Malo važni zapiski

Malo važni zapiski Fran Albrecht

Izdano:	Jutro 1926, 7/147–204
Viri:	dLib 147, 148, 149, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 203, 204
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ljubljana — Milan.

Če je življenje sen — in veliko globokih in modrih duhov trdi to — potem je potovanje sen v najbolj doslovnem pomenu te besede. Včeraj še si opravljal svoje posle, živel, suženj svojih navad, po natanko odmerjenem redu, danes ob tej uri se voziš po neznanih pokrajinah, da ti v pijani zmedenosti razbira oko vtise, ki ti vsak hip novi bijejo na duši. Kako bi to moglo biti resnica? Snoči še si preklinjal to svojo ljubljeno Ljubljano in se srdil na to večno deževje, čemernost in zaspanost, komaj pa si pomaneš oči in pogledaš okoli sebe, ti zavrisne srce v čudovito solnčno jutro, lej, skozi prosojno meglo se črtajo bajne beneške lagune, no, dalje, dalje in že stopiš onemel pod neizmernimi oboki milanskega Doma, ali pa se vzpenjaš po vrtoglavih stopnicah njegovega stolpa, ali pa stojiš v osupli zmedenosti pred Zadnjo večerjo Leonardovo ... Kako? Pogledaš na uro, menda bo čas za v uradniško menzo. Ah ne! Domisliš se, da sanjaš, kako krasen sen!

Zakaj človek je kakor drevo. Na svojem mestu požene svoje korenine, razprostre svoje veje, zeleni, rodi in usahne. Ali je mogoče, da bi to drevo nekoč vstalo, se odpravilo na pot po novo solnce, novo prst, nove sokove, odšlo in se nato spet vrnilo nazaj? Da, mogoče je, zakaj življenje je sen in v sanjah je vse mogoče.

Žalostno je samo to, da so ljudje, ki so prehodili ves svet, pa so prišli nazaj prav takšni bedaki ali pa še večji, kakršni so odšli. Malo bolj domišljavi. Poznam pa druge (ti niso od tega sveta), ki jim je vsaka njih pot pod Rožnik novo čudo, novo razodetje. V priprosti bilki ob poti doživljajo popolnost in dovršenost notredamske katedrale, o kateri pripovedujejo oni z gromkimi in dolgočasnimi besedami.

Res, kako dolgočasni so tisti popotniki, ki ti zabeležijo vsako svojo dogodivščino s fotografsko natančnostjo in z vso zunanjo realistiko. Saj niti ne slutijo, da je vse človeško doživljanje v svetu realnega videza samo prispodoba in simbol, samo medel refleks tiste večne resnice, ki živi v človeški duši, torej v svetu irealne istinitosti. Meni je malo mar, če sem s tem svojim klavrnim fizičnim telesom prevozil toliko in toliko kilometrov, nasitil svojo človeško radovednost s tolikimi pestrimi slikami iz življenja in prirode (jaz imam dovolj fantazije), — poglavitno mi je, da dam odgovor svoji vesti, ali sem kdaj vsaj za hip potopil svojo notranjo resnico v ono novo, sluteno, a ne doživljeno, jo oplodil za novo rast, obogatil jo in oplemenitil. Morda se niti ni vse vršilo tako in v takem redu, kakor pripovedujem — kdo bi se spoznal v ekspresionističnem neredu svojih vtisov in spominov, kdo bi znal opisati svoje sanje po resnici in pravici? Glavna je notranja možnost in resničnost.

Kdor tedaj veruje v zunanjo resničnost, stoji na drugem bregu in ne bo slišal teh besed, ki govore samo o nevažnih rečeh, katere so se dogodile v sanjah ...

Poslalo nas je na pot neko dobrodelno društvo. Irelevantno je na tem mestu, ali je to bilo društvo za varstvo spomenikov, za zaščito živali ali pa Društvo slovenskih književnikov. Tisto društvo je v svoji slovenski naivnosti napravilo celo neko vlogo naravnost do centralne vlade v Beograd: češ, saj se vrši tak in tak kongres, pomemben za narodno kulturo, prestiž države itd. — in visoka vlada, ki s priznano ženeroznostjo podpira vse pomembnejše kongresiste in kongresistke, od feministke do spiritistke, bi utegnila v hvalevredni razmišljenosti nakloniti kakšno paro tudi ubogi pari slovenskemu literatu. Toda kruto se je varalo društvo. Poštena kolkovana vloga ni našla milostnega odgovora. V tem pričakovanju pa je napočil rok, napočil in bi bil kmalu minil, kongres zaključen, vsi visoko leteči načrti zrušeni v prah. Pa smo se ojunačili in dejali: »Če je zamujen kongres, zakaj bi bil zamujen Pariz!« In odpravili smo se na pot: moj tovariš, moja tovarišica in jaz ...

Ko smo sedli v voz, je bila vsa Ljubljana polna godba. To ni bila godba mesečine ali muzika sfer, bila je prava materijelna godba, ki je prihajala iz Unionske dvorane izpod taktirke mojstra Talicha. Moj tovariš, ki je prihitel na vlak naravnost od koncerta, je imel čudno svetle oči.

Kako potuje slovenski literat? Nemški romanopisec Thomas Mann se je peljal zadnjič v Pariz v sleeping-caru. Tudi jugoslovenski poetje, tisti, ki jim je Bog dal poleg pevske tudi nekoliko diplomatske žile, potujejo menda tako. No, slovenski Iiterat, ta najzvestejši čuvar šeg svojega naroda, se drži tradicije. Ali bi ne bilo absurdno, če bi se slovenski pisatelj vozil v Orient-Expressu? Zato potuje nekako tako, kakor poje staročestitljiva študentovska pesem: Če študent na rajžo gre ...

Vzlic temu se nismo počutili slabo. Ko smo se posedli in nekoliko oddahnili, smo pričeli kramljati. O višjih stvareh. Ker pa so višje stvari včasih utrudljive, nam je vsem skupaj pričel legati spanec na oči. Moj tovariš se je junaško zleknil, moja tovarišica se je zleknila gracijozno, jaz pa sem občepel v kotu pri oknu in gledal v temo. Ko pa sem zaprl oči in se zastrmel vase, sem se potopil v veliko belo luč, kakršna sije samo zemljanom Devete dežele. Naenkrat me je sunilo v srce kakor z nožem. Zdrznil sem se, odprl oči, pogledal ven. Skozi noč so se s pročelja pustega poslopja režale velike in ošabne črke: »Postumia-Grotte« ... Okrenil sem se bliskoma, da bi ne gledal sramote. Zatiskal sem oči, a ni bilo več belega solnca ne Devete dežele; kakor tista siva kraška skala zunaj mi je palo na srce in ga zdrobilo. Kolesa vagona pa so pela venomer, strašno in enolično: Tujec se voziš po domači zemlji! Po domači zemlji tujec! Ali te ni sram — sram — sram ...

Trst je izumrt. Molk. Zadaj pa leži morje, pokojno diha kakor speče dete v zibelki. Z belimi perotmi plava tišina nad njim. O, dobro morje!

Ampak v meni je ena sama misel: bežimo, bežimo od tod! Preblizu je sramota.

In že se svita jutro, plaho, a zmerom razločneje se mota dan izza svojih sinjih ovojev. In glej, že plavajo proti nam lagune, sivosinje, koprenaste, kakor s pastelom nadihane na obzorje. Že se nam vozi naproti Kraljica morja ... Za hip zastane srce.

Tovariš in prijateljica prigovarjata, da bi izstopili, očedili se, ogledali si čudo Benetk. Ne, jaz ne morem: preblizu je sramota.

»Drugič« — pravim — »nazaj grede kadarkoli.«

In že se vozimo dalje.

Solnce pali severoitalsko ravnico. Plodna zemlja, lepa zemlja — »kakor naša,« bi dejal Župančič. Lepa, a vendar vsa drugačna. Tu pa tam domač ton: kosec na travniku, škrjanec iz grma ... Drugače pa: še solnce ti je tuje na nebu.

Padova, Vicenca, Verona, Brescia, orlovski gradič pod oblaki. Stoletja — zgodovina — spomini.

Riževa polja, pritlikavo drevje, vinske gorice, redkokje sadovnjak. Na vseh postajah v obraz bijoča fotografija: gospod Mussolini, poleg njega — komaj viden — kralj ... Povsod, kamorkoli pogledaš: gospod Mussolini. Kolika neokusnost! Kakšno hlastanje po popularnosti!

»Katera postaja je zdaj?« vpraša tovariš, ko se zopet pozdravimo z gospodom Mussolinijem.

»Olio sasso!« se odreže prijateljica in vsi se veselo zasmejemo. Kaj nam mar!

Mi drčimo, drčimo — kam? Kaj nam mar! Dobro italijansko vino pijemo (kakšna žeja obhaja človeka na poti, o bog!), krepčamo se z dobrotami, ki smo jih prinesli z doma, zapalimo si cigarete. In zraven se pomenkujemo: o domačih stvareh, o Cankarju, o Prešernu, o Župančiču, o Rusiji, o Franciji, — o gospodu Mussoliniju. Moj tovariš smatra Mussolinija za ženijalnega človeka; jaz pa ne morem razumeti, da bi epigon mogel biti ženij ...

Nekoliko trudni smo; napol umiti, napol umazani. Tudi naše besede, mislim, da so prežete s trudnim humorjem. Zunaj sije solnce, v zelenju se koplje dan. Sinje in čisto, bistro kakor oko nam sije ob progi Gardsko jezero; nizke hišice ob bregu, vile, letni dvorci (tu bi hotel letovati človek!) ti spolzi s srca, ko bežiš mimo. In spomniš se Bleda in Bohinja — še intimnejših, še lepših, samo nekoliko bolj liliputanskih.

Milan. Bolj iz fizične, nego iz psihične potrebe izstopimo. Treba se je odpočiti. Zato zgrabi vsak svoj kovčeg in hajdi! Pred izhodom nas zajame trop fakinov. Vsiljiv portir dreza v nas v žlobudravi nemščini. »Piši nas!« se ga otresemo in tiramo svojo prtljago po razbeljenem tlaku milanskih cest.

Po dolgem povpraševanju in tekanju sem in tja končno vstopimo v lift, ki nas popelje nekam v drugo ali tretje nadstropje.

V srcu je neprijetna zavest, da te bodo pošteno odrli. Saj je to menda ena poglavitnih lastnosti tega ljudstva tod. No, kaj bi lamentirali: dajmo se ponosno odreti, v sovražnikovi zemlji smo.

Ampak kolika slast je kopel, če si se paril in pražil šestnajst ur. V vse znojnice ti je prodrlo blato dima in saj. Kakšna slast — samo če bi ljudje tako močno ne štedili z vodo.

Ko smo osveženi, nam takoj sije solnce prijetneje in znosneje. Napotimo se pod Arco del Sempione po širokih cestah, svetli in podjetni. Zrak je prijetno mehak, ne preveč okužen z bencinom. Čim bolj prodiramo proti centrumu, tem bolj se nam nudi slika velemesta. Rdeči avtomobili drčé, vreščé, električne zvoné, množica narašča, domačini, Angleži, Američani, bogate izložbe, bari, kavarne, palače. To ni več Italija, to je Evropa. Presnažno in prečisto je to mesto — skoro nikjer ne vidiš razobešenega perila z oken —, skoro brez običajne italijanske romantike, ki dostikrat diši po umazanosti in nečistosti.

Presenetljiv je pogled na Duomo. Če ga pogledaš od daleč, se ti zazdi kakor zračen kolos, spleten iz samih čipk. Njegov beli marmor je čist in brezmadežen. Tako mora biti popotniku v Sahari, kadar se mu pribaji pred dušo fata morgana ... Tako je, če ga gledaš od daleč, izločenega iz vsega. Ko pa prideš bliže, te zbode v oči neprijetna neskladnost, neskladnost z okolico, bahaško izzivajoča s svojimi preobširnimi dimenzijami. In ko stopiš v cerkev, v to ogromno polmračno grobnico z velikanskimi gotskimi okni in nebotičnimi stebri, se zrušiš vase. Črv si, o človek, a tu še črv nisi: drobec si in prah. Ne razumem katolikov, da je mogoče zbrano častiti Boga v takih monstroznih somračnih katakombah. V naših priprostih cerkvicah po solnčnih gričih biva solnčen Bog ...

Neizmerna pa je bila iznajdljivost fantazije, ki je snovala in krasila to kamenito palačo božjo. Vsaka čipka na teh stolpih in stolpičih govori o umetniški roki stvaritelja. Kakšna harmonična pestrost in neenakost! Kolik napor stvariteljskega duha!

Tako premišljamo, ko se izprehajamo po terasnih strehah cerkve v višini osemdesetih metrov mimo stolpičev, ki se ostri in sloki kakor puščice pnó v zrak. Na klop sedemo, razgledamo se in premišljamo, ali bi jo ubrali v najvišji stolp prav do vrha. Kuriozno je: prav tik nas na strehi cerkve kavarna, pod rdečimi solnčniki se krepčajo ljudje; malo stran kiosk z razglednicami ... In nato se napotimo kvišku po ozkem serpentinastem stopnišču. Preko tristo stopnic — jaz sem jih štel ... Pred mano hrope stara drobna Iady. Tudi jaz se napravim tenkega in breztelesnega ter oprezno smuknem mimo nje. Malce se šibe kolena od prečute noči in naporne vožnje; kri udarja ob sence: končno smo na vrhu.

Ne, to ni omotica, ni vrtoglavost, ko pogledavaš navzdol, v 108 m globoki prepad. Čuden, neizrekljiv čut blaženosti je to, čut opojne oproščenosti, kakor da se ti je končno izpolnilo najglobokejše tvoje hrepenenje: da si se ločil od blatne zemlje, da se prost in svoboden kretaš visoko po zraku. Bliže solncu, sam svojo pot. Ho, vi vsi mrli zoprniki in zavistniki, plahopobožni licemerci in druga mrčes, kako se vam rogam! Kakor v sanjah: preganjan od sovražnikov se dvigneš in letiš, više, vse više, in nevidne peroti tvoje duše te nosijo. Glej, stolp se maje; in če še malo bolj pripreš oči, ti je, kakor da se ne maje, temveč da plava ... in ti sam plavaš ž njim ... Ves jasen in prozoren je azur, vsa vidna in nevidna solnca sijejo in ti plavaš v sinjino — kolika sreča!

