Čadavec
ČADAVEC Marjana Moškrič |
|
1. pismo Veri
Zajebala si, Vera. Na celi črti. Kako si mogla vse
poteptati, zbrisati, odpisati... Kar mogla si... Vse
pustiti in oditi nekam na drugo stran sveta.
H komu se zdaj vračaš, obračaš, zatekaš? S kom se
zabavaš? Ali ljubiš koga? S kom se sprehajaš in
goniš in ješ? Imaš svetlolase, modrooke angelčke, ki
jih razvajaš, ali morda črne, divje razigrane, ki jih
obožuješ? Pozabila si na drugo stran sveta.
Zbrisala si jo. So tam zvezde drugačne? Je od tam
videti vesolje bolj neskončno? Si sploh še živa, moja
kukavičja mati? Jaz sem in Borut tudi.
Zdaj jih imam že skoraj 17. Ti jih imaš 39.
Si barvaš lase? Nosiš trajno? Ali pa jih morda še
vedno puščaš v dolgih valovih do pasu?
Stara moja, počasi se luknja praznine, ki si mi
jo zapustila, polni, včasih kaj uide iz nje,
a vendarle gre. Zdaj gre. Gre. Ostaja radovednost,
ki je zamenjala žalost, jezo, ogorčenost, strah,
obup... Gotovo se zavedaš, kaj si mi storila. Ali pa
tudi ne?! Saj nisi neumna.
Takrat sta me končno in dokončno vzela od
babice. Prej so bili časi selitev. Malo pri babici,
malo tu in tam. Sploh ni bilo slabo. Ta stara hiša
vaju je oba navdušila. Odločila sta se, da se bosta
v njej starala, seveda z mano ob strani. Tako sem
kure zamenjala z golobi. Travnik z ulico. Pa kaj
siva hiša, pa kaj siva ulica, imela sem tebe in
Boruta in nič mi ni manjkalo. Potem pa si kar
odšla. Meni nič, tebi nič. Na vrat na nos. Podrla si
vse mostove. Borutov in moj most si podrla. Sesulo
naju je. Preveč, da bi takrat lahko sploh kaj
mislila. Še dobro, da je bila babica še vedno tam.
Vrnila sem se nazaj na deželo, Borut pa v daljne
kraje, da bi zgradil še več mostov. On ne ruši
mostov. On jih gradi. Trdne in močne.
Mojega naenkrat ni bilo več.
Ni več trden ta moj most,
ni več kamen kost...
Zdaj tudi babice ni več. Hiša in vrt sta še.
Z Borutom le redko ostajava tam. Vse je drugače ...
Zdaj sva tu, v tej naši stari sivi hiši, v stari sivi
ulici našega starega sivega mesta. Borut ne potuje
več, dela v biroju. Tudi stara Cilka je še vedno tu.
Še bolj gluha in stara, a vsaj tu je. Vedno. Nanjo se
lahko zaneseš.
Tu je tudi Cveto. Slikar je. Tudi on ne mara
tega sivega mesta, zato beži. Ven, ven ... Samo sonce
in barve prinese nazaj.
In še glavni. Moj črni Wang, ki ves čas prede,
prede na svoji mavrični blazini. Mogoče mi nekoč
sprede krila. Kdo ve. Ti že ne, Vera. Ti samo rušiš.
Koliko mostov si že podrla?
... ni več trden ta moj most,
ni več kamen kost,
sem ga zapustila,
novega zgradila,
vrvi iz svojih las sem spletla,
z njimi most zapredla;
moj most ni kamen kost,
moj most je v pisan gozd,
je most do mavrice.
Če boš kdaj brala moje pismo, boš ugotovila, da
sem postala pesnica. Ne še prava. Sem še na poti.
Ampak ne boš. Mojih pisem ti ne boš čitala.
Prisegam. Ti ne. Kot po mojem mostu ne bo nihče
hodil in nihče ga ne bo mogel podreti. Svoje
mostove bom sama gradila in sama podirala. Tako,
kot bom sama hotela. Samo jaz in nihče drug.
