Majski soneti
| ← Šmarnica | Majski soneti Lojze Grozde |
Drobne pesmi → |
Pesem v štirih sonetih.
| |||||||||
1
Otrok sem bil še skoraj nebogljen,
ko moral iti sem na svojo pot.
Nič nisem vprašal, ne kako ne kod,
v mladostne sanje bil sem zatopljen.
V njih gledal sem jo brez težav,
zato sem stopil nanjo brez skrbi,
pojoč veselo pesem mladih dni,
a kmalu na razpotju sem obstal.
Na levo cesta je bila speljana,
in brez ovinkov prek ravni držala,
vsa s pesmijo in cvetjem posejana.
Na desno le stezica je držala,
v ovinkih po strminah je vodila,
kamenje in trnje sta jo krila.
2
Na levi videl mlado sem ženo,
telesa mi lepoto je kazala,
in vseh sveta sladkosti ponujala,
in klicala, naj se podam za njo.
Na desni, da, zdaj vem, bila si Ti,
v svoji skromnosti bila si zala,
v rokah si lilijo in meč držala,
dejala, naj me steza ne plaši.
In jaz pomislim s pametjo nezrelo;
na desno, nekaj v meni je velelo.
A trnje, kamenje, steza s strmino!
Na levo gladka cesta čez ravnino,
in žena me je klicala v naročje;
za njo sem šel, da, storil sem otročje.
3
Bolj nevede sem storil kot hote,
saj nisem mogel dobro doumeti,
kaj pravi se umreti, kaj živeti;
a vendar, kam zabredel sem, gorje.
Kar zmanjka pod nogami ceste,
umolkne pesem, zginejo vsi cveti.
Kje, spremljevalka, tvoji so obeti?
Že v blatu so zastale mi noge.
O Bog, jaz se pogrezam tu v samoti,
izbral sem nevede nepravo pot,
da tu poginem, Dobri moj, ne hoti!
Izpelji me, Usmiljenje, od tod,
nazaj grem, kjer se cepijo poti,
zdaj pravo bom izbral izmed smeri.
4
O Mati, glej, spet maj je tukaj zdaj,
ko vrnil se je izgubljeni sin,
iz blata greha strašnih bolečin,
stoji spet na razpotju kot nekdaj.
A drugo smer si bo izbral sedaj,
na desno stran, četudi ni ravnin,
nič več ni strah ga trnja in strmin;
da mu odpuščaš, mu roko podaj!
Daj, Mati, lilijo mi zdaj v levico,
– kako je lep ta Tvoje grede cvet –
ponesem čistega ga zdaj med svet;
zato mi, Mati, daj še meč v desnico,
da branil bom cvetico belo z njim,
da je v sveta vrvenju ne zgubim.