Mali parkelj Malič

Mali parkelj Malič Svetlana Makarovič

Spisano:	Uredila Ema Hozjan
Viri:	Makarovič, Svetlana (1992). Mali parkelj Malič. Ljubljana: Mladika. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lepega jesenskega jutra je na peklenska vrata poropotal nadangel Gabrijel in zaklical:

»Pripravite se, peklenska svojat! Sveti Miklavž bo vsak hip odpotoval!«

V peklu je zavladalo silno razburjenje med mladimi peklenščki. Parkeljni, vražički, zlodeji, zlomki, hudobci in peklenski škratje so brž pograbili vsak svoje orodje in se nagnetli pred peklenskimi vrati. Na vse grlo so vreščali in tulili od veselega pričakovanja, tako da so zmotili še starega, naglušnega poglavarja Luciferja.

Divje je zarohnel in poblisnil proti malim peklenščkom z rdeče žarečimi očmi. Vražički so se plaho prihulili – pa je že stari vratar s črno, krempljasto roko odrinil zapah in peklenska mularija se je radostno zapodila na plan.

Prvi hip jih je sončna svetloba tako zaslepila, da so jim pekoče solze pritekle iz oči, potlej pa so zagledali veliko staro barko v morskem zalivu. Na barki se je kar trlo angelov in angelčkov, med njimi pa je dostojanstveno stal sveti Miklavž.

Peklenščki so se zapodili proti barki, a prav ko so hoteli poskakati vanjo, je dal Miklavž znamenje za odhod in barka je vragom pred nosom odplula.

Peklenščki so se pogumno vrgli v vodo in na vso sapo čofotali in plavali za barko. Angeli so jih spokojno opazovali z barke, dokler ni prvi parkelj priplaval do njih, z dolgimi kremplji se je oprijel roba ladjice in zahropel:

»Miklavž, spusti me na barko!«

Miklavž se je resno zazrl v parkeljna in dejal:

»Pa splezaj gor, hudoba. Ampak če se hočeš z mano voziti, moraš najprej znati moliti! Znaš moliti, hudoba grdoba?«

»I, seveda znam,« se je zarežal parkelj in brž splezal na barko. Angeli so se v strahu odmaknili od njega.

»Prav, hudoba,« je rekel Miklavž. »Znaš moliti očenaš?«

Peklenšček je zavil oči in se zarežal.

Očenaš, Miklavž je naš! Ga spravim v skušnjavo in zmešam mu glavo! Kar z mano bo šel – v žareči pekel!

Svetnik se je razjezil, zgrabil je hudobca za lase in ga vrgel nazaj v morje. A glej zlomka, že je naslednji priplaval do barke in zacvilil: »Spustite me na barko!« Dobrotni Miklavž je tudi njemu dovolil, da se je zrinil na ladjico. »Znaš moliti, hudoba?« ga je vprašal. »Seveda znam,« se je pobahal zlomek. »Torej nam zmoli zdravamarijo,« je velel Miklavž. Zlomek pa takole:

Zdravamarija, po zemlji se zvija, Miklavža bom zgrabil, v skušnjavo ga zvabil!

V sveti jezi je pograbil Miklavž zlomka za rep in ga treščil v vodo. Angelci so razburjeno šepetali in ščebetali, tako da jih je Miklavž komaj umiril.

Tedaj pa je že tretji peklenšček priplaval k ladjici in poprosil Miklavža, naj ga spusti k sebi. In tako je ta spustil še tretjega peklenščka na barko.

»Znaš moliti, hudoba?«

»Zzzznam,« je potuhnjeno rekel mali hudobec, »ampak nnne mmmorem, kkker jecljam.«

»Potlej pa reci vsaj amen,« mu je odločno ukazal Miklavž.

Hudobec ga je zvito ošinil s poševnimi očmi, se popraskal s krempljem za kosmatim uhljem in zavpil:

Amen, ggglavo pod kkkamen! Pppeklenskega vvvina ttti bbom nnalil, na zdddravje hhhudiča ga s tttabo bbbom pppil!

