Malo italijanščine za vsak dan

Malo italijanščine za vsak dan
Izdano: Slovenski narod 1941
Viri: dLib 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170,172, 173, 174, 175, 200, 201, 202, 203, 204, 207, 208, 209,210, 212, 213, 214, 215, 218,219, 220, 221, 222, 226, 227, 230, 231, 232, 234, 244, 245, 254
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Veš kaj, fant,« je zagodrnjal gospod Piškur, ko je vsa družina spet posedla okoli mize, »teh tvojih otrobov mi bo kmalu dosti. Jaz mislim, da tudi mama ni nič kaj navdušena nad tem tvojim načinom. Ti nam prebiraš samo tisti svoj zvezek in nas moriš s svojo sklanjatvijo. Praktično še prav ničesar ne znamo ...« 

»Če dovolite, gospod Piškur,« se je Vtaknil vmes gospod Ovca »sem pa le mnenja, da so tudi ti otrobi vsaj za začetek potrebni. To so osnove, kakor — recimo — kakor smučarska telovadba, pri kateri se ne naučiš smučati, ampak je za smuk vendarle potrebna...« 

Bolči ga je hvaležno pogledal. »Ne zameri, papa, ampak še nekaj bo žaganja ali otrobov, kakor praviš. Samo nekaj malega še.«

»Pusti no, naj nam razlaga, kakor ve in zna,« se je oglasila še gospa Piškurjeva.

»Zaradi mene.« se je vdal še gospod Piškur.

»Nocoj se seznanimo še z obema pomožnima glagoloma, biti in imeti, da bomo lahko kaj povedali, kakor papa želi in bo vsaj nekaj praktičnega.« »No vidiš, je le pomagalo.«

Bolči je spet vzel list papirja in nanj napisal naslednje:

Ednina :

io ho (= íjo ò) — imam

tu hai (= tu áj) — imaš

elgi/ella ha (élji/élla a — on/ona ima

Množina :

noi abbiamo (=nój abbjámo) - imamo

voi avete (=vój avéte) — imate

essi/esse hanno (éssi/ésse ánno) - oni/one imajo

»Dvoje vidite tukaj,« pravi Bolči. »Najprej osebne zaimke : jaz se pravi — io, izgovarjajte íjo. Ti se pravi —tu. On se pravi — egli, izgovarjajte: élji, če govorimo o sebi; če govorimo o živali ali o stvari, rabimo zaimek ésso. Ona se pravi — éssa; obstoja tudi oblika élla, ki pa ni toliko v rabi. Mi se pravi — noi. izgovarjajte: nój. Vi se pravi — voi. Oni se pravi éssi, one pa ésse«.

»Vidiš, to je že bolj praktično,« pokima gospod Piškur.

»Druga stvar pa je glagol imeti. Kar oglejte si ga. Kakor vidite, je ostal na njem h, ki ga seveda ne izgovarjamo: ho, hai, ha, hanno.«

»Vidiš, zdaj sem več profitiral kakor vse prejšnje večere. Ho un cappello — imam klobuk. Ho una camera — imam sobo. No, mama, znas tudi ti že toliko italijanskega?« se razživi gospod Piškur.

Gospa Piškurjeva se samo zasmeje. »Zdaj pa prosim še malo pozornosti. Še nekaj vam bom napisal.«

Pod oblike glagola »imeti« je napisal Bolči naslednje:

Ednina : io sono ( = sóno) — sem

tu sei (= sej) si

egli, esso, essa é — je

Množina:

noi siamo ( = sjámo) — smo

voi siete ( = sjéte) — ste

essi, esse sono ( = sóno) — so

»Tako, vidite, zdaj smo postavili nekako glavne stebre našega znanja italijanščine: sklanjati znamo in oba pomožnika znamo spregati,« se postavi Bolči.

Mama se nasmehne. »Samo povedati še nič ne znamo.«

»Prosim!« se postavi gospod Piškur.

»Ali nisem pravkar zadosti povedal?«

»Tudi to še pride,« pravi Bolči. »Preden vam nadrobim nekaj besed, naj povem, da osebni zaimki pri glagolu niso potrebni. Kakor v slovenščini ni potrebno, da bi pravili: jaz sem, jaz imam in tako dalje, marveč zadošča, da rečemo: sem, imam, tako tudi Italijan reče navadno: sono, ho... «

»Zdaj pa že začnimo malo govoriti. Gospod Ovca, da nam boste pomagali!

