Mali morski ježek in mala morska deklica

Mali morski ježek in mala morska deklica Barbara Hanuš

Spisano:	Tina Čampa
Izdano:	DZS, Ljubljana, 1998
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

IGRAJ SE Z MANO

Zaliv je bil obdan s skalami in voda se je bleščala v jutranjem soncu. Prebujale so se ribe, rakovice so prilezle iz skrivališč in tudi mali morski ježek si je že pretegoval bodice. Opazoval je prebivalce Malega zaliva, ki so hiteli z jutranjimi opravili. Male ribice so bile lačne, želele so zajtrk. Polžki so čistili svoje hišice, rakci so pospravljali svoja bivališča. Jutranje sonce je prijetno ogrelo vodo, življenje je prišlo v Mali zaliv. Tisti, ki so vso noč bedeli, so že zaspali. Že navsezgodaj so pripovedovali o čudovitih zvezdnih utrinkih in o luni, ki je bila to noč še posebno svetla in velika. Zdaj je bilo sonce gospodar Malega zaliva. S toplimi žarki je nežno božalo gladino vode in pošiljalo svetlobo prav do morskega dna.

Za malega morskega Ježka je bil to dan kot vsi drugi. Rad bi se igral, a ni imel prijateljev. Res je bilo v zalivu veliko prebivalcev, a z ježkom se ni želel igrati nihče. »Prosim, igraj se z mano,« je zaprosil ribico, ki je priplavala mimo. »Ne morem, ti bodeš,« ga je zavrnila. Tudi rakovica se mu je le previdno približala, zamomljala dobro jutro in odšla stran. Njena sestrica, najmanjša rakovica v zalivu, mu je igrivo vrgla kamenček, a že naslednji hip zbežala. »Pridi k meni, žogala se bova,« jo je vabil morski ježek, a rakovice že ni bilo. Igrala se je s svojimi prijateljicami, skrivale so se v luknjice skal, kako so se zabavale!

Morski ježek je bil žalosten. On se ni znal skrivati. Tudi teči ni znal hitro, vedno so mu vsi ušli, ni znal loviti kamenčkov, saj se je bal, da bi mu polomili dolge črne bodice. Kako ponosen je bil, da ima tako lepe bodice, a vsi drugi so se ga bali - če so se mu približali, jih je zbodel. Le kje naj najde prijatelja?

Hobotnica, najstarejša v zalivu, je včasih prišla k njemu na klepet. Potožil ji je, kako sam in zapuščen je. »Res, le kaj delaš v tem zalivu sam?« se je spraševala hobotnica. »Vsi drugi imamo tu sorodnike - mamice, očke, sestrice, bratce, tete, strice, bratrance, sestrične, babice, dedke, prababice, praprababice, prapraprababice, pa še bi lahko naštevala.« »Mamice, očke?« se je spraševal mali morski ježek. Teh besed ni poznal. On ni imel mamice, on je bil čisto sam. In nihče se ni hotel z njim igrati. Vsi so se bali njegovih dolgih črnih bodic, on pa je bil tako ponosen nanje. Jih je občudovalo sonce, ko ga je zjutraj prebudilo? Jih je rada videla luna, ki je vsak dan voščila lahko noč? Kdo ve, morda sta bila to edina ježkova prijatelja. Hobotnica se je spraševala: »Le kdo je v naš zaliv prinesel ježka?« Njemu pa je rekla: »Najbrž si tu po pomoti.« »Po pomoti?« je bil žalosten ježek. On, ki zna valovom pripovedovati tako lepe pravljice, ki zna ribicam zapeti najlepše uspavanke, on, ki ga občudujeta sonce in luna, on je le pomota? Vsak dan je bil bolj žalosten. Pravljice, ki jih je pripovedoval valovom, niso imele več srečnega konca, uspavanke, ki so zazvenele zvečer, je pel z vedno tišjim glasom. Vsi v zalivu so začutili, da njihov ježek hrepeni po nekom, ki se imenuje mama, sestrica, bratranec ali preprosto prijatelj. Radi bi mu pomagali, a kako?