Da, jaz vem, da so ljudje ustvarjeni, da bi letali. In ljudje bodo letali.

Iz ptičje perspektive Milan ne napravi vtisa velikega mesta. Otok hiš, ki se je zgnetel okoli svoje cerkve. Ravnica, sama ravnica, do koder ti seže oko.

Ko se previdno splazimo navzdol in pošteno oddahnemo od svoje ture, se pomešamo med množico. Prijateljico zanimajo izložbe in cene, midva s tovarišem se ozirava bežno po knjigah. V Scali pojo nocoj Stravinskega »Petruško«. No, mi smo preveč trudni ...

In tako sedimo udobno pred kavarno na prometnem križišču glavnih ulic in se lagodno udajamo kontemplaciji. Pisana drhal vseh mogočih tipov in vsakojakih narodov se kreta med domačini. Mene zanimajo predvsem domačini. Tip Italijana tukaj, se mi zdi, je nekoliko umirjenejši od vzhodnega in južnega; bolj svetski, bolj srednjeevropski. Mnogo lepih žensk je vmes. Vsak natakar ti govori skoro brezhibno francoščino.

O kako hitro onemi in utihne to šumno mesto! Komaj ti je ugasnilo solnce tam nekje za nevidnimi gorami, že pade čuden, globok mir na vso pokrajino. Ulice so grobnično neme. Po asfaltu odmeva samo naš korak v zamolklem taktu. Domislil sem se Cankarjeve potopisne novele »S poti« in njegovega Fritza, ki je kolovratil po teh ulicah in premišljal dekadenčne pesmi ... No, najbolje je nič misliti. Kako mehak in voljen je večer, najbolje je hodé sanjariti, udajati se svoji podzavestnosti ...

V ulici Sv. Andreja nas opozore nase zlate črke na pročelju lepe palače. Napis pravi, da biva tod Društvo italijanskih pisateljev. Tam na oni strani pa mora biti cerkev in v cerkvi kapelica in v kapeli delo, ki si ga ogledamo jutri in ki je najdragocenejše, kar hrani v sebi to bogato mesto. Delo je napravil vojni inženjer, mojster Leonardo, ko je pred pol tisočletjem bival tukaj v službi milanskih vojvod. In takoj vidim pred sabo v vseh neštetih reprodukcijah, ki so mi prišle kdaj pred oči, to bajeslovno sliko, ki velja za nekaj najdovršenejšega na svetu. »Kakšen bo vtis, ki ga napravi name?« se vprašujem. »Ali živi lepša v moji predstavi ali je lepša v resnici? Ali sem sploh zmožen soditi? Ali ni vse samo sugestija? Merežkovskij ...«

Ta hip zakriči prijateljica za mojim hrbtom in me potegne za rokav. Mimo mene pa zdrči z besnim zvonenjem električna železnica. Kondukter nekaj vpije ... Jaz ne razumem ničesar. Tovariš, prijateljica in jaz se spogledamo. Kako smešno, kako absurdno prepleteno je življenje!

To sem še bolj občutil naslednji dan popoldne, ko smo odhajali iz Milana in prebirali svoje vtise. Dvoje doživljajev se je zasekalo vame, dvoje vtisov, tako različnih in nepodobnih si, kakor je vse, kar doživljaš na svetu. Prvi visok, dvignjen v nadzemsko, estetsko transcendentnost, drugi tako groteskno-simbolen, a življenjsko pomemben, da ga ni moči pozabiti.

Vtisa Leonardove »Zadnje večerje« ni mogoče opisati z besedami. Ko stopiš v kapelo in se s počasnim, oklevajočim korakom bližaš pregraji, sprva osupneš: Jaz sem mislil, da je slika, to pa je nekaj živega. Takoj nato pa občutiš rahlo razočaranje: v tvoji domišljiji so živele bolj sveže, bolj bujne barve, te pa so tako zbledele, preperele, kakor da so jih pogasila stoletja. Kako pokvarjeno je že to delo ... Ne, treba je pogledati tudi z razumom: in tako stopiš na desno, na levo, v sredo, naprej, nazaj, in v napetih dramatičnih čuvstvih ti reagira srce. Linije, dramatičnost prizora, kompozicija in vse, kar si čital po knjigah, vse je res, ampak ... nihče še ni povedal prave besede. Zakaj tega vtisa ni mogoče opisati z besedami.

Nekaj najlepšega v Milanu je Ljudski vrt. V tem vrtu imajo tudi majhen zoološki oddelek. V tem oddelku je lev, ki ga je podaril milanskemu mestu Mussolini, kakor stoji pisano z velikimi črkami na ograji. Pred to ograjo se seveda vedno tre ljudi. Preprosto ljudstvo, otroci, vojaki, a tudi elegantne damice. Zlasti elegantne damice so jako nestrpne. Na vse mogoče načine prosijo in izzivajo leva, naj se jim pride galantno predstavit. Toda lev, mračen in vzvišen, se ne zmeni zanje: ležeč v svoji kletki mežika s polzatisnjenimi očmi v solnce. Ko Ie ni konca vika in prošenj, se naposled dvigne, gre počasi in leno proti ograji, ošine s prezirnim polovičnim pogledom radovedno drhal človeških kreatur, nato pa se še bolj počasi okrene, dvigne zadnjo nogo in bliskoma — šššš — brizgne močan rumen curek po obleki in obrazih. Otroci in damice zakrešče in se razlete, lev pa se počasi in dostojanstveno odpravi nazaj.

Jaz stojim ob strani in neizrekljiv smeh se dviga v meni. Da, to je suverena gesta!

Ta dva vtisa sta se mi zapičila v spomin in me ne bosta ostavila.

»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.

Milan — Pariz.

Zdaj, ko prebiram prazne liste svojega zapisnika in listam po bogato popisanih straneh svojega spomina, se čudim lastni ábotnosti. Res, kakšna abotnost! Počemu zapisnik? Jaz sem ga vzel s seboj, a nisem zabeležil vanj niti besedice. Kako pa bi tudi bilo mogoče doživljati nekaj in hkrati beležiti te svoje doživljaje? Meni je to nemogoče. In ali je potrebno, da bi slikar, ki je doživel neko pokrajino, imel s seboj še fotografski aparat?

Jaz mislim, da je najfinejši aparat človeška duša, ki vestno registrira vse, kar je tej duši pomembnega. Kar ni, pa itak lahko odpade. Meni je odpalo marsikaj, morda najpoglasvitneje. Mnogo vtisov pa mi je ostalo, in ti bodo živeli z menoj.

Kakor majhno morje se razteza v nedoglednost Lago Maggiore. Skoro celo uro drvi brzovlak ob njem. Kakor nezguban smaragden prt se razprostira zelena ploskev pred nami. Oko, že skoro ranjeno od vtisov, se odpočiva na nji, teši, uživa. In zdi se mi, da poje vlak pesem, pesem o prapočetkih sveta: In mir je bil nad vodami.

Tega miru ne moti niti drobna bela jadrnica, ki stoji tam sredi gladine kakor labod, ki je razpel peroti in hoče poleteti k solncu. Pač pa moti ta mir motorni čoln, ki brutalno drvi svojo pot in pušča kakor od ostrega noža globoko rano za seboj. Ta rana boli jezero; še mene boli v srcu.

No, tam raste kakor zelen šopek majhen otoček iz vode; na njem samoten idiličen gradič; v njem bela, čudolepa devica z velikimi, koprnečimi očmi ... O, romantika predpotopnih — predvojnih dni! ... Tam spet drug otok, nekoliko večji, s cerkvico in dvema, tremi hišami, kakor na našem Blejskem jezercu. Lep je svet: zélen je in zlat.

Nizko pod nami ob bregu se vije gladka avtomobilska cesta. Ob cesti hiše, vile, letni dvorci, za njimi vrtovi z bujno razcvelimi dragocenimi rožami. Na levi riževa polja, travniki, žito, tupatam skromen gozdiček. Drugače akacije, ves zrak je prepojen z njih duhom, jelše, nizko grmičevje. Popoldansko majniško solnce pripeka, da je groza. Tišina je v zraku, bujno zelenje travnikov in redkih gozdičev vene v letni sopari.

A že se beli — daleč na severu — sneg švicarskih gorá. Vlak sopiha počasneje. In še preden zavozimo v simplonski predor, se izpremené pokrajine in ljudje. Nebo se je zavilo v oblake, zemlja ima oster, mrk gorski značaj, ki se nas dojmi tako domače. Ljudje, ki prihajajo, niso več tako živahni in zgovorni, temveč resnobnejši, kratkih besed. Nekaj trdnega in oglatega je v njih kretnjah.

V Švici dežuje. V dežju in naraščajočem mraku je ta resna zemlja še resnobnejša. Zemlja jezer in gorá, zemlja reda in mraku. Ta disciplinirana zemlja, ki druži v sebi tri narode v neki strogi harmoniji in svobodi, je po svojem prirodnem izrazu tako elementarna in divje-razbrzdana, kakor je po svojem ljudskem obeležju umirjena, ukročena, skoro dolgočasno enolična. Srce Evrope je ta zemlja. Sem na to plast so se zgnetli vsi besni krči, vse divje strasti porajajočega se kontinenta. Zdi se, da v osrčju teh ostrih gorskih robov, teh razritih grebenov in strmih pobočij še drhti neohlajena strast tisočletij, še ječi uklenjen, okamenel element gorečega osrčja planeta. In ali ni ta ukročenost človeka, ki je zasedel to zemljo, samo strah pred izbruhom one velike, iz osrčja sveta prihajajoče strasti? Res, zdaj mi je tudi razumljiveje, da ima baš v tem kotu Evrope ena najstrožjih verskih sekt — kalvinizem — svoj izvor in svoje najbolj vnete pristaše. Jasno mi je tudi, da ves napor človeške kreature na zemlji po redu in miru izvira predvsem samo iz strahu te kreature pred samo seboj.

Neprestano bijejo deževne kaplje na okno in nam zastirajo pogled v okolico. Kakor ena sama siva pajčevina se je spletlo od neba do tal. O Švica, ti lepa in mračna in zagonetna zemlja, drugače sem se te bil predstavljal nekoč! Upam, da se mi nazaj gredé pokažeš z druge strani. No, dobro je, da je pričela padati noč ...

Včasi pogledam skozi okno: Sion-Sitten. Ob progi se vije reka.

»To bo Rona,« pravi tovariš.

»Kako čudno,« si pravim sam. Še lokomotiva je izpremenila svoj značaj. Po Italiji je dirjala in divjala s pristnim italijanskim temperamentom, tu pa vozi z neko umirjeno brzino, res, umirjeno brzino. Vse je umirjeno tukaj. Ampak jaz bi hotel spati.

Skušam, pa ne morem. To je ta prokleta iznajdba devetnajstega stoletja, si pravim. To so živci. Kdo je izumel živce?

Mislim, da se mi sanja. Tisoče in tisoče luči se utrinja pod menoj. Kaj je to? So to zvezde? Je to nebo? Ali se vozimo z glavo navzdol?

»Bedak,« si pravim. To je Lausanne — to je Genevsko jezero.

Zbogom, jezero, ne vidim te!

In spet utonemo v noč, v polzavest, v polsen.

Pozno ponoči nas vzdramijo: Vallorbes. Človek ima zmerom slabo vest: sam ne veš, kdaj se pregrešiš zoper kakšno zapoved. V polsnu, v naglici zgrabim škatlo neretvanca, ki sem ga bil vzel s seboj in ga porinem pod svršnik.

»Imate zlata, tobaka?« vpraša francoski carinik.

»Nimamo.«

Carinik vstopi v kupé in ne da bi pomišljal, pokaže s prstom naravnost na mojo škatlo pod svršnikom.

»Ho, dečko, ti imaš bistro oko!« pomislim. No, le vzemi ga, saj ti ga privoščim, prijatelj.

Izročim mu škatlo z opravičilom, on jo odpre, potežka, poduha in posvaljka s prstom, kakor bi obtipaval kvaliteto, a išče menda zlata, ter mi jo nato vrne z najljubeznivejšim smehljajem. No, dobro je tako. Lahko noč!

»Kako je zunaj?« vprašuje prijateljica, ki leži na klopi.

Jaz, tudi sam radoveden, kakšna je francoska pokrajina, pogledam naglo ven in pravim:

»Kakor pri nas, kadar je noč. Vse je temno.«

Prijateljica nekaj zagodrnja in se prevrže na drugo stran. Vlak pa drdrá, drdrá, drdrá ...

Zapri oči in zaspi! Da bi sanjal, so misli pretrudne. Panta rhei ... vse beži! Kam? V solnce in luč, v novo, višjo zavest, v božansko nesmrtnost, ali pa v temo in noč, v večni, prazni, gluhi nič? Tako se voziš, popotnik, z nemirom v duši, z večno, pekočo žejo po spoznanju, po razširitvi samega sebe, po nesmrtnosti ... Kako te je groza noči, gluhote in praznote, kako te je strah konca vožnje! Ne, saj ni konca, ako te pali žeja, da bi živel večno, vekomaj in neprekinjeno, s tem svojim telesnim in duševnim življenjem! Ampak v srcu je strašen, neizrečljiv razkol. Je konec! ti zatrjujejo možgani. Glej, kako ti vse polzi, neotipljivo je, nerešljivo ... Vse beži v noč — kakor ta-le siva reka ob progi ...

Odprem oči in pogledam — res, skozi jutranji somrak se beli spodaj reka. »To je Seina,« si pravim.

»Kje smo zdaj?« vprašuje prijateljica v polsnu.

»Mislim, da bomo kmalu v Novem mestu,« ji odvrnem, samo da nekaj odgovorim. A resnično se mi zdi, kakor da se vozimo mimo Stične in Sent Vida.

Dijon — se nam razodene s postaje. Tovariš se dvigne, da mi napravi prostor. Zleknem se na klop, roteč se in zaklinjajoč, da bi spal. V taktu koles mi udarja glava ob črno usnje.