»Brez skrbi! Naj pa predvsem Bolči pokaže, kaj zna!«

Gospod Piškur se nasloni na komolce, srepo pogleda sina in začne: »Tak mi povej, kaj se pravi.. . kaj se pravi: in?«

»In se prav i e. Če se pa naslednja beseda začenja s samoglasnikom, se zaradi blagoglasja e podaljša v ed.«

»Kaj se pravi: tudi?«

»Tudi — anche, izgovarjaj ánke.«

»Kaj je: mnogo, in kaj je: malo?«

»Mnogo — mólto, malo — poco, izgovarjaj: póko.«

»Kaj je: dá , in kaj je: ne?«

»Dá — si, ne — no: pred glagolom — non. Na primer : Avéte un cappéllo? No. Non ho.«

»Kaj je moški, vem: l'uómo. Ženska je pa —? «

»La dónna. Gospod je il signore, izgovarjaj sinjóre. Če koga nagovarjamo, seveda ne rabimo člena: si, signóre; no, signóre. Če pa sledi besedi signóre ime ali naslov osebe, s katero govorimo, se signóre okrajša v signor, izgovarjaj sinjór : signór tenénte. Takšno krajšanje besed je v italijanščini zelo pogosto in ga bomo še večkrat srečali. — Gospa se pravi: signóra, gospodična pa : signorína.«

»Daj no, povej nam nekaj takih družinskih izrazov: oče, mati in podobno.«

»Oče — il pádre, mati — la mádre,brat — il fratéllo, sestra — la sórella, otrok — il fanciullo (izgovarjaj: fančullo), deček — il ragazzo (izgovarjaj: ragácco), deklica — la ragazza (izgovarjaj: ragácca).«

»Kaj pa se pravi italijanščina in slovenščina?«

»L'italiáno — italijanščina; z veliko začetnico, l'italiano, pa pomeni: Italijan. Enako tudi: lo sloveno (izgovarjaj: zlovéno) — slovenščina, lo Sloveno — Slovencec. In italiáno — po italijansko, in slovéno — po slovensko «

»Vidiš, ravno prav. Kako se reče: reče se?«

»Reče se ali se reče — si dice (izgovarjaj: si díče). Pa še nekaj glagolov: začeti — cominciare (izgovarjaj: kominčáre); reči — díre ; rečem — dico (izgovarjaj: díko); hočem —voglio (izgovarjaj: vóljo); hoče — vuole (izgovarjaj: vuòle); kaj pomeni — che vuol dire (izgovarjaj: ke vuòl díre, dobesedno: kaj hoče reči; vuòle se okrajša v vuòl!); hočemo — vogliamo (izgovarjaj: voljámo); razumeti — capire (izgovarjaj — kapíre); razumem — capisco (izgovarjaj: kapísko); razumel sem — ho capito (izgovarjaj: ó kapito).«

»Zdaj bo pa dovolj, fant. Kaj se pravi »zdaj«?«

»Zdaj — adesso (izgovarjaj: adèsso). Dovolj — abbastanza (izgovarjaj: abbastánca). Imaš prav, papa. — hai ragione (izgovarjaj: radžóne), imate prav — avete radžóne.«

»Že prav, gospoda. Zdaj pa lepo ponavljajte te besede!« konča gospod Ovca lekcijo.



Bolči se je nocoj docela vživel v vlogo profesorja . Besede, ki jih je bil snoči povedal, sta si oče in mati spisala. Oče je vzel list v pisarno, mati pa si ga je položila v kuhinji na kredenco. Ker se skuhajo dandanašnja kosila tudi brez kuharske knjige, je namesto vanjo škilila na list z italijanskimi besedami. Kosilu in večerji se to sicer ni poznalo — saj ima gospa Piškurjeva predolgo prakso, da bi ga mogla pri kuhi kaj polomiti, pač pa se je pridno postavila pri izpraševanju. Tudi gospod Piškur ni zaostajal. Bolči je bil torej zadovoljen — bolj kakor so bili sicer njegovi profesorji z njim...

»Brávo, signór Piškur, mólto bène!« je pohvalil očeta.

»Si, mólto bène. Sóno un uòmo,« se je hotel postaviti gospod Piškur.

»Bène.«

»Ma la mádre è úna dónna.« se je oglasila gospa Piškurjeva.

»E párla ánche mólto béne,« je hotel biti vljuden gospod Ovca.

»Brat je deček?«

» Il fratéllo è un ragázzo.«

»Bène. — Sestra je deklica?«

» La sorélla è una ragázza.«

»Vói avéte ragióne, signóre. Imate prav, gospod.«

»Adèsso capísco mó1to bene l'itáliano,« je zamahnil gospod Piškur. »Cóme si díce: skoraj, in italiáno?«

»Skoraj — quási. izgovarjaj: kuázi.«

»Hočem reči? da?«

»Hočem reči — voglio (izg. vòljo) díre: da — che (izg. ké).«

»Vòglio díre, signór fíglio, che capísco l'italiáno quási cóme un Italiáno.« Gospod Piškur je zašel v navdušenje.