Nihče.
Moj črni Wang pa kar prede, prede ... Kako to
pomirja.
Marjetica
Čigava? Pozabljena?
P.S.: Imaš vest? Dobro? Slabo? Se kdaj ponoči
zbudiš? Te kdaj preganjam po tistih temnih
sanjskih labirintih? Te tlači mora? Kričiš in se
potna prebujaš? Jaz te včasih sanjam. Kako rasteš.
Kako zoriš.
2. pismo Veri
Cvetota sem že omenila. Slikar je. Malo mlajši od
tebe in Boruta in mnogo starejši od mene. Veliko ur
sem že preždela pri njem. Tudi slikal me je
velikokrat. Pravi, da imam en tak obraz in en tak
izraz, da ne ve, ali me bo kdaj zares ujel. Drugače
ne dela portretov. Njegove slike so polne pack, vijug
in čačk. Ne razumem jih. Čutim jih. Zdaj je
v obdobju barv jesenskega listja. Tako so tople, tiste
njegove slike. Ogromne so. Ima me, da bi stopila
naravnost vanje. Vabijo me, privlačijo me ... Rada
imam barve. Vse. Rada imam jesen. Pa trave. Pa
pomlad. Poletje. Zimo. Še najraje pa imam
drevesa.
Cveto ima majhno hišo na Krasu. Veliko časa
preživi tam. Kadar je tu v mestu dlje časa, njegove
slike izgubljajo barve. Postajajo blede, meglene,
sive in tudi on je vedno bolj bled in nemiren.
Takrat je tudi z mano manj prijazen. Vse več časa
preživlja zunaj po raznih otvoritvah razstav, bifejih
s svojimi prijatelji in prijateljicami, teh mu res ne
manjka. Mlade, stare, vseh vrst so. Meni so zoprne
in zdijo se mi ogabne. Njegovi mački so potem
mnogo večji in težji kot moj Wang. Dan preleži,
zvečer pa ima spet kakšno divjo zabavo. Kadar je
tak, se Cilka jezi na njega in meni tudi ni všeč.
Meni je všeč tak, ko sva sama, brez prijateljev in še
posebej prijateljic. Pravi, da me je pogruntal, da
sem ljubosumna, naj kar pozabim nanj, da je
prestar zame, da sem še otrok in tako naprej, in še
pravi, da če ne bom nehala, me ne bo več spustil k
sebi, da ne bova več prijatelja... Da bluzim.
Bo že videl. Še kakšni dve leti, potem pa ne bo
pogledal nobene več.
Naj ga opišem. Zelo visok. Mislim, da kakšen
meter devetdeset. Zelo bled. Temnih, malo valovitih
las. Skuštran. Bolj ali manj kosmat. Strašno
nežnih rok. Glavne pa so njegove zelene oči, kot pri
Wangu, samo da gre za drugačen odtenek, bolj
modro zelen; Wang ima rumeno zelenega.
Cveto mi je zares všeč. Kaj morem. Zdaj
skrivam to pred njim. Ampak on je res moj princ.
Saj vem. Saj nisem naivna, čeprav mi v šoli
govorijo, da sem. Da sem naivno, nedolžno bitje. To
zadnje sem. Nedolžna. Drugo pa... Kmalu bo
drugače. Samo malo časa še potrebuje. V mojih
sanjah nekoč spozna, da brez mene ne more več, in
potem se plazi in lazi za mano in me prosi in roti ...
Samo še malo bom počakala in potem bo tako.
Na jesen.
Ko dozori.
Ti stopim.
Pristopim.
Takrat ti.
Dame.
To je pesem za Cvetota.
Zdaj ga ni tu in kadar ga ni, veliko sanjarim o
njem. Že več kot dva meseca ga ni. Še Cilki se zdi
čudno. Nekam ven je šel, na Nizozemsko ali kam.