Ko odprem oči, je že svetel dan. Mukoma si bori solnce pot skozi oblake. Pogledam skozi okno, v daljavi se že črtajo konture giganta: kakor v zraku, stoji, s široko razkoračenimi nogami, z ozkim tenkim telesom, gigant brez glave.

»Evo ti — Babilonski turen!« vzkliknem tovarišu.

In že je zavozil vlak na peron. Gare de Lyon! V naglici me spomni od daleč na dunajskega Südbahnhofa. Sajasti in zamazani, a čili in vedri zgrabimo svoje kovčege in se pomešamo med množico. Od daleč nas pozdravljata dva rojaka: slikar P. in prijatelj M. iz Geneve. Slikar P. je bolj majhne postave; zato je stal na tehtnici.

Pariz.

Z radovednim in hkrati skeptičnim smehljajem na ustih, kakršen je pač človek dvajsetega stoletja po svoji naturi, razbiram prve vtise. Po glavi mi šume besede, ki sem jih čital doma in ki so premlete že do absurdnosti, besede, ki jih je izrekel genijalni Franc I.: »Paris n'est pas une ville, c'est un monde.«

Prvi dojem tam zunaj je bilo nekaj umazanega. Tako je, kakor na periferiji vseh velikih mest, koder se odteka blato človeškega mravljišča in se polagoma odceja v neoskrunjeno solnčno zelenje travnikov in polj. Razbiti kosi starega, zarjavelega železa, kupi gramoza, razbite barake, stare škartirane tračnice, tam šop zasrnelega zelenja, ki sili izpod peska, in nato spet blato, blato ... Na človeško glorijo pomisliš in na klavrni finale njen.

Pred kolodvorom vlada vzoren red; v discipliniranem polkrogu se vrste avtomobili. Ko sedemo s svojo prtljago v takso, nas takoj zajame morje ulic in hiš. Kamenje, zid, opeka, hm. Z neba pa sije solnce, sveže majniško solnce. Pozdravljen, Pariz! Kakor v polsnu, s priprtimi očmi se ogledujem krog sebe in pozdravljam mesto. Jedva da ga vidimo: hiše, palače, cerkve, most, vrt, gladka asfaltna cesta, na nji ljudje — jaz ne vidim ničesar.

To je opojen trenutek, ko stopiš prvič v tuje mesto. Nenadoma, v hipu, kakor kaktusov cvet, se ti odpre srce na široko in hoče sprejeti vase vso to neznano lepoto sveta, vso množico življenja in njegovih utripov, vso brezmejnost vtisov. Kakor da si se znova rodil, ti je; v krvi poje in vriska.

Pred Odéonom izstopimo. Zanima me cena.

»Šest frankov,« pravi šofer.

»Bagatela!« si pravim. V Ljubljani bi plačal za tako vožnjo šestdeset dinarjev.

Prtljago oddamo pri prijatelju M.; hotel je zaseden. Ajdimo iskat stanovanje! Slikar P. nas vodi.

To je torej Latinski okraj. Drugače sem si ga bil predstavljal: bolj romantičnega, bohemsko - siromašnega. Tu pa, evo ti, ta krasni asfaltirani trg, stare začrnele palače, bogati znanstveni instituti, univerzitetna poslopja. No, ko zaidemo v stranske, manj čiste uličice, z granitom tlakovane, vidim, da ne manjka tudi romantike; najbrže tudi siromaštva ne.

Stanovanja, kolikor jih je na razpolago, nam ne konvenirajo. Naš vodnik predlaga, da se naselimo na Montparnassu; tam so tudi ugodnejše zveze s podzemeljsko železnico. Na pot!

In tako brodimo po cestah in ulicah, gori, doli, na levo, na desno, z lagodnimi koraki, z radovednimi očmi. Majniško solnce nam sije, sveži jutranji veter nam umiva lica. Nič nismo trudni, nič zaspani. Tako mi je, kakor da sem po dobro prespani noči pravkar vstal iz kraljevske pernice in se pošteno okopal, pa vendar niti eno uro nisem resnično spal.

»To je Luksemburški vrt,« pravi slikar, ko smo obšli par ulic.

Oha! si pravim in se ozrem naokoli. Tu je nekoč stanoval Župančič, visoko gori kje v kaki študentovski izbici, ko je gledal na ta park, kjer

... kot solza tiha
v prostorih neizmernih!
Kot da preteklost diha
vzbujena v urah večernih
tam.

No, zdaj pa je beli dan in park je odprt in vsa preteklost je mrtva. Komaj da ti kipi, razpostavljeni ob stezah, go- vore o nečem davnem in prošlem, a ti jih ne razumeš, govorica njih kamenitih ust ti je tuja. Samo sedanjost je živa zdaj, samo ta-le hip, ki ga je treba ukleniti vase in pomesti s seboj v svojo večnost.

Lep razsežen vrt, nekoliko preveč zanemarjen. Sredi parka, na odprti cesti, igra mladina tenis. Revna zgrbljena ženica trga nekaj v travi, morda prikuho za kosilo. Svetlolasa deklica z otroškim vozičkom mežika v solnce. Majhen bel cucek je dvignil ob kostanjevo deblo svojo zadnjo nogo. Umirjen pisarniški gospod s cilindrom in očali mu stoji verno na straži. Idila.

Na montparnaškem bulvarju vlada živahnejše vrvenje. Tramvaji, avtobusi, tovorni vozovi, procesija avtomobilov. Rizki žvižgi in piski švigajo po zraku kakor rakete. Tlak je bolj vroč nego v zamišljenem Latinskem okraju. Med množico pasantov razbira radoznalo oko zastopnike vseh mogočih narodov in plemen. Mnogo je črncev in črnk, številno je zastopano rumeno pleme. Mnogo je med pasanti ljudi, ki hodijo zamišljenih, vase obrnjenih oči, katerim se pozna intenzivneje notranje življenje. Nehote vidiš takoj, kje si: v deželi umetnikov.

No, treba bo nekje zajtrkovati. Slikar nas povede v kavarno Rotondo. To je elegantna velika bulvarna kavarna, poglavitno shajališče vsega umetniškega Montparnassa. Ko stopiš vanjo, se ti zazdi, da si zašel v galerijo slik. Stene so od vrha do tal natrpane s podobami in slikami vseh mogočih struj in smeri, od impresionizma do kubizma in surrealizma, ki se vrsté druga ob drugi v lepem složnem bratstvu. Njih duševni očetje so stalni gostje te kavarne; slike so na prodaj.

Zdaj, ob pol enajstih dopoldne, je kavarna bolj slabo zasedena. Tem bolje pa je zasedena — kakor sem imel priliko opazovati redno vsak večer — ponoči okrog polnoči. Tedaj vre in kipi v nji kakor v panju. Kakšna pestrost obrazov, značajev in tipov! To ni samo Evropa, to je ves svet, vsi deli sveta! To je babilonsko vrenje! Tam ti nekdo poltiho igra na kitaro in prepeva, drugi vneto pisari svojo novelo, tretji riše svojega soseda, četrti šepeče svoji Dulcineji dvoumne nežnosti na uho. Japonci in Rusi — zlasti mnogo je Rusov — debatirajo o zadnjih dognanjih zapadno - evropske umetnosti. Najekstremnejši dialogi, najabsurdnejše modrosti. Starikav zamorec, grd kot hudič, z elegantnim žirardijem in v snežnobeli platneni obleki, vodi filigransko Parižanko po stopnicah v prvo nadstropje ... S kakšno perverzno naslado se privija ona nanj. O, urbem ...

Slikar nam razlaga:

»Moderni umetnik je zapustil romantični tradicionalni Montmartre in hoče živeti bliže centrumu, bliže glavnemu utripu kulture in civilizacije. Zato se je preselil na Montparnass. Kralj tega okraja je danes Japonec Foujita, slikar velikih kvalitet, dasi meni osebno ni po godu. Nadalje živi tu kipar Bourdelle, čigar dela boste videli v luksemburških dvoranah. Tu žive Vlaminok, Manolo, Chagall, Zadkine, Modigliani, Pascin, tu živi André Derain ... Poet Apollinaire je opeval montparnaške bare in kavarne.

Ta-le kavarna je bila pred par leti neznatna predmestna butika z eno samo skromno sobico. Danes pa obsega — kakor vidite — dve veliki dvorani s točilnico, v prvem nadstropju eleganten daneing-room. To kavarno so zgradili umetniki. In njen lastnik je ženerozen možak. Za tiste pivce, ki si postrežejo v točilnici in se jim na nosu pozna, da so umetniki in nimajo par, je naročil natakarjem, naj ne gledajo na to, kaj so popili in pojedli. Skratka: prekrasen dečko!«

Natakar nas postreže z izborno kavo in še izbornejšim pecivom. Pariški croissanto so specialiteta; znameniti dunajski Milchbrot je proti njim kakor žganec in torta. Na vsakem krožniku imaš zapisano ceno, koliko moraš plačati.

V časopisih — v tujih zemljah čitam vedno samo oficijelne vladne liste; že iz kurtoazije — beremo, da se kongres, ki sva se ga nameravala udeležiti z ljubljanskim tovarišem, ravno danes zaključi. No, hvala bogu, se mi je odvalilo z duše! Jaz od srca mrzim vse kongrese tega sveta, razen penatskih, ti pa so neoficijelni in neobvezni.

Kongres ni rodil zaželjenih uspehov, pravi časopis. Kateri pa jih je? pravim jaz. Vršil se je povsem nefrancosko. (Aha!) Preveč se je govorilo, piše list Počemu pa je bil kongres? bi skromno pripomnil jaz. Kongresi so vendar za to, da se ljudje zbero in govore, govore, govore ... To je kakor v politiki: malo je poklicanih, veliko je izvoljenih.

Naposled pa je vsekakor imenitna sreča, ta smola, ki sva jo imela s tovarišem, da sva zamudila tisto reč. Hvala ti, vlada beograjska! Modra si in dalekovidna. Kaj bi počel, kam bi se skril med brbljači? Kdor veliko govori, ni dosti prida; boljši je tisti, ki več misli.

Ampak zunaj vre, hrumi, vriska in poje življenje. Proč z besedami, tiskanimi in govorjenimi! Proč iz te steklene palače resničnih namišljenih genijev! Jaz se zapišem geniju življenja: geniju borbe, geniju luči in svetlobe.

Ko pa se s počasnim korakom zopet izprehajamo zunaj po teh ulicah in cestah mimo trgovin in kavarn, mimo barov in bazarjev, se, sam ne vem, kako, nenadoma domislim — Strindberga. Srečal sem ga ta hip. Zdajle je zavil v ono stransko ulico na levi. Zdirjal je mimo mene z viharnim dolgim korakom, vihro in razkol v duši, blaznost v možganih. »Kam, popotnik?« zakličem za njim. — »Ne vem; naprej, naprej!« mi odgovarja zamolklo, iz velike daljave. »Selim se iz hotela v hotel ... Preganjajo me, zato bežim.« — »Pred kom?« pravim jaz spet. — »Pred njim, pred — Njim!« mi zakriči on prav na uho. In jaz čutim v srcu, da se bo srečal z Njim, da, doli v Luksemburškem vrtu se bo srečal z Njim ...

Kako to udarja v sencih, kako besni kri v žilah, v nohtih jo čutim. »To je samo sprememba zraka,« si pravim, a vem, da ni res. Ne, v teh tihotnih uličicah ne, ampak pet, šest kilometrov odtod, tam v žarišču vsega, tam vihra divji, blazni, razvratni ples, ki se mu pravi življenje. Od daleč čujem njegov glušeči zvok, čutim jekleni ritem njegov. V mojem srcu je kaos njegov.

»Za nič na svetu bi ne hotel živeti v tem mestu,« pravi tovariš. »Rajši v Sahari ali v Sibiriji.«

Tudi mene je bila za hip oplazila ta misel.

Ne, mu ugovarjam. To je mesto. Tu živi hudič poleg svetnika, zločinec poleg poštenjaka. Modrost in topost stanujeta pod isto streho. To je samo življenje.

Na poti srečamo jugoslovenskega znanca poeta Poljanskega. On je pariški zastopnik beograjske literarne firme Zenit. Firma izvaža barbarogenije. No, naš barbarogenij ni po svoji zunanjosti prav nič barbar, marveč čisto civiliziran in skoro simpatičen dečko: čisto imeniten fant. Pozdravimo se in razidemo; kje se eventuelno snidemo, vemo itak.

Naposled imamo stanovanje. Slikar nas popelje kar v hotel, kjer stanuje sam.

Avenue du Maine je snažna, lepa ulica, najsi se ji pozna nekoliko predmesten značaj; to dobro lastnost ima, da na nji ni tistega grozanskega hruma in ropota, ki zlasti prve dni trga človeku živce. Tudi hotel je snažen, skromen in miren. Njegov lastnik je Rus, menda nekje s Krima. Zato je tudi njegov hotel pristno vseslovanski umetniški azil.

Odkazali so mi sobo precej visoko gori, ker je hotel močno zaseden. No, nič zato: jaz imam rad višino. Sobica je prijetna in domača, še zdaj se mi včasi toži po nji. Nekričeče moderne tapete, udobna francoska postelja, celo balkonček imam vrh platan ob cesti. Škoda, da bom tako malo doma.

Takoj se informiram zaradi vode. Mrzla in topla voda je vedno na razpolago.

In vse to za 17 frankov!

Spet sem bil deležen ene tistih najizbranejših naslad, ki jih nudi življenje človeškemu telesu. Zadnje ljubljansko blato je odpadlo z mene. Izluščil sem se, prerodil se v novega človeka. In ko stopimo na ulico, prebujeni in pomlajeni, čutim, da nisem več Ljubljančan, temveč da sem z mladih nog sin tega mesta; nič se ne čutiš tujca v gneči tujcev, vse ti je domače in znano od rojstva; samo spomin si je treba osvežiti. Zakaj to mesto kakor da ni metropola nekega specialnega naroda, marveč ogromno zbirališče vseh tistih, ki nosijo v sebi neko svetsko čuvstvo, mednarodno mesto v najčistejšem pomenu besede. Rendez-vous duhov vsega sveta. Evropa, pomešana z elementi vseh kontinentov naše zvezde. Kakor antični Rim pred razpadom.