Zbrali so se vsi prebivalci Malega zaliva, hobotnica je vodila posvetovanje. To je bila prava okrogla miza in vsak je lahko povedal svoj predlog. Oslič se je spomnil, da je nekoč, v nekem drugem zalivu, že videl morske ježke. Tam ni bil le en sam ježek, bilo jih je veliko in tam bi tudi njihov ježek lahko imel prijatelje. A kako mu pokazati pot do tja? Morski ježek ne zna plavati, še loviti se ne zna z ribicami. Le počasi se lahko premika po morskem dnu, nikoli ne bi prišel do tistega zaliva, kjer bi našel prijatelje. Da bi ga ponesla katera od ribic - ne! Saj se še igrati ne morejo z njim, tako jih bode. Rakovice, ki se ga lahko dotaknejo s trdim oklepom, ne poznajo morskih poti, na njihovem hrbtu ježek ne bi prišel daleč. Le nekdo je v morju, ki lahko pomaga morskemu ježku - mala morska deklica, ki živi v tretjem zalivu in vedno ve odgovor na še tako zapletena vprašanja. Ona se lahko dotika morskega ježka in je ne zbode, ona lahko obišče morskega psa in je ne ugrizne, ona pomaga vsem bolnim prebivalcem morja. Tudi žalostnemu ježku bo pomagala. Prebivalci Malega zaliva vedo, da so našli pravo rešitev.

MODRIN - BOLJ MODER, BOLJ SONČEN

Hobotnica je dobila nalogo, da poišče malo morsko deklico. Dolgo je plavala in zelo je hitela, da bi čimprej prišla do nje. Njen dom je bil v tretjem zalivu, v skali, ki je bila vsa obdana z najlepšimi školjkami. V njeni postelji je bila zlata morska trava, votlina pa je bila polna ogledal. Mala morska deklica je živela sama, pri njej pa je bil vedno prostor za bolne živali. Z zlato morsko travo jih je znala pozdraviti, iz zvezdnega prahu je pripravljala čarobni napitek. Hobotnica je malo morsko deklico našla doma in razložila ji je zakaj prihaja. Mala morska deklica je vedela za zaliv, kjer živijo morski ježki in odločila se je, da odide s hobotnico.

Veliko veselje je zavladalo v zalivu, ko jih je obiskala mala morska deklica. Vsakomur je namenila prijazno besedo, pobožala je najmlajše prebivalce zaliva, potem pa spodbudno poklicala ježka, ki se je skrival nekje v kotu: »Pridi, greva iskat prijatelje!« Nežno ga je dvignila v naročje, ježek je pomahal vsem ribicam in rakovicam, hobotnica pa mu je voščila: »Srečno, naš mali ježek!« Že sta odšla na pot. Ježek se je bal, mala morska deklica pa mu je prijazno prigovarjala: »Peljem te v čudovit zaliv, tam boš imel veliko prijateljev, nikoli več ne boš žalosten in sam.«

