Marionete napadajo

Marionete napadajo Matej Krajnc

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje

Kralj Lutkoslav je tistega dopoldneva svojega zeta že drugič skorajda premagal v šahu. Skorajda zato, ker je goljufal in na koncu izgubil.

»Lej, Miha, kakšni lepi oblaki so danes na nebu!« je vzkliknil in kraljevič je prvič še pogledal in niti ni opazil, da je kralj vmes sebi v prid spremenil pozicije, vdrugič pa mu je postalo že sumljivo. Vtretjič je kralja zalotil in stari Lutkoslav je moral priznati, da goljufa. Vendar pa je poskusil še pri drugi igri. Pa ni šlo. Miha ni bil več naiven in se ni dal naplahtati lepemu vremenu, oblakom in podobnim zadevščinam. Svojega tasta je okaral in rekel, da z njim ne bo več šahiral, ker je brez veze. Da so ga doma drugače učili. In mu je zapel pesmico, ki jo je venomer poslušal doma.

V življenju moraš znati izgubiti, če ne, ne boš ne srečen, ne bogat. Včasih se moraš tako igro iti, da ne znoriš, če nekdo dá ti mat.

»Ampak jaz sem vendar kralj!« je vzkliknil Lutkoslav. »Kaj se to pravi, da bi kralji izgubljali!« »Jaz sem pa kraljevič!« je rekel Miha. »Pa kaj!« »Ja, ampak ti si kraljevič zato, ker si se poročil z mojo hčerko, jaz sem se pa rodil kot kralj!« je zagodrnjal Lutkoslav. »Ha!« je revsknil Miha.

Ni važno, če si kralj ali beraček – če znaš izgubljati, znaš tudi zmagovati. V življenju je tako in nič drugače! Če se naučil boš svoj poraz priznati, boš v ...

»Nehaj moralizirati!« je zatulil Lutkoslav in od jeze prevrnil šahovnico. »Kralji lahko počnemo vse, tako je in tako bo! Od kod si sploh pobral te pesmi?«

»Moj stric Adi me jih je naučil! On jih je imel polne rokave!« »Pozabi jih!« je zaukazal kralj. »Če ne, bom kaznoval tvojega strica Adija, češ da spodjeda mojo kraljevino, le pazi!«

»Strica je že pred leti požrl velekit, ko se je šel kopat na Veleplanet!« je zamrmral Miha.

»Kakor koli že!« je zacepetal kralj. »Pri šahu je kralj glavna figura, razumeš?«

Miha je skomignil z rameni in šel na vrt, kjer se je igrala kraljična Lutkica, njegova soproga. Trgala je papirnate rožice in se smehljala. Okno kraljeve sobe je bilo namreč odprto in tako je slišala čisto vse, kar se je dogajalo v njej.

»Ati je spet pobesnel, kaj?« se je zarežala. »Saj pa veš, da ne prenese, da je kdo boljši od njega pri šahu!«

»Zadnjič je pobesnel tudi, ko sem ga premagal pri Črnem Petru, pa pri igrici Kralj, ne jezi se, pa pri kegljih ... Zakaj neki se obremenjuje s tem?! Pač izgubiš, pa kaj!«

»Ni posebej dober v teh rečeh, pa misli, da je, ker je kralj!« je rekla Lutkica. »Pusti mu veselje!«

»Ne grem se več!« je zastokal Miha. »Naj se gre take štose kar s tvojo mamo, jaz bom pa s teboj nabiral rožice!«

»Pojutrišnjem je plemiško tekmovanje v recitiranju!« je rekla Lutkica. »Si si že skrtačil cunjice, da boš ves lep ob meni, ko bom predala pokal?«

»Že včeraj, pa se na njih še kar nabirajo svaljki,« je pihnil Miha. »Tega ne razumem!«

»Nesi obleko dvornemu okrtačevalcu Fritu!« je zaukazala Lutkica. »On opravi s svaljki, kot bi mignil!«

Dvorni okrtačevalec Frit je bil tudi dvorni krojač, dokler se nekega dne ni pošteno prebodel s šivanko in ni mogel več šivati. Ker kralj ni imel srca, da bi ga po tridesetih letih nagnal, za Planet lutk pa se to tudi ne spodobi, saj morajo biti vsi zadovoljni, je zanj iznašel službo dvornega okrtačevalca. Frit je tako krtačil krpice, cunjice in obleke, krojač pa je postal njegov brat Frid, ki je bil malce mlajši in je nujno potreboval službo.

»Ej, moj kraljevič,« je zagodel Frit, »svaljki ne grejo kar tako s cunjic! Najprej moraš vse skupaj dobro okrtačiti, potem pet minut pihati v zrak, potem pa zapeti Pesem za lepe svaljke in se počasi pomikati proti oknu. Svaljki namreč slišijo pesem, zapustijo oblačila, grejo za zvokom in skočijo skoz okno!«

»Hm!« je rekel Miha. »Tega nisem vedel!«

»Nič zato!« se je nasmehnil Frit. »Sedi in si zapisuj besedilo pesmice. Takole gre:

Lepi svaljki, strumni svaljki, ki živite v blagu, kaj ne vidite poletja? Že sedi na pragu!

Lepi svaljki, modri svaljki, hitro dol z obleke, kaj vam neki je, da nič ne čutite pripeke?

Lepi svaljki, velesvaljki, da ne zamudite lepih dnevov, hitro dol z obleke pohitite!

Si zapisal?«

»... bleke po-hi-ti-te!« je Miha zlogoval še zadnjo vrstico. »Ja, zapisano!«

»No, zdaj pa kar sam postori to reč!« je rekel Frit.

Miha je vstal, vzel v roke krtačo in pogumno oktračil cunjice. Nato je pet minut pihal v zrak in zapel:

»Lepi svaljki, strumni svaljki, ki živite v pragu, kaj ne vidite poletja? Že sedi na blagu!

Lepi svaljki, modri svaljki, hitro dol s pripeke, kaj vam neki je, da nič ne čutite obleke?

Lepi svaljki, VELESVAKLJI (tu je zavpil na ves glas), da ne zamudite lepih dnevov, hitro dol z obleke pohitite!«

Kar tekel je k oknu, da bi svaljki skočili skozenj, pa so se še vedno držali cunjic.

»Kaj sem storil narobe?« je razdraženo vzkliknil.

Frit se je smejal, da ga je kar zvijalo, in kazal na listek z besedilom.

»Nisi me dobro poslušal! No, le hitro popravi in ponovi, da bojo SVAKLJI –hehehehehehe – zares poskakali skoz okno!«

Miha je zavzdihnil. Naj grejo tile svaljki nekam!!! Tako težko jih je spraviti s cunjic!

Pa je vzel v roke krtačo, potem dihal v zrak in potem zapel.

Lepi svaljki, strumni svaljki, ki živite v blagu, kaj ne vidite poletja? Že sedi na pragu!

Lepi svaljki, modri svaljki, hitro dol z obleke, kaj vam neki je, da nič ne čutite pripeke?

Lepi svaljki, velesvaljki, da ne zamudite lepih dnevov, hitro dol z obleke pohitite!

Skorajda vrgel se je skoz okno, tako je tekel in tokrat so svaljki šli za njim in poskakali ven. Frit se je pa še kar smejal.

»Kaj pa je zdaj smešnega?«

»Nič!« se je krohotal Frit. »Tekel si, kot bi ti gorelo za petami! Tudi če bi lepo normalno šel, bi svaljki šli za teboj, veš!«

»Eh!« je zastokal Miha. »Dovolj imam svaljkov! Sedel bom v senco!«

In je sedel v senco.

Drugo poglavje

Poglavar marionet, strašni Lesko Vrvon je tisto noč prebedel in nič presmrčal.

V njem se je nabirala jeza! Sveta jeza, ki ga je žrla že leta in leta. In tisto noč mu je končno prekipelo! LUTKE! TE FRDAMANE LUTKE IN NJIHOVA SREČA!

Pretuhtal je situacijo, že tisočič. Kralj Lutkoslav že vrsto let preganja vse, ki imajo vrvice! Kot bi bili manjvredni! Kot da so marionete izmečki! Že, malce so prihuljene, včasih rade kaj spletkarijo, a saj imajo vrvice, kako naj ne spletkarijo, če imajo vrvice, to je ja jasno! Tu pa tam naredijo kak špetir in koga prebutajo. To vendar ni nič takega! Nič takega, da bi si zaslužile kazen, tako strašno kazen, da morajo živeti na takem planetu, kjer ni nobene zelene trave, nobenih krpastih planin, nobene papirnate lune in sonca iz blaga! V črni trdi temi se plazijo kot kaki izmečki in jejo kisle lutkaste jagode! Ne ne, je tuhtal Lesko Vrvon! Marionete bi si zaslužile kaj boljšega, on, poglavar, pa vsaj prestol kralja Lutkoslava, tega nepridiprava!