Pogledam svojega Ijubljanskega tovariša: postrani ima klobuk, razbleščane oči, do ušes je zardel. Prijateljica pravi: »Saj ne morem verjeti, da sem res tukaj.« — In tako se napotijo za novimi avanturami in novimi odkritji.

Prvo odkritje je podzemeljska železnica metro. Ko stopiš prvič s solnčnega dne v zatehlo, polmračno katakombo, obokano z belimi ploščicami, ti hoče postati slabo: nato se privadiš. Za 45 centimov lahko prevoziš ves Pariz pod zemljo, ako ne izstopiš prej. Vsakih pet minut vozijo železnice, vsaka v svojo smer. Vstopiti moraš naglo, drugače se lahko občutno poškoduješ. Vrata kupeja se zapirajo avtomatično. V dobro razsvetljenih vozovih vlada najlepša snaga; kaditi je prepovedano; grozen pa je prepih tu notri. Občinstvo, ki se vozi, je silno pestro. Največ je preprostega ljudstva; uradniki, delavci, študentje, tipkarice, moditske. Mnogo se čita v metro. Zvečer, opoldne in zjutraj je seveda naval na železnico velikanski.

Vsa napeljava te železnice s prestopanji in correspondencami se ti zdi na prvi pogled strašno komplicirana; čez dva dni pa se že voziš povsem samostojno. Na tisoče in tisoče oseb se prevozi vsak dan z metro. Kakšna blagodat za mesto, kolika olajšava cestnega prometa, ki je po obljudenejših ulicah že itak nekaj absurdnega!

Vse mesto je prepreženo in razrito s podzemskimi rovi. Čudno mešani občutki se te polaščajo, ko ti pravi tovariš: »Zdajle se vozimo pet metrov pod Seino.« Zrak je težak in bolan.

»Hudič je izumil tehniko,« pravi tovariš.

Na bulvarju St. Michel izstopimo. Da ne prekinemo na mah s tradicijo, se napotimo obedovat v srbsko restavracijo. Obedujemo pristno po jugoslovensko; jagnjetino. Ampak treba je pošteno dolgo čakati, da prideš na vrsto in dobiš mesto. Restavracija je namreč nekakšna študentovska menza. Postrežba se vrši v silni naglici, kakor v vseh podobnih lokalih; da tudi ni tako snažno, kakor bi moralo biti, je lahko umljivo. Zato pa stane obed s prikuhami, pijačo in desertom — bagatelo.

Po kosilu se sestanemo s kolonijo. Café de la oare — kjer se shajajo Slovenci — leži na bulvarju St. Mihaela. Kavarna drugega reda, v kolikor se dado primerjati nemške in francoske kavarne, bi jo primerjal nekdanji študentovski Wien na Dunaju; le da je ta za spoznanje večja.

Slovenska kolonija v Parizu narašča od dne do dne. Neprestano prihajajo tudi rojaki, ki se ustavljajo tu za par dni po opravkih. In prav je tako. Stoletja smo zrli Slovenci na Dunaj kot na edini pojem velikega svetskega mesta. Ampak Dunaj je nemško in edino Pariz je resnično svetsko mesto, in Dunaj je proti Parizu vas, nemško gnezdo!

V kavarni nas čaka že moj genevski prijatelj in njegova žena, gospa Nadja. Komponist Škerjanc je tam in poet Pretnar, ki se je kar udomačil v Parizu; filozofa P. in G., inženir K. Včasih zaide sem tudi plesalec Viček in plesalka gospodična Lidija. Vsi sami imenitni dečki!

Na trotoarju pred kavarno sedimo in motrimo promet, ki hrumi tod mimo v živem vročem tempu, lijoč se v osrčje mesta, v Chatelet, v Cité.

V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.

Neslišno polzé po asfaltu avtomobili, avtotaksiji in elegantni privatni vozovi. Pred nami tonejo množice v zemljo, v metro. Bučé zdirja mimo kolosalen avtobus; ho, če bi te dobil pod svoje šape tak-le hrust! Kupček blata, drugega nič. Lej, tam-Ie stopica počasi čez cesto rjav dakel; orjaški gospod ga spremlja; drobna ženica se jima je priključila zadaj in se plaho ozira na obe strani. Gneča avtomobilov pred njimi je zavozila počasneje. Šofer, ki bi jih povozil, bi v Parizu ne šofiral nikoli več.

»Da, to je mesto,« si pravim zopet in zopet. V največji gneči največji red. Na Miklošičevi cesti v Ljubljani pa so trije pasantje; enega izmed teh bo kolesar gotovo povozil.

Pri moki se razpleta med nami sila duhovit pogovor; debata za prebavo. Naše dame načno globoki problem — o ženskih nogah. Ali imajo Parižanke zares lepe noge?

Slovenski Parižani vneto prikimujejo ... Gospa Nadja in moja prijateljica oponirata: Pokažite mi eno samo lepo nogo, jaz je nisem videla še! — In tako se pogledi nas vseh zapičijo na cesto, v noge mimo idočih žensk.

Ampak vprašanje je jalovo in »problem« je nerešljiv. Kdo ve, ali so to, v kar zijamo mi, noge pristnih Parižank ali samo takih, kot sta naši dami. In lepe ženske noge so tudi v tej deželi in v tem mestu — posebno še v tem mestu! — dragocenost, ki ima legijo vnetih malikovalcev; ti plačujejo zanje z zlatom in jih rajši skrivajo vulgarnim pogledom pocestnih in kavarniških zijal v avtomobilih.

Odredili smo, da si prvi dan prizanesemo z galerijami in muzeji. Tako se napotimo z brezskrbnimi koraki po bulvarju St. Michel mimo monumentalne justične palače in drugih zgradb, začrnelih od stoletij, čez most na drugo stran Seine. Čudovit, nepozaben je pogled s tega mostu na reko in na vrsto drugih mostov, ki se lokoma pno preko nje. V sivi površini vode se utrinjajo mavrični refleksi popoldanskega solnca in se prelivajo kakor zarja na umazanih zelenkastih valovih. Ta pogled me je pretresel do dna. Na obeh straneh reke prodajalci s starimi knjigami, bukinisti, v ozadju mesto, nad katerim v ostrih konturah črné proti nebu stolpi notredamske katedrale.

Kako ti zastaja korak, ves zamišljen; to kamenje, te hladne aristokratske palače, zidane za večnost, te katedrale — koliko vetrov je šlo preko njih, koliko viher; izprana kri, posušene solze; znemeli smeh in jok; borbe za obstanek in napredek. Kakšen skok od smrdljive človeške luknje, zlepljene iz blata, do tega razkošnega louvreskega gradu: tisočletja govore.

Gruča Amerikancev, ki stoji poleg mene, zre s pomilovalnim neumljivim nasmehom na te nizke pritlikave hišice in stavbice, primerjajoč jih v duhu s svojimi monstroznimi nebotičniki, zidanimi iz betona in železa. Zgodovine ne čujejo, morda ne vidijo niti arhitektonskih lepot. Oni, narod od danes ne razumejo Evrope, katere kultura in civilizacija je rastla počasi, organski, v tisočletjih, in katero še danes ovira zgodovina v njenem hitrejšem razvoju, kakor tudi Evropa ne razume Amerike, ako gleda v nji samo zemljo Shylokov ...

Louvre, to monumentalno, v geometričnih četverokotnikih zidano zgradbo si ogledamo od zunaj. Čudovit, porazen pa je pogled izpred Louvra proti Place de la Concorde. Kakor nepretrgana napeta nit se črta linija v nedogled. Tu, mislim, se najbolje očituje talent francoske rase, talent, ki je v prvi vrsti formalističen in arhitektonsko plastičen.

Mene je zunanjost Pariza zamamila s svojimi trgi. Takih trgov, zaključenih, ubrano skladnih in monumentalnih, najbrže ne najdeš zlepa na svetu. In vsak teh trgov ima svoj poseben značaj, svoje karakteristično svojsko obeležje. Trg pred notredamsko katedralo je poln ubrane tišine, aristokratske noblese; pretekla stoletja se zlivajo tod z najneposrednejšo sodobnostjo v nekaljeni harmoniji. Ves zatopljen v preteklost pa je trg — lej, ime mi je odpalo — no, trg, kjer se nahaja muzej Viktorja Hugoja: palače, ki ga obkrožajo v pravilnem kvadratu, s prizidki in prostranimi arkadami, so vse zidane v istem slogu, vse pleskane z enako barvo. Tako spominja od daleč na Markov trg v Benetkah; ampak meni se ta prostor, z okusnim nasadom v sredi, zdi neprimerno lepši, umetniško bolj dovršen in bolj zgovorna priča duha preteklih stoletij, nego igračkasto plesišče pred Markovo cerkvijo ... Vem, da bo marsikdo oporekal: toda jaz ne hodim po svetu, da bi gledal z očmi kakega profesorja, temveč samo s svojimi lastnimi.

Edino, čemur se poklonimo takoj prvi dan, so mani Napoleonovi. V kapeli invalidov je shranjen njegov prah. Na trgu pred kapelo je polno trofej iz preteklih, a tudi iz polpreteklih dni: topovi, mitraljeze, tudi nemške »Debele Berte« so vmes. Tudi prva kapela je natrpana s trofejami in insignijami Napoleonovih vojn: preluknjane zastave, zbledele in razcefrane, s sledovi strjene krvi, polomljeno, staro orožje ... Mrtva, davna slava, mrtva, davna romantika. — Kakor na dnu ogromne marmornate žare počiva grob Napoleonov. Suh, sto let star venec leži na njem. Okrog njega v krogu stoje žalujoči geniji. Morda je vse to preveč pompozno, preveč izzivajoče, toda na gledalca, ki mu ni za kritično razsojanje, marveč samo za opazovanje, napravi ta grob silen, neizbrisen dojem. Da, v debeli, orjaški kamen je treba vsekati grob možu, ki je bil sam kakor kremen, trd in neizprosen in odločen, poosebljenje kremenitih energij, mož, v katerem sta se vsaj za par trenutkov večnosti zlivali človeška moč in volja v mistično osebnost nadčloveka!

Nad Parizom se polagoma razpreda večer. To so najlepše ure v tem mestu: ko prehaja jutro v dan in dan v večer. Vsak šum se zdi zamolklejši, bolj oddaljen, nekako pridržan in plah. Obrisi mesta zadobe v somraku manj fantastične, manj brutalne oblike, nego podnevi ali ponoči, nekako svoje življenje zažive, življenje, polno nežnosti in svojevrstne resničnosti. Duše, ki se znajo pomenkovati s stvarmi, živimi in neživimi, razumejo to.

Listi platane ob cesti obstoje nepremično. Trava v nasadu se je narahlo sklonila, polna pričakovanja. Tudi jaz obstanem za hip, tam, kjer se je nedavno razprostirala ogromna svetovna razstava umetne obrti in molí zdaj iz zemlje samó še par kolov, obstanem pričakujoč. Lej, zadnji refleksi ugaslega solnca zbledevajo na mlečnem nebu; na strehah hiš ugaša ogenj, samo šipe oken so še oškropljene s krvjo. Kmalu, kmalu vzide prva zvezda.

Samo par trenutkov traja to, nato pa spet zabuči, zahrumi mesto. Kakor da je odprl neznan kolos vsa svoje žrela in pričel bljuvati človeška bitja. Od vsepovsod hite ljudje, ulice se polnijo v gneče, mi tonemo, utonemo vanje in plavamo, kakor nas žene val. Rezki žvižgi pretresajo ozračje in ti trgajo ušesno membrano. Luči na reklamah se jarko razžaré in ti slepé oči. Zrak je poln neznane sle, ki jo čutiš gomazeti v koncu prstov, nasičen je z neopredeljivimi vonji majniškega večera in ljudi, ki se gnetó tesno ob tebi. Kretnje žensk so prostejše in voljnejše, v njih očeh gori nepritajeno in vabi mameče ... Pred nami stopica možak, majčken, par pednjev visok, ves eleganten in gizdav, v okusnem sakoju in s štulo na glavi. Odzad bi mislil, da je sedem leten deček. Ko pa mu pogledaš v obraz, zastrmiš: ta deček ima vsaj že štirideset let. Pomoli ti svojo vizitko — reklamo nekega krojaškega umetnika, ki izdeluje temu pigmejčku obleke. Dečko sam je doma nekje iz Španije, iz Pirenej.

Ali ste že vozili kdaj v prvih večernih urah po Rue des Italiens in Rue de Rivoli? Ne? Zagotavljam vam, da je to nekaj čudovitega, bajnega. Avto se premika sila počasj, toliko, da se premika. Zakaj, vsa prostrana in široka cesta je natlačena ž njimi tako na gosto, da, če bi padla igla z neba, mislim, ne bi našla poti do tal. S svobodnim, širokim pogledom se razgleduješ preko morja, ki se valoveč premika v rahlem ritmu. Vsa cesta se vtaplja v lučih. Z visokih zidov te zbadajo v oči kričeče razsvetljave, klaftrsko dolge črke amerikanske reklame. V umetniški pestrosti žare izložbe trgovin, stekleni magazini so razsvetljeni kakor od skritih solnc. Zadaj tam pa sije, poln barvnih efektov, Eifflov stolp. Množice na širokih trotoarjih so kakor črni hrošči. Kavarne in bari se polnijo, gruče prvih posetnikov se vsipljejo v ogromno operno poslopje. Ti pa sediš udobno v svojem varnem kotičku, mežikaš v luč in se smehljaš tem znano-neznanim obrazom krog sebe in se pelješ — kam? Kaj te briga! V polsnu čutiš, da si v tem mogočnem utripanju sam utrip, po svoji volji, gospod in suveren. Zate ni ure, ni prostora zate. Pravijo, da je ta-le ulica med najelegantnejšimi cestami sveta — bodisi! Z zlobno veselostjo v srcu čutiš samo, da nisi v Ljubljani v Tivoliju; ergo se ti ni treba sramovati, čeprav ti je suknja morda zamazana ali zakrpana.

