Majev večer
| Majev večer F. Trnovec |
| |||||||||||||
Kadar stojim ob tihih prekrasnih majevih večerih pri oknu in se za hip ustavi pred menoj preteklost, polasti se moje duše nekak nemir. Kakor tiho in skrivnostno valovanje in šepetanje trav, v katere se upira večerni veter, dozdevajo se mi pretekli časi … Prišli so kot veter, vznemirili dušo za hip in spet odšli, da ni več sledu o njih … Le nekaj ostane še za njimi, ono skrivnostno šepetanje o preteklosti, ki mu pravimo spomin. In med spomini se vije danes moj duh …
Tam zunaj je majeva noč. Kakor črne pege se vidijo v daljavi nizke kočice iz katerih blešči tupatam še hišica. Nad poljem plava lahna meglica, nebo pa je posuto z neštevilnimi zvezdami.
Iz vasi se čuje otožna fantovska pesem:
»Je šla meglica z jezera ...«
Žalostno se izgubljajo glasovi v daljavi — in zopet je vse tiho. Le zdajpazdaj zalaja v dolini pes z rezkim glasom, da neprijetno zadoni v gluho noč.
Jaz pa slonim pri oknu in zrem v daljavo. Tam se izgubljajo misli, tam se pozabi na vse, na sedanjost in na prihodnjost.
Dozdeva se mi, da sem v domovini. Po šumni aleji se sprehajam s teboj, moj Ivo, in z nama hodijo sanje in veselje … Ah, te sanje, ki sva jih sanjala včasi midva! … Lepe so bile, polne cvetja in mamljivosti … Upala sva nanje, dokler so cvetele, a sedaj, ko so odcvele — jih iščeva vsak po svojih potih … Vsak za svojim ciljem, vsak na drugo stran ... In vendar sva često skupaj … Vsaj jaz se čutim v bližini tebe, kadar se spominjam nate.
Gotovo nisi pozabil onih veselih večerov, ki sva jih včasi imela v oni aleji. Tam se je shajala aristokracija celega mesta. Za plebejce skoro ni bilo prostora, a midva sva hodila nalašč slednji dan tja. Malo proč od drevoreda je stal majhen park, kjer je bilo nekaj klopi. Na eno izmed teh sva hodila midva. Ni ga bilo dneva, da bi ne počivala midva v prijetnem zatišju na nizki klopici, pod zelenimi smrekami.
Do pozne noči sva hodila zunaj po polju, zatopljena v čarobo majevih večerov. Tam v dalji se je videla v mesečini železniška proga, ravna kot nategnjena nit. Na desni pa se je dvigal v zrak temen hribček, nad katerim je pozno v mrak rdela večerna zarja. K oni železnični progi si zahajal ti slednji večer. Ko je nastopil trd mrak si odšel, jaz sem pa žalosten odhajal na dom.
Tisti čas pa sta vidva z ljubico hodila ob železnični progi, med belimi brezami in temnimi smrekami. Včasi sem šel s teboj, a ko se je v daljavi pojavila temna postava sem moral oditi, da ne bi motil plašne srne, ki si je prvič upala stopiti čez ograjo …
Kadar sem odhajal sam domov, sem bil žalosten. Moje duše pa se je polaščalo hrepenenje po nečem neznanem, česar še nisem občutil v življenju. Videč povsod življenje in veselje, zahrepenel sem tudi jaz po njem …
In tiste čase sem srečal prvič v življenju tebe, Fanči …
Odhajajoč od prijatelja sem te srečal. Prišla si ob drugi strani proge in izginila v dvonadstropni hiši. Ob slabi luči žarnice sem ti pogledal prvič v obraz in srečale so se najne oči. Toda le za hip. — Obdala naju je zopet tema, le mračno senco tvojega telesa sem videl še v daljavi, ki je izginila v vežo …
Prišel sem drugi večer na isto mesto in prišla si spet. Takrat sem začel misliti, je-li to slučaj ali si prišla z namenom sem. Ves drugi dan sem hodil po mestu in gledal okrog, če uzrem tebe kje. A ni te bilo. Zvečer pa je bila vsa dolga cesta, na kateri sva se že dvakrat srečala, moja. Dolgo časa sem hodil po nji in jo premeril neštetokrat, dasiravno je bila zelo dolga. Pazil sem na vse strani, iz katere hiše boš prišla. Enkrat sem se za nekaj časa ustavil in ravno v tistem trenotku si stopila ti iz sosednje hiše. Menda si me opazila in zato šla počasnejše. Gredoč za teboj sem sklepal, da hodiš h kaki prijateljici zvečer na obisk.
In kmalu sem vedel vse podrobnosti o tebi. Našel sem dobrega prijatelja Egidija, ki mi je razodel vse. Tudi seznanil me je s teboj.
Začelo se je novo življenje zame. Večer na večer sva hodila v večernem mraku med duhtečimi travniki in vse je bilo najino. Ti si bila kot otrok. Poskušala si sešteti zvezde, se oprostiti mojih rok — kot otrok … Tvoj poljub je bil kot ogenj, saj so bili to prvi za materinimi.
Okrog naju pa je sanjal črni večer in cvetel je maj v vsem razkošju …
To je bilo še pred letom. Danes pa sem daleč od tebe ljubica Fanči, daleč, da se morda ne snideva več … Ti si tako hotela … Polegel se je v tebi prvi ogenj in začel je plamteti drugi, ki ga je nagnil veter na drugo stran …
Naj le gori. V meni je ugasnil in srečen sem. A pride čas ljubica, ko se spomniš na svojo mladost in prve plamene ljubezni — in kesala se boš … Meni so znana njegova pota in tudi tebi postanejo, a takrat bo že prepozno. Spomnila pa se boš name, ki sem ti zadnjega maja zvečer rekel : »Jaz grem zaradi tebe in tudi ti greš lahko svoja pota, le za onim ne, ki te je zvabil k sebi!« …
Zunaj pa je zopet maj. Vse spi, vse zagrinja skrivnostni plašč večera. Stojim pri oknu in zrem na nebo. Zdajpazdaj se utrne zvezda in pade v prepad, od koder se ne vrne več …