Uh! Tako je bil slabe volje, da je šel sredi noči jezdit svojega volka Urha. Urh je bil divji volk, neotesan in hudoben kot njegov gospodar, in Lesko Vrvon je užival, ko je iz nozdrvi streljal ledene kocke in so vsi bežali pred njim. Če jih je streljal ponoči, je z njimi plašil nočne popotnike.

Brum, brum, volk drvi, poglavar na njem sedi.

Brum, brum, hitro proč, Urh volkun drvi skoz noč!

Iz nozdrvi strelja led, strah, trepet marionet.

Kralj ves mrk na njem sedi, cel planet pred njim beži.

Brum, brum, reši se, kralj na volku jezdit gre!

Kako so marionete vedele, kdaj je dan in kdaj noč, se sprašujete? Noč je bila, ko je Lesko Vrvon tako ukazal, dan pa je prav tako določal on. Črna trda tema se v to ni vtikala. Bilo ji je vseeno, itak je bila ves čas trda in črna, najsi je bilo podnevi ali ponoči.

Volkun Urh je s svojim jezdecem res zbujal strah. Še posebej, ker so med ježo Leskove vrvice tako silno vihrale po zraku. Še strašnejša je bila njuna pesem, slišala se je, kot bi zavijalo devetnajst tisoč volkov iz lesa. Ja, poglavarja Vrvona so se vsi bali, veste! Celo njegova mama Hloda in sestra Hlodica, ki sta sicer bili neustrašni in sta z golimi rokami premagali celo razbojnika Kričača! Kdo natanko je bil to in kako se je to zgodilo, ne sprašujte. Ni namreč zdravo, če na Planetu marionet preveč sprašujete!

Nočnih popotnikov na planetu ni bilo ravno veliko. Poglavar Vrvon je namreč zaukazal spanje in kdor je to kršil, je bil kaznovan, razen če ni sam želel, da kdo ostane pokonci, da bi ga volk Urh lahko strašil in vanj bruhal ledene kocke. Včasih kdo, ki je bil na planetu nov, tega odloka še ni poznal in se je ponoči šel sprehajat. Takega je poglavar povabil v svoje bivališče, Leseni dvorec, mu dal jesti in piti in ga nato dal vreči v ogenj.

Hu, Lesko Vrvon je bil hud poglavar! Najbolj pa so mu šle na jetra srečne lutke. Vesele lutke. Zadovoljne lutke. Takih ni prenesel!

Tretje poglavje

Če bi naštevali stvari, ki so se jih prebivalci Planeta lutk najbolj veselili, bi bili na prvem mestu veseli lutkasti otroci, potem pa že kar tekmovanje v recitiranju.

To je bilo tradicionalno vsakoletno tekmovanje, na katerem so se tekmovalci pomerili za pokal. Pokal je bila stvar prestiža; kdor ga je dobil, je lahko postal plemič. Dobil je nekaj zemlje in prostor, da si je lahko na njem sezidal dvorec, ki pa ni smel biti niti pol tako velik kot grad kralja Lutkoslava. Seveda ne! Kralj je moral imeti največje in najmogočnejše bivališče, če ne, pa ne bi bil kralj!

Zmagovalca ali zmagovalko je vsako leto razglasila kraljična Lutkica, preden pa se je rodila, je to počela njena mama kraljica. To je bila posebna čast, da so bile tvoje pesmi všeč kraljici in kraljični. Joj, kako je bilo to čudovito!

V času, ko se dogaja tale naša zgodba, je bilo tekmovanje tik pred vrati. Le še dva dneva sta morala miniti! Sonce se je moralo še dvakrat prikazati, pa luna tudi! Po vsem planetu je že vrvelo od pričakovanj. Tekmovalci so vadili, po cele dneve so vadili, potem ko so prej cele dneve tuhtali in si izmišljevali pesem, za katero so menili, da bo najboljša. Vsak je seveda mislil, da je najboljša ravno njegova, kajpak. To je ja normalno! A vendar, zmagal je samo eden. Tudi to je normalno, kajne? Vsaj tako se je zdelo kraljični. Eden je čisto dovolj.

Samo enkrat sta zmagala dva. Ali bolje: zmagala je dvoglava lutka. Dvoglasno je odpela samo tri vrstice:

Tako lepo je, če imaš dve glavi – svet pregleduješ s štirimi očmi, pa še v četvoro se ti kdaj zvrti.

Dvoglavi lutki je bilo ime Amalija. Prišla je z Dvoglavega planeta, ker je slišala, da imajo na Planetu lutk boljši papirnati sladoled, in ko je ugotovila, da je to res, je ostala. Kraljični Lutkici pa je v spominu vendarle najbolj ostal dan, ko je zmagal Razcapanec. Bila je še čisto majhna, Razcapanec pa že v letih. Igral je na kartonsko kitaro in zraven migal z očesnimi peclji. Videti je bil neznansko smešen in odtlej nihče ni več migal z očesnimi peclji. Bil je potujoči pevec in zložil je res dobro pesem. Kaj takega se mu niti prej, niti pozneje ni več posrečilo. Kraljična se je spomnila samo, da je pesem govorila o tisti kartonski kitari in kako je to vplivalo na sonce iz blaga, ki je bilo na Planetu lutk vredno skoraj takega čaščenja kot kralj.

Ko je Razcapanec zmagal in postal plemič, ji je dal fentano rožico. Še vedno jo je imela, zdaj že posušeno, v zvezku s francoskimi besedami. Šepnil je:

»Fentana rožica za čudovito zlato rožico! Za vas, kraljičnica!«

Ooo, kako je bil šarmanten!

Četrto poglavje

Lesko Vrvon je tistega jutra sklical Zbor najpomembnejših marionet. Na dnevnem redu je bila ena in edina točka: treba je zbrisati smehljaje sreče z lic prebivalcev Planeta lutk in kralja Lutkoslava prisiliti, da se ukloni njemu, Vrvonu.

»Predlagam, da se že končno opogumimo in pošljemo naše bojevnike nadnje!« se je oglasil podvrhovni vojskovodja, ker vrhovni je bil sam Vrvon.

»Predlagam, da jih zaskočimo v spanju!« je predlagal minister za nekulturo.

»Sprašujem se, čemu nismo tega storili že prej?« je godrnjal predstavnik za tisk.

»Bolje pozno kot nikoli!« je trdil vrhovni filozof.

»Prav!« je rekel Lesko Vrvon, ves zadovoljen. »Prebivalci Planeta lutk mislijo, da si ničesar ne upamo. Da nihče ne more skaliti njihove sreče! No, zdaj bodo videli!«

»ZDAJ BODO VIDELI!« so v en glas zavpili vsi zborovalci.

In Lesko Vrvon je bil skoraj srečen. Skoraj. Škoda samo, da je njegova sreča izvirala iz želje narediti druge nesrečne in zato ni mogla biti prava sreča. Poklical je svojega volka in šla sta jezdit. In kovat načrte.

Na ježi je tuhtal in tuhtal. Ko se je vrnil, je spet sklical Zbor.

»Pozabili smo na eno malenkost!« je rekel. »Minister za nekulturo je sicer že predlagal, da jih zaskočimo v spanju, toda jaz menim, da bi bilo treba izbrati trenutek, ki lutkam res veliko pomeni. Če jih samo napademo in pretepemo, razceframo in uničimo, spet izpademo navadni barbari. Domisliti se moramo bolj prefinjenega načina, lutke so ponosna bitja. Narediti moramo nekaj, s čimer bi jim do konca potolkli ponos. In ko nekomu vzameš ponos, je zmaga tvoja! A veste, kaj imam v mislih?«

»Hm ...« se je oglasil podvrhovni vojskovodja. »Hm ...«

Lesko Vrvon ga je grdo pogledal.

»To je vse?«

»Heeee!« se je nerodno zarežal podvrhovni vojskovodja, ker res ni vedel, kam meri Vrvon, in od sramote še bolj zlezel v svoj stol.

»Čakaj čakaj,« se je oglasil nekulturni minister, »a nimajo ravno te dni tistega bedastega tekmovanja, nekakšno pripovedovanje pesmic ali nekaj takega?«

Lesko Vrvon je udaril po mizi.

»Točno to sem imel v mislih!« je zarjul. »Borijo se za nekakšen kruljav pokal in se smešijo pred seboj in pred svojim kraljem! Kaj pravite, če bi jim ukradli ta pokal?«

»Kaj, a jih ne bomo zdesetkali?« se je oglasil podvrhovni vojskovodja.