Pri večerji se nam pridruži neki ruski emigrant s svojo soprogo, znanec gospe Nadje. Živel je nekaj časa tudi v Ljubljani, nato se je naselil v Parizu in vstopil v neko privatno službo. Pred prevratom je bil visok uradnik v prosvetem ministrstvu in se je poleg tega udejstvoval tudi kot literarni kritik peterburškega »Novega vremena«. Ker me zanima usoda ruskih pisateljev, živečih v Parizu, se mu na poti od večerje priključim. Zlasti me zanima, kako živita Merežkovskij in Šmeljov, avtor strašnega romana »Solnce mrtvih«. Ne godi se jima dobro. Zlasti Šmeljnov živi silno bedno življenje. Oba razjeda obupno domotožje. Res, kakor vedno: grozno mora biti, ako se čuti človek izkoreninjenega iz svojih tal ...

Zdaj, ko smo si ogledali s površnimi pogledi Pariz od zunaj, je treba, da pričnemo prodirati tudi v njegovo notranjost, v njegovo bistvo. Odločili smo, da odložimo moderni, sodobni Pariz za prihodnje dni in da posetimo najprej srednjeveški Pariz.

Les oubliettes rouges — kar bi se reklo po slovensko Rdeče greznice, kali leže v Latinskem okraju in razodevajo že s svojim imenom, da je to bila ječa nekoč. Res, pristna podzemeljska ječa z vsemi mogočnimi srednjeveškimi torturami. No, danes je tam nekak kabaret, ki tvori ne samo zaradi svojega zgodovinskega ozadja privlačno, pikantno točko razvajenemu okusu. Kabaret je iztaknil moj ženevski prijatelj.

Po ulici Sv. Mihaela, tam, kjer se je pred petnajstimi leti prijatelj Novačan boril s hudičem, kakor je lepo popisal v »Ljubljanskem Zvonu«, in po neštetih drugih ulicah in uličicah na levo in desno dospemo končno na neko staro dvorišče. Z dvorišča drže ozke kamenite stopnice navzdol več metrov globoko. Dami, ki gresta spredaj, nenadoma zakričita in odskočita. Deska, na katero sta stopili, se je udrla pod njima. A to je samo šala. Ječa je podobna ozki kleti; z neometanih sten diši po vlagi. Ob steni je par grobo rezanih miz in klopi, na mizah brle sveče, ki slabotno razsvetljujejo prostor. Gori spredaj je improviziran majhen oder, na njem nastopajo pevci in pevke, kostumirani po srednjeveško.

Ko vstopimo mi, se je spored že pričel. Mukoma razbira uho besede, sesa vase zateglo-otožne in tudi razigrano- razbrzdane melodije, išče pomena in smisla. Jezik je napol latinski, napol francoski. Da, to je govorica Francoisa Villona, poeta-vagabunda, govorica veselega meniščka Rabelaisa ali pa še starejšega. O Karlu Velikem pojo, o mornarju in njegovi ljubici, o trpljenju na galejah ... Toda glasovi so mehki in zvočni, laskajo se ti in te božajo, uspavajo nazaj, v preteklost, v čase pred pol tisočletjem. In ko premišljaš o narodu, ki je izumel te popevke, se ti zazdi, da mora biti v njegovem čustvovanju neka preprosta veselost, neka nehlinjena življenjska radost, prepletena tupatam z rahlo otožnostjo, poteze neke notranje plemenitosti, ki razodeva staro kulturo. Kako groteskno je, če primerjaš to starofrancosko pesem, njeno plemenito melodijo, diskretno, skoro umetniško prednašano, s tistimi pouličnimi operetnimi neokusnostmi, ki jih razni dunajski »pevci« in »pevke« servirajo občinstvu »beim Heurigen«. Tako primerjanje je absurdno, vem; toda človeku, ki je zrastel v duhu nemške kulture in tradicije, se mu ni mogoče ubraniti.

Polagoma se je lokal napolnil. Občinstvo je jako pisano, največ je mladih ljudi s svojimi prijateljicami. Razpoloženje postaja živahneje, zrak težak, zadušen, poln dima in duha po trohnobi. Pevke prodajajo svoje fotografije in tekste pesmi. Poleg nas je prileten moški s pristno francoskim obrazom zajahal sod, taktira z roko in s kozarcem ter se pijano pozibava. Po vsej njegovi zunanjosti in njegovem vedenju se pozna, da spada v kategorijo vojnih dobičkarjev; ti so enako odurni povsod.

Izpili smo svojo steklenico vina in se odpravili v drug sličen lokal, ki ima manj srednjeveškega, a več literarnega ozadja. Preko zamazanih, sumljivih uličic, kjer nehoté posežeš v žep, da se preveriš, ali imaš nož pri sebi, dospemo zopet na nekakšno zadrapano dvorišče, kjer nas pri vhodu pozdravijo kričeče pisani lampijoni. V prostoru, ki je podoben predsobi, vise po grobo pobeljenih stenah groteskne risbe in karikature; nekatere so črtane z ogljem kar na zid. Ob stenah stoje in čepé pivci s kozarci v rokah. Nato zopet po ozkih vijugastih stopnicah navzdol. Neznosen smrad ti bruhne v nos, dim po slabem tobaku te hoče oslepiti, ko stopiš v lokal, ki je prenatrpan z ljudmi. Tu ni tako diskretno kakor v Les oubliettes rouges. Orkester igra neko divjo indijansko ali zamorsko melodijo. Prsate, grobo šminkane ženske se ti reže naproti s svojimi umetnimi zobmi. Po apaših diši tu notri; pogledi moških so temni in nezaupljivi, ko merijo z očmi nas — »gospodo«. Res se zdi človeku, da ni prav varno sedeti v tej družbi. Skozi klavrno razsvetljavo pozibavajočih se lampijonov pod stropom se v naglici razgledamo okoli sebe. Na surovem ometu sten razločimo podpise Baudelaira, Verlaina in še mnogih drugih korifej moderne francoske literature in umetnosti, ki so v tej beznici uganjali svoje bohemske orgije; tudi Strindberg je posečal ta lokal. — Ker ne najdemo prostora, se odpravimo. Na cesti poškili v nas izza marsikaterega vogala budno oko policistovo ter nas izprašuje premeri.

Nad mestom leži top mir. Visoko gori v neskončnosti nad izhlapinami mesta pa žare kakor skozi prosojno meglo drobni, komaj vidni svetovi. Ali se ti ni stožilo po njih, srce? Blaten je naš planet: premalo zraka je tod. Bolna in zastrupljena so mesta, okužena. Ali se ti ni stožilo po zdravju in svežem slovenskem zraku? Se ti ni stožilo po Ljubljani, skromni, ponižni in nedolžni — (vsaj na zunaj, hvala bogu!)?

Ulice mrgolé pocestnih deklet, ki te vabijo z bolno žarečimi očmi. Tam-le pa je visoka hiša in skozi jarko razsvetljena okna v vsem pritličju se ti nudi pretresljiv pogled: to mora biti čez dan pivnica, zdaj pa leže tam ljudje, vsevprek leže, po mizah, stolih, po klopeh, po tleh. Nekateri niso našli več prostora in so kar občepeli v kakšnem kotu; eni so si dali pod glavo svojo borno culico, drugi leže brez zglavja. Vsi narodi so zastopani, vsa plemena. Otroci, starci, fantje, možje, žene, dekleta. Lazarji vsega sveta; žejni, lačni, od dela izmozgani, za delom begajoči dan za dnem, leto za letom. Za hip obstaneš, okameniš. Glej tam starca, kako hrope z odprtimi ustmi, v roki pa še drži skorjico kruha, kako krčevito jo drži, da mu je sosed ne iztrga.

»To je azil za „nezaposlene“,« pravijo znanci.

Plesala je ondin pri neki dobrodelni prireditvi in je poročevalca »Matina« očarala tako močno, da jo je nazval v svojem referatu — božansko umetnico. Ona pa je v odprtem pismu odgovorila gospodu kritiku, da ni prav nič božanska in nikakšna umetnica; da je čisto navadna vlačuga in metresa; bila, je in bo! — Kolik ponos, kakšna stanovska zavest, kaj?

Zbit na duši in na telesu ležem v posteljo in ugasnem luč. Prvi dan! Ko pa hočem napraviti obračun tega dne, glej, se mi prične vse vrteti pred očmi, plesati, motati se v nerešljiv kolobar. Natanko tako mi je, kakor da sem ves ljubi dan presedel v kakem predmestnem kinu in gledal predstavo za predstavo, poleg najneverjetnejšega šundra najbizarnejše prizore in najbolj izbrane slike. Ali vse to je tako malo verjetno, tako čudno zapleteno, da ne more biti resnica. Kaj je potem resnica? se vprašujem. Ta hip pa se nekaj zakrohoče nad mano, zasmeje s tenkim, otroško-zlobnim glaskom: Bedak, bedak, bedak!

Odprem oči, vspnem se — evo, na odeji mi sedi liliputansko človeško bitje; to je tisti španjolski pigmejček, kali. »Vrag me vzemi, saj se mi sanja!« zarentačim, potegnem odejo čez glavo in z bedakom v ušesih zaspim.

Taka, menim, mora biti posmrtnost, življenje v večnosti: čut časa in prostora je odpel zate; svojega prejšnjega življenja, njegovfh težav in zablod se spominjaš nekako motno in tako od daleč kakor skozi gosto meglo. Skoro da nimaš več telesnih želj in potreb. Edino opravilo ti je gledanje in uživanje, sprejemanje vase. Element aktivnosti je izginil iz tvoje duševnosti. Sámo večno strmenje.

Jaz sem pozabil, kjer sem in od kod; pozabil, kaj hočem. Tako je, kakor bi pel človek v vrtinec in zdaj ga nosi, nosi naokoli, vedno isto pot in vendar zmerom drugo.

Dnevi se vrsté — kaj vrsté! — hité, bežé, drvé, podé drug drugega in vsi so podobni prvemu dnevu in vsak je tako različen in svojevrsten, kakor vsi dnevi našega življenja od prvega dne sveta. Kje je mojster, ki bi tem dnevom po pravici in vesti mogel dati snovno obliko, ako ti ni mogoče pravično popisati niti ene ure svojega življenja? Zakaj popisaval bi jo do sodnega dne.

Blazna naglica je karakteristikom tega mesta. Strašno se mudi živeti tem ljudem. Vse bega, se prehiteva, drvi za zaslužkom, za kruhom, za bogastvom, za slavo, za naslado in užitkom. Sedeš v kavarno ali restavracijo, natakar te postreže v hipu, z malomarno odurnostjo, mimogrede; kar ti prinese, je v naglici napol skuhano, posoda napol umita in osnažena. Sedeš v teater: besede ti frče z odra bliskoma, v omotični naglici, da jih jedva dohaja uho. Naglica pod zemljo in na nji, v trgovini in v kupčiji — povsod. Ko stopiš prvič na to razpaljeno, vulkansko zemljo, ti bruhne v dušo val omotične hitrosti, razvihari ti provincialne živce ta stopnjevani, besni, razžarjeni ritem, da skloniš glavo in se mu izročiš pokorno in vdano. Padel si v vrtinec; zdaj te nosi okoli v zmerom hitrejših kolobarjih, vedno hitrejših.

Tako se nam naš dnevni red določi sam po sebi: ob dveh zjutraj v posteljo, ob osmih dopoldne iz nje. Naš edini posel pa je: gledanje.

Dnevi so posvečeni predvsem muzejem in galerijam. To je nekaj obligatnega za vsakega potnika, ki pride v tuje mesto, nekaka dolžnost in nima zato zame tiste privlačnosti in mikavnosti, nego brezskrbno in brez čuta nujnosti pohajati po mestu, motriti življenje, udajati se mu, sodoživljati, soustvarjati. Name učinkujejo vedno komično tiste številne skupine Angležev, ki jih vidiš tod na vsak korak, sedeče, natrpane kakor sardine v ogromnem avtobusu in verno poslušajoč svojega cicerona, ki docira z dolgočasnim, naučenim glasom: »To palačo, gospoda, je sezidal Karel Veliki, za časa Ludvika IX. je pogorela skoro do tal, Ludvik XIII. pa jo je zopet sezidal« ... In Angleži in Angležinje — pridni učenčki — poslušajo odprtih ust, nekateri vneto pisarijo, drugim pa se pozna, da sproti memorirajo. In to gre ves dan od ranega jutra do poznega večera in temu se pravi: Pariz v osmih dneh. Kakšna glupost!

Zakaj človeku, ki ima nekaj fantazije, govori svojo zgodovino vsaka hiša, vsak kamen. Človek sam ji piše njeno zgodovino, jo obda z bleskom in sijajem preteklosti in jo prepoji z lastnim vročim in resničnim življenjem. Samo tako potem zares oživi pred njim, postane neločljiv del njega samega — nikdar pa ne, če mu njeno zgodovino diktira suhoparni papagajski glas kakega cicerona. Ti ciceroni so skoro vsi na las podobni onemu profesorju zgodovine, ki je ljubezen do svoje vede vtepal v butice svojih učencev s tem, da se je sam od besede do besede nagulil par poglavij iz Zehetove Zgodovine in potem svojim podložnikom tiransko diktiral to svojo papagajsko modrost.

Tak papagaj je tudi vodnik v Panthéonu. »Tukaj počiva kardinal X., ki si je pridobil za domovino nevenljivih zaslug. Rojen je bil leta 1820 in umrl leta 1890,« govori s pridušenim, votlim in ubitim glasom, z glasom, ki sam sebi ne veruje. Ne, za tega vodnika kardinal X. ni živel nikoli; a kaj, to se njega ne tiče. No, jaz se poklonim pogumnemu duhu Emile Zola, vélikemu pisatelju in umetniku, ki je kljub vsemu našel mesto med temi državno priznanimi veličinami: no jaz se poklonim Zole ležečemu, nič mani neuustrašenemu duhu Jeana Jauresa, strastnemu in iskrenemu miroljubu, meni osebno najbolj simpatičnih političnih ljudi pred vojno; poklonim bujnemu in aktivnemu duhu Viktorja Hugoja, avtorju pretresljive epopeje »Bedni«.

Veliki podzemeljski prostor, slabo razsvetljen, je s svojimi oboki zelo podoben katakombi. S sten diha plesen in vlaga. Krste so shranjene v posebnih kapelicah, nekatere aristokratsko osamljene, druge v prijetni druščini po dve in dve. Na krstah prepereli venci, zbledele trikolore. V katakombi je še nekaj prostora za bodoče veličine, sankcionirane od republike.

