in v finih potezah se od njega ločijo ostro začrtani hribje, gore in planine. Take dneve treba porabiti za daljše izprehode in izlete, kajti potem pride skoro nepretrgana vrsta dolgočasnih, deževnih dni, s katerimi nas tako rada obsipa poznejša jesen.

V začetku oktobra je bil zopet napočil tak prijeten jesenski dan. Sklenil sem, da ga porabim in popoldne poletim na Magdalensko goro. Razodel sem svoj načrt tudi tovarišu Vladu, dasi nisem pričakoval niti najmanje, da bi se tudi on udeležil izleta. Imel je namreč tovariš Vlado stalno navado, da je vsako popoldne po obedu igral v kavarni svoj obligatni cvik, potem pa se je zaprl v svojo stanico, nekaj časa gledal v kalne valove mimotekoče Nikove, naposled sedel na kanape, prijel za priljubljeno mu mandolino ter začel prepevati v otožnih molih zložene hrvatske in srbske pesmi in samega sebe spremljati z mandolino. Tako je tovariš Vlado preživel cele popoldneve. Naj je bil dan še tako lep, vreme še tako vabljivo, vse to ga ni motilo, da ne bi bil presedel celih popoldnevov doma. Šele proti večeru se je pokazal iz sobe in šel na kratek izprehod.

To pot pa sem se zmotil o Vladu. Moj načrt mu je bil všeč in obljubil mi je za trdno, da me spremi na mojem izletu.

Ko sva z Vladom tisto opoldne šla k obedu, sreča naju ravno pred sv. Janeza znamenjem ob Nikovi trgovec Repetavec, s katerim sva se bila baš prejšnji večer seznanila in pila seveda tudi obligatno bratovščino. Vpraša naju, če misliva popoldne iti kam na izprehod. Razodeneva mu svoj načrt in tudi njega povabiva s sabo. Rekel je, da mu je najino povabilo prišlo kakor nalašč, ker ima sam na Magdalenski gori nekaj kupčijskega opravka. Voščili smo si dober tek ter se domenili, da se snidemo ob eni uri po kosilu pred Repetavčevo prodajalno. Potem smo se razšli.

Ni še odbila ena, ko sva že z Vladom prikorakala k Repetavčevi trgovini. Repetavec je stal na pragu prodajalne in naju povabil noter. Ponudil nama je vsakemu kozarec dobrega cvička, katerega je bil, kakor je pravil, dobil pred par dnevi od svojega brata z Bizeljskega. Izborno nama je teknila rezna, a okusna kapljica. Nato se je oprtal z dobro založenim nahrbtnikom, češ, da se na Magdalenski gori ne dobi kaj prida pijače in jedi in da je pripravnejše vzeti s sabo par steklenic vina in nekaj založaja. (Resnici na ljubo moramo povedati, da se je pred letom otvorila na Magdalenski gori novo sezidana gostilna, v kateri se toči dokaj dobro vino in v kateri se dobi tudi kaj dobrega za pod zobe.)

Ko se je Vlado še preskrbel s cigaretami, jaz pa s par portorikami, smo odrinili iz mesta. Ker smo bili vsi turistovsko opravljeni in je prijatelj Repetavec nosil vrhutega še po vseh predpisanih pravilih narejeni nahrbtnik (mislim, da ga je kupil pri mojem znancu Pavletu v Ljubljani), smo vzbudili seveda precej pozornosti, ko smo stopili na ulico. No, skoro so bile mestne hiše za nami in radovedna zijala tudi. Bližali smo se mostu, ki vodi črez Idrijco. Poslovili smo se od prijaznega Repetavčevega vrta, nahajajočega se na levi strani mostu ob obsežnem in prostornem Repetavčevem skladišču, zaklicali z Bogom dolgočasnim „grabljam", ki so bile polne drv, naplavljenih po zadnji povodnji, in prekoračivši most čilo stopali po cesti, ki vodi proti Logatcu. Prišli smo do lične Firbarjeve gostilne. Tukaj se cepi od glavne ceste na levo strma stranska pot. Po tej se najhitreje pride na Magdalensko goro, kakor nama je razlagal Repetavec. Ker je pa ta pot precej strma, ker vodi večinoma po gozdu in raditega ne nudi nikakega razgleda, smo se na Repetavčev predlog odločili za drugo pot in jo mahnili po cesti ob Idrijci naprej.

