Mala Pavla
| Mala Pavla. Ivan Podržaj |
| |||||||||||||
Imenovali so jo malo Pavlo, ker ji je bilo ime Pavla in ker so jo vsi poznali od njenega rojstva. Ostala je vedno »mala Pavla«, čeprav je rastla in dorastla v visoko lepo dekle. Vsa vas jo je poznala le pod tem imenom. Bila je amulet vseh ne samo zaradi svoje lepote, ampak tudi zaradi svoje ljubke prijaznosti. Kdor pa je poznal njeno dušo, temu je bila še več kakor amulet ...
Mala Pavla je živela ves čas pri materi, ki jo je vzgojila v strahu božjem, da je bila v milosti pri bogu in pri ljudeh. Višje šole ni obiskovala, pač pa se je zadostno izobrazila z branjem knjig iz kaplanove in ljudske knjižnice. Bila je pošteno in odkritosrčno dekle.
S kaplanom se je razumela dobro. Prihajal je večkrat na dom. Še prevečkrat. Nasprotniki cerkve so radi govorili o njegovih obiskih, ženske pa so deloma iz zavisti, deloma iz prirojene brbljavosti šepetale o stvareh, ki so bile za malo Pavlo še deveta dežela.
Kaplanija ni bila daleč od njene hiše. Zato je šla včasih kar sama h kaplanu, ki ji je pravil lepe stvari is življenja, dnevne dogodke in tako naprej. Privadila sta se tako eden drugemu, da je bilo obema težko, ako se nista videla vsak dan.
Kaplan je bil inteligenten mož, ki je že v bogoslovju pisal v leposlovne liste, pozneje pa je živel resignirano kot prevaran idealist. Vso praznino, ki jo je čutil v duši, hrepeneči po delu, mu je izpopolnjevala mala Pavla s svojo nedolžnostjo in odkritosrčnostjo. Nobene slabe misli ni bilo v njegovi duši. Za hudobije ni bil sposoben. Čutil je večkrat, da ne more biti vse tako, kakor mora pripovedovati ljudem. Njegovi dvomi pa ga vkljub temu nišo silili k razmišljevanju življenske resnice ...
Ko je bilo mali Pavli dvajset let, je prišel v vas mlad simpatičen fant kot tajnik župnikove posojilnice. Pri prvem srečanju je pozdravil Pavlo tako prijazno, da se je ozrla za njim. Všeč ji je bila njegova prijaznost. Tembolj, ker je bil njegov prednik grd in ne posebno priljubljen. Nikdar ni mogla govoriti š njim po svoji volji, tudi takrat ne, ko je stanoval pri njih. Novi tajnik pa je prvi trenutek zadel pravo struno v njeni duši.
Tako se je moralo zgoditi, da sta se medsebojno približala. Mladi tajnik je kar ni mogel pozabiti. Ko pa je slišal samo dobro in lepo o mali Pavli, mu je vzkipelo silno hrepenenje po njej. In ko se mu je posrečilo, da je dobil sobo v hiši male Pavle, se je pričel med njima roman mlade ljubezni.
Mala Pavla je ostajala doma in le redko govorila s kaplanom, ki je kot idealist do obupa pogrešal njeno bližino. Tudi ni več brala knjig. Ves prosti čas jo presedel ob njej tajnik in ji govoril sladke besede, kakoršnih še ni slišala nikdar. Dolgi zimski večeri so minevali kakor minute. Mala Pavla je sanjala vse noči o lepih načrtih. Neizkušena in zaljubljena je verovala v vse, kar ji je pravil mladi tajnik ...
Bilo je v noči po materinem godu. Ves večer so obhajali domači praznik v veseli družbi. Kaplan se je poslovil rano, vendar je mogel neopaženo posvariti ta večer nenavadno razpoloženo malo Pavlo: Bodi previdna in ne zaupaj tajniku, ker nisi njegova prva ljubezen! — Kaj še! je odgovorila in se brezskrbno nasmejala. Kaplan je odšel in dolgo, dolgo mislil na malo Pavlo.
Po polnoči, ko je odšla k počitku tudi mati, ki je verovala v svojo malo Pavlo kakor v mater božjo, sta ostala v topli sobi Pavla in tajnik. Popolnoma sama in dobre volje. Mladost je prekipevala v njunih žilah ...
— Smem, Pavla, nevestica moja?
— Saj ti verujem ... ti si dober in tako moj ...
— In ti si moja, popolnoma moja!
— Šele bom ... kaj ne, da bom? ... za vedno ... vsa ...
— Tudi danes!
— Ne morem ... ne smem ... ko bom tvoja ...
— Torej me ne ljubiš še dovolj?
— Neizmerno ... popolnoma ... — Ura v zvoniku je bila tri, ko je stopala mala Pavla, zavita čez glavo v dolgo črno ruto proti kaplaniji. Vsak korak ji je bil nova muka in reka njenih solz bi tekla globoka in široka po vsej vasi. Kakor črna senca se je vlekla njena visoka postava ...
Vrata kaplanije so bila slučajno odprta. Mehanično in kakor v sanjah je lezla navzgor po stopnicah do kaplanove sobe. Brez volje, ubita na duši in na telesu, je pritisnila na kljuko. Kaplan. ki je še bdel, je skočil naglo k vratom! ... Pred njim je ležala črna prikazen, mirna in tiha.
— Kdo je tu ob tej uri? Nobenega odgovora. Le nezavestni vzdihi črne prikazni so motili skrivnostni molk ...
Kaplan je hitel po luč. Ko je odstranil dolgo črno ruto, je vztrepetal in ostrmel. Svetiljka je padla na tla, on pa je nehote pokleknil in objel nezavestno malo Pavlo. Temna slutnja mu je vznemirila dušo ...
Padec svetiljke je prebudil kaplanovo kuharico, njegovo priletno daljno sorodnico. Prihitela je z lučjo v prvo nadstropje. Ko je videla kaplana klečečega ob mali Pavli, je pričela upiti in klicati na pomoč vse svetnike in svetnice božje.
— Gorje, gorje! Pohujšanje v sveti hiši! O, bog nebeški, kaj bodo rekli ljudje! In jaz sem morala živeti pod to sveto streho, kjer so se godili sodomski grehi! Kazen božja! O, bog nebeški, sveta mati božja!
Stopila je kakor peklenska furija k nezavestni mali Pavli in z besedo boga na jeziku pljunila na ubogo no nesrečnico.
— Poberi se, nesramnica, in ne skruni božjo volje v imenu satana!
— Jaz nesramnica? In ta vlačuga?
— Molči in hodi! To nesrečno bitje je sveta stvar ... Ah, moja uboga, nesrečna Pavla!
— Vse bodo zvedeli. Takoj grem k gospodu župniku in boste videli, kdo je nesramnica!
— Poberi se! ...
Kaplan je nemudoma obvestil Pavlino mater, ki jo prišla, vsa obupana in odnesla še vedno nezavestno malo Pavlo ...
Po vsej vasi in daleč naokoli se je razneslo strašno pohujšanje v kaplaniji. Napredni časopisi so poročali o nečistosti služabnikov božjih, gospod župnik pa je zabranil še ono jutro kaplanu sveto opravilo, kar je potrdil tudi škof in vsa kurija.
Tajnik je zapustil vas, kaplan tudi ...
Danes živi bivši kaplan v mestu in ž njim njegov amulet — njegova žena, nekdanja mala Pavla ...