Nad grobnico je prostorna, svetla in zračna kapela, ki priklene gledalca posebno s svojimi stenskimi freskami. Te freske so različne provenience in zato seve različne kakovosti, snov vseh pa je vzeta iz starofrancoske zgodovine. Zame najzanimivejše so freske mojstra Puvisa de Chavannesa. Zunanjost Panthéonova učinkuje mogočno s svojimi starohelenskimi stebri in monumentalnim tempelskim slogom. Kadarkoli me nanese pot tod mimo, mi je pogled nanj nekaj potešljivega, plemenito mirnega, kakor vsa ta resna, dostojanstvena, ubrana poslopja okrog Sorbone.

V kavarni Rotondi se zvečer seznanim z ruskim pisateljem Iljo Ehrenburgom. Predstavi me Poljanski, ki je iznajdljiv možak. Ehrenburg me zanima, ker je on danes morda najmarkantnejši zastopnik sodobne ruske »boljševiške« proze. Strasten delavec more biti, kajti vzlic temu, da je relativno še mlad, je napisal že celo skladnico knjig. Obvestim ga, da sem priobčil v lanskem letniku »Ljubljanskega Zvona« v prevodu Preobraženskega njegovo krepko novelo »Mercur de Russie d. d.«, kar ga očividno zanima. Prosi me, naj mu pošljem dotično številko lista ter me izprašuie o Jugoslaviji, o Slovencih.

Da ne bi zamenjal Slovencev s Slovaki, mu najprej podam kratek geografski načrt. Nato mu pripovedujem o kulturnem stanju Slovencev: politike se ne dotaknem niti z besedico.

On posluša z zanimanjem in upira vame svoje rjave, otožne oči. Njegov široki koščeni obraz je bled; v kotu obritih ust mu visi kratka angleška pipica. Ostre poteze njegovega lica ne morejo zanikati svojega židovskega izvora.

Ko ga prašujem o sedanjem ruskem slovstvu, me opozori na svoj članek, ki je prav te dni izšel v Les nouvelles littèaires. Nato mi pripoveduje o sebi: on živi že petnajst let v Parizu; vsako leto se za en ali dva meseca odpelje v Rusijo, v Moskvo. Prav te dni je spet namenjen tja.

Kakor jaz, tudi on ne govori o politiki. V Parizu so ljudje obzirni; in vrhu tega tudi on morda čuti, kakor jaz, da je literatura in umetnost pravzaprav edino polje, kjer se narodi resnično razumejo in odkrito vzljubijo. Zato je v svojem bistvu vendarle izločena iz vseh političnih, konfesionalnih in drugih sfer.

On mi da svoj naslov. Kuriozno je, da stanujeva oba v istem hotelu, pod isto streho. Ko pride njegova žena, drobna, visoka blondinka, si seževa v roke in se posloviva. Ozrem se še enkrat za njim in čutim: Ta mož je v svojem življenju prenesel že marsikaj ...

Govoril sem na teh listih o papagajščini. Oprostite mi prosim, ve pestrobojne ptice v bulonjskem gozdu, da sem vas žalil, ko sem vas primerjal z gobezdavimi, praznoglavimi človeškimi dvonožci. Zakaj vam in vašemu rodu po naturi ni dano drugače. Ni dano, kakor človeku, da bi s svojo govorico izražale to, kar resnično mislite in čutite, ne pa ponavljale tujo učenost. Človeku je dano, ampak kako malo se poslužuje tega svojega daru! Jaz sem vas gledal in sem vas videl, veselo prhutajoče, poskakujoče s klina na klin, hripavo vzklikajoč in sem videl, da čutite in mislite vse nekaj drugega; videl v vaših napol slepih otožnh očeh.

Tudi v očeh opic, ki so obsojene živeti v kletkah poleg papagajev, je razen nekega iskrega poroga in zasmeha skrita velika otožnost. Ne vem, kako, ali je mene nekoliko sram pred njimi in zanje, ali se one sramujejo mene in pred menoj, toda venomer mi izbegavajo svoje oči in se ženirano obračajo stran s svojimi rdečimi zadki. Ampak v njih očeh je velika žalost. Da, ali ste opazili že, da nosijo vse živali v svojih očeh neizmerno, neizrekljivo tugo? Naš Muki se zasmeje z očmi samo, če mu pokažeš mastno kost. Drugače pa je njegov pogled poln brezupne melanholije, celo po čelu se mu črtajo debele gube, kakor bi ga venomer trla skrb in spoznanja: Kaj bo, kaj bo? Grozno — jaz sem pes.

Te hamletovske skrbi »biti ali ne biti« pa gotovo ne tarejo tjulnjev, ki so najimenitnejša imenitnost v tem gozdu. Oni, živali nižjega reda, menda ne poznajo dekadentne melanholije. S kakšno bestialno vztrajnostjo izražajo svojo življensko afirmacijo! S kakšnimi glasovi ti razodevajo svoje zadovoljstvo!

V majhnem bazenčku plavajo pod vodo dolgi, črni in spolzki, plavajo parkrat naokoli, nato pa z rezkim riganjem planejo na površje in odtacajo na kopno. Nato spet v vodo in potem spet nazaj, kakor za stavo. Njih riganje pa je naravnost božansko; ne, teh glasov ne posname nobeden, še tako moderen instrument. Ti tjulnji bulonjski so res imenitni dečki; človeka osvežijo.

A pravzaprav je najimenitnejša tukaj indijska vas — Village des Hindous. Širok, ograjen, okrogel prostor, kakor velikanski cirkus, v njem kopica na pol nagih, temnopoltih, prezebavajočih ljudi, ogrnjenih z raševinastimi odejami. Sredi vasi je nekak oder, namenjen za vprizoritve raznih coprnij, za plese in petje domačih pesmi. Poleg odra je dvoje visokih in sloklh bambusovih debel, ki se nizko upogibljata, ko se dva Indijca zvirata na njih na razne vratolomne načine. Okrog odra stopica dostojanstveno ducat velikih, močnih slonov, ki jih jezdijo Indijci v bojni opremi; nekateri so vteknili svoje glave slonom v gobec in sloni jih nosijo okoli ... Glasno udarja gong; rezka bojna pesem se nosi po prostoru. Njena melodija mestoma spominja na našo domačo, jugoslovansko.

Hladno je; ostro prši drobni dež. Ta zagorela deca solnčinih bregov Gangesovih trepeče od mraza, da jim šklepetajo zobje. Nekateri se grejejo pri ognju v bližini odra, kjer v velikanskem kotlu kuhajo nekakšno čorbo z ogromnimi kosi mesa.

Bog vedi, počemu so se odpravili z doma v mrzlo, malo solnčno Evropo. Težavno je, ker se človek ne more pomeniti ž njimi. Razen svojega indijskega narečja ne razumejo in ne govore nobenega jezika.

Prostor obkrožajo majhni šotori, ki so podobni našim stojnicam; kriti so s strehami, spletenimi iz ločja. Za temi stojnicami so drugi šotori, ki služijo posameznim družinam za ležišča in spalnice. Na vsaki stojnici sedi prekrižanih nog Indijec, ki se ukvarja s kako domačo obrtjo. Tam ti štiridesetleten moški inteligentnega obraza vneto rezbari iz ebenovine majhne in večje slone, razne palice ter drugo drobnjav; na drugi stojnici plete mlada ženska iz pisane slame nekako preprogo. Ena izmed stojnic je indijska učilnica. Od tam se razlega vik in krik, kakor pri nas v osnovnem razredu, ko ti kriče mladi učenjaki unisono svoj: a—e—i—o—u. S prijateljico stopiva bliže.

Ducat polnagih (nekateri so čisto nagi), črnkastih pet-, šestletnih deklic in dečkov drobnih, svetlih oči čepi na stojnici, vsak s svojo tablico v rokah. Kraj njih čepi učitelj s palico v roki. Ko stopim bliže, utihnejo in nas motre radoznalimi očmi. Ena izmed deklic, majhen čepek, krili proti meni z rokami, ko da nekaj hoče od mene. Prijateljica me pouči, da bi rada cigareto. Vzamem svaljčico in pogledam učitelja; on prikima. Ko izročim cigareto punčki, plane ona hlastno po nji, jo takoj vtakne v usta in mi koketno pomoli svojo šobo, da ji prižgem. Tako strastno kot te deklice še nisem videl pušiti človeka. Kmalu puši ves zbor teh petletnih otročajev z učiteljem na čelu. Še neko triletno revše, ki se nago kotali sredi učencev in učenk, bi rado vleklo nikotin vase: a njemu ne dado še. Druga deklica bi rada glavnik od moje prijateljice; ona ga ji izroči, punčka ga sprejme, ga kritično ogleda od vseh strani ter na vso moč skrbno obriše, preden ga vtakne v svojo razmršeno, zamazano grivo. Da, snaga nad vse! Kamorkoli stopiš, te nadlegujejo s prošnjami za to ali ono, predvsem se ve za denar prosi vse, staro in mlado. To je orient v Parizu.

Drugega posebnega pa v tem znamenitem Bulonjskem gozdu, bogme, res ni. Široka asfaltirana cesta, ki seka gozd na dvoje in drži daleč v nedogled, je gotovo zelo pripravna za jezdne izprehode ali vožnje v kočiji, najbolj pa je pripravna za avtomobilske dirke. Gozd sam pa kakor da ni zares. Preblizu mesta je, drevje je zastrupljeno, zakrnelo. To ni zelenje naših gozdov, mestni prah in dim se drži lestov tega nedoraslega drevja. Po mahovitih tratah in stezicah tekajo in se igrajo gruče otrok, drobčkanih, bledikastih, anemičnih.

Ne, deci pariški ni dobro.

Dolgo sem okleval, naposled se ni dalo odlašati več. Z junaškim samozatajevanjem sem se podal v labirint neštevilnih louvreskih dvoran. Obhodili smo galerijo slik v prvem nadstropju in ko smo po petih urah zopet prišli na prosto, izčrpani in omamljeni, se nam je odvalilo kakor breme. Tovariš pravi: »Če bi bil slikar, bi se zdajle obesil.«

Resnično, neka brezupna žalost te zgrabi, ko hodiš po tleh prekrasnih dvoran, do stropa natrpanih z bogastvom, znešenim skupaj z vseh vetrov Evrope. V glavi je kaos; v spominu se ti vrti od samih Tizianov, Rubensov, Boticellijev, Rembrandtov, Leonardov — da ne omenjam drugih. Vse je povedano, vse je izraženo že; lepota sveta je definitivno uklenjena v teh barvah. Počemu človeško prizadevanje? Ali je mogoče izraziti še kaj novega?

O Louvru ni mogoče govoriti po vtisih. Stopiš pred sliko, ki te zgrabi in pretrese do dna; stopiš v naslednjo dvorano — nov vtis te porazi in zabriše prvega. Tu bi bil potreben sistematičen študij; za to pa bi bilo treba tednov, mesecev, let.

Tako dela menda onale profesorica s petorico učenk krog sebe, ki hodijo redno dan za dnem sem noter. Stole imajo kar s seboj, pred vsako pomembnejšo sliko obsedé po eno uro ali dve, učiteljica jim analizira podobo, razloži njen postanek, jih opozori na njene umetniške vrline.

Na vsak korak ti nesrečni kopisti zaslanjajo pogled na sliko s svojimi stojali in svojimi platni. Silijo te, da nehote primerjaš original z njih dostikrat prav negodnimi vežbami. Kakšno klavrno opravilo!

Pred Mono Liso je neprestano gruča pobožno zbranega ljudstva. Ne glede na opozorilo v Baedeckerju in Merežkovskega roman je ta slika posebno zaslovela potem, ko so jo Francozje srečno oteli iz rok fašistovsko rodoljubnega italijanskega roparja.

Zdaj jo občinstvo moli s svojimi pogledi, občuduje, razvnema se, debatira pred njo. Ona sama pa motri z enako suverenim pogledom vse, kar se dogaja pred njo; zdi se, da gleda nekam daleč, preko vsega. Njen skrivnostno preprosti, morda nekoliko dvoumni smehljaj je enako dobroten vsem in vsemu. Ne vem, kaj je izrekla ta hip; ampak mojster Leonardo ji je govoril v svojem srcu: »Lepa si, dobra in plemenita, o gospa Liza.« In ona je čula ljubeče besede mojstrovega srca in se je plemenito nasmehnila. In plemenit smehljaj žene je včasi usoden za moža. Leonardu je v tem smehljaju zagorelo srce za večne čase. Evo, zdaj gori na tem platnu mojstrovo srce. Srce umetnikovo pa je skrito v simbole. Simbol Leonardovega srca je plemenito skrivnosten smehljaj, čar preproste, a odlične ženskosti, umetniško polna, življenjska verodostojnost gospe Lize ...

Ta ženska podoba in pa Whistlerjeva »Mati« sta se mi najgloblje vtisnili v srce in ga ne bosta ostavili.

Ampak barve preveč razburjajo, razvnemajo živce, mučijo; jaz imam rajši kamenje. Bil je kamen, hladen in miren je, celo njegove strastne in življensko razgibane linije te zatapljajo v neko pokojno apolinično uživanje.

Ko se naslednjega dne napotim sam v pritličje in spodnje prostore Louvra, kjer so zopet v neštetih dvoranah zbrane skulpture in izkopnine vsega sveta in vseh vekov, ter se po kakih petih urah vrnem na cesto, mi je čudno svetlo, mirno in dobro. Nič utrujenosti, nič omamljenosti. Sama svetlost, sam mir.

Mir in svetlost stoletij in tisočletij, ki gredo mimo mene, uklenjene v kamen, razodeta v glini. Ogromni asirski levi, orjaške egipčanske sfinge. S faraonskimi mumijami izpregovorim par besed, pomožujem nakratko z resnimi rimskimi imperatorji. Pol ure obsedim pred babilonskimi vrči in žarami ter meditiram predse ... Pred Miloško Venero čakam nestrpno, da bi bil sam, a ne dočakam tega, zakaj neprestano jo strežejo ljudje, kakor zgoraj Leonardovo Mono Lizo. Od srednjeveških nagrobnikov francoskih kraljev in vojvod se napotim na cesto, v bučno, vrvečo, razrvano sodobnost.