»Tiho ti!« je revsknil Vrvon. »A me nisi poslušal? Ničesar pametnega se nisi spomnil, zato naj bo minister za nekulturo zdaj podvrhovni vojskovodja, ti boš pa prevzel njegove obveznosti, za kazen, tako!«

Bivši podvrhovni vojskovodja se je pogreznil še globlje v stol.

»Če jim vzamemo pokal,« je nadaljeval Lesko Vrvon, »jim vzamemo ponos! To tekmovanje jim ogromno pomeni, saj sami veste, vsi smo nekoč živeli tam!«

»VEMO!« je v en glas vzkliknil Zbor.

»In če bodo hoteli pokal nazaj,« je zmagoslavno zarjul Vrvon, »bo kralj Lutkoslav moral priznati mojo premoč in mi prepustiti prestol!«

»Kaj pa ...« se je spomnil bivši podvrhovni vojskovodja, »če si naredijo nov pokal?«

Lesko Vrvon je pobesnel.

»NOV POKAL???? NOV POKAL????????? TI SPLOH NE VEŠ, KAKO LUTKE RAZMIŠLJAJO, KAJ?«

Bivši podvrhovni vojskovodja je kar gorel od sramu.

»IZGINI Z NAŠEGA ZASEDANJA!« je rohnel Vrvon. »IN DA TE NE VIDIM VEČ!«

Reveža je kar odneslo iz sobe.

»In zdaj,« je spet bolj umirjeno nadaljeval Vrvon, »zdaj lahko naredimo podrobnejši načrt! Glede na to, da smo se odrekli divjaškemu napadu, ne bo lahko priti tja in ukrasti pokal!«

»Razen če ...« se je oglasil novi podvrhovni vojskovodja, »... se napadu ne odrečemo povsem, a me razumete?«

Lesko Vrvon ga je začudeno pogledal.

»Kako to misliš?«

»Hja ... Če zaigramo divjaški napad in naredimo zmedo, vmes nekdo od naših ukrade pokal, potem pa spet izginemo, kot da se ni nič zgodilo!«

»Čudovita zamisel!« je poskočil Lesko Vrvon. »To je pa res dobra ideja, vredna naše hudobije!«

In so vstali in šli razgibavat svoje vrvice.

Peto poglavje

Kralj Lutkoslav je užival v papirnati kopeli. Čofotal je in čofotal, migal s prsti na rokah in nogah in drezal v zlato ribico, ki je plavala ob njegovem vzglavju. Ah, te kraljevske kopeli! In po njih lahen drnec čez kraljevske travnike! Hej, saj res, oglasiti se mora še pri Lutkreciji, ker mu je zmanjkalo mažice za gladko kožo.

Lutkrecija je imela za kralja vedno pripravljenih kar nekaj različnih mažic za različno kožo in potem sta se o tem pogovarjala. Kralj si ni mogel nikoli zapomniti, koliko mažice naj si kam nanese, zato je Lutkrecija morala zraven vedno napisati dolga navodila. Včasih je pomislila, da bi mu morda bilo lažje pričarati boljši spomin.

Zlata ribica je naenkrat imela dovolj drezanja.

»Hej!!!« »Pomiri se, Ines!« je šepnil kralj. »Saj veš, da rad plešem sambo s prsti!« »Pa ne po meni!« je rekla Ines in mu užaljeno odplavala k nogam. »Ne bodi no taka!« je rekel kralj. »Takoj, ko se okopava, te peljem na sprehod, velja?« »To bi pa šlo!« je veselo rekla Ines in kar začofotala od sreče. Na sprehode s kraljem je vedno rada hodila. Na glavo si je poveznila akvarij z vodo, da bi ne bila žejna, skočila v papirnato grivo kraljevskega konja in je šlo peketepeketepek po ravni. Včasih sta srečala tudi kraljevskega tigra, ko je ob robu gozda bral časopis. To je bilo šele imenitno!

Še en dan do velikega tekmovanja. Kralj se ga je veselil, ker je na ta dan prišel vedno na obisk njegov bratranec princ Krpetljun, ki je živel na drugi strani planeta v lastnem dvorcu. Skupaj sta se spominjala, kako sta v mladosti imela rock bend. Potem sta igrala šah, a Krpetljun je lepo mirno pustil kralju, da je zmagoval. Hotel je ohraniti dobre odnose.

Krpetljun je imel služabnika Šivanko, ki je vsako leto redno recitiral, a se mu je na koncu vedno zaletelo in je izpadel iz konkurence. Zakaj se mu je zaletelo, tega še sam ni vedel. Ampak prihajal pa je redno vsako leto. Rad je spregovoril kakšno besedo ali dve s kraljico in že zato se je splačalo priti. Ni pa bilo čisto jasno, kako bo tokrat z njim. Dobil je lutkaste ošpice in, saj veste, če imaš lutkaste ošpice, ne smeš nikamor. Njegova soproga Vilma, rojena Sukanec, je rekla, da naj ji lepo pove, kaj je mislil recitirati, pa bo šla ona namesto njega. A je potem rekel Krpetljun, da bo on zrecitiral zanj in na koncu se mu bo zaletelo, vsaj poskusil bo. Šivanka je bil zadovoljen, ker je soprogo raje imel ob sebi, bolje se je počutil. Tako pač to je, saj veste.

Grad kralja Lutkoslava so začeli okraševati že kak mesec pred dogodkom. Kraljica je tekala naokrog, ukazovala, oštevala in se smehljala. Grad se je moral na dan tekmovanja kar bleščati. Še grajske miši, ki so ponavadi s kraljem ponoči skrivaj jedle sir, so morale z gradu v gozd. Bile so že navajene, saj so za popotnico vedno dobile veliko sira, pa zato ni bilo pretežko iti.

In potem je prišel predvečer tekmovanja. In večer. In noč.

In jutro velikega dne.

Šesto poglavje

Hropec Hropuh je tisto jutro komajda zajel sapo.

»Devet je že? Ojej in ojoj!«

Že pred minuto in pol bi moral biti na jasi pred gradom, trobiti v kraljevsko trobento in tako naznaniti začetek še enega tradicionalnega tekmovanja v recitiranju.

Hitro se je oblekel in odhropel po stopnicah, ko pa je prišel ven, ga je kralj pomirjujoče potrepljal po rami.

»Le nikar se ne sekiraj, tekmovalci šele prihajajo! Čez kako urico bomo začeli! Pojdi še zadremat, da boš potem lažje igral!«

O, kako si je Hropec Hropuh oddahnil. Od samega olajšanja sploh ni šel nazaj spat.

Sedmo poglavje

Zbirale so se, lutke z vsega planeta. Prihajale so, sedale na trato, se opevale, vadile izgovorjavo … Kar šumelo je od dobre volje.

In potem je Hropec Hropuh zatrobental. To je bilo to. Začetek.

»Spoštovani, dragi lutkovci in lutkovke,« je začel kralj Lutkoslav, »spet je pred nami dan lepih pesmic in dobre volje. Tamle, sredi kraljevske jase, že čaka pokal, ki ga bo dobil letošnji zmagovalec. Ali pa ga bo dobila letošnja zmagovalka, kdo ve. Najboljše naj zmaga! Ampak hej, pokal bo tudi letos podelila moja hči, kraljična Lutkica, vendar pa tokrat v spremstvu svojega soproga, mojega zeta, kraljeviča Mihe!«

»JEEEEEE, MIHA!!!!« se je razleglo po kraljevski jasi. »JEEEEE, KRALJIČNA LUTKICA!!!«

Hropec Hropuh je čisto na kratko zatrobental, da bi s tem nakazal, naj se vpitje poleže, saj kralj še ni končal.

»Tako!« je zadovoljno spet povzel kralj, ko se je začetno navdušenje poleglo. »Najprej bomo še enkrat poslušali lanskega zmagovalca, zdaj plemiča, Čedra Krpuha, ki nas je lani tako očaral s svojo pesmico o vilah! Dragi Čedro, prosim!«

In precej visok lutko je stopil pod kraljevi balkon, se priklonil in začel:

Oj vile, oj vile, skrivnost ste mi razkrile, s svojimi sinjimi očmi ste me nagovorile.

In v moje lutkasto srce ljubezni ste nalile!

»Oh oh!« se je medila kraljica. »Oh oh, kako je to romantično! Oh oh, a lahko zmaga še letos?«

»Ni dovoljeno!« je strogo rekel kralj. »Ena in ista pesem ne more zmagati dvakrat, saj veš, najdražja!«

»Klanjam se, veličanstvo!« se je še enkrat priklonil plemič Čedro Krpuh. »Zdaj pa se umikam novim tekmovalcem in bom z veseljem prisluhnil, kaj imajo povedati!«

»Oh, kako galanten je!« se je topila kraljica.