V pičlih desetih minutah smo dospeli do idrijske gozdarske šole. Repetavec naju je opozoril, da tukaj pelje na levo steza, po kateri navadno hodijo Idrijci na Magdalensko goro. Krenil je nanjo in midva za njim.

Steza je precej strma. Zato smo uleknili korake in zložno lezli kvišku. Ni trajalo dolgo, ko smo prišli na staro Vrhniško cesto. Ta cesta, zgrajena že l. 1765., se loči pri Likarju, četrt ure od Idrije, od sedanje Logaške ceste in je izpeljana v ostrih ovinkih po zahodnem pobočju Magdalenske gore. Ko se pa privije nekako do dveh tretjin višine imenovane gore, se obrne proti severovzhodu in vodi preko Dolov, Veharš in Ceste do Vrhnike. Po tej cesti se je vršil ves promet med Idrijo in Vrhniko do l. 1854., ko je dobila Idrija svojo novo cestno zvezo preko Zale, Godoviča, Hotedražice in Kalc do Logatca.

Mi se nismo vedno držali te opisane ceste. Krajšali smo si ovinke s tem, da smo uporabljali stranske poti. Šele od tam, kjer Vrhniška cesta dospe do Ljubevškega jarka in se obrne proti severu, smo šli dalje časa po njej.

V razmerno kratkem času smo se že precej vzdignili. Še nekaj ovinkov, in pred nami je stala prva hiša, ki spada pod Kovačev rovt. Od Idrije do sem smo rabili dobre tri četrti ure. Naredili smo še en ovinek in bili smo na mestu, kjer naju je opozoril Repetavec, da je odtod najlepši razgled na Idrjjo. Postali smo torej ne le samo zaradi razgleda, temveč tudi zaradi utrujenosti. Naslonili smo se na cestno ograjo in se radovali ob res lepem razgledu, ki se ponuja tukaj očem na idrijsko mesto.

Globoko pod nami v ozki dolini leži starodavna Idrija, katere zgodovina šteje že več nego štiri dolge veke. Glavni del mesta je postavljen po strmih bregovih potoka Nikove, ki priteka iz zahodnega pogorja; manjši del se pa razteza ob obeh straneh Idrijce, ki prihaja od juga in na vzhodni strani mesta sprejema vase preje omenjeni potok, ali bolje rečeno, hudournik Nikovo. Z mesta, na katerem stojimo, šele natančno vidimo, kako tesno je omejena idrijska kotlina na vseh straneh z višjim in manjšim gorovjem.

Na severu dviga kvišku strma Kobalova planina svoje razjedene vrhove in nam kaže ravno na idrijski strani svoja peščena rebra, skopo porasla z nizkim grmičevjem. Sredi Kobalove planine ugledamo vodoravno zarezo. To je reservoar, v katerega se nabira jako tečna Izvirnica, ki je odtod izpeljana v mesto. Doli pod reservoarjem tvori Kobalova planina precej prostorno sedlo. V tem sedlu se nahajajo travniki in njive dveh kmetov, namreč Kobala in Podobnika, ki sta oddaljena dobrih deset minut eden od drugega.

Na zahodni strani sega temno obrasli Čekovnik s svojimi jelovimi gozdovi skoro do mesta. Zraven njega ponižno čepi goli in izsekani Pringelj, kakor bi ga bilo sram soseda Čekovnika, ki se še vedno ponaša s svojim bujnim lesovjem. Pa kakor na Pringlju, tako bo tudi v Čekovniških logeh zapela neusmiljena sekira in tedaj bo Čekovnik prav tako ponižen, kakor je sedaj Pringelj. Nad jarkom, ki se je zajedel med Čekovnik in Pringelj, vodi po strmem bregu Čekovnikovem razdrapana cesta proti vasi Čekovniku. Tik ob cesti sta napravljena dva reservoarja. V ta reservoarja se steka Lačna voda, ki je tudi izpeljana v Idrijo in daje meščanom, stanujočim na desni strani Nikove, jako pitno vodo; oni na levi strani Nikove prebivajoči si pa hlade žejo s preje omenjeno Izvirnico.