A na te asirske leve in egipčanske mumije ter rimske imperatorje mislim prihodnji dan, ko si ogledujem v Luksemburškem muzeju moderno skulpturo. »Kje je tu napredek?« se vprašujem začuden. In si odgovarjam: »Hein, la progrès, quelle blagire!« je dejal zakrknjeni Flaubert.

Preglednejši od Louvra je seveda Luksemburški muzej. Par dvoran — toda tudi tu samo izbrana dela. Izčrpno je o tem muzeju v slovenščini poročal že Vladimir Levstik v svoji študiji »V Babilonu svobode«, ki je izšla v »Ljubljanskem Zvonu«. No, mene je poleg Rodinovihá skulptur najbolj priklenil Carierre, stvaritelj znanega Verlainovega portreta. To je slikar nežnih, zamolklih barv z vedno istim sivim osnovnim tonom. Če bi se dalo slikarstvo na kakršenkoli način primerjati z literarno umetnostjo, bi rekel, da je Carierrovo lirično slikarsko občutje podobno pesniškemu izrazu Knuta Hamsuna, morda nekoliko tudi našega Cankarja ali Danca Jakobsna.

Ampak najsilnejše umetniško odkritje v Parizu je zame vendarle Rodinov muzej.

Včasih pa se nenadoma vzdramim in osvestim iz čudnega polsna. Davne skrbi se oglasijo, začeto, nekončano delo. Vest kliče, v skrbeh in vesti se javlja domotožje. Nakupim si časopisov, da pogledam, kaj je novega tam doli, in sedem v kavarno in razgrnem liste predse.

Listam, listam — nič. Sama borba za frank. Gnev in srd na Američane in Angleže preveva te vrstice. No, hvala bogu, da nisem Američan! »Državljani, prispevajte, da se okrepi frank!« »Vlada se danes zjutraj zopet sestane, da se posvetuje o protiukrepih zaradi ponovnega padca franka.« — In frank pada, pada, da je groza. V vseh očeh okoli tebe ena sama skrb. V vseh pogledih prikrita mržnja do tujcev, ki te vprašujejo z nemo izzivalnostjo: Si ti sin bogataške zemlje? — Ne, prijatelj, sin siromašne zemlje, mu pravim pohlevno. Jaz vem, kaj je beda.

A o Jugoslaviji — nič. Pač, tam na predzadnji strani dvoje notic z drobnim tiskom. »Padec druge Uzunovićeve vlade.« ... »Kje!« kihne sosed poleg mene. »Ali bo tretja kaj boljša?« — Vsekakor, pravim jaz, ki sem patriot. —A tam — Kaj pa je to? si pravim in kri mi zalije obraz. »Sin znamenitega jugoslovansega državnika Pašića obsojen zaradi klevetanja na denarno kazen in v zapor ...« To je vse. Toda, vrag me vzemi, ali je potrebno, da se človek sramuje še v tujini? No, naposled, jaz menda nisem kriv.

Že na vrtu pred palačo vas pozdravi njegov mišičasti Mislec, ki sedi tam mrko strmeč predse v temno nerešljivost. Vsa njegova zunanjost izdihava koncentracijo, notranji napor. Mož, ki koraka, je tam in eden izmed kaleških meščanov.

Stene v vestibulu in na stopnišču so prevlečene z gobelini. In nato se vam odpre polagoma vse življensko delo mojstrovo, ki je razstavljeno po teh dvoranah in skoro nepregledno v svoji mnogolični obilnosti. Soha Hugojeva, Puvisa de Chavannese, Shawova, Clemenceaujeva je tam in brezbroj drugih. Parižani obstajajo zadivljeni pred Poljubom, mogočno učinkuje Železni vek, ki ga predstavlja simbolizirana sila mladega moža, nič manj krepak ni askatski Janez Krstnik, ki zove z roko Mesio ...

Najsilnejši pa je vtis kipov v stari kapeli. To so spomeniki in skupine, veličastne v svoji zasnovi, izgrajene v grandiozni nadnaravnosti. Polna vdane resignacije in neme ragike je znana in slavna skupina Kaleških meščanov. Kolika harmoničnost v tej raznolikosti obrazov in izrazov. To ni kip, ni skupina — to je cela bridka drama, izražena v kamnu. Razumljivo mi je, da je mogla inspirirati nemškega dramatika Georga Kaiserja za pisano dramo ... Michelangeloskna sta kipa Senca in Prvi človek ali Adam. V resnici je zasnutku zadnjega kumoval Michelangelo, ko je bil Rodin prvič v Rimu in v FIorenci. Najmogočnejša stvaritev Rodinova pa je zame njegov Balzac, ki stoji tam v zgornjem kotu kapele. Grob in skoro neobsekan stoji veliki pisatelj, zavit v svoj plašč. Glavo ima v ekstatični in suvereni klubovalnosti vrženo nazaj, dolgi lasje mu v neredu padajo na plašč. V gibah plašča sije veter, vsa pojava pa diha nekaj divje moškega in samozavestnega, nekaj bujno neukrotljivega, nadčloveškega. Samo krog povešenih ust, se zdi, trepeče neka kakor velika človeška bolečina. Ali pa je morda to porog, trpkost genija, ki je do dna izpregledal vso klavrno človeško tragikomedijo? ...

Da, Rodin je genij francoske rase, njegov daljni sorodnik pa je Balzac.

Z očmi, ki se poslavljajo, hodim po mestu. Z eno nogo stojim oklevajoč že na poti, druga pa se siloma trga in se ne more odtrgati stran. Kako čudno je to: deset, štrinajst dni bivam v tem mestu in že so se iztegnile njegove tipalke po meni, zgrabile me in me ne izpuste več. To je skrivnost tega lepega mesta: prideš, tujec, vanj, in ne da ti stanovanja in bivališča, da ti — dom. Zato ne moreš odtod.

Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.

Kako so mi zdaj drage vse reči, vse nevažne malenkosti! Po cesti stopam, po malo obljudeni ulici, in nenadoma se mi skoro orosé oči, da hipoma obstanem. Neznatna trgovinica z optičnimi predmeti je tam, na pragu trgovine pa sedi drobna gosposka mačica in mežika v solnce z majhnimi zelenimi očalci. Ta očalca — to ni reklama, ne, to je pesem ... In na druge živali pomislim, ki sem jih videl sinoči v cirkusu italijanskih Treh bratov. To je bil originalen voziček, ki mi ne gre iz spomina. V voziček, ki ga kučira opica, sta vprežena dva psa; v notranjem delu obeh koles pa čepé mačke in mačkam na hrbtu sdé miške ... In vse to se lepo vrti naokoli. Res, samo velika ljubezen do kreature je mogla spraviti vse te živali, ki so si zoprnice po naturi.

In pomislimo na telo mlade mulatinje na bajnem, umetniško-pestrem večeru v Folios Bergères. Mačje prožno in obenem mišičasto polno je njeno teIo. Zdi se, da je iz temnega marmorja. Ne, njeno telo je iz brona.

In na tisoče nevažnih stvari mislim, ki bi jih vse povedal rad, če bi bilo mogoče. Na galerije in razstave mislim, v katerih so shranjeni plodovi najmlajših industrijskih prizadevanj, koder nas je vodil pisatelj slikar; na živIjenje v kavarni, baru, na cesti, na borzi, v Banque de Lyon, na ogromne sedemnadstropne trgovske magazine in njih svojevrstno poezijo.

Vse bi objel rad še enkrat s svojim pogledom in svojo mislijo, ko stojim vrhu Eiflovega stolpa. Medlo brlé žarnice na mogočnih železnih stebrih. Veter se mi zaganja v obraz. Spodaj pa leži na videz pokojno vse to ogromno, neobsežno mesto, ki mu ne morem videti konca, kako se pne na griče in izginja na horizontu. Lahna popoldanska megla mu zakriva obrobja. Po sredi pa se vije srebrnozelenkasti pas Seine. Zbogom, Pariz!

In obrnem se proti jugoiztoku in pravim: »Predragi Slovenci, častivredni penatje in vi vsi, vsi drugi, ki ste dobre volje! S tarzansko okretnostjo sem se povzpel na to velikansko pajčevno, spleteno iz železnih drogov. Danes, ko odkrivate spominsko ploščo slovenskemu možu, v katerem se je točila najčistejša dionizijska kri, ko častite spomin našega bratca Andreja, vas lepo pozdravljam.« Tudi to mesto je ustvaril dionizijski duh, ki je duh genija. Samo genijalen narod je mogel ustvariti to bajno, bogato in lepo mesto.

Zbogom, ti lepo in bogato mesto!

Videl sem bogastvo tvojega bulvarja de Italens, videl pa sem tudi socialno bedo bulvarja Jeana Jaurèsa. Ali boš izravnalo prepade v smislu zakonov, ki z železno neizprosnostjo odmevajo v naš čas, ali pa se utopilo v lastnem blesku in bogastvu, da te bodo preplavili tujci barbari iz vseh vetrov naše zvezde, kakor nekoč mogočni in prekrasni Rim?

Mene si obogatilo, napolnilo in osvetlilo, glej, zato me je skrb zate, kakor da sem ti rodni sin. Tam na vzhodu se iz neizžitega slovanskega morja dviga drugo mesto, belo in sinje, ki si v krvavih sragah gradi svetilnik, da postane metropola novega sveta. Ali boš obstalo, mesto, ali poginilo?

Ali boš ostalo svetilnik duha — misli in lepote?

Ne zbogom, na svidenje, Pariz!

Pariz ima par ducatov gledališč, toda repertoar, ki se igra v njih, ni dosti prida. Kakor v Londonu, prestaja biti tudi tukaj gledališče umetniški zavod in postaja zgolj zabavišče, music-hall. Lahkotne burke, preperele klasične stvari, najčešče pa vaudevilli, modne revije, kvečjemu še kakšne dramatizirane bizarne domislice brez globlje vrednosti, to navadno tvori večino repertoarja.

Sodobno gledališče z resnično umetniškimi težnjami živi menda edinole še v Rusiji, morda nekoliko tudi v Nemčiji. V drugih kulturnih evropsko-ameriških centrih, kakor da se je preživelo; utaplja se v kinu ali pa služi raznim neumetniškim instinktom, v najboljšem primeru kakim malo obetajočim eksperimentom.

Ko prebiram repertoar, se mi zdi škoda, da bi se hodil dve, tri ure zvečer mučit v teater. Zakaj, biti prisiljen gledati par ur stvar, ki ti absolutno ne more ničesar povedati, je ena najstrašnejših muk, o kateri bi morali imeti gledališki ravnatelji nekaj pojma. Rajši potem v kabaret, varieté, cirkus; kajti tudi kino je muka.

Zanimal bi me Pitojev in njegova režijska umetnost. Toda on zdaj pravkar režira nekega novejšega Pirandella, ki je tukaj v veliki gloriji zlasti pri mlajšem svetu. Mene pa se bizarne konstrukcije tega italijanskega starca ne tičejo. Kolika škoda, da Pitojev ne režira vsakega ruskega ali francoskega avtorja!

Pariški meščan hodi gledat rajši svojega Sacho Guitryja, ki je, upam, vsaj zabaven in prijeten za lahko prebavo obilne francoske večerje; jaz ga nisem videl. Celokupno demimondstvo moškega in ženskega spola se naslaja ob dramatizaciji Endersove brutalno-groteskne nečednosti »Alraune«. V Vieux Colombier igra kino; v Odéonu se daje modna revija; v Comédie francaise je v nedeljo popoldne »Cid« ...

Na razpotju stojim in se ne morem odločiti, kam bi nameril korak. Preveč izbire in premalo! Ali bi ne bilo škandal, da bi si slovenski pisatelj v Parizu ne ogledal francoskega teatra? Jaz nimam poguma, da bi si naprtil to sramotno breme na svoje šibke rame. Zato izročim svojo usodo mogočni, vse izravnajoči usodi, naj me povede v Théater Porte de St. Martin. Gledališče je buljvarni manjši teater. Vse je leseno, napol trhlo in nekako vegasto. Gledališče ima menda pred vsem to zaslugo, da je prvo uvelo v francosko dramatiko Rostanda in ga z velikim uspehom gojilo; tudi zdaj ga igra redno. Na sporedu je Cyrano.

Tako si torej ogledamo ta »blesteči kič«, kakor imenuie delo sodobna moderna kritika. Vsi poznamo to tipično umetnino francoske retorike z domačih in tujih francoskih odrov; zato je tem zanimiveje, primerjati inozemske predstave s tradicionalno francosko uprizoritvijo.

Igra se jako živahno, v sila naglem tempu. Na odru je preko vseh predolgih petih dejanj bujnost in razgibanost; ni praznih, mrtvih mest, ki so ubijala ljubljansko predstavo. Režija stereotipna.

Cyrano in Roksana sta gosta. Zato predstava ni povsem izravnana; boljša je v posameznostih nego v celoti. Vendar tudi s Cyranom ne morem soglašati povsem; premalo poln je; po moji sodbi celo za francoske pojme prepatetičen. Visoko zraste v teatralnih prizorih. Dvoboj in balkonsko sceno absolvira elegantno, živahno in naturno. Bajna je njegova govorska tehnika. Ko bi Slovenec izjecljal en verz, jih on odrdra najmanj pet: a krasno, razumljivo, zanosito. Prisrčno-preprosta, topla dovršena pa je sladka Roksanica.

Številno občinstvo ploska sredi akta, vzhično prekinja igro in vzklika igralcem.

Zanimive so pavze, pogled po občinstvu. Najbolj so zastopani srednji sloji, mnogo je delavstva. V vestibulu vidim dva proletarca v plavih bluzah, ki vneto gestikulirata in se glasno pričkata o pomenu nekega verza. Med sedeži se drenjajo dekleta in kričé ponujajo okrepčila. Moški si sedeč kar na svojih sedežih zapalimo cigarete: gosti oblaki dima puhte proti obokanemu stropu. Na zastor nam projicira aparat zadnje večerne vesti, ki jih je sporočila radio-postaja. Med njimi je največ vesti, ki se tičejo franka ...