»Hm,« je zamrmral kralj, »še celo preveč galanten, ja, ampak kaj moremo, če je pa dober!« Odkašljal se je in oznanil:

»Zdaj pa bo šlo zares! Prvih pet naj kar začne, drug za drugim, po vrsti, kot stojite. Lepo prosim!«

In trobenta se je oglasila še enkrat, spet bolj na kratko. Kraljična Lutkica je svojega Miho prijela za roko. Začelo se je.

Osmo poglavje

Tekmovanje je bilo že v polnem zagonu. Kot četrti iz prve peterice je pod kraljevi balkon pristopil Rafko Lutkec in zavpil:

O KRALJIČNA, KAKO ŽARITE, MENI SE KOT SONCE ZDITE, MENI FUL V OČI ŽARITE!

In se je priklonil in med vsesplošnim ploskanjem odšel nazaj v množico.

Miha se je obrnil k Lutkici.

»Tale je pa bil kratek in jedrnat!«

Nasmehnil se je.

»In glasen!«

Lutkica ga je smeje pogledala.

»Če mu pa ful v oči žarim!«

In sta se zakrohotala.

Ko je pristopil peti iz prve skupine, pravzaprav je bilo to dekle, hči najboljšega čevljarja na planetu, se je nebo nenadoma stemnilo. V množici je završalo.

»Kaj pa je to? Kaj pa je to?«

In še preden je kralj utegnil začudeno pogledati, so kraljevsko jaso s strašnim krikom obkrožili vojščaki s planeta marionet.

»Zmaj!« je zavpil kralj Lutkoslav. »KJE SI, ZMAJ?«

In zavladalo je vsesplošno kričanje in tekanje. Marionete so začele pretepati najbližje lutke, vsi so brezglavo bežali, kraljeva družina pa je onemelo obstala na balkonu.

»Vrvon!« je nato siknil kralj. »Ta si pa upa, nesramnež! Gotovo je tole njegovo maslo!«

»Ali pa se nam Gašper maščuje!« se je kraljica spomnila dogodkov iz prejšnje zgodbe.

»Ati, lej,« je zavpila Lutkica, »sonce iz blaga je kar izginilo!«

Miha jo je prijel in nesel v grad. Kralj pa je rekel: »Grem ven! Če so nam marionete s tem napovedale vojno, moram biti na čelu zadev, med podložniki, saj veš, kako to gre!«

»Oh ne,« je kriknila kraljica, »menda ja ne!«

A še preden si je kralj lahko opasal kraljevsko sabljo, se je sonce iz blaga spet pokazalo in kričanje zunaj je ponehalo.

»Kaj je pa zdaj to?« je zinil Miha.

S kraljem sta stopila na balkon.

»Ni vam treba več dol, veličanstvo,« se mu je na balkon zadrl Hropec Hropuh, ves raztrgan in umazan. »Fajn smo se tepli, potem so pa kar šle, marionete, kar šle so, naenkrat, šviiig, pa jih ni bilo več!«

»Zelo čudno,« je zamrmral kralj. »Zelo čudno! Kaj naj bi imeli od tega, da so vleteli sem in nabili par mojih podložnikov?«

»In nam pokvarili tekmovanje!« je rekla Lutkica.

»Ne ne, za tem mora tičati še kaj!« je rekel kralj. »Se ti strinjaš, najdražja?«

Kraljica je pokimala. Kaj pa naj bi!?

»V redu!« je rekel kralj. »Počistimo in nadaljujmo s tekmovanjem! Ampak kako, da so si te barabe na vrvicah upale vpasti sem?! Jim nismo že pred dolgimi dolgimi leti pokazali vraga? Se nič več ne bojijo naše dobrote? Uh, uh, to ti je zmešnjava!«

»VELIČAAAANSTVO!« se je nato oglasilo od spodaj. Hropec Hropuh je vtem, ko je kralj pogledal dol, že divje tekel po stopnicah.

»Veličanstvo, pokal! Popo, poka, pokaka! Pokalala! Polakakak!«

»Daj no, umiri se!« ga je strogo pogledal Lutkoslav. »Kaj pa se je zgodilo?«

»Pooooooooooooooooo, pooooooooooooooo!« je revež še vedno jecljal.

Kraljična Lutkica je skomignila z rameni in šla ven. Čez nekaj trenutkov se je vsa bleda vrnila.

»Ati, vsedi se raje!«

»Kaj pri ožgani lutki pa vam je vsem?« se je začudil kralj. »Kaj pri pocitranem trbonklju se je zgodilo?«

»Pokal so ukradli!« se je oglasil Hropec Hropuh.

Deveto poglavje

Na planetu marionet je bila še vedno tema, ampak v temi občutek zmagoslavja.

»Hohorohoho!« se je krohotal Lesko Vrvon. »Hohorohoho in haharahaha!«

»Hihirihihi!« je pritegnil njegov volk. »Hihirihihi in cip cip cip!«

»Cip?« se je razhudil Vrvon in s svojo težko leseno roko oplazil volka. »Volkovi ne delajo cip, ti bedak! A si mar srečni ptič s Planeta lutk?«

»Ne!« je ponižno odgovoril volk in se odplazil spat v kot.

Lesko Vrvon je bil zadovoljen. Ne srečen, ker to se pač ne bi spodobilo, ampak zadovoljen. Na mizi pred njim se je svetil pokal, ponos Planeta lutk. In ko nekomu vzameš ponos …

Kaj bi dal, da bi videl izraz na obrazu kralja Lutkoslava, ko je izvedel, da pokala ni več! Stari je prebrisan, verjetno je pogruntal, da tisti vpad marionet na planet ni bil kar taka, brezvezna barabija. Verjetno je tuhtal, kako so si marionete sploh upale! Haha, tuhtal, tuhtal, pa ostal brez pokala!

Deseto poglavje

Kralj Lutkoslav je od jeze grizel odejo.

»Humf in hmf in grrr!«

Kraljica je jezno cepetala, kraljična Lutkica in Miha pa sta stala pri vratih kraljeve spalnice in gledala v tla. Še Zmaj čuvaj, ki je bil vedno pripravljen prijazno zarjuti, je kar molčal in mižal.

»Nič!« je naenkrat spregovoril kralj. »Nadaljujmo s tekmovanjem, kaj pa! Bomo mar marionetam pustili veselje?«

»Kaj bomo pa dali kot nagrado?« je zanimalo kraljico. »Nov pokal?«

»Nobenega novega pokala!!!! Kos zemlje in plemiški naslov, kot vedno!« je rekel kralj. »Pokala pač ne bo!«

»Boš ti to najavil podložnikom?« je vprašala kraljica.

»Pa že, menda!« je potrto rekel kralj. »Menda pa že, saj sem njihov kralj!«

Stopil je na balkon in pomignil Hropcu Hropuhu, naj zatrobi.

»Moje drage lutke, posluh!« je spregovoril. »Marionete so šle, strahu je konec! Vendar pa se je zgodila huda reč – ukradle so nam pokal!«

Med lutkami je završalo.

»MIR!« je zaklical kralj. »Ja, vzeli so nam pokal, naš simbol kulture in veselja! A mi se ne damo! Ukazujem, da nadaljujemo s tekmovanjem, kot da se ni nič zgodilo! Vendarle smo lutke, kajne?«

Med lutkami je še bolj završalo. Brez pokala tekmovanje ja nima smisla! Kaj bomo brez pokala!

»Poslušajte!« je kralj povzdignil glas. »Vzeli so nam pokal, ker mislijo, da nam bojo zdaj kos! Marionete že dolgo tuhtajo, kaj storiti, da bi nas potolkle! Da bi lahko prišle živet sem in bi jim mi služili! Poslušajte! Tako pač ne gre!«

»EH!« je završalo med lutkami.

»Zato tekmujmo naprej!« je nadaljeval kralj.

»DOMOV BI ŠLI!« je završalo med lutkami. »NI VEČ POKALA!«

Kralj je zavzdihnil.

»Ati,« ga je dregnila Lutkica, »pusti, naj grejo domov in se pomirijo! Saj veš, da je brez veze, da jih siliš …«

»Prav!« je rekel kralj. »Pojdite domov in se pomirite! Tekmovanje odpade in naj bo danes pač dan tegobe!«

In je šel ležat na kraljevsko posteljo.