Tam ima nekakšno razstavo. Le kaj je našel tam
tako dobrega, da se ne more vrniti? Skrajni čas je
že!
Vsak dan, ko grem v trgovino, v šolo ali
kamorkoli in ko se vračam od koderkoli, visim na
njegovem zvoncu. Mislim, da je to kakšnih
dvajsetkrat na dan.
Kaj praviš, Vera? Najbrž bi mi hotela dati
kakšen nasvet. Kakšno pametno materinsko
besedo? Bi mi naredila kakšno čudovito dolgočasno
pridigo? Karkoli bi rekla, sanj mi ne bi mogla vzeti.
Marjetica in Wang
P.S.: Kakšno sranje tvezim. Ko se malo obrnem
nazaj, šele vidim. Se vidim. Res se. Bluzim? Se
cedim? Jebi ga, Vera. Vse to je tu notri v meni in še
marsikaj drugega. Toliko hrepenenja je in toliko
vsega ...
3. pismo Veri
Šola. Ni preveč dobro. Tako slabo, da ne bi
prenesel, pa tudi ni. Ana in Petra sta v redu punci.
Tudi Pero in Miha sta kar v redu. Ostali fantje
pa... Brrrrrrr. Eni so mozoljasti. Eni pa imajo
mastne lase. Brrrrr. Kako sovražim mastne lase.
Tisti novi je drugačen, čeprav je včasih videti tako
nervozen, drugič pa tako mrtvo hladen. Malo
čudaški se mi zdi. Prišel je iz Bosne. Saj veš za
Bosno. Saj veš za vse? Pobegnila si iz države, ki se
je razblinila. Vidva, ti in Borut, sta imela z njo
opravke. Jaz ne... Borut je gradil mostove po Jugi
in tudi ti si jo dala skozi. Ostale so fotografije. Vera
v Sarajevu. Vera v Beogradu. Mostarju. Ohridu.
Cetinju. Lov-čenu. Dubrovniku... In kje še vse...
Tara, Neretva, Plitvice...
Ej, Vera, pripoveduješ zdaj tujcem o svoji
deželi? Si jim povedala, da imaš tam hčerko? Te je
skrbelo zanjo, ko so naslovnice časopisov polnile
novice o naših vojnah? Kako zdaj imenuješ svojo
domovino?
V šolskem časopisu objavljam pesmi.
Podpisujem se kot moški. Max Stone sem. Nihče
ne ve, da sem to jaz. Zdaj pa pesem. BALKAN.
Nisem rasel s tabo.
Nič nisem imel s tabo.
Moji starci ja.
Jaz ne.
Žal mi je zate!
Za vse mulce z Balkana mi je.
Vsak večer mi dnevnik vošči dober tek.
Nein, danke,
rečem pokopališkim pejsažem,
krvavim tihožitjem.
Modri starci pa molčijo.
Jaz pa rasem.
Za ta svet.
V ta svet.
Za Evropo? Za Ameriko? Za Balkan?
Za kateri svet, se vprašam!
Hja! Pa tak svet!
Čutim, kako se bližam sovražniku.
Ko modri starci dremljejo.
Ne morem, da ne bi.
Ne zmorem kot Pan.
Za Michaela Jordana bom.
Me slišiš, Balkan?
Mimo vseh bom zrasel.
Bom dober kot Michael Jordan,
bom tolkel po bikih,
bom strl jezernike.
To bom!
Medtem ko modri starci spijo.
Eni otroci so lačni.
Eni so brez rok.
Eni pa nimajo glave.
A se splača rast za tak svet?!
Boljši bom od Jordana
in potem bom vsem povedal
in vsi me bojo poslušali.
Še modri starci me bojo.
Zajebi ta svet!
Pa Evropo in Ameriko,
Balkan in vse!
Za nas gre!
A me slišite, mulci z Balkana?!
Za vas!
Zaradi vas požiram knedl,
zaradi vas nosim ta kamen.