Obrnimo se na južno stran Idrije! Tu se polagoma vzpenja kvišku Tičnica, katero je priroda le skopo obdarila z drevjem; na Tičnico se naslanja skromni Smukov grič. Vrhu Smukovega griča gospodari stari Smukov oče. Neznaten in priprost je ta mož po zunanje. Če se pa spustiš ž njim v pogovor, takoj spoznaš, da starec veliko bere. Posebno v zemljepisju je trdno podkovan. S svojim znanjem bi celo osramotil in vgnal v kozji rog kakega izšolanega in izpitanega geografa. Zlasti zanimivo je, kadar se Smuk v kaki gostilni snide s svojim prijateljem, upokojenim rudarjem Močnikom, ki je tudi velik geograf pred Bogom. Zgovorno prerešetavata moža zemljepisne stvari, včasi se pa o kaki preporni točki tudi pošteno spreta. Ko se snideta drugič, ju je jeza seveda že zdavnaj minila. Toliko o imenitnem zemljepiscu Smuku.

Glede vzhodne strani sem že preje mimogrede omenil, da zapira tod Idrijsko dolino okolo 900 m visoka Magdalenska gora, ki je menda najvišja izmed vseh vrhov okolo Idrije in na katere pobočju stojimo sedaj mi, uživajoč razgled na Idrijo. Spodnje pobočje Magdalenske gore pokriva na idrijski strani nekaj njiv in pašnikov, više pa raste nizko bukovo grmovje in še više borovci. Proti vrhu se pa razgrinjajo zopet njive in pašniki. Toliko se mi je zdelo za sedaj potrebno povedati o Magdalenski gori.

Ob znožju baš opisanih gorá in hribov se torej razteza idrijsko mesto. Ako pravimo mesto, si bralec takoj misli večjo skupino hiš, ki stojijo v lepih vrstah in ulicah. Pri Idriji je to drugače. Tu si ne smemo misliti lepo razvrščenih hiš in prostornih trgov. Hiše v Idriji so postavljene brez reda, brez načrta. Človeku se zdi, če gleda Idrijo, kakor bi bil kdo iz višine spustil v to tesno dolinico po bregu kopo hiš, ki so se zatekljale navzdol in ostale ena tu, druga tam v genijalnem neredu. Vkljub temu ima Idrija na sebi nekaj prijetnega. Res, da so raztresene te hiše, da se skoro dve ne držita skupaj, da so majhne in skromne. Če pa človek opazuje iz višine to množico neznatnih stavb, ki so vse lepo pobeljene, ki imajo večinoma pred sabo majhne vrtiče in ki so razpostavljene po bregeh ena nad drugo, kakor bi hotele med sabo tekmovati, katera više zleze, napravi vse to na opazovalca kaj prijeten vtisk.

Tak prijeten vtisk je napravilo name to staroslavno rudarsko mesto, ko sem ga omenjenega jesenskega popoldneva prvič opazoval s Kovačevega rovta. Ni me tedaj posebno zanimal pogled na ponosno cerkev sv. Barbare, ki stoji nekako sredi mesta in okolo katere se vrste najlepše in največje idrijske hiše. Pustil sem vnemar častitljivo cerkev sv. Trojice, četudi sem vedel, da je tam nekje prebival tisti srečni sodar, kateremu se je neke noči nateklo v posodo namesto vode živo srebro. Prezrl sem takrat Francov jašek, kjer velikanski stroj goni vodo iz podzemeljskih prostorov; prav tako me nista mikala na jugu se nahajajoča Terezijin in Jožefov jašek, v katerem poslednjem kopljejo najbogatejšo rudo. Tudi mogočni rudniški grad, sezidan v početku 16. stoletja v zahodnem kotu mesta, ki čuva nad mestom kakor zvest skrbnik in ki je preživel z Idrijo vred že toliko veselih in žalostnih, toliko vsakdanjih in svečanih dni, tudi ta ni mogel takrat nase obrniti tiste živahne pozornosti, s katero sem opazoval rudarske hišice, posajene po Kurjem vrhu, raztresene po Sekirici in po Rižah, plaho se skrivajoče v Grapi, sezidane po zeleni Tičnici. Pogled na te hišice je bil zame takrat nekaj posebnega, nekaj nenavadnega; zato sem jih ogledoval tako pazljivo in se nisem zmenil dosti za vse druge, in to imenitnejše stavbe po Idriji. In reči moram, da mi še danes, kadar se popnem na kako višavo v idrijski okolici, zro oči s posebnim veseljem in zanimanjem po teh mičnih rudarskih domovih.