»Ati,« ga je spet dregnila Lutkica, »pokal je treba dobiti nazaj!«

»Kako?« je zamrmral kralj. »Kdo bo pa šel k marionetam? Na tisti planet? Pa tudi, če gre, saj ga tam ne bodo sprejeli odprtih rok. Misliš, da bojo kar vrnili pokal ali kaj? Še bolj nesramni bojo!«

»Jaz bom šel!« je rekel Miha. »Tvegal bom za našo deželo!«

Lutkica ga je ponosno pogledala.

»To je lepo od tebe, Mihec! Ampak ne boš šel sam in ne boš šel kar tako! Tudi jaz bom šla, še prej pa greva oba k Lutkreciji, da naju spremeni v marioneti!« »Hej!« je rekel kralj. »Nene, nenene, nene, nenene!«

»Ati, poslušaj …«

»Lutkica, enkrat si ga že biksala, ko si me šla reševat, kar tako, ne da bi poslušala mamo!« je strogo rekel kralj. »Zdaj bi pa spet vandrala naokrog in se spravljala v nevarnost, pa še kot marioneta!«

»Kot marioneti z Mihom sploh ne bova v nevarnosti!« je rekla Lutkica. »Pa še Zmaj čuvaj bo šel z nama!«

»Lahko vzameva še Bambosa, če bo hotel iti!« je rekel Miha.

»Ati, odločila sem se!« je trmasto rekla Lutkica. »Nekdo mora rešiti našo čast. Saj vidiš, da so vsi čisto izgubili voljo do vsega!«

»Do vsega!« je pokimal kralj.

»Torej?«

»Torej kaj?«

»Hočeva, da nama mama in ti data svoj blagoslov!«

»Ojej!« je rekla kraljica in omedlela, kralj pa je skomignil z rameni.

»Sicer ne dovolim, ampak ko si ti kaj vbiješ v glavo … Pojdita do Bambosa, ne pozabita na Zmaja in … kaj naj vama rečem?«

»Da naj se vrneva s pokalom?«

»Dobro. Vrnita se s pokalom!«

»Hvala, ati!«

»Zakaj ne moreš biti lepo občutljiva in razvajena, kot vse poštene kraljične?« je zavzdihnil kralj. A Lutkica, Miha in Zmaj čuvaj so že šli iz sobe.«

Enajsto poglavje

Bambos je sekal, sekal smrečico, ti dreja, dreja, ti drom. Zraven si je tudi pel, čeprav ni bil ravno dobre volje. Ampak v čisti tišini ni mogel sekati. Je pa tudi tuhtal črne misli, bil je čisto zatopljen vanje. Izmislil si je celó pesmico.

Črne misli, črne misli, kaj divjate, kaj divjate? Črne misli, črne misli, kaj za norca me imate?!

Črne misli, polno polno glavo vas imam, črne misli, hitro hitro pojdite drugam!

Brundal je in brundal in sploh ni opazil, da so prišli obiskovalci.

»Bambos!«

»Hej, moji najljubši kraljévi!«

»Bambos, črn oblaček imaš nad glavo!«

»Vem! Jezi me, da nisem premlatil več marionet! Ampak so pokazale podplate in to precej hitro! Čudno je tole vse skupaj!«

»Saj veš, da je pokal izginil, ne?«

»KAJ? POKAL?« je zarjul Bambos, da se je zemlja kar stresla. »Ničesar ne vem, jezno sem zasledoval eno marioneto globoko v gozd, potem pa je kar naenkrat izginila in sem, pihajoč od jeze, šel kar domov!«

»Tisti vpad,« je rekla Lutkica, »je bil kar tako, samo zato, da je nastala zmeda, vmes je pa nekdo sunil pokal! Moramo ga dobiti nazaj! Zato smo se odločili, da poskusimo srečo in gremo na Planet marionet. Greš zraven?«

»Z veseljem!« je rekel Bambos. »Vse vrvice jim bom potrgal! Da si upajo ukrasti pokal! Kako je to mogoče!«

In v tistem hipu se je nečesa spomnil.

»Eee … kako bomo pa prišli tja?«

»Do Lutkrecije še gremo … Ona gotovo ve!«

»Prav!« 

»Lutkrecija nas bo najprej spremenila v marionete!« je rekel Miha. »Če ne, se bo naša pot že na začetku klavrno končala!«

»To je dobra ideja!« je rekel Bambos. »Čeprav me ob misli, da bom moral biti marioneta, strese jeza, strašna jeza, ne, že kar jezulja! Uh!«

»Če hočeš priti živ nazaj, boš že potrpel!« se je zdaj oglasil še Zmaj čuvaj.

»Ja, saj imate prav!« je zavzdihnil Bambos. »Čakajte, sekirco odložim, pa gremo!«

Dvanajsto poglavje

Lutkrecija je spala. Popila je nekaj janeževega čaja in spala. Kot preostanek dežele je tudi njo utrudil tale napad marionet. Sicer ni bila tepena, a preden bi lahko kaj storila, recimo začarala marionete v podgane, je bil napad že mimo. Pa tudi zmedlo jo je. Ko so marionete napadle, je kar ostrmela. Uj uj, česa takega pa še ne!

Sicer je pričakovala, da bo kdo prišel k njej, zdaj, ko pokala ni bilo več. Pričakovala je celo, da bo kralj hotel nov pokal. A nekje globoko v sebi je vedela, da se to ne bo zgodilo. Pokal, ki so ga vsako leto podeljevali, je bil vendarle en in edini, simbol veselja lutk, zadeva, ki jo je moral zmagovalec teden dni po prejemu skrbno zloščiti in prinesti nazaj v grad, da je tam počakala na naslednje leto, on pa je dobil miniaturno zlato kopijo za spomin. Pokal je bil svetinja. Kakršen koli drug pokal bi močno zamajal trdnost kraljestva.

Pa je le potrkalo.

»Lutkrecija?«

»Kdo je? Če si hudoben, ostani zunaj, če si dober, počakaj, primojdunaj!«

»Lutkica je. In Miha. In Bambos. In zmaj!«

»Samo nekaj si ogrnem!« se je slišalo od znotraj. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla.

»Ih ih, malce sem zadremala!« se je nasmehnila Lutkrecija. »Kraljična in kraljevič … in Bambos in Zmaj čuvaj! To pa je obisk!«

»Lutkrecija, radi bi, da nas spremeniš v marionete!« je rekla Lutkica. »Gremo iskat pokal!«

»Vi trije?« se je začudila Lutkrecija. »Naj vas začaram … spremenim … sem prav slišala – v marionete???« »Prav si slišala!« je rekel Bambos. »Kraljestvo je pod vprašajem! Vsi so čisto preč! Pokal je treba dobiti nazaj!«

»Ampak …«

»Nič ampak!« je rekla Lutkica. »Stori, za kar sem te prosila!«

»Ampak kako boste prišli na Planet marionet?« je zanimalo Lutkrecijo. »In kako se boste kot marionete sprehajali po Planetu lutk? Saj vas bojo raztrgali od jeze!«

»Hm,« je rekel Miha, »dobro vprašanje!«

»Nič,« je rekla Lutkica, »pričarati nam moraš nekakšno vozilo, da se bomo z njim odpeljali tja! Samo časa ni veliko, ati je že govoril o tem, da bo poglavar marionet od njega verjetno zahteval …«

»… kraljestvo v zameno za pokal!« je dokončal Miha.

»To se ne sme zgoditi!« je jezno rekla Lutkrecija. »Lesko Vrvon si je preveč upal, ko je napadel ravno na dan tekmovanja! In ko je sploh napadel! Navadna predrzna baraba je! Mu bom že pokazala! Kje je že tista knjiga, v kateri imam čarobne formule za vesoljska vozila?«

»V kateri knjigi pa imaš formulo za marionete?« je zanimalo Bambosa.

»Počasi!« je rekla Lutkrecija in brskala po omari. »Le počasi! Tudi to pride na vrsto! Sedite in spijte čaj, medtem bom pa poiskala vse potrebno!«

Trinajsto poglavje

Bilo je kakega pol dneva po odhodu Lutkice, Mihe in zmaja, ko se je pred gradom ustavil velik konj, na njem pa lisjak.

TOK TOROK TOK TOK!

Straža na obzidju iz kartona se je hitro oglasila, čeprav je bila vsa mlahava od slabega počutja.

»Kdo je?«

»Povejte kralju, da imam važno obvestilo zanj!« je zavpil lisjak gor v obzidje iz kartona.

»Trenutek!«

Čez nekaj minut je iz gradu prikorakal sam stražmojster.