Miklavž se je tako razsrdil, da mu je za hip kar potemnel svetniški sij. Zgrabil je hudobca za rožičke in ga vrgel daleč v morje. O, zdaj pa ni svetnik nobenega vražiča več spustil na barko, o ne! Naj so še tako prosili in moledovali, morali so plavati za barko, dokler ni pristala pozno popoldne, ko je že sonce zahajalo, v majhnem pristanišču ob robu temnega gozda.

Miklavž je stopil na breg, angeli so privezali barčico. Potem so se napotili k veliki kamniti pekarni, skriti med drevjem, za njimi pa so se poklapano plazili mokri in prezebli hudički, zasopli od dolgega plavanja.

Vsi so se brž lotili dela. Peklenščki so se razkropili po gozdu, nabirali dračje in suhljad, angeli pa so začeli pripravljati testo za praznične piškote.

Hudobci so nanosili drva v klet in zakurili veliko peč, ki je segala skozi kamnit strop obokane kleti gor v angelsko pekarno. Angeli so nalagali piškote na velike pekače in jih polagali v peč, pri tem pa skrbno pazili, da peč ni bila prevroča. Kajti od nekdaj je veljalo, da zažgani piškoti pripadajo peklenščkom.

Zato je od časa do časa odšel kak angel v klet in zažugal vragom, če so premočno kurili.

Najmanjši parkelj, čisto najmanjši, ki še nikoli prej ni bil na Miklavževi peki, pa je cedil sline in kar naprej spraševal:

»Ali se bodo piškoti kmalu zažgali? Oh, zakaj se noče noben piškot zažgati? Oh, naj se že kakšen piškot zažge!«

»Nehaj že sitnariti,« ga je zavrnil bratranec, »saj vidiš, da nas ti zoprni angeli kar naprej nadzorujejo!«

Ampak mali parkelj, Malič so ga klicali, ni odnehal, dokler ga niso spodili v gozd, nabirat češarke.

Hodil je Malič po gozdu, sopihal pod težko vrečo, polno češarkov, in bridko vzdihoval:

»Joj, kako diši iz pekarne! Ojoj, kako si želim pokusiti vsaj en zažgan piškot!«

Vsak dan in vsako noč je moral prinašati češarke, minevali so tedni, že je bil mesec naokrog, iz pekarne je čudovito dišalo, ampak niti enkrat se ni zažgal niti en piškot.

Dnevi so se krajšali, pritisnil je mraz. Ob večerih je nebo rdeče in rožnato in zlato žarelo nad Miklavževo pekarno. Otroci v mestih in vaseh so strmeli v ožarjene oblake in veselo vzklikali:

»Glejte, tam pa Miklavž piškote peče!«

In so se veselili Miklavževega praznika in sladkarij. Mame in stare mame in kateheti pa so jih resno opozarjali:

»Le glejte, da boste pridno molili in vzdihovali k Bogu, drugače ne bo nič s piškoti in kruhovimi parkeljni! Za bogaboječe otroke je Miklavž pripravil polne vrečke piškotov, orehov, rozin in fig in rožičev, zato morate biti pridni, pridni, pridni!«

In res so bili nekateri otroci bogaboječi in so molili in vzdihovali k Bogu in so bili pridni, pridni, pridni, drugim pa se ni dalo moliti ne vzdihovati k Bogu niti biti pridni, pridni, pridni in se niso nič bali, da bi jim Miklavž namesto darila prinesel palico. Nekateri med njimi ne samo da niso hoteli moliti, ampak so bili celo poredni, poredni, poredni! Pravi mali parkeljni! Taki, ki imajo pravico samo do zažganih piškotov!

V prvih decembrskih dneh je zapadel sneg. Hu, kako je zeblo v krempeljce parkeljna Maliča, ko je moral izpod snega kopati češarke! Hu, kako se mu je ježil kožuh, kako je drgetal, ko je cepetal s težko vrečo proti pekarni. In kako se je jezil na angele: »Niti en piškot se ni zažgal! Niti eden! Da bi jim perje izpadlo iz peruti! Da bi se jim srajčke osmodile! Da bi se zadušili v dimu!«

Pa mu je šinila v glavo prava peklenska misel. Brž jo je zaupal drugim peklenščkom. Staknili so glave in skovali vražji načrt.