»Bène.« se je čudil Bolči. Nato se je obrnil k materi. »Avéte vói una sorèlla?«

»Si, sigóre,« se je brž znašla gospa Piškurjeva. »Hò úna sorélla e un fratéllo.«

»Ed ío,« ni hotel zaostajati gospod Piškur, »un fratèllo e úna sorèlla. — Veš kaj, fant, zdaj pa le malo nehajmo, skoraj da je malo hudo, ker mora človek tako paziti. Sicer pa tudi slovenščine ne smemo čisto pozabiti.«

»Pozabiti — dimenticáre.« je vztrajal Bolči. »Jezik — la língua. No, dobro, pa se malo odpočijta. Bom pa jaz tole napisal na list...«

Bolči je vzel list papirja in napisal nanj naslednje:

Avère — imeti.

Imperfekt ali nedovršni pretekli čas:

avévo (imel sem dalje časa), avévi (imel si), avéva (imel je), avevámo (imeli smo), aveváte (imeli ste), aveváno (imeli so).

»Zaimkov ne pišem zraven,« je pojasnil,« saj jih že poznate. No, kaj bi se reklo: one so imele — one, ženske namreč?«

»Esse aveváno. — Oni, moški, so imeli: essi aveváno.«

»Pravilno. Mólto bène!« je pohvalil Bolči in spet pisal.

Futur ali prihodnji čas.

avrò (imel bom), avrai (imel boš), avrà (imel bo), avrémo (imeli bomo),avréte (imeli boste), avránno (imeli bodo).

»Čas, ki ga bom zdajle napisal, se v govoru navadno ne uporablja,« je prenehal Bolči. » V knjižnem jeziku — recimo, v časopisih — se pa stalno rabi, zato je prav. če se ga naučita. To je dovršno pretekli čas ali perfekt, ki pove, da se je nekaj nekoč zgodilo, ne da bi nas posledice še kaj zanimale.«

»Fant, odkdaj pa si zašel v filozofijo?«

»Filozofija .. . Kaj bom s filozofijo! Tako so nas učili, ne!« In je pisal.

Perfekt ali nesestavljeni dovršni pretekli čas.

Ébbi (imel ali imela sem), avésti (imel ali imela si), èbbe (imel ali imela je), avemmo (imeli ali imele smo), aveste (imeli ali imele ste), ebbero (imeli ali imele so). »Povej no še enkrat, kakšna je razlika med avevo in ebbi? Oboje si prevedel z ,imel sem'!« je vprašala gospa Piškurjeva. »Pr i pomožnikih bom težko še natančneje razložil. Potrpi malo. mama. da pridemo do drugih glagolov, tam ti bom pa lahko čisto natanko pokazal.— Zdajle bom pa napisal še dva naklona: konjunktiv, to je naklon negotovosti, in pa pogojnik ali kondicional. Tudi konjunktiva ni mogoče dobesedno prevesti.« Konjunktiv sedanjosti Ch'io abbia (da imam), che tu abbia (da imaš), ch' egli abbia (da ima), che noi abbiamo (da imamo), che voi abbiate (da imate), ch'essi abbiano (da imajo). »Kakor vidite, se pri tem naklonu rabi navadno veznik che, izgov. ke, ki pomeni, da naj .. . Zdaj pa še kon ­ junkti v imperfekta. « Konjunktiv imperfekta. Avess i (jaz naj b i imel), avess i ftl naj b i imel), avesse (on naj b i imel), avessimo (mi naj b i imeli), aveste (vi naj b i imeli), avessero (oni naj b i imeli). »Tudi s te m konjunktivo m b i lahk o rabil i veznik che, lahko p a tud i vezni k se, ki pomeni: če.« Kondicional ali sedanji pogojnik Avre i (jaz b i imel), avresti (ti bi imel), egl i avrebb e (on b i imel), avrem - mo (mi b i imeli), avrest e (vi b i imeli), avrebber o (oni b i imeli). Imperativ ali velelnik. Abbi! (imej!) Abbia! (naj ima!) Abbiamo! (imejmo!) Abbiate! (imejte!) Abbiano! (naj imajo!) — Ne imej — n o n avere! »Tega bo za nocoj dovolj, kaj?« vpraša Bolči. »Dovolj, dovolj.* hiti gospod Piškur i n ves nesrečen bulji v napisano spregatev. »Le korajžno, gospod Piškur! Mimo ­ grede se boste naučili!« ga potolaži gospod Ovca. In lekcije je bilo konec