Precej časa smo takrat stali na Kovačevem rovtu in opazovali Idrijo, ki je ležala pod našimi nogami doli v globoki dolini skoro cela razgrnjena. Le neznaten del mesta, namreč Brúsovše in pa Pod gorami, se odtod ni videl. Zgovorni Repetavec nama je pa razlagal in naju opozarjal na vse znamenitosti idrijske, da bi pač katere ne prezrla. S posebnim veseljem nama je našteval, kako se imenuje ta breg, kako oni vrh, kako ta jarek, kako ona steza v obližju Idrije. Možu je bilo vse to dobro znano; bil je namreč strastno navdušen lovec in zato je poznal vsak grm in vsak še tako skrit kotiček v okolišu Idrije, in vsak tak grm in kotiček ga je spominjal kakega zanimivega slučaja iz lovskega življenja, ki ga je nama povedal za poboljšek.

No, naposled je bilo treba dati slovo lepemu razgledu, pač najlepšemu, kar jih more človek uživati na idrijsko mesto, in se ganiti naprej.

Mahnili smo jo čvrsto dalje po stari Vrhniški cesti. Na levi nam je zapiralo pogled pobočje Magdalenske gore, ki je tukaj precej skalovito, na desni je pa padal svet v Ljubevški jarek, na eni strani porasel s tankimi bukvami, na drugi strani pa docela iztrebljen in izpran. Še nekaj streljajev po precej zložni cesti, pa sta se že dvignili pred nami zadnji dve hiši, ki spadata še h Kovačevemu rovtu.

Tu se za stalno poslovimo od častitljive Vrhniške ceste, ki vodi naprej proti Dolem, ter krenemo na levo na stransko pot. Precej strma je ta pot, ki jo spremlja ob desni in levi redko borovje. Skoro smo iz gozda. Na obeh straneh se pred nami razprostro skromno porasli travniki in peščene njive. Že se bližamo vrhu Sv. Magdalene in že nas od ondi pozdravlja priprosta cerkvica, okoli katere stoji kakih šest kmečkih domov z gospodarskimi poslopji. Predno stopimo v vas, do katere smo hodili od Kovačevega rovta tri četrti ure, postojimo malo in uživamo zanimiv razgled na zahodno in južno stran. Repetavec nama zadovoljno pojasnjuje posamezne točke tega razgleda.

Oglejmo si najprvo zapadno stran! Tu se nam pohlevno klanja Kobalova planina, ki se nam je na Kovačovem rovtu dozdevala še tako mogočna, pa smo jo sedaj že prekosili; kajti mi stojimo sedaj više, nego je ta planina. Kobalova planina pada na severozapadni strani proti Razpotju, kjer je imela pozneje svoje shajališče idrijska podružnica slavnoznanega joštarskega kluba, in prehaja v Kanomeljsko dolino, ki se pa zopet začne kmalu vzdigovati, dokler se ne povzpne do Vojskarske visoke planote. Vojskarsko planoto loči g'obok jarek od Trnovskega gozda, ki nam kaže svoj hrbet daleč tam na jugozapadni strani.

Na jugu ugledamo nizko pod sabo Govejkarjev vrh, za njim pa strm hrib, po katerem je v enajstih ostrih ovinkih izpeljana cesta, vodeča proti Črnemu vrhu; temu delu Črnovrške ceste pravijo navadno Ključi. Nadalje pregledamo celo Črnovrško planoto; Črnega vrha samega ne vidimo, ker nam ga zakrivajo griči, natančno pa razločujemo cesto, ki se v dolgih rajdah vije nad Črnim vrhom, dokler ne dospe pri Cencu do sedla in ne izgine v Vipavsko dolino. Nad Črnovrško planoto mogočno kraljuje ravno južno od našega stališča Javornik s svojim položnim hrbtom. Javornik meri samo 1242 m nadmorske višine; vendar more človek ž njega pregledati ne le celo Notranjsko in lep del primorske strani, ampak tudi vse gorenjske planine. Ob lepem vremenu se vidi z Javornika proti jugozapadu precejšnji del Adrijanskega morja, naravnost proti jugu pa celo zaliv pri Reki. Zvečer se lakko razločita svetilnika pri Gradežu in pri Reki. Vsekakor se nudi z Javornika prijatelju narave jako lep in zanimiv razgled; in če še pomislimo, da je pot nanj jako zložna, se nam mora po pravici čudno zdeti, da ga ne le Notranjci, temveč tudi drugi slovenski turisti obiskujejo tako malo. Edino Idrijci ga niso popolnoma pozabili; ti napravljajo večkrat izlete nanj. Javornik se imenuje tudi Medvedov turen, in to po kmetu Medvedu, ki ima tik pod njegovim vrhom svojo hišo. V tej hiši po navadi prenoče turisti, ki pridejo zvečer na Javornik in hočejo uživati jutranji razgled ž njega. Jako umestno bi pa bilo, da bi se Javornika spomnilo enkrat tudi „Slov. planin, društvo" in napravilo na njem kočo; stroški bi ne bili veliki, ker so Črnovršci, kakor čujemo, pripravljeni, brezplačno dati ves v to svrho potrebni les in ga tudi speljati na Javornik. S kočo bi Javornik veliko pridobil in marsikateri turist, ki se sedaj niti ne zmeni za ta hrib, bi potem prišel na Javornik in se prepričal, da ni bila pot njegova na ta vrh brezuspešna, marveč obilo poplačana s prelepim razgledom.