Le kaj naj z njima!?
Max Stone
To je ta pesem. Da boš vedela, kaj mislim o
vsem tem okoli nas. V resnici prav malo vem, čutim
pa, da je vse to eno samo sranje. Na žalost krvavo.
Nesmiselna igra starcev, najbolj kruta do tistih, ki
si ne morejo pomagati. Še stara Cilka to ve.
Zdaj pa še malo nazaj k šoli. Sošolci in sošolke me
imajo za otročjo, ker ne hodim pogosto z njimi ven.
Saj kdaj pa kdaj grem... Moti me tisti hrup, ko nič
ne slišiš. Pa ves tisti dim in muzika, ki me odbija.
Meni so všeč stari norci, kot sta Tom Waits, Van
Morrison... pa še kdo, absolutno pa ne tehno.
Pero ima vedno kakšno, punco mislim. Miha
je nesrečno zaljubljen. Name pa se vedno spravi
tisti, ki ga ni treba. Vedno je tako. Ni mi všeč, da
kdo piha vame in se slini in povrhu še smrdi po
pivu. Brrr. Sovražim pivo. Nazadnje je Blaž kar
lezel vame, s celo zbirko mozoljev je. Ko sem se ga
znebila, me je začel otipavati Jaka. Nagnala sem
ga in odšla. Vedno odidem jezna in ogorčena.
Saj bi morala vedeti, da v tistem pajzlu ne bom
našla pravega.
Potem pa se naslednji dan še norčujejo iz mene.
Jebi ga. Pa kaj sploh hočejo. In sem popenila. A je
to za njih ljubezen? Jaz nočem tega. Še najbolj noro
pa je to, da sem prepričana, da jih je sigurno pol še
nedolžnih. Prav tako kot jaz. Le kdo bi spal z vsemi
tistimi mozolji in se pokrival s slino? Sranje in
sanje. To ostaja.
Glede pijače pa ... Vino mi je še kar všeč.
Z Borutom ga večkrat spijeva kakšen kozarec, po
kosilu ali po večerji. Pa kaj drugega sem tudi že
poskusila. Zares pijana pa še nisem bila. Bi morda
morala biti? Tudi kadila sem že. S Petro in Ano
včasih kakšno prižgemo. Nisem ravno navdušena.
Nobena ni. Zoprno nam pa tudi ni. Bolj za hec kot
za res. Prepovedan sad je bolj sladek. Za Ano
sploh. Hodi bolj malo ven. Doma jo imajo na vrvici.
S Petro je drugače. Je družabna, zabavna in
iskana. Cele ure preklepetamo. O fantih, o življenju
in vsem. Vse tri stojimo pred tistimi vrati
v neznano in mislimo na dan X. Kdaj pride, ko
pride. Kako bo. Strah in pričakovanje, pa
hrepenenje seveda.
Kaj bomo postale? Zdaj smo v tretji. Počasi
se bo treba odločiti ... Zase nimam pojma. Rada
berem. Vse, kar mi pride pod roke. Kriminalke,
ljubezenske romane, fantastiko in seveda pesmi.
Bralec. To ni poklic, kajne? Imam skrito željo.
Zelo je skrita in zelo globoko v meni je in nikoli si je
nisem nikomur upala povedati. Še v sanjah ne. Ti
morda že slutiš. Rada bi pisala pesmi. Je to sploh
poklic? Se da živeti od tega? Najbrž ne, saj sem
videvala največjega slovenskega pesnika v Pionirski
knjižnici. Takrat še nisem vedela, kdo je. Šele
kasneje.
Kje sem ostala? Me, punce.
Petra ima zdaj manj časa. Ima fanta. Starejši
je od nje. Študent je. Zelo je ponosna nanj in, kot
trdi, tudi zelo zaljubljena. Pravi, da ga čuti
v vsakem vlaknu svojega telesa. Mislim, da je njen
dan X zelo blizu. Tik pred njo je. Petra bo prva.