»Povejte sporočilo, da ga prenesem kralju!«

»Ah ne ne, to pa ne!« de je nasmehnil lisjak. »Sporočilo je zelo osebno!«

»Prav!« je rekel stražmojster. »Toda pazite, ničesar ne poskušajte, kralj je ravno prave volje, da vas vrže v temnico, če bi vam po glavi rojile kake hudobne misli!«

»No no,« je rekel lisjak, »mislim, da temnica pač ne pride v poštev, kajne?«

Stražmojster se je namrdnil in lisjaka spustil v grad. Kralj Lutkoslav je bil že obveščen in je že sedel v kraljévi sprejemnici.

»Veličanstvo, lisjak s sporočilom je že tu!« je najavila lutka – kraljeva najavnica.

»Ja, naj pride noter!« je znaveličano zagodrnjal kralj.

Lisjak je vstopil v sprejemnico in se priklonil.

»Veličanstvo, lahko prosim ukažete, da zaprejo vrata? Sporočilo, ki ga prinašam, je zelo osebno!«

»Prav!« je zavzdihnil kralj. Ko so se vrata zaprla, je mrko pogledal lisjaka.

»Povejte zdaj!«

Lisjak je pred začudenim kraljem naenkrat snel glavo in slekel kožuh. Pred osuplim Lutkoslavom je stal nihče drug kot poglavar marionet Lesko Vrvon.

»Me poznaš, dragi Slavko? Me še poznaš, he he he?«

»VRVON!« je kriknil kralj. »VELIKO SI UPAŠ, DA SI TAKOLE PRIŠEL SEM!«

»Oh, korajža velja!« je rekel Vrvon. »Saj ti je menda jasno, zakaj sem tukaj!«

»Ti baraba!« je vpil kralj. »Ti že ni bilo dovolj, da me je tvoj podrepnik ugrabil? Ta grdobija ti ni uspela, pa si moral ukrasti pokal, kar pokal, kaj?«

»Hja, Gašperju res ni uspelo, ne, na žalost, ampak tale zaigrani napad je bil pa koristen, he he. Saj veš, da nimaš izbire. Kraljestvo za pokal, ali pa ga ne boš nikoli več videl, no in potem te tudi podložniki ne bodo več dolgo spoštovali! Brez pokala ni kralja, he he he!« se je režal Vrvon. »Vsaj nekako tako velja pri vas!«

»Izgini, podlež!« je rohnel kralj. »Mojega kraljestva ne dobiš, pa če se tule na mestu sesujem v prah! Tudi tokrat ti ne bo uspelo!«

»Slavko, stvar je taka,« je rekel Vrvon, »da imaš teden dni časa za premislek! Po tednu dni se ti bom spet oglasil in če boš trmast, adijo pokal! In potem boš prisiljen poklekniti pred … marioneto!!! HAAAAAAA in HEA HEA HA!«

»IZGINI!« je zarjul kralj.

»Samo hip, da se oblečem nazaj v lisjaka. Ne bi hotel, da me kateri tvojih polizancev tako iz jeze nabije sred hodnika!« 

»Česa boljšega si niti ne zaslužiš, prevarant!« je rohnel kralj. »Čez teden dni bom spet imel svoj pokal, ti boš pa še večji niče, kot si zdaj!«

»Na tvoje zdravje, dragi Slavko!« se je nasmehnil lisjak in odšel.

Štirinajsto poglavje

»Kako si je pa Vrvon upal sem?!« je vzkliknila kraljica, ko se je kralj vrnil v svojo sobo.

»Adute ima v rokah, pa se počuti varnega!« je zamrmral kralj. »Saj veš …«

»Vem!« je rekla kraljica. »Vem, da bi ga najraje sežgal na grmadi zunaj na grajskem trgu, ampak …«

»Upam, da bo Lutkici uspelo!« je zastokal kralj. »In Mihu in zmaju in Bambosu!«

»Upam, da jim bo uspelo v tednu dni!« je zastokala še kraljica. Nato sta oba pet minut stokala, nakar je kraljica dvignila glavo.

»Nikoli mi nisi povedal, zakaj te Lesko Vrvon tako sovraži. In zakaj ti ne preneseš njega!«

»To je dolga zgodba!« je zamrmral kralj. »Pa mi zdajle ni do pripovedovanja!«

»Takoj mi vse povej!« je zahtevala kraljica. »Kaj pa naj drugega počneva!«

Kralj je spet zavzdihnil.

»Polbrata sva!« je šepnil.

»Kaj sta?«

»POLBRATA!« je zdaj zavpil, da se je vse streslo.

»Pomiri se, no!« ga je osuplo pogledala kraljica. »POLBRATA??? Ampak on je vendar marioneta!«

»Ja, pa kaj! Najina mama je bila marioneta, moj oče lutkec, njegov marioneta, pa se je on pač rodil kot marioneta, jaz pa kot navadna lutka! To je bilo še v časih, ko so navadne lutke in marionete živele v slogi!«

»In?«

»Ja, nič, Lesko je bil vedno nesramen, nagajiv in poreden! Pa je naneslo, da je zdaj tako, kot je! Nikoli ga nisem maral, ker sem bil pridna lutka, on pa nepridiprav, medtem ko je on mene sovražil iz istega razloga. Kaj naj ti drugega rečem? Ko je prišlo do razdora med lutkami in marionetami, je on pač stopil na stran marionet in šel, jaz sem pa ostal tu in prevzel vladavino. Od takrat me še bolj sovraži!«

»In?«

»Nič več in! Spat grem!«

Kraljica se je zazrla skoz okno.

»Kako sploh lahko spiš, ko sta tvoja hči in zet tam nekje zunaj, v nevarnosti, kraljestvo pa na robu obupa?!«

»Hm,« je pomislil kralj, »morda zato, ker sem utrujen.«

Petnajsto poglavje

Lutkrecija si je s čela obrisala mrzel pot. Pred njo so stale štiri marionete – marioneta Lutkica, marionetek Miha, marionetek Bambos in marionetek Zmaj.

Lotevala se je še čarovnije za medplanetarno vozilo. Uh, kako zahtevno zna biti čarovniško življenje!

»Madonca!« je jezno vzkliknila. »Lejte – vesoljske ladje, leteči krožniki, letala … Kaj od tega bi prišlo prav?«

Lutkica je pokazala na čudno besedo v knjigi.

»Gmagoplov?« je začudeno vprašala. »Kaj pa je to?«

»Ne vem!« je rekla Lutkrecija. »Ampak ni letelo že stoletja, vsaj tako piše tukajle zraven!«

»Zmogljivo vesoljsko plovilo z odlično navigacijo in smislom za humor …«  je brala Lutkica. »Sliši se čisto v redu! Pričaraj nam ga, prosim, Lutkrecija!«

»Pa ravno gmagoplov?« je zamrmrala Lutkrecija. »Razni leteči krožniki in vesoljske ladje so bolj utečena vozna sredstva …«

»Ampak nimajo pa smisla za humor!« se je oglasil Bambos. »Kaj pa ti praviš, Mihelin?«

»Jaz sem tudi za gmagoplov!« je rekel Miha.

»Prav!« je rekla Lutkrecija. »Pa naj bo gmagoplov! Stopite malce stran!«

In je začela čarati.

»Ummm ammm …« je mrmrala in potem zapela urok: »Bo prišel, bo prišel, bo prišel GMAGOPLOV!« »Pojdimo vsi skupaj na vrt!« je rekla nato.

Na vrtu je stal lep, nov gmagoplov. Bil je videti kot nekaj med kitaro in velikim bajsastim sodom, skratka: lep je bil.

»Srečno pot!« je rekla Lutkrecija. »Vrnite se živi in zdravi … in s pokalom!«

Naši junaki so se vkrcali v gmagoplov in švignili proti širnemu nebu. Pred njimi je bila zanimiva dogodivščina.

Šestnajsto poglavje

Vsi vesoljski popotniki si morajo na svoji poti žvižgati vesoljsko pesem, da ostanejo zdravi in dobre volje. Vesoljska pesem je zapisana v Berilu za vesoljske popotnike na strani 12.

Vesolje je širno, veliko in lepo, nikjer ni začetka, nikjer konca ni. Ti, ki potuješ po širnem vesolju, žvižgaj si pesem, ki znajo jo vsi:

Ena zvezda, druga zvezda, zvezd je na milijone, rad imam vesolje, ko v milijardah zvezdic tone.

Vesolje je širno, vesolje je lepo, nikjer ni začetka, nikjer konca ni. Vidiš planete, drviš skoz praznino in širna tišina te veseli.

Zato pa zažvižgaj si pesmico čarno, žvižgaj preudarno in iz srca, ti, ki potuješ, po širnem vesolju, ki si sred zvezd med planeti doma.

Sedemnajsto poglavje

PLANET MARIONET – pol svetlobnega leta

Vsaj tako je pisalo na velikem vesoljskem znaku, mimo katerega so zdrveli naši junaki.