(Konec prihodnjič.)

Za Javornikom vidimo še druge, a manjše vrhove Hrušice. Daleč tam doli v jugovzhodnem kotu preko Rakeka in Cerknice pa zazremo Snežnik, ki oblastno poveljuje kamniti Notranjski pa tudi že prijaznejši hrvaški strani.

Na sever in na vzhod nam je zapiral pogled podolgast greben, ki je nekaj višji nego ravnica, na kateri stojita vas in pa cerkev sv. Magdalene. Z nevzdržljivo silo me je gnalo torej naprej na imenovani greben, kajti vedel sem dobro, da se nam od tam odpre pogled na gorenjsko stran.

Storili smo torej nekaj korakov in dospeli v vas, pred katero smo preje obstali. Repetavec je stopil v eno izmed hiš, kjer se je imel nekaj pogovoriti zaradi kupčije svoje s poljskimi pridelki. Midva z Vladom sva korakala naprej med hišami in obstala konec vasi. Nepričakovano hitro je bil Repetavec za nama.

Šli smo še par streljajev daleč po kolovozu, ki pelje med šentmagdalenskimi njivami proti Dolém, kjer se združi z Vrhniško cesto. Ko smo zapustili kolovoz, obrnivši se na levo stran, smo stopali črez nekaj njiv in dospeli do samotno stoječe kmečke hiše. Od te naprej smo hodili nekaj streljajev tik ob gozdu, poraslem z bukovim drevjem, in naposled krenili vanj. Pot se je malo napela. Naredili smo še par ovinkov na desno in na levo ter tako prišli do preje imenovanega grebena. Potrebovali smo od Idrije do tega grebena vsega skupaj nekako pičli dve uri. In glej! Tu se odpre pred nami pogled po Polhograjskem in Škofjeloškem hribovju in tam daleč v ozadju so se pokazale našim željnim očem težko pričakovane gorenjske planine. Midva z Vladom sva kar obstrmela pri tem pogledu, Repetavec pa je ostal popolnoma ravnodušen, kajti on se rajši ozira po nizkih vinorodnih goricah nego po kamenitih stenah naših planin. Tik ob grebenu se je dvigal pred nami kup skalovja, podoben stari grajski razvalini. Vrhu tega skalovja je rasla majhna smrečica in malo grmovja, tla je pa pogrinjala zelena trata. Splezali smo na to prirodno razvalino, da smo tako za nekaj metrov povišali svoje stališče. Pogrnili smo po tratini haveloke in sedli nanje. Repetavec je tudi odložil nahrbtnik, katerega vsebina je imela skoro potolažiti naše že precej nejevoljne želodce. Predno smo si pa privoščili delikatno malo južino, hoteli smo si ogledati ta lepi košček slovenske domovine, po katerem so nam z našega tako ugodnega razgledišča plule oči.