Kaj pa jaz? Čutim Cvetota v vsakem koščku
sebe? Zdi se mi, da ne. On je visok. Je lep. Je nežen
in zdi se mi, da ga v meni ni. Nikoli ga nisem
čutila. V njegovi bližini nisem vznemirjena. Sem
mirna in varna. Tako lepo in prijazno mi je z njim.
To bo druga vrsta ljubezni.
Saj ne more nihče reči, da obstaja samo ena
ljubezen. Jebi ga. Ej, Wang! Ti, ki vse slišiš, vse
veš in razumeš, povej mi, kaj naj s sabo, kaj naj
s svojim življenjem, ali vsaj, kaj naj počnem
danes zvečer?
Tako. Zdaj bom končala. Za danes. Za jutri.
Naj še pišem? Naj te sovražim? Naj te zbrišem?
Odpišem? Naj ti vse odpustim? Le kam te je
odnesla pot? Le zakaj te ne pozabim?
Marjetica
4. pismo Veri
Pa sem spet tu. Mi leze pod kožo ali kaj? Postaja
navada? Saj je vseeno ... Briga me.
Zmenek. Moji zmenki so redki in ta je eden izmed
njih. Neki tipček iz četrte me je povabil. Sploh ni
slab. Celo zelo v redu je. Privolila sem in upala, da
bo za to izvedela cela šola. Ime mu je Mare. Ne
vem, kako me je našel in kdaj zaznal. Nič ne vem.
Torej, šla sva v kino. Cel film sem lahko v miru
gledala. Nič ni poizkušal. Ena točka zanj. Potem
sva šla na pijačo. Pivo? Sem ti že povedala, da ga
ne maram. Smrdi mi. Ogabno je. Jaz ljubim
drevesa... To ja. Cel kup pesmi sem napisala o njih.
O vsakem posebej. O bukvi, boru, brezi... Moji
trdni, moji strumni, zanesljivi in prizanesljivi.
Tu pa samo konec BALADE O DREVESU.
Tebe zdaj ni več.
Bo vedno ostal en čuden okus.
Zaradi tega vetra, ki žvižga v prazno,
zaradi ptic, ki izgubljene krožijo naokrog,
zaradi mene in mavrice.
Zaradi vsega.
Z a k a j, d r e v o ?
Ampak čeprav te ni več,
te jaz še vedno čutim.
Slutim te, drevo!
Se še vedno potikam po tem vetrovnem griču,
kot še vedno dobivam batine in cveke.
Jebi ga, drevo.
Tako je to.
Saj tudi mene enkrat več ne bo.
Seveda je tudi to pesem napisal Max Stone.
Ostala sem pri pivu in Maretu. Kaj sva pila? Sok
z vodko. Zelo pitno. Bila sem žejna. Mare mi je bil
všeč in sploh je bilo tistega večera vse tako krasno.
Veliko sva govorila o umetnosti, o književnosti in
prav nič me ni motilo, da sem postajala vse
mehkejša in mehkejša. Nasprotno. Veliko mi je
govoril o pesnikih, ki da jih pozna, in skoraj da se
nisem stopila. To je pravi tip zame, sem si govorila
in ga požirala z očmi.
Njegov glas je postajal tišji in tišji, prešel je v
šepet in se mi popolnoma približal, jaz pa sem bila
popolnoma zmehčana in zaupljiva. Njegove roke so
iskale. Njegova usta so se približala mojim, so jih
poiskala in njegov lepljivi jezik je zdrsnil po njih...
Njegove noge so pritiskale ob moje in roke so bile
vedno bolj predrzne. Kljub pijanosti mi je bilo
nerodno in v moji glavi se je sprožil alarm. »Pozor!
Ne nasedaj! Ne pojdi predaleč! Pa še vsem na
očeh!« je kričalo v meni. Odrinila sem ga.
