Majsko veselje
Majsko veselje. Ivan Cankar |
|
Nedolžnost, čistost, vesela brezskrbnost otroške duše je bela odeja, pod katero dremljejo vse črne strasti izkušenega človeka. To je stara stvar. Ali strašno je, kadar se ta resnica pred živimi očmi razodene. Človeka obide prav tisti strah in prav tista žalost, kakor obide nedoraslega mladeniča, ko je bil prvikrat dvomil o krščanskem Bogu. Zdi se mu, da se je pot pogreznila pred njim, da je sam in slab. Ozre se v svojo dušo in vidi tam dozorelo, bohotno razraslo vso tisto nizkotnost, ki jo je skrbljivo prikrival sebi in svetu.
Nekoč, ob majskem jutru, sem se napotil zgodaj iz mesta. Ko sem šel v hrib, so se megle razmeknile in raztopile, veselo solnce je zasijalo na belo cerkev in na prijazno krčmo kraj nje. Tam pod košatimi orehi so bile postavljene mize in klopi; gospodar je stal na pragu in se je oziral proti nebu in po dolini.
»Da bi le vreme ostalo!« je rekel. »Otroci pridejo! ... Mislim, da so že tam doli!«
Tudi meni se je zdelo, da slišim vrišč iz doline, kakor da je bila jata vrabcev zasedla drevo tam kje za hišo. Gospodar je stopil v vežo, jaz sem gledal na pot, ki se je strmo vila v hrib.
Kmalu je privriščala, privriskala in prismejala se vesela procesija. Zasvetile so se bele obleke deklic, zableščali so se zlati lasje; že sem razločil pogumni krik fantov od tenkega smeha deklet; tudi se mi je že zdelo, da vidim posamezne obraze, vroče, zardele, obžarjene od solnca in od mladosti.
Usulo se je pod orehe in kostanje, kakor da je bil veter sunkoma zanesel ploho cvetja in listja na pesek. Preko dvesto otrok je bilo. Nekateri so bili trudni in so posedli za mize, drugi so se takoj love in igraje razbegnili po hribu. Gledal sem čisto luč v njih očeh in hndo se mi je storilo, ker sem mislil na svojo neveselo mladost, prezgodaj usehlo v spoznanju.
Zajutrekovali so kavo in maslen kruh, večinoma stoje, brblaje in vreščaje; učitelji so sedli za posebno mizo in so pili čaj.
Komaj je bil zajutrek v kraju, je planila vsa družba izza miz ter se razdelila v gruče. V bledikasta, prezgodaj ostarela lica mestnih otrok je segel pomladnji žar; solnce je bilo v očeh in v njem je ugasnil spomin na zatohle, mračne izbe, na prašne ulice, na pusto, sivo zidovje. Čist maj je bil v srcih, nedolžen, brezskrben, poln veselja, blagosti in ljubezni.
Blizu mene je sedel človek, ki ga nisem poznal; spodobno je bil oblečen in lepo dolgo brado je imel. Od vsega začetka je gledal na otroke zamišljen, skoraj žalosten. Gladil si je brado z belo roko, nikoli se ni nasmehnil, tudi ne, ko se je prismejala prav do njega gruča razgretih, žarkookih deklic.
Nenadoma, ko se je največ otrok lovilo in trlo krog hiše, je vstal ter je z umerjenim, počasnim korakom stopil na prag. Tam je stal ter se je razgledaval po otrocih z mirnim, zamišljenim, žalostnim pogledom, kakor da bi stal sam in pust pred velikim križem sredi pokopališča.
»Hej, otroci!« je vzkliknil. V njegovem glasu pa je bila prikrita zloba, sovraštvo je bilo, sovraštvo do mladosti, do pomladi, do solnem in do nedolžnosti.
»Hej, otroci!«
Spreletelo me je kakor strah.
»Kaj namerava z njimi njegova zloba?«
Najrajši bi bil zaklical otrokom:
»Ne k njemu!«
Približali so se počasi, kmalu je bila gosta gruča zbrana pred njim. Takrat je vzdignil roko, zamahnil je ter je zalučil v gručo pest bakrenih novcev.
Zgodilo se je nekaj strašnega.
V vseh očeh je ugasnilo solnce, z usten je mahoma izginil smeh, mlada kri je usehla v licih. Predrzna, neusmiljena roka je potegnila z mladih duš belo odejo nedolžnosti, čistosti in brezskrbnosti, prikazale so se v svoji goloti vse kali nizkotnega, od strasti, sebičnih skrbi, sovraštva, zlobe, poželenja m zavisti razjedenega človečanstva.
Zlohoten čarovnik se je s prstom dotaknil dišeče rože in spremenila se je v osat, kakor da je bila osat v resnici in od vekomaj.
Gruča otrok se je zgnetla, zvila in spojila v klopčič, ki se je metal in sukal v prahu. Vrišča je bilo manj nego prej, slišal sem le posamezne glasove, vikajoče, sunkoma iztisnjene, komaj še podobne otroškim glasovom. Ihtenje polno zavisti, glasen jok poln srda, zmagoslaven krik, zlohoten, škodoželjen smeh ... Nekoč sem poslušal viko in buko na dunajski borzi; tam na hribu nem so spomnil nanjo; la zunanja oblika je bila na onem telesu.
Vrgel je vdrugič, vtretjič, na to stran in na ono stran. Gruče so se spajale in razpajale, klopčič se je spletal in razpletal, kakor in kamor se je usul zlohotni dar. Otroci so bili zasopljeni, upehani, ali poželenje v očeh ni bilo utrujeno, strast na vzbočenih ustnicah ni bila zasopljena. Videl sem in vedel, da bi lovili, iskali, gnetli, prerivali in suvali se do mraka in vso noč do jutra, dokler bi ne obležali brez zavesti, z razgrizenimi ustnicami in stisnjenimi pestmi.
Blizu pred poldnevom so odhajali s hriba, tihi, trudni, prašni, v očeh in v srcih srd in zlobo, zavist in škodoželjnost. Od jutra do poldne je otrok dozorel v starca.
Stopil sem k tistemu črnobrademu gospodu, da bi ga vprašal, da bi mu rekel, sam ne vem kaj. On pa je bral vprašanje in besedo v mojih očeh in se je nasmehnil tako sovražno, da sem se prestrašil.
»Kaj ste vi drugačni? Ali vas ni obšlo, vsaj za hip, da bi planili mednje! Izprašajte si vest, pa si napravite moralo!« — —
Daleč se je to zgodilo in pred zdavnim časom; ali spomin je ostal v meni teman in grenak.