»Kaj pa imate tam doli!« jih je pokaral zlatolas angel, ki jim je pravkar prišel povedat, da ogenj ne gori dovolj enakomerno.

»Nič, nič,« so rekli vragi, »samo posvetovali smo se, kako bi čim bolje skrbeli za ogenj.«

Angel se je vrnil v pekarno, parkelj Malič pa se je izmuznil iz kleti. Oprezoval je skozi razsvetljena okna pekarne in vedno glasneje popeval:

Tukaj pa rožice cveto, tukaj pa ptičice pojo!

Miklavž tam notri je prisluhnil. Malič pa je še glasneje zapel:

Kar sredi mraza zimskega v deželo je pomlad prišla! Kako lepo, kako sladko siničke, kosi nam pojo!

»Saj ni mogoče,« se je začudil Miklavž. »Mogoče se je pa zgodil čudež!« In Miklavž je odprl vrata, stopil ven in zmajal z glavo. Malič se je potuhnil za smreko in prepeval:

Tam v gozdu na majhni jasi pomladni zvončki zvonijo, tam v gozdu na sončni jasi vijolice sladko dišijo!

Miklavž in vsa truma angelov so se radovedno napotili v gozd. Malič se je skrival zdaj za tem, zdaj za onim drevesom in jih speljaval vse bolj daleč stran od pekarne … Medtem pa!

Medtem pa so parkeljni na vso moč zakurili. Hoho, kako se je peč razžarela! In ko je Malič utihnil, je Miklavž zmajal z glavo in se napotil nazaj v pekarno. Na lepem pa se je spomnil in na vso sapo stekel, z razburjenim tropom angelov za petami – ampak ko so planili k peči, je bilo že prepozno … Vseh sedem ogromnih pladnjev piškotov se je zažgalo!

To je bilo veselja med peklenščki! Kako so se sladkali in cmokali in se oblizovali! Kajti vedeti morate, da imajo parkeljni najrajši prav zažgane piškote. Od veselja in hudobije so kar do stropa skakali, vragi mali!

»To se ne sme ponoviti,« je strogo rekel Miklavž. In spet so se lotili dela.

Peklenščki so kar kmalu pohrustali vse zažgane piškote. Oblizovali so si dolge kremplje in si navihano pomežikovali, ko se je naslednjega dne mali parkelj Malič spet odpravil iz kleti.

Zunaj je pretresljivo zacvilil:

Mali zajček sem ubog, sneg zametel mi je brlog, tule v snegu obupujem, jočem, stradam in zmrzujem!

Ko je Miklavž to zaslišal, je brž planil iz hiše, angeli pa za njim. Poredni Malič se je skrival za drevesi in jih speljaval globoko v gozd, cmevkal je in tožil, nato pa nenadoma utihnil.

Miklavžu se je posvetilo, da je spet nekaj narobe, pohitel je v pekarno – spet je bila vsa peka piškotov zažgana! In spet so si peklenščki oblizovali kremplje in skakali od veselja.

Tretji dan se je na vratih kleti vsako minuto pokazal strog angelček in gledal vragom pod kremplje. Ampak prebrisanemu parkeljnu Maliču je le nekako uspelo, da se je izmuznil ven.

Počepnil je pod oknom in z globokim glasom začel tožiti:

Oooo, gorje, o stiska velika, le kje naj najdem kakšnega svetnika! Da bi mi večni mir podelil, Da bi me rešil in krstil!

Miklavž je stekel iz hiše, angelci pa za njim. Mali hudobec je prihuljeno švigal za drevesi in vedno bolj pretresljivo jokal, dokler mu ni uspelo speljati Miklavža in angelov zelo zelo daleč v gozd. Tokrat so imeli vragi dovolj časa, da so zažgali vseh sedem pladnjev piškotov, potlej so se prismukali gor v pekarno, pa še dvakrat naložili po sedem novih pladnjev v peč. In ko se je Miklavž ogorčen vrnil, mu je že od daleč udaril v nos vonj po zažganih piškotih.