»Kaj ti je nerodno? Saj naju nihče ne gleda,« je
rekel in tiščal vame. Res. V tistem temnem kotu
tistega zakajenega prostora sva bila popolnoma
sama in neopazna. Nihče naju ni gledal. Nihče
opazoval. Le kdo bi se menil za naju. Pomislila sem
na Boruta. Kar srh me je spreletel. Sem se počutila
kot kakšna izdajalka. Pa saj sem dosti stara.
Odrinila sem zoprne misli, srknila in se spet sprostila.
»Zadnja runda,« je rekel, ko je natakarica pri-
nesla pijačo. Katero? Tretjo? Peto? Pojma nimam.
»Potem te povabim k sebi. Na en drink in malo
glasbe...« je mrmral, ko so njegove roke še kar
naprej segale po meni, v tistem temnem kotu tistega
zakajenega prostora. Takrat je bila že sama megla
in njegov šepet mi je zaupljivo prilizujoč napovedal
strašno skrivnost:
»Veš, nekaj ti bom povedal. Še nikomur nisem.
Samo tebi bom. Tebi zaupam. Edini. Veš, jaz sem
Max Stone.«
Vse se je v trenutku postavilo na glavo. Sploh
ne vem, kako sem vstala in stekla ven. Ven iz tiste
luknje v vsej tisti megli, ki je bila povsod okrog
mene. Samo to vem, da sem potem bruhala, in zdi
se mi, da sem pobruhala vse ulice našega mesta.
Ogabno. Po drugi strani pa... Tako je bila rešena
moja nedolžnost. Če ne bi bila ravno jaz ta M. S.,
bi me zmehčano, kot sem bila, z lahkoto odpeljal
domov. Tako pa... Ostal je samo gnus. Do Mareta?
Do vodke? Me prav zanima, koliko jih je že padlo
na to njegovo finto. Naj jo še sama začnem
uporabljati? Moram razmisliti... Mogoče bo pa
vžgalo.
Tako je bilo. Mare me ni več iskal in komaj da
se pozdraviva. Še dobro, da nisem obesila zmenka
na veliki zvon. Tako pa je bilo in odšlo.
Marjetica
P.S.: Naslednji dan je Wang crkljal mojega mačka.
Imela sem stokilsko glavo. Zdaj razumem Cvetota.
Ne bo se ponovilo. Odsvetujem ti lokanje vodke in
soka.
5. pismo Veri
Še ena precej neprijetna stvar se mi je zgodila pred
kratkim. Se dogaja. Zakaj pišem o tem? Zakaj se
mi sploh dogaja? Prej se ni. Nekaj se je spremenilo.
Drugače je. Zato to pišem.
Tako je bilo. Sošolka Milena ni iz našega mesta.
Živi v najeti garsonjeri v stolpnici. V enajstem
nadstropju. Slabo ji gre pri matematiki. Meni,
nasprotno, kar v redu. Sploh pa mi gre v šoli kar
dobro, če te mogoče zanima.
Tako se je Milena nekega dne priguncala
k meni s polnimi usti žvečilke in me vprašala, ali
imam kaj časa, da ji razložim to in drugo, in ker
sem bila za to, sva se zmenili. Popoldne sem šla
k njej in se znašla v tistem ogabnem dvigalu tiste
ogabne stolpnice. Je pa že boljša naša siva,
razpadajoča bajturina, sem si rekla.
Komaj sva se spravili k matematiki, je že
zvonilo. Tipčka, ki je vstopil, mi je predstavila za
svojega. Brrrrrrrr. Brkat je, bi rekla da Borutovih
let. Njena stvar, sem si mislila. Konec je bilo
z matematiko. Od nekje je privlekla steklenico
konjaka in že je spet pozvonilo. Vstopil je tip, ki je
bil videti malo mlajši od prvega. Takoj me je na
nekaj spominjal. Šele kasneje sem se spomnila, da
na podlasico. Pili smo. Kolikor se je le dalo, sem
blefirala. Sem si rekla, družba je družba.