»Ne bi smelo trajat predolgo,« je rekel Bambos, »čeprav se na vesolje čisto nič ne spoznam!«

Miha je sedel za krmilom gmagoplova in tuhtal:

»Znak je kazal v desno, torej …« In je sunkovito zavijal sem ter tja, dokler niso naši junaki pred seboj zagledali črnega planeta in švignili mimo table: PLANET MARIONET. NIKAKOR NISTE DOBRODOŠLI. MARŠ!

»Treba bo premislit, kako in kaj bomo!« je rekla Lutkica. »Tudi imena moramo spremenit! In da se ne bo komu kaj zareklo!«

»Jaz bom Filip!« je rekel Miha. »Bambos, ti boš Haralumbus, hudobni gromozant, najdražja, tebi naj bo ime Lesena Špelca, medtem ko bomo Zmaja čuvaja poimenovali Zmaj Vsespeštaj. Vam je to okej?«

»Bo šlo!« je pokimal Bambos, zdaj hudobni gromozant Haralumbus. Lutkica, zdaj Lesena Špelca, se je nasmehnila, Zmaj čuvaj, po novem Vsespeštaj, pa je gromknil. GROMK!

»Izgnali so nas s Planeta lutk in po vesolju smo tavali tako dolgo, da smo se iz obupa spremenili v marionete, prav?« je nadaljeval Miha. »Zdaj smo polni sovraštva, jeze in besa, vse to pa nam bo prišlo prav pred Vrvonom, da bomo lahko nemoteno iskali pokal!«

Lesena Špelca je spregovorila:

»Ima morda kdo kako idejo, kam bi ga lahko skrile, te marionete?«

»No, kaj meniš?« jo je vprašal Filip.

»Hja … Poznavši Vrvona …«

»Ja, tudi jaz tako mislim!« je rekel Miha. »Vrvon ga ima pri sebi, prav gotovo je nekje v njegovih prostorih. Zato si moramo nekako pridobiti njegovo zaupanje in pretresti njegov dvorec, čim manj opazno, seveda!«

»Zveni nevarno!« je rekel Haralumbus. »Ampak bo fajn, že vem! Samo moral se bom zadržati, da temu ničvrednežu, ki mu pravijo Lesko Vrvon, ne bom zavil vratu koj, ko ga zagledam!«

»To le pazi, ja!« se je nasmehnil Miha. »Ampak saj veš, da tega niti ni vreden!«

»Hmf!« je zagodrnjal Haralumbus in utihnil.

Preteklo je še nekaj minut, potem pa je Miha zaklical: »PRISTAJAMO!«

Marionete so že opazile gmagoplov. Mihu je uspelo pristati prav pred vrati Vrvonovega dvorca. Ko so naši junaki prišli ven, jih je sprejelo nekaj ducatov parov mrkih in sovražnih oči.

»U, kakšna tema je tukaj!« je šepnil Haralumbus. »Pazite, kje hodite!«

Gneča pred gmagoplovom se je naenkrat odmaknila in do plovila je prikorakal sam Lesko Vrvon.

»Glej no glej!« se je namrdnil. »Marionete, ki jih še ne poznam!«

Še enkrat se je namrdnil. »Kdo pa ste? Od kod prihajate?«

Filip je ponovil zgodbo, ki smo jo slišali že prej v gmagoplovu. Lesko Vrvon ga je z zanimanjem poslušal.

»Aha, tako torej, tavajoče duše, bratje in sestre po hudobiji in odmetništvu!«

Naši junaki so pokimali.

»In še nekaj,« je dodal Miha. »Potuhtali smo, kako bi lahko dokončno uničili Planet lutk. Vas zanima?«

»Niti ne!« je rekel Vrvon. »To sem potuhtal že sam in zdi se mi, da je urejeno. Čez kak teden Planeta lutk ne bo več!«

»Oh, mar res,« se je oglasila Lesena Špelca. »Oh, to je pa lepo slišati! Kaj pa ste storili?«

»Bomo o tem pri večerji!« je rekel Vrvon. »Prav rad bi slišal še vaš načrt. Če ste dovolj izprijeni, ne bo problema, čaka vas prostorček pri nas, pa še kakšne zadolžitve boste dobili!«

»O, najlepša hvala!« se je oglasil Haralumbus.

»Je pa hec,« je rekel Vrvon, »da me spominjate na znano mi četvorico … precej manj izprijenih lutk. Dekle, fant, velikan in zmaj … Prav zabavna kombinacija. Veste, mi redno spremljamo, kaj se dogaja tam onkraj pri onih srčkanih … lutkah!«

»Mi ne bi vedeli!« je rekel Filip. »Po tolikem tavanju po vesolju pošteno marioneto zanima samo še zganjanje pokvarjenosti!«

»Mislite – nepošteno marioneto?« je pristavil Vrvon.

»Kajpada – nepošteno!« je pokimal Filip.

»Pridite zdaj, vabim vas v svoj dvorec! Bomo kaj pojedli, se pogovorili, potem pa … kdo ve … morda bomo metali kladiva v steno, hehehehe!«

Osemnajsto poglavje

Lesko Vrvon je bil tistega dne neverjetno in nenavadno gostoljuben in v sicer mrzlih očeh mu je tlela nekakšna iskrica. Medtem ko so se Bambos – Haralumbus, Lutkica – Lesena Špelca in Zmaj čuvaj – Vsespeštaj poskusili vključiti v vsesplošno nalivanje hudega malinovca, je Miho – Filipa skrbelo. Vrvon je bil le preveč zadovoljen, zdelo se mu je, da nekaj sluti. Sicer si je skušal nadeti pokvarjen izraz na obrazu in piti hud malinovec, a nekaj mu pri vsej stvari ni bilo všeč …

Devetnajsto poglavje

Bilo je temno, ponoči nič bolj kot podnevi. Lesko Vrvon je sklenil, da bo noč in bila je noč. Gostom je odkazal sobe v dvorcu in potem je vse potihnilo.

Vsaj za nekaj časa. Dokler se niso narahlo odprla vrata ene od sob za goste. Na hodnik je stopila temna postava in po prstih stopicala naprej ob zidu.

Prestopicala je kar nekaj hodnikov in precej stopnic, preden je na zidu zagledala veliko tablo. V trdi temi se je zdela kot velika črna packa. Postava je iz žepa vzela žepno lučko in jo prižgala.

POGLAVARJEVO KRILO. ODIDITE TAKOJ!

»Pa smo tu!« je zamrmrala temna postava in se odpravila do prvih vrat hodnika. Čisto potiho jih je odškrnila in vstopila. Spet je za kratek čas zabrlela žepna lučka.

Po kakih petih, šestih sobah in brlenjih žepne lučke je postava zagledala še ena vrata. Čisto potiho jih je odškrnila, kot vsa druga pred njimi, in vstopila.

Prostor je bil videti kot poglavarjeva spalnica, a v njej ni bilo nikogar. Žepna lučka je ponovno zabrlela in postava je kar ostrmela.

»Pokal!« je zavzdihnila. »Uspelo mi je!«

Stopila je do mizice, na kateri se je svetil pokal. Prijela ga je v roke in si ga poskušala stlačiti pod ogrinjalo. Takrat pa se je prižgala luč.

»Hej, hej, gospod Filip, kaj pa počnete?« se je oglasil glas Leska Vrvona. »Res je, da na tem planetu nismo ravno poštenjaki, a gostje, ki kradejo … to vendar ni lepo od vas!«

Filip je zardel in hitro postavil pokal nazaj na mizico. »Joj, oprostite, veste, nisem mogel spati, pa sem se malce sprehodil in me je premamila tale čudovita posoda. Radoveden sem, veste!«

»O razumem!« se je nekam prihuljeno nasmehnil Vrvon. »Toda kaj iščete v mojem delu dvorca? Sem si še najhudobnejši hudobneži ne upajo!«

»Temno je,« je jecljal Filip, »pa človek mimogrede zaide v kak del, ki …«

»Vam nisem prej povedal, da ponoči pri nas ne hodimo naokrog?« je zagrmel Vrvon. »Edina izjema sem jaz, ki včasih ponoči jezdim, ker je mir! Za druge pa velja, da se ne smejo premakniti iz svojih sob!«

»Saj … prav imate … Oprostite … Grem takoj nazaj spat!« je jecljal Filip.

»O ne, le počakajte še malce, gospod Filip!« se je zdaj nasmehnil Vrvon. »Ali naj vam raje rečem gospod kraljevi zet? Gospod kraljevič? Ali samo Miha? Kaj vam je ljubše?«

»C … c …« je momljal Miha. Tole pa ni dobro, je pomislil. Razkrinkal nas je.