Na severovzhodni strani se pred nami razgrinja valovita planota, ki spada že k Žirovski župniji in ima nekako v svoji sredi preprosto kmečko podružnico, imenovano Vrsnik. Ta planota se polagoma znižuje na levi v Žirovniško dolino, po kateri se pretaka postrvi bogata Žirovnica, na desni pa v dolino Račevo. Onostran Račeve se dviga dolgozategnjeni Žirovski vrh, ki slovi po divjih petelinih in po katerem spomladi poskušajo ljubljanske in druge lovske družbe svojo srečo, da bi ujele zaljubljenega pevca teh temnih lesov. Naravnost v vzhodni smeri, v daljavi kakih treh ur, se dviga sam zase stožčasti Vrh Svetih treh kraljev, ki slovi po svojem lepem razgledu. Na desno od Vrha Sv. Treh kraljev opazimo slikovito ležečo vas Rovte, veliko bliže pa dolgočasni Zavrac, ter tam za Zavracem mično cerkvico, stoječo na griču, imenovanem Ravnik. Zadaj za Žirovskim vrhom ter za Vrhom Sv. Treh kraljev pogledujejo drug nad drugim posamezni vrhovi Horjulskega in Polhograjskega pogorja.

Proti severu zremo v rodovitno Ledinsko ravnino, še pred Ledinami pa se beli znamenito Razpotje, kjer je razrečje med Črnim in med Jadranskim morjem. Hribovje, ki obdaja Ledinsko ravnino, prehaja na desno v Poljansko hribovje, kateremu je široki Blegaš ošabni gospodar.

In daleč, daleč tam za tem svetom, ki smo si ga baš ogledali, za toliko in toliko nižjimi griči kipe v nebo naše prelepe planine. Na severovzhodu mi obstane oko na razdrtih stenah Storžiča. Še vedno se mi zdi tako divji, a vendar krasen v tej svoji divjosti, kakor se mi je zdel divji takrat, ko sem ga ogledoval iz skromnega svojega stanovanja v nizki Balantovi hiši v Kranju. Nič bolj prijazen ni postal ta orjak. Pogled na druge vrhove Karavank, na primer na Stol, ki sva ga s Tonetom tolikokrat občudovala v večernem njegovem veličastvu, ta pogled mi zapirajo Škofjeloški griči z Blegašem. In če bi ne bilo teh gričev, bi se videla tudi prijazna Šentjoška gora nad Kranjem, kjer sem se še pred dobrimi štirinajstimi dnevi poslavljal od prijatelja Tineta in od druge vesele družbe, s katero sem preživel in prepel baš pri Sv. Joštu toliko lepih uric. Na desno od Storžiča se vzpenjajo ponosni vrhovi Savinskih planin: Kočna, Grintavec, Brana, Rinka, Ojstrica itd. Vsi ti vrhovi so se z našega razgledišča prav dobro razločili s prostim očesom. Vsak dan sem jih gledal te vrhove, ko sem še pasel očetovo goved po moravških pašnikih. Kako bi bil mogel tedaj slutiti, da pridem kdaj v tako okolico, kjer mi bo pogled na te moje mladostne znance in ljubljence, na katere me veže toliko lepih mladih spominov, zaprt in zakrit! In sanjalo se mi ni, da pridejo časi, ko bom moral plezati na tuje hribe in griče, ako bom hotel videti vsaj majhen košček gorenjskega sveta, videti tiste gore, katere sem lahko doma opazoval kar s praga očetove hiše, ne da bi se mi bilo treba kaj truditi za ta razgled.