Modrin se je imenoval zaliv, kjer so prebivali ježki. Mali morski ježek ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl, koliko ježkov živi tam. Vsi so prijazno pozdravili malo morsko deklico in sprejeli novega prebivalca. Ježka ni bilo več strah. Začutil je, da tu živijo njegovi sorodniki, da bo tu imel prijatelje. »Kako naj se ti zahvalim?« je vprašal malo morsko deklico. Ničesar ni želela v zahvalo, zanjo je najlepša zahvala, kadar vidi, da je nekomu pomagala. Malemu morskemu ježku je resnično pomagala. V Modrinu so ga vsi prijazno sprejeli, našel si je lep prostor ob velikem kamnu in takoj je začutil, da je to njegov dom. Tu so valovi šepetali najlepše zgodbice, morsko dno se je bleščalo v najčudovitejših barvah, v mivki pa so živeli njegovi sorodniki in prijatelji. Poznali so zanimive igre, pripovedovali so si o vznemirljivih doživetjih. Ježek jih je poslušal z odprtimi usti. Kaj vse so vedeli povedati! A tudi on je pripovedoval njim o Malem zalivu, kjer so se lovile ribice, kjer so se skrivale rakovice, tudi o pametni hobotnici je govoril. »To mora biti lep zaliv,« so rekli njegovi novi prijatelji in on jim je odgovoril: »Res je lep, a jaz sem bil tam sam.« Modrin je bil zanj mnogo lepši. Tu ni bil več sam in zato je bilo vse videti bolj svetlo, bolj modro, bolj sončno, bolj veselo. Tudi v Modrinu so živele ribice in rakovice, tu pa je bilo še nekaj. V vročih poletnih dneh so se sem prihajali kopat otroci iz bližnjega mesta. Zmotili so mir zaliva, ribice so odplavale v skrivališča, rakovice so se skrile v luknjice. Morski ježki pa so ostali na morskem dnu in molče opazovali premikajoče se noge nad seboj. Do njih je prihajalo otroško kričanje, jok dečka, ki ni hotel v vodo, jok deklice, ki ni hotela iz vode, klici staršev, ki so iskali svoje malčke. Sonce je utonilo za obzorje, izletniki so pospravili brisače, otroci so podrli peščene poličke, valovi so zabrisali še zadnje sledi in mir je spet objel Modri zaliv. Naslednji dan pa vse znova - otroški smeh, otroški jok, klici mamic in očkov, čofotanje in neskončne igre v vodi. Mali morski ježek je bil radoveden. Le kakšni so vsi ti otroci, ki prinesejo toliko nemira v zaliv? Pomikal se je vedno bliže obali. Pomagali so mu valovi, pomagal si je sam, in že je bil blizu mivke, s katero so se igrali otroci. Takrat pa: »Joj! Au! Boli!« Zavrisnil je majhen kodrolas deček, zajokal pa je tudi mali morski ježek, kajti deček je stopil nanj in mu zlomil tri bodice.

KJE JE JEŽKOV DOM

»Jan, ubogi Jan!« je pritekla k dečku njegova mamica. Otrla je fantku debele solze, ga objela in odnesla na mehko brisačo. Vsi so se zbrali ob dečkovem kričanju in strmeli v tri črne bodice v njegovi nogi. Tolažili so ga in previdno bezali bodice iz noge. Tudi njegova sestrica Ana je prišla, pobožala bratca in stekla spet nazaj v vodo. K malemu morskemu ježku je šla, ga previdno vzela v roke in rekla: »Tebe pa nihče ne tolaži, čeprav ti je Jan zlomil tri bodice. Ubogi moj ježek! Kako si lep, še nikoli nisem videla tako lepega ježka.« Ježek je še vedno tiho ihtel, a ob Aninih besedah je pozabil na bolečine. Da še nikoli ni videla tako lepega ježka? Ana ga je držala v roki, zbrali so se tudi njeni prijatelji in vsi so občudovali ježka. Jan je že pozabil na nesrečo in bodic ni bilo več v njegovi nogi. Prišel je k Ani in prijateljem in tudi njemu je bil ježek všeč. »Mamica, poglej, kako lep ježek,« sta se veselila Jan in Ana in Ana je previdno poprosila: »Mami, ga lahko odneseva domov?« Tudi mamici se je zdel ježek nenavadno lep in nobenega pametnega razloga ni imela, da bi zavrnila hčerkino prošnjo. »Domov?« se je začudila, »kje ga boš pa imela?« »V banjici mu bom naredila dom,« je odvrnila Ana in že začela v kanglice in lončke nabirati mivko, pesek, morsko travo in kamenje. Mamica ni ugovarjala.