»Se mi je zdelo, da stasita dečva, stasit dečko, velikan in zmaj na kupu ne more biti ravno naključje!« je rekel Vrvon. »Kako ste postali marionete, mi ni ravno jasno, ampak to je gotovo spet ena tistih vaših poštenjakarskih coprnij! Zato pa je bil kralj tako prepričan, da bo dobil pokal nazaj! Svoje sorodstvo je poslal ponj!«

»C … c …« je še vedno momljal Miha.

»In potem kar sredi noči vletite v mojo spalnico, Miha!« je Vrvon zmajeval z glavo. »Tega pa od vas ne bi pričakoval!«

»Vaše igre je konec!« se je zdaj popgumil Miha. »Pokal sem našel in gre z menoj nazaj na Planet lutk, kamor sodi!« »To pa ne!« je odkimal Vrvon. »Vaše igre je konec! Pokal bo pa kar ostal, kjer je. Še malo, pa ga bom dal pretopiti. Za vas štiri bom pa poskrbel. Nikoli več vam ne bo prišlo na pamet, da bi izzivali Leska Vrvona! STRAŽA!«

Priteklo je pet stražarjev.

»Zaprite tegale gospoda v sobo brez oken in vrat!« je ukazal Vrvon. »Zlorabil je moje gostoljubje! Primite pa tudi preostale tri nocojšnje goste – v krilu za goste sladko spijo!«

Stražarji so pokimali in zgrabili Miho.

»Pa dajte jih v ločene sobe brez oken in vrat, ker so namazani z vsemi žavbami!« je še ukazal Vrvon. »In še preden odpeljete tegale padlega angelčka« – in je pokazal na Miho – »naj mu sporočim, da bom pokal prestavil drugam. Nekam, kjer ga razen mene ne bo nikoli nihče našel. UA UA UAAAA HE HE HE HA!«

»Vrvon, nikoli ne boš zavladal Planetu lutk!« je še kriknil Miha, nakar so ga odpeljali. Vrvon je skomignil z rameni in zamrmral: »Amater!«

Dvajseto poglavje

Kralj Lutkoslav se je zbudil iz popoldanskega dremeža.

»Primojtrst, še vedno nobenega sporočila od naših!«

In je zaspal nazaj.

Enaindvajseto poglavje

»Dobro jutro, Lesena Špelca!«

»Gašper!«

»No no, kraljična Lutkica, zakaj pa me tako osuplo gledate? Ste me kaj pogrešali, odkar sem šel s Planeta lutk?«

»Ups!« je sama pri sebi rekla Lutkica. A je bilo že prepozno. Prehitro je izustila Gašperjevo ime. In kje sploh je?

»Kaj naj to pomeni?« je rekla na glas.

»Ja no, vaša zvijača ni uspela!« je rekel Gašper. »Naš poglavar je zalotil gospoda … Filipa, ko je kradel pokal iz njegove spalnice. Pa smo vas lepo vrgli v sobe brez oken in vrat in zdaj se poglavar odloča, kaj bo z vami! Ampak dobra ideja, spremeniti se v marionete! Res, čestitam!«

Lutkica je sklonila glavo.

»Tako torej!«

»Ja, tako nekako!« je pokimal Gašper. »Morda vas bomo sežgali na Črni jasi in kralju Lutkoslavu poslali vaš pepel, haha in ah ha ha in ah!«

»Tako torej!« je še vedno mrmrala Lutkica.

»Ja, tako nekako!« je spet pokimal Gašper. »Zmajček in velikan sta pa tudi lepo pospravljena. Jutri vas odpeljemo v Dvorano za zlobne obsodbe, da vam poglavar pove, kako in kaj bo z vami, do takrat pa … si malce odpočijte!«

»Tako torej!« je še vedno mrmrala Lutkica in gledala v tla.

»Ja, tako nekako!« je kimal Gašper. »Zdaj pa vas zapuščam, tale prostor mi ne dene dobro. Nobenih oken in vrat ni, potem pa moram mrmrati uroke, da lahko pridem skoz zid! Pa nasvidenje, kraljična!«

Lutkica ni odzdravila. Kar v tla je gledala.

Dvaindvajseto poglavje

V Dvorani za zlobne obsodbe je bilo vzdušje napeto. Marionete so se kar zgrinjale vanjo, da bi slišale, kaj bo v zvezi z usodo lutk, ki so si drznile krasti v dvorcu, odločil poglavar Lesko Vrvon. Seveda je bil prisoten tudi Zbor najpomembnejših marionet.

Lutkica, Miha, Bambos in zmaj so trdno okovani in otožni sedeli v kletki za obsodbo. Zmaja so okovali v spanju in mu zamašili tudi nozdrvi, da ne bi bruhnil kakšnega ognja. Posebej so poskrbeli tudi za Bambosa, Vrvon ni hotel tvegati, da bi velikan podivjal.

»Dobil me je kot vajenca!« je potožil Miha. »Bilo mi je sumljivo, da v spalnici ni nikogar, toda kako naj bi bil vedel, da je stal za vrati?«

»Ne sekiraj se!« je rekel Bambos. »Kar je, pač je! Spodletelo nam je, a ni še vsega konec!«

»Misliš?« se je oglasila Lutkica.

»Dokler smo živi, je vse mogoče!« je rekel Bambos. »Ampak pokažimo temle lesenim stvorom, da smo iz pravega testa in zapojmo himno Planeta lutk! Tri, štiri!«

In so glasno zapeli:

»Na Planetu lutk je sonce iz blaga, luna iz papirja, gozd pa iz zlata.

Na Planetu lutk živijo lutke v slogi, vsi se imajo radi, bogati in ubogi.

Tam so vedno krasne lutkaste poroke, vsi imajo krasne lutkaste otroke.

Na Planetu lutk gostov ne podijo, glasno jih pozdravijo, vljudno pogostijo.

Na Planetu lutk gozd je iz zlata, luna iz papirja in sonce iz blaga.«

Peli so ponosno, kar je razjezilo marionete. Najprej so vanje metale žeblje, potem pa je pristopilo nekaj vojščakov in so Lutkici, Mihi in Bambosu zavezali usta.

Triindvajseto poglavje

Lesko Vrvon je v Dvorano za zlobne obsodbe vstopil s pokvarjenim nasmeškom v očeh. Pozval je Zbor najpomembnejših marionet, naj vstane, potem pa je prav to ukazal tudi našim štirim junakom.

»Gotovo vas vse zanima, kako sem se odločil!« je spregovoril.

Vsi v dvorani so prikimavali.

»Najprej sem vsiljivce hotel sežgati na Črni jasi!«  je rekel, kar je v dvorani izzvalo salve odobravanja. »A po daljšem premisleku sem ugotovil, da je to pravzaprav premila kazen! Kajneda, Zbor?«

Zbor najpomembnejših marionet je izustil glasen JA!

»Pa sem se odločil, da jih pošljemo v Gromovne gore! Kaj pravite?«

V dvorani je kar zabobnelo od odobravanja.

»Mmmmm … Mmmmm …« je začela javkati Lutkica.

»Odvežite ji usta, da slišimo, kaj hoče!« je ukazal Vrvon.

»Kam nas pošiljaš, hudoba?« je zavpila Lutkica, ko so ji odvezali usta.

»Oh, Gromovne gore vam bojo všeč! Tja pošiljamo tiste, ki jih ne sežgemo na Črni jasi. Tam je čudovito, tema je, ves čas dežuje, se bliska in grmi, pa les se tako krasno razmoči!« se je nasmehnil Vrvon. »Tam so doma lesni črvi, ki jih boste res veseli,« je nadaljeval, »pa še garali boste, noč in dan, tako da si boste na koncu še želeli, da bi vas na hitro scvrknili na Črni jasi!«

»BARABA!« je kriknila Lutkica. »Moj ati te bo zdrobil!« »Vaš ati se vam bo kmalu pridružil, kraljična!« se je zarežal Vrvon. »Pa mama tudi! Marsikaj ganljivega si boste lahko povedali … če boste še celi!«

In se je zarežal še glasneje.

»Tako sem se odločil!« je rekel nato. »Vsako nadaljnje besedičenje bi bilo brez veze, zato predlagam, da jih kar odpeljete v Gromovne gore! Čas beži, kajne, dragi moji, čemu bi posedali brez dela!«

Zakrohotal se je in odšel iz dvorane.

Naše junake so odpremili v temo pred dvorec. Pol planeta jih je gledalo, ko so sključeno vstopali v vozilo, ki jih bo odpeljalo daleč, daleč v Gromovne gore.