Da, frank pada, od nekod daleč, iz Amerike, iz Anglije, lomasti strašna nepojmljiva nesreča na narod, grozen vampir, ki se mu pravi glad. Vsi čutijo, a vzlic temu strastno verujejo v svoj frank; strastno, krčevito, brezupno. Pretresljivo je gledati, kako se bori ves narod, da bi odvrnil zlo, da bi obdržal normalno stanje v deželi. Genljivo jo motriti, kako narašča zavest skupnosti, izvirajoča iz strahu. Brez besed strmi tujec nad tragičnim aktom nenapisane drame: kako se prebuja narod, zanesen, zmage pijan, v vsakdanjo, okrutno realnost, kako se v svojih srčnih in telesnih stiskah mukoma skuša preroditi v novo, sodobnejšo zavest.

Ne, ta drama še ni bila pisana. ne igrana. Zakaj, življenje je močnejše in silnejše od literature in teatra in vse talmi-umetnosti.

In talmi-umetnost poganja danes tako bujno povsod, zlasi tudi v Parizu. Venomer jo srečuješ, neprestano ti je za petami: v kavarni, na cesti, v biroju, v razstavi, v knjigarni, najčešče pa v teatru. Ta klavrni surogat umetnosti je pristen izrodek civilizacije, v kateri se potapljajo stare, usihajoče kulture evropskih dežel. Človek se čudoma čudi, da v vseh neštevilnih pariških gledališčih ne vidi ne repertoarju niti enega Shakespearja ali kakega drugega pomembnega nefrancoskega avtorja. Razumel bi to kot kulturno ekskluzivnost, če bi ne našel na sporedu inozemskih avtorjev drugega in tretjega reda.

Pravzaprav so najzanimivejša gledališča L' Oeuvre, Théater des Arts, Atelier. To so teatri poizkusov, tipanja v novo, sodobnejšo smer. V Atelierju si ogledam tak poizkus — igra se zadnje dramsko delo mladega M. Acharda, primitivistična, teatersko skoro gola stvar. Režija dela je nadvse zanimiva, skladna z duhom igre. Stremljenje je jasno: oprostiti gledališče sodobnih lažnih konvencijonalnosti, trohljivih profesorskih doktrin in »umetniških« zahtev, šablonskega okusa publike in ga pritirati nazaj v njegov prvotni stadij, ko je gledališka predstava opravljanje službe božje, ko zunanje siromaštvo bogato nadomešča notranja vernost in prepričanost, bleskovito retoriko, prostodušna iskrenost, »blagorodni« patos, notranja polnost in resničnost, ko se občinstvo ne zove publika, temveč — občestvo vernikov: sproščeno gledanje, izločitev samega sebe, sodoživljanje.

Malo, siromašno montmartrsko gledališče je seveda prazno. Maloštevilni »verniki« — izključno mladina! — pa obsipljejo akterje zato tem hvaležneje s frenetičnim, naravnost fanatičnim priznanjem.

Ampak luči na Montmartru! Koliko pisanih, bajnih, pravljičnih luči, o Bog! Ves prostrani buljvar se utaplja v njih, vse žari, se iskri, valovi, kakor najčarobnejša beneška noč. In po cestah mrgoli množica, elegantni moški in ženske, vse hiti, bega, se prehiteva — za zabavo, naslado, za zaslužkom. Razkošni kabareti in bari vabijo vase, nočne igralnice, klubove dvorane, dvomljive hiše.

Ponoči, opolnoči, se prebudi ta tihi, romantični, staroslavni Montmartre, nad katerim caruje čez dan gori na griču snežnobela, brezmadežna cerkvica Sacre Coeur, ki sije daleč preko vsega Pariza. Opolnoči se prebudi v svoje nervozno, drgetajoče, čudežno razbleščano razkošje in raja vse do belega jutra. To je najšumnejši okraj v Parizu.

»Francoski komediji« se seveda ne morem ogniti. Potem, ko za Baumarchaisovega »Figara« ne dobim več vstopnice, se mi naslednjega večera posreči, da si za majhen denar kupim vstop v to gosposko palačo, ki je nekoč slovela (in menda še slovi) daleč po kulturnem svetu. Pri vhodu si pomežikneva z znamenito Cirko, gospo Sandovo, ki sedi tam vzvišena in kamenita kakor kak minister Goethe. Notranjost gledališča je grajena v širokih monumentalnih linijah, a napravi kljub temu prijetno-intimen vtis, ki je potreben za dramatsko umetnost.

Igrata se dva komada. »Svet, kjer se dolgočasijo,« delo nekega starejšega avtorja, se mi zdi precej jalova stvar od včeraj ali od predvčeraj. Igralcem ne nudi možnosti posebnega razmaha. No, kar nedostaja elementarnega in umetniškega, nadomesti vsaj solidno strokovno znanje. Igra se z neko gosposko rezervirano nonšalantnostjo. Močneje me priklene nase druga stvar. Vildracova enodejanka »Romar«. Ch. Vildrac je v Parizu in med svetom cenjeno pesniško ime, čeprav ga je ljubljanska kritika, ki meri s svojevrstnim merilom, soglasno odklonila. »Romar« po svojem tehničnem izrazu nekoliko spominja na Čehova, dasi je pri Vildracu tako zvano zunanje dejanje še manj sklenjeno in zaključeno kot pri Čehovu. Nič ni »izumljenega« in izkonstruiranega kakor pri Pirandellu. Fabule ni — fabula je zmerom laž. Vse je tako preprosto, naravnost siromašno enostavno, od vekomaj nezaključeno — na površini; ampak izpod površja privre od časa do časa plamen, površnežu neopazen refleks poeta, ki za trenutek osvetli situacijo in značaj. En tak refleks — in orosi se ti oko. Da, videl sem pri tej skromni, odkritosrčno preprosti stvari orosene oči.

Uprizoritev bi se igralsko mogla uvrstiti v repertoar moskovskih Hudožestvenikov. Kako me je ta francoski »romar« spominjal našega ljubega ruskega Masalitinova!

Vsako jutro po zajtrku jo zavijem proti Seini, čez most, v smeri proti Louvru, tam, kjer je dolga vrsta ptičarjev in trgovcev z živalmi. Papige so tam, kolibriji in cela vrsta eksotičnih ptic; vmes želve in domača perotnina. Kako dobro dé človeku, če se v svežem ranem jutru s čistim srcem pomenkuješ s pticami in živalmi. Kako ljube so ti, kako mile — milejše skoro od ljudi.

Nato se okrenem v nasprotno stran, k bukinistom in brskam po njih zalogah. Zašpehane slovnice in slovarji, razcefrani kriminalni romani leže vse križem po predalih. A jaz imam premalo časa in potrpljenja, da bi med to navlako iztaknil kaj poštenega.

Na poti nazaj se po bulvarju St. Michela in St. Germaina ustavljam pred knjigarnami, jemljem v roko to ali ono knjigo, odprem dva, tri liste in takoj čutim, ali mi je prijateljica ali ne. Kako čudna je ta stvar s knjigami, to je kakor z ljudmi. Srečata se dva tujca, ki se ne poznata ne po delih, ne po obrazih, in čutita oba takoj, ali je med njima tajna vez. Take tajne vezi spajajo tudi knjige z ljudmi.

Rad bi si nabavil nekaj novejših stvari. Zadnjo dramo Claudelovo »Soulier de satin«, Cocteaujevo pesnitev »Mariage au tour d'Eifel«, zbornik najnovejše francoske lirike, nekaj Duhamela in Valeryja bi si nakupil rad, a, čudno, v vseh teh velikih knjigarnah povsod isti odgovor: nimamo. Naposled izvem vzrok; vsaka nova francoska knjiga se tiska sprva samo v par tisoč izvodih in mine nato precej časa, preden slede novi tisoči. Prvi tisoči pa se prodado v dveh, treh dneh, ako ima avtor ime.

Tako si nabavim samo par revij in manj pomembnih knjig, s prijateljico pa, ki ima nekaj znank v mednarodnem ženskem svetu, se odpraviva h gospe Jouvovi. Mme Jouve je soproga mlajšega francoskega poeta; ona sama ima nekako šolo za estetiko vsakdanjega življenja. V tej šoli se izobražujejo odrasla dekleta predvsem v točni in lepi izgovarjavi, dalje v literarnem, umetniškem in v življensko praktičnem okusu. Šolo posečajo gojenke najraznovrstnejših narodov in zemljá.

Gospejino stanovanje je veliko, a prav nič bahato in razkošno, pač pa jako okusno. Par preprog po tleh in na steni, tam na mizici lična vaza ali kaka druga drobnjav in sobica je kakor dragulj. To je umna gospodinja: iz niča ti napravi paradiž.

Gospa toži o socialni mizeriji, ki je zavladala v Franciji. — Kje je izhod iz tega brezupnega pomanjkanja? vprašuje s tihimi očmi. Nato pripoveduje o prizadevanju evropskih žena za pacifizem, ko pa preide pogovor na literaturo, se dama razživi. Vildrac je pred mesecem dni odšel v Kino. Duhamel je bil včeraj pri njih, danes se je odpeljal na deželo v svojo vilo. Francoski pisatelji sploh večinoma ne žive v Parizu, marveč imajo svoje domove v okolici in prihajajo vsak mesec samo za par dni v mesto po opravkih.

Razumem: v tem razpaljenem, razburkanem kotlu je koncentrirano delo jedva mogoče. In vrhu tega ima človek na vratu neprestane obiske, intervjuve, družabne obveznosti. Zakaj pisatelj v kulturnem narodu socialno ni taka brezpomembna para kakor pri nas doma. O, francoski pisatelj je gospod.

Gospa vabi, naj ostaneva dalj časa v Parizu in obeta interesantno družbo. No, meni ni do tega. Moji najboljši prijatelji so tisti, ki jim ne poznam človeškega obraza, temveč samo njih misel, njih duha. In med duhovi, ki se razumejo, vlada neprekinjeno najožji prijateljski kontakt. Jaz, hvala bogu, imam obilo prijateljev, razkropljenih po vsem svetu, raztresenih po vseh vekih.

Z očmi, ki se poslavljajo, hodim po mestu. Z eno nogo stojim oklevajoč že na poti, druga pa se siloma toga in se ne more odtrgati stran. Kako čudno je to: deset, štirinajst dni bivam v tem mestu in že so se iztegnile njegove tipalke po meni, zgrabile me in me ne izpusté več. To je skrivnost tega lepega mesta: prideš, tujec, vanj in ne da ti stanovanja in bivališča, da ti — dom. Zato ne moreš odtod.

Kakor v snu sem hodil po teh cestah. A ta sen je bil več nego bdenje. Zakaj, gledale niso samo telesne oči, gledala je duša.

Kako so mi zdaj drage vse reči, vse nevažne malenkosti! Po cesti stopam, po malo obljudeni ulici, in nenadoma se mi skoro orosé oči, da hipoma obstanem. Neznatna trgovinica z optičnimi predmeti je tam, na pragu trgovine pa sedi drobna gosposka mačica m mežika v solnce z majhnimi zelenimi očalci. Ta očalca — to ni reklama, ne, to je pesem ... In na druge živali pomislim, ki sem jih videl snoči v cirkusu italijanskih Treh bratov. To je bil originalen voziček, ki mi ne gre iz spomina. V voziček, ki ga kučira opica, sta vprežena dva psa; v notranjem delu obeh koles pa čepé mačke in mačkam na hrbtu sede miške ... In vse to se lepo vrti naokoli. Res, samo velika ljubezen do kreature je mogla spraviti vse te živali, ki so si zoprnice po naturi.

In pomislimo na telo mlade mulatinje na bajnem umetniško-pestrem večeru v Folies Bergères. Mačje prožno in obenem mišičasto polno je njeno telo. Zdi se, da je iz temnega marmorja. Ne, njeno telo je iz brona.

In na tisoče nevažnih stvari mislim, ki bi jih vse povedal rad, če bi bilo mogoče. Na galerije in razstave mislim, v kojih so shranjeni plodovi najmlajših industrijskih prizadevanj, koder nas je vodil pisatelj slikar; na življenje v kavarni, baru, na cesti, na borzi, v Bonque de Lyon, na ogromne sedemnadstropne trgovske magazine in njih svojevrstno poezijo.

Vse bi objel rad še enkrat s svojim pogledom in svojo mislijo, ko stojim vrhu Eeiflovega stolpa. Medlo brlé žarnice na mogočnih železnih stebrih. Veter se mi zaganja v obraz. Spodaj pa leži na videz pokojno vse to ogromno neobsežno mesto, ki mu ne morem videti konca, kako se pne na griče in izginja na horizontu. Lahna popoldanska megla mu zakriva obrobja. Po sredi pa se vije srebrnozelenkasti pas Seine. Zbogom, Pariz!

In obrnem se proti jugoiztoku in pravim: »Predragi Slovenci, častivredni penatje in vi vsi, vsi drugi, ki ste dobre volje! S tarzansko okretnostjo sem se povzpel na to velikansko pajčevino, spleteno iz železnih drogov. Danes, ko odkrivate spominsko ploščo slovenskemu možu, v katerem se je točila najčistejša dionizijska kri, ko častite spomin našega bratca Andreja, vas lepo pozdravljam.« Tudi to mesto je ustvaril dionizijski duh, ki je duh genija. Samo genijalen narod je mogel ustvariti to bajno, bogato in lepo mesto.

Zbogom, ti lepo in bogato mesto! Videl sem bogastvo tvojega bulvarja des Italiens, videl pa sem tudi socialno bedo bulvarja Jeana Jaurèsa. Ali boš izravnalo prepade v smislu zakonov, ki z železno neizprosnostjo odmevajo v naš čas, ali pa se utopilo v lastnem blesku in bogastvu, da te bodo preplavili tujci-barbari iz vseh vetrov naše zvezde, kakor nekoč mogočni in prekrasni Rim?

Mene ni obogatilo, napolnilo in osvetlilo, glej, zato me je skrb zate, kakor da sem ti rodni sin. Tam na vzhodu se iz neizžitega slovanskega morja dviga drugo mesto, belo in sinje, ki si v krvavih sragah gradi svetilnik, da postane metropola novega sveta. Ali boš obstalo, mesto, ali poginilo?

Ali boš ostalo svetilnik duha — misli in lepote?

Ne zbogom, na svidenje, Pariz!