Tako je ježek dobil nov dom v malem obmorskem mestu, v drugem nadstropju rumenega bloka. Ana je otroško kad napolnila z morsko vodo, s kamenjem in peskom, celo polžka mu je prinesla in malega morskega rakca. Uredila mu je pravi mali zaliv in vedno znova mu je prinašala svežo vodo. Dopoldan je Jan odhajal v vrtec, Ana pa v šolo, popoldan pa sta oba najraje stala ob banjici in se dolgo dolgo pogovarjala z ježkom. Ježek je čutil, da ima dva dobra prijatelja, lepo mu je bilo v novem domu, med skrbno postavljenim kamenjem in bujno morsko travo, a vendar je vedno pogosteje sanjal o morju o modrem zalivu, ki ga imenujejo Modrin. Tam je bil njegov pravi dom. Ana je bila njegova mala morska deklica in vedel je, da bo razumela njegovo hrepenenje. Ana je začutila, da ježek postaja žalosten. Si želi več kamenja? Si želi lepše alge? Ne, vse to ježka ne bi razveselilo. Ana je vedela, kaj si želi. »Ježek, zima je, zunaj je mraz in burja zavija okrog hiš. Še malo počakaj. Ko posije toplo pomladno sonce, te peljem nazaj v tvoj zaliv.« Pomladni žarki so posijali skozi okno stanovanja v bloku in ježek je vedel, da se približuje dan, ko bo spet odšel v Modrin. Ana je bila žalostna, a svojo obljubo je izpolnila. »Ježek, te bom lahko obiskovala?«

V Modrinu je završalo od veselja, ko se je ježek vrnil. Vsi so želeli poslušati zgodbe o tem, kako živijo ljudje. So ljudje prijazni, znajo pripovedovati pravljice, ali tudi pri njih sije sonce in ponoči sveti luna? Ni in ni bilo konca vprašanj in ježek jim je skušal pričarati svet ljudi. Da, tudi tam sije sonce, a ponoči imajo še eno sonce, ki ga prižgo, kadar si ga zaželijo. Da, tudi ljudje vedo veliko pravljic in mnoge skrivnosti morja jim niso neznane. Pripovedoval jim je tudi o Ani. »Kakšna je?« so ga spraševali ježki. »Ona je kot morska deklica.«

NAJBOLJ SKRITE ŽELJE SE IZPOLNIJO

Življenje v Modrinu je spet teklo svojo pot. Vsi ježki so bili skupaj, bilo je poletje in ob vročih popoldnevih je tudi v morju odmevalo kričanje otrok. Otroci so se razposajeno lovili v vodi, ježki na morskem dnu pa so imeli svoje igre in svoje zgodbe. Za malega morskega ježka pa dan le ni bil enak dnevu. Živel je v pričakovanju, da ga obišče Ana. Ana, njegova morska deklica, je prihajala vedno znova, vzela ga je v roke in ga nežno božala. Kako lepo je bilo pričakovati nekoga, ki ga imaš rad. Ježek se je ves dan pripravljal, čistil je svoje bodičke in mislil na deklico, ki bo prišla. Tudi Ana je mislila nanj, njune misli so se srečevale nekje ob robu mesta, tja so jih ponesli valovi in južni veter. Ježek je čutil, kdaj se Ana približuje obali. Ana je čutila, da jo ježek pričakuje. Srečanje je bilo vedno polno najlepših misli.

Vsi otroci so radi prihajali v Modrin. V obmorskem mestecu so prosili svoje starše: »Pojdimo na obalo!« Starši so želeli na mestno kopališče, otroci pa so jih prosili: »Ne tja, pojdimo v Modrin! Tam je najlepše.« V Modrinu so se igrali lepše kot drugje, tam se je vedno kaj zgodilo. Nekoč so ujeli majhno ribico. Razveselili so se in ugibali, kaj bodo z njo storili. Jo bodo pojedli za večerjo? Premajhna je za vse. Jo bodo imeli v kanglici? Ne bo mogla živeti. »Vrzimo jo nazaj v morje,« je rekla Ana, »in si zaželimo nekaj.« »Da, ribica nam bo izpolnila naše želje,« so se razveselili otroci. Spustili so ribico nazaj v morske valove in vsak si je nekaj zaželel. Močno močno so mislili. Ribica je veselo zaplavala in pomahala otrokom. Kaj so si želeli? Ne, tega ne smemo napisati, izpolnijo se le najbolj skrite želje. Povejmo le to, da je tudi mali morski ježek vse to videl in slišal in tudi on sije nekaj zaželel. Nekaj majhnega, a vendar pomembnega.