Poglejmo še tja proti severozapadu! Najpreje ugledajo naše oči na tej strani Črno prst. In ko jo opazujem Črno prst, se mi vzbude prijetni spomini na tisto turo, ki nas jo je nekaj stanovskih kolegov napravilo nanjo meseca junija l. 1902. V posebno živem spominu mi je ena humoristično-resna epizoda z omenjene ture. Oskrbnik Orožnove koče, v kateri smo hoteli prenočiti na Črni prsti, nam je dal ključ od koče. Ko pridemo vsi izmučeni in izdelani že pozno v večer k temu zavetišču, ga hočemo odpreti. Toda čujte, ključ je bil napačen; najbrže je odpiral prav ročno in urno kako drugo kočo, ne pa Orožnove. Kako torej priti noter? In v kočo smo morali, kajti pastirjev še ni bilo na planini, da bi prenočili pri njih, in odzunaj nikakor ni kazalo prenočevati, ker je bilo še jako mrzlo. Poskusili smo vdreti skozi okno. Toda kaj so nam pomagali naši pipci in noži, s katerimi smo hoteli odtrgati železje pri oknu! Naposled se zmisli eden izmed nas na trojanske junake, kako so oni odpirali okna in vrata. Pomagali so si s koli! Tudi mi poprimemo za hlod, ki smo ga vzeli s poda pred kočo, in ga zavihtimo proti vratom. Resk! Zapah je odjenjal in mi smo bili v koči in rešeni, če ne gotove smrti, pa vsaj neizogibnega prehlada. Skrb, ki nas je preje navdajala, se je sedaj umaknila razkošnemu veselju. Vzeli smo iz nahrbtnikov svoje brašno in se začeli krepčati. Preskrbljeni smo bili tudi dobro s pijačo. Kaj čuda, da se je kmalu razvila med nami dobra volja in se glasila junaška pesem. Najlepše pesmi, to se pravi tiste pesmi, katere so nam še najbolje šle iz grla, kajti bili smo skupaj možje jako različnega muzikalnega talenta, tiste pesmi smo šli pet na verando pred kočo. Posebno se nam je posrečila tista »Moja dekle je še mlada«, ki je krasno odmevala od nasprotnega skalovja. Čuli smo razločen odmev celo večzložnih besed. Dobre volje smo šli spat tisti večer in židane volje smo tudi vstali ter nadaljevali svojo turo. Tudi nadaljnja pot ni bila brez tragikomičnih dogodkov. Tako bi bil na primer eden izmed naše družbe, ki je nosil najbolj otovorjeni nahrbtnik, kmalu obupal, da ne pride na Črno prst, in komaj smo ga spravili naprej. Drugi, ki se je posebno bahal s temeljitim poznavanjem vseh gorskih poti po slovenskih planinah, nas je tako temeljito zapeljal, da smo godili do Podbrda namesto treh celih šest ur. In tako bi mogel še več zanimivega povedati o rečeni turi. Pa dajmo slovo tej turi in Črni prsti in pozdravimo še našega očaka Triglava, ki samozavestno kipi v nebo tam zadaj za Črno prstjo! N Triglav n še tudi na drugo gorovje imamo z našega razgledišča jako mičen in interesanten pogled.

Bodi dovolj o tem razgledu z grebena Magdalenske gore! Resnica ostane, da je lep in da se vsakemu izplača, da si ga ogleda. Tudi mene je potolažil ta razgled. Bil sem zadovoljen za enkrat, da sem vsaj gledal od daleč v svojo obljubljeno deželo – v gorenjsko stran, če že nisem mogel biti tudi telesno tamkaj.

Ko smo si tako napasli svoje oči in svoja srca, treba je bilo dati tudi želodcu dolžnega davka. Da smo mogli to poslednjo dolžnost pošteno izvršiti, za to je poskrbel prijatelj Repetavec. Razpoložil je po razgrnjenem papirju okusno narezane kose sira, zraven pa lepe porcije domače gnjati. Začeli smo tešiti glad. Repetavec je pa hotel, da bodi naša mala južina ne le samo okusna, temveč tudi moderna. Zato je izvlekel iz skrivnega nahrbtnikovega oddelka dve škatli zajčjega »paina«, ki ga moj prijatelj Dragotin tako obrajta. Škoda, da ga ni bilo zraven. To bi se bil gracijozno obliznil, kakor se le on zna. Žejo smo si gasili z izbornim cvičkom.

Polastila se nas je dobra volja. Pri tretji steklenici smo začeli že po malem prepevati. Najprvo smo zapeli tisto sladkootožno:

»Ko tičica ta mala,

tak neumna bla,

da sem se vjeti dala

in tebi vervala.«

To je posebno iz srca pel tovariš Vlado.

Repetavec je predlagal:

»Pojmo na Štajersko

gledat, kaj delajo

ljubice tri.«

Midva z Vladom sva bila seveda zadovoljna z Repetavčevim predlogom in mu po svojih močeh pomagala, dasi naju je on daleč nadkriljeval s svojim pevskim znanjem in s svojo pevsko zmožnostjo. Naposled sem se ganil tudi jaz in začel naprej svojo:

»Dekle je na ganku stala,

svitle zvede preštevala.

zvezdice že v kraj gredo,

oj moj fantič, pojd domo.«

Prijatelja sta mi pomagala, ter smo vsi skupaj dosegli prav lep muzikalen efekt. Mi bi se bili še dolgo tu radovali in prepevali, a solnce nas ni hotelo čakati. Zlezlo je tja za Trnovski les in sence so se jele loviti okoli vrhov ter padati niže in niže v doline. Še enkrat smo torej trčili, še enkrat zaklicali »Živela Gorenjska«, potem pa se ogrnili v haveloke, kajti prihajal je hlad, in zapustili naše razgledišče. Opomniti je tudi, da je praktični Repetavec zložil prazne steklenice v nahrbtnih in jih vzel s sabo. Ko sva mu pa z Vladom hudomušno namignila, kako žalostno pesem pojo prazne steklenke po njegovem nahrbtniku, je prav po štajersko zaklel, odprl nahrbtnik in zagnal steklenino po bregu, da je ondi v skalovju vzela žalosten konec.