Tokrat so se parkeljni tako napokali piškotov, da so se jim trebuhi napeli kot žoge in niso mogli niti poskakovati več. Ogromno piškotov jim je ostalo, cel kup.

Miklavž je bil tako jezen, da mu je za celo uro izginil svetniški sij nad glavo. Toda kaj je mogel? Tudi peklenščkova pravica je pravica in svetniki morajo pravico še posebej spoštovati.

Na večer četrtega decembra so angelci razdelili pripravljene sladke dobrote v vrečke. Kaj vse je bilo v njih: piškoti, sladki kruhki, suho sadje, orehi, lešniki, rožiči, bomboni, rozine! Seveda je bilo to namenjeno le tistim otrokom, ki so bili vse leto pridni, pridni, pridni. In potlej, ko so bile vrečke lepo zavezane in okrašene, je Miklavž vsem dovolil izdaten počitek, angelcem in peklenščkom.

Mali parkelj Malič pa ni zaspal. Ko je vse potihnilo, se je neslišno splazil v sobo, kjer so bile spravljene darilne vrečke. Pa je v tiste škrniclje, ki so ostali prazni, nasul tiste zažgane piškote, ki jih peklenščki niso mogli pojesti. Potlej je te vrečke skrbno pomešal med druge in se spet tiho odsmukal v klet, se zvil na tleh v klobčič in zaspal.

Naslednjega jutra je Miklavževa barka, do vrha natovorjena z darilnimi vrečkami, počasi odplula. Peklenščki so seveda morali spet plavati za njo. Šele pozno o mraku so pristali na bregu, izkrcali tovor, ga naložili na zlat voz in se odpeljali proti mestom in vasem, kjer so otrokom že žarele oči od nestrpnega pričakovanja.

Po slavnostno razsvetljeni ulici je krenil Miklavžev sprevod skozi mesto. Miklavž je počasi in dostojanstveno stopal med trumo angelov, ob straneh sprevoda pa so se podili parkeljni, kazali ljudem dolge rdeče jezike, z rožljanjem verig strašili otroke in se spakovali odraslim.

Ko pa so tisti otroci, ki so vse leto vzdihovali k Bogu in bili pridni, pridni, pridni, odprli svoje vrečke, ki so jih dobili od Miklavža in angelcev, so nekateri med njimi glasno zatulili od razočaranja, kajti v vrečki so bili – zažgani piškoti! Ti poredni parkelj, ti!

In veste, kaj je še počel? Med slavnostnim sprevodom je cukal angelčke za perje! Jim dvigoval srajčke, ker ga je tako zanimalo, kaj imajo spodaj! Risal po stenah hiš narobe obrnjene križe in druga peklenska znamenja! Celo Miklavžu je pokazal jezik! Pa to še ni bilo vse: ker imajo parkeljni najrajši tiste otroke, ki so poredni, poredni, poredni, jim je naskrivaj delil prav tiste darilne škrniclje, ki so bili namenjeni pridnim in bogaboječim otrokom! In seveda so mu pri tem vsi drugi peklenščki pridno pomagali. O, kakšna zmešnjava je nastala iz vsega tega! Ubogemu Miklavžu je komaj komaj uspelo na koncu narediti malo reda in potolažiti tiste otroke, ki so jokali.

Pa je bilo vseeno lepo in zabavno, čeprav ni potekalo vse po pravilih, in ta večer so vsi legli k počitku nasmejani. Noben parkelj ni odnesel nobenega otroka s seboj.

Na večer naslednjega dne pa so se spet vsi vrnili, kamor spadajo. Miklavž in angelci v nebesa, peklenščki pa v pekel, kjer se tudi najbolje počutijo, kadar stari peklenski poglavar Lucifer ni preveč slabe volje.