MALA MORSKA DEKLICA

Kot bi se nekaj spremenilo v zalivu, odkar so otroci spustili ribico in si na tihem nekaj zaželeli. Le kaj se je zgodilo? Modrin je postal zaliv najlepših školjk in najlepših kamnov. Vsak dan znova so otroke presenetili kamni čudovitih oblik na obrežju. Otroci so se veselili vedno novih školjk, niso se mogli načuditi nenavadnim kamnom. Voda pa se je bleščala v soncu kot nikoli dotlej. »Mala morska deklica je prišla v naš zaliv,« so rekli otroci. Morske deklice res živijo? Mar niso le privid? Si jih niso izmislili mornarji, ki so pluli po globokih morjih in so potrebovali pomoč neznanih bitij? Živali v morju vedo, da morske deklice živijo, da pomagajo bolnim in skrbijo, da v morju ostaja življenje. V Modrin se je naselila čisto majhna morska deklica. Ribica, ki so jo otroci spustili v morje, ji je povedala, kako lep zaliv je to. Morska deklica je svoj dom zgradila iz najlepših školjk in vsak dan je katero izmed njih poslala tudi na obalo. Za otroke, saj je slišala, kako prijazni otroci prihajajo sem. Otroci so čutili, da se je v Modrinu nekaj spremenilo, verjeli so v morsko deklico, a videli je niso nikoli. Morske deklice ne smejo več živeti, če jih kdaj ugleda človeško oko. Zato lahko ljudje le začutijo, da je nekdo storil nekaj, česar nihče drug ne bi mogel storiti.

Nekega dne so v Modrin prihrumeli stroji. Možje v obmorskem mestu so si ogledali zaliv in sklenili, da v njem postavijo hotel. To bo čudovit hotel z neštetimi balkoni, za najboljše goste. Zgradili bodo bazene in tobogane, na vodi bodo postavili restavracijo in zvečer bodo zaliv osvetljevale pisane lučke. Gradbeni delavci so morali hitro začeti delo. Že naslednje poletje bi hotel lahko sprejel prve goste. Delavci so otroke pregnali z obale - prenevarno je, da bi bili tam, ko delajo s stroji - in izkopali globoko jamo. Ponosni na opravljeno delo so odšli domov. Ko pa so se zjutraj vrnili, jame ni bilo več, zalilo jo je morje. Tisti dan so izkopali še globljo jamo. Robove jame so utrdili z velikimi skalami in menili, da so tokrat delo res dobro opravili. A naslednji dan jame spet ni bilo več. Pomembni mestni možje so prišli pogledat, kaj se dogaja. Vse so skrbno zapisali in izmerili, v mogočnih pisarnah so računali več dni in se ponovno vrnili v Modrin - s še močnejšimi stroji, z več delavci. Jama je bila zdaj res globoka in močno utrjena. Delavci niso odšli domov, ostali so v zalivu in pričakali noč. In glej - naraslo je morje, dvignili so se visoki valovi in jame ni bilo več. Delavci so morali bežati, da niso utonili. Nikoli več se niso vrnili, samo stroje so odpeljali. »Le kaj se je zgodilo?« so ugibali meščani. Samo otroci so vedeli odgovor, a ga niso nikomur zaupali. Nihče jim ne bi verjel, če bi povedali resnico. Mala morska deklica nikoli ne bi dovolila, da otroci izgubijo Modrin. V tem zalivu so najlepši kamni in najlepše školjke, tu se voda najbolj blešči. Mala morska deklica ve, da mora ta zaliv ostati otrokom.