Nazaj smo ubrali isto pot, po kateri smo šli gori. Seveda smo doli dospeli v pol krajšem času, nego smo ga porabili za pot na goro. Doli grede se nismo nikjer ustavili razen na Kovačevem rovtu. Bil je že trd mrak, ko smo prišli do tja. Kakor preje, tako je bil tudi sedaj ob večeru pogled na Idrijo interesanten. Koliko smo preje videli hiš in hišic, toliko luči in lučic je sedaj migljalo pod nami doli v dolini. In te luči in lučice so se premikale in trepetale, kakor se ob čudesnih kvaternih dneh premikajo in trepečejo čarovne vešče. Zelo religijozni Vlado, ki je perhoresciral vse čarovnice in vešče, pa je ob tem pogledu pripomnil, da se mu zdi Idrija sedaj podobna jaselcam betlehemskim. Imela sva oba prav: Vlado, ki se je spominjal Betlehema pri večernem razgledu na Idrijo, kakor tudi jaz, ki sem primerjal to množico luči paganskim veščam.

Ko smo bili zopet stopili na mestna tla, je bila ura v stolpu sv. Barbare pol osmih, in neutrudni pometač Tone Bogatajec je ravno zavil z zadnjim vozom smeti iz takoimenovane »Rožne ulice« ter ga zapeljal tja zadaj za ognjegasni stolp, ki ga pa dandanes ni več in na katerega mestu se razprostirajo sedaj ponosni čitalniški prostori. Ker smo bili vsi trije odpovedali doma večerjo, ne vedoč, kdaj se vrnemo, in ne hoteč jeziti svojih gospodinj, da bi morale predolgo čakati počasnih izletnikov, zato smo krenili v svoj zračni in prostorni »štibelc« pri »Črnem orlu«.

Že je stala pred nama dražestna in ljubezniva natakarica Poldi in nam naštevala nebroj seveda skrajno okusnih in nedosežno tečnih jedil brez muh in drugih neljubih primeskov. Izbrali smo si menda piščance v papriki, katerih ne dobiš nikjer na svetu tako hudo papriciranih, hotel sem reči, tako fino pripravljenih kakor baš pri »Črnem orlu« v Idriji. Suha naša grla smo pa vztrajno zamakali z izvrstnim budjeviškim pivom, ki so ga bili baš nastavili; vsaj fletna Jazbarjeva Mici je zatrjevala tako. Med večerjo smo si obujali spomine na lepo našo turo, ki smo jo izvršili sicer brez »cepina in vrvi« in pri kateri nismo trepetali nad globokimi prepad, niti se lovili na orjaške palice po spolzkih drčah, ki nam je vkljub temu dobro dela in nam nudila dovolj duševnega in telesnega užitka. In gostom, ki so k nam prisedli, smo tako lepo slikali svojo pot na Magdalensko goro, da se je marsikateri razhudil, zakaj mu nismo nič omenili o svojem izletu, češ, da bi bil tudi on šel z nami.

Tako se je brez vseh neprijetnosti in v mojo največjo zadovoljnost vršil moj prvi izlet na Magdalensko goro. In ni bil ta izlet poslednji. Kadar mi postane idrijsko ozračje pretesno, kadar mi pljuča zahrepene po svežem, čistem zraku in kadar se stoži mojemu srcu in mojim očem po lepih gorenjskih krajih, tedaj zopet krenem sam ali v družbi, v lepem ali tudi grdem vremenu, kakor pravi Joštar, na Magdalensko goro. Tam zopet nekako oživim, dobra volja se me polasti, in ko ogledujem te lepe domače kraje in te lepe gore, pohiti mimo mojega duševnega očesa cela vrsta prijaznih spominov na dneve, katere sem preživel tam gori pod gorenjskimi planinami na dneve, o katerih moram pa žal s pesnikom zaklicati, »da so bili«!

(konec)