Mana v puščavi
| Mana v puščavi. Prilika A. Lesar |
Po oč. Bonaventuri spisal A. Lésar.
| |||||||||||||
Mana, ktero je Bog v puščavi pošiljal izraelskemu ljudstvu, je prav primerna podoba vsega posvetnega blaga, časti in veselja:
1. Mana je bila ljudstvu prav neznana stvar. Ko so Izraelci pervič ugledali belo zernje na polji, začudili so se, vprašaje: „Man hu?“ po naše: „Kaj je to?“ — In od tega vprašanja obderžalo je to zernje imé mana. — To imé bi se smelo dati sploh vsemu svetnemu blagu, kajti o vsaki neznani reči spodobi se vprašanje: „Kaj je to?“ To vprašanje pa še zlasti priporočam tebi, draga mladina, ki začenjaš oči odpirati po svetu in razločevati stvarí od stvarí. Ko ugledaš svetno bogastvo, čast in veselje, ne navezuj na nje svojega serca, predno ne veš, kaj da je to. Da je prav spoznaš, svojih staršev in učenikov poprašaj: „Kaj je to?“ In ko zapaziš, da se nekteri noč in dan trudijo za-nje, nekteri pa da je zaničujejo, zopet zastavi vprašanje: „Kaj je to? — Od kod izhaja to, da ljudjé, tako različno sodijo o njih?“
2. Mana je bilo belo, prezerljivo zernje in kakor kristal bleščeče. — Tudi posvetno blago ima enake lastnosti. Ono je bleščeče, toda tudi slepeče. Ti se njegovemu blesku ne daj zapeljati, da te ne oslepi, ampak predno ga iščeš in spravljaš, vprašaj pametnih ljudi: „Kaj je to?“
Odgovor na to vprašanje dajo ti daljna manina znamenja.
3. Mana je padala izpod neba. — Tudi vse svetne reči prihajajo od Boga. Bog je vstvaril zemljo; po njegovem povelji ona rodi toliko različnih rečí, toliko sadú, rude, bogastva. Bog je razne stanove postavil na svetu; on določuje cesarje, kralje, mogočnjake, velikaše, častnike in veličastvo, ktero je obdaja; on vreduje tudi niže stanove ter jim daje podporo v nizkosti. — Bog je stvarnik vsega veselja na svetu, in da je moreš vživati, dal ti je telo s počutki in dušo z zmožnostmi. Resnica, da nam vse prihaja od Bogá, nas vodi do naslednje: Pri stvarjenji in deljenji svetnih reči ima Bog svoje namene, po kterih smo dolžni ravnati se. Iz svetih namenov nam je nektere prepovedal, nektere pa pripustil zmérno in o pravem času vživati. Odgovor bomo tedaj dajali od vživanja svetnega blaga. Nikdar torej ne misli, da je kaj tvojega, Bog je vsemu gospod, ti pa si le njegov hišnik. Le po božji volji si pridobivaj, vživaj in obračaj božje stvari.
4. Mana je bilo sila majheno zernje; — v tem ti je kaj lepa podoba, kako malo da je vredno vse svetno blagó. Nikar naj te ne moti, če posvetnjaki drugače sodijo o njem. Pravo ceno mu zveš iz nasledkov. Ozri se le nekoliko po svetu, in kmalo boš zapazil in lahko se prepričal, da vse svetno blago in veselje ni v stanu, človeka v resnici srečnega storiti.
5. Mana je bila minljiva jed, to je, hrana izraelcem odločena le na popotovanji skoz puščavo, v obljubljeni deželi je niso več prejemali. — Ravno tako je dano tudi nam svetno blagó le za čas potovanja na tem svetu, po smerti — v večnosti — nas čakajo vse drugačne dobrote, drugačne časti, drugačno veselje; ondi svetne stvarí niso več za nas, torej nehajo in bodo odvzete neumnežem, ki so na nje navezovali svoje serce, in tudi modrim, ki so je zaničevali ter obračali le po volji božji.
6. Mana je bila vsacemu odmerjena; mogel si je je slehern izraelec en „gomor“[1] nabrati na dan. S tem, da bi si je bil kdo več nabral, mu ni bilo nič pomagano, kajti, predno jo je domu prinesel, zginila mu je, kar si je je bil odveč nabral. — Tudi časno blago je nam odmerjeno, vsacemu za potrebo po njegovem stanu. Ako bi se ljudje deržali mére, ki jim jo je namenila previdnost božja, bilo bi časnega blaga zadosti vsem, nikomur ne bi treba bilo pomanjkanja terpeti. — Toda kaj pa preobilni zakladi tudi pomagajo lakomniku, skopuhu in odertniku? Ali morda več jedi potrebuje? Nikakor, velikrat se mu jame še upirati. — Čemu je častiželjnemu visoka čast in svetna slava? Je li, ko jo doseže, zadovoljniši in v resnici bolj češčen? Kaj še, večidel le nepokojniši in sredi svoje vnanje časti še zaničevan. — Kaj posvetnjaku pomaga grešno veselje, kteremu se udaja? Je li srečnejši in terdnejšega zdravja? Ravno nasproti, in še nedolžno veselje, ktero bi smel vživati, mu ostrupi in okuži tako, da ne mara več zanj.
7. Kdor je hotel mano vživati, moral je čuti in delati: treba je namreč bilo, pred solnčnim vzhodom nabirati jo, potem pa mleti, gnesti in peči, da je bil kruh iž nje. — Tudi za svetno blago se moramo truditi. Revščina, ki izhaja iz lenobe, ni vredna milovanja. Delaj, moli in upaj v Boga, pa ti ne bo manjkalo kruha.
8. Mana je bila strohljiva stvar, in sicer tako, da se je spridila, kdor si je je hotel shraniti za drugi dan, češ, da mu ne bo treba nabirati je. — Pač primerna podoba, kako malo da je moč zanašati se na svetno blago. Molji, tatje, ogenj, povodenj, mraz in sto druzih nesreč je na svetu, ki je skoraj v hipu pokončajo. Le nespametnež se torej na svoje premoženje in bogastvo zanaša.
9. Mana je bila pa vendar včasi nestrohljiva. O petkih si je je smel človek nabrati dve meri, in vendar se mu ni spridila, kolikor si je je bil nabral za soboto. To pa zató, ker je tako velevala božja zapoved. Mozes je bil shranil „gomor“ mano še celó v skrinjo miru in sprave, da so jo nesli v obljubljeno deželo v spomin posebne božje dobrote, in ta mana se nikdar ni spridila. — Obljubljena dežela in sobotno počivanje ste lepi podobi nebés in večnosti, za kteri se časno blago vendar le dá shraniti, tako da nikdar ne strohní. Kar si ga obernil Bogu na čast, svojemu bližnjemu na korist, hasnilo ti bode na vse večne čase v nebesih; kajti spremenil si strohljivo v nestrohljivo, venljivo v nevenljivo, časno v večno, svetno v nebeško. Blagor mu, kdor ume to skrivnost.
10. Mana je imela različen okus v ustih različnih ljudí; nekterim je bila neslastna in zoperna, nekterim pa okusna in prijetna. — Tudi časno in svetno blago bode njim, ki ga niso obračali po svetih namenih božjih, v večnosti nesterpljiva gnjusoba in grenkoba, njim pa, ki so ž njim ravnali po volji božji, v neizrekljivo veselje.
- ↑ „Gomor“ je bila mera, ki je tehtala 8 funtov.