Saj mogoče sploh ni tako slabo, mogoče sem le
preveč izbirčna in mi zato ni nikoli nič všeč, ali pa
so moje sanjske predstave o družbi res samo
sanjske. To se mi je pletlo. Brez veze. V resnici sta
bila zoprna in primitivna. Vse je bilo zmenjeno in
splanirano že vnaprej. Tudi pila sta že prej in
Milena ju je hitro ujela in se s svojim začela
mečkati in lizati. Kar tam. Tisti drugi pa se mi je
bližal, bližal... Začel je grabiti po meni. Če bi to
videl Cveto. Ubil bi ga. Borut pa tako ali tako ne
sme izvedeti.
No, tip je kar grabil. Si predstavljaš tiste
ogabne roke nekega ogabnega tujega bitja, ki nekaj
hočejo? Samo grabile bi. Umazane in prostaške.
Hotela sem zbežati, pa so bila vrata zaklenjena,
ključa pa ne v njih. Zgrabila me je panika. Začela
sem vreščati in kričati. Niso mi hoteli odpreti.
Smejali so se mi in mi govorili, da kvarim žur.
Kakšen žur!
Stanovanje je imelo eno samo okno. Odprla sem
ga in zlezla gor. Na zunanji strani tiste zoprne
stolpnice je bil rob, stopila sem tja in stala tam v
tistem neumnem enajstem nadstropju in gledala,
ali lahko kam prilezem. Ena stvar se mi zdi še zdaj
neverjetna. Moja mirnost. Ko zdaj pomislim, kako
sem stala tam, se začnem tresti, takrat pa sem bila
popolnoma mirna, kot da nisem jaz in da gre za
kakšen neumen prizor iz kakšnega trapastega
ameriškega filma.
Še zdaj ne vem, ali so me vzeli resno ali pa so
imeli počasi vsega dovolj. Rekli so, naj zlezem
nazaj in da se lahko spokam.
Šele ko sem imela ključ v rokah, šele takrat sem
zlezla nazaj in drvela iz nadstropja v nadstropje,
kot da bi imela motor. Najbrž sem bila hitrejša od
dvigala.
In tako je bila še enkrat rešena moja
nedolžnost. Si mogoče mislila, da ne vem, kaj je
hotel od mene? Prav to je hotel. Napiti me. Potem
pa še to. Prej teh reči ni bilo. Sem bila še otrok?
Sem zdaj ženska?
Moški in fantje, s katerimi pridem v stik, hočejo
nekaj od mene in ta nekaj je več kot pogovor. Vsi.
Samo eden ne in to ravno on, ki mi je edini všeč.
Samo on ne.
Kaj naj še dodam? Bliža se čas, kajne? Moj čas.
Že postavljam barikade. Ne bo šlo tako lahko. O ne!
Ne vsak!
A misliš, da se je Milena kaj sekirala? Kje pa!
Si pa res koza, mi je rekla naslednji dan v šoli.
Matematiko ima še vedno cvek.
Tisti novi pa kar sedi tam in gleda, gleda in
sprašujem se, ali nas sploh vidi. Govori malo. Le
kar je nujno. Samo to vemo o njem, da je eden
izmed staršev Bosanec, eden pa Slovenec in da je
šele pred kratkim prišel iz Sarajeva, vojna pa traja
že skoraj dve leti. Gotovo je dal že marsikaj skozi.
Ime mu je Paša. Kristus, kakšno ime! Drugega ne
vemo in ni videti, da bi koga kaj zanimalo.
Vojna je že predolga in predaleč od nas. Kje je
sploh to...
Ta svet je tako čuden. Včasih tako lep, drugič
pa krut in trd. Tako umazan in siv. Za mir sem in
za drevesa. Pa za ljubezen, da pride nekoč.
Moja skala je Borut. Nanj se zanesem, nanj se
naslonim in le njemu stoprocentno zaupam in ne
vem, kako bi bilo, če njega ne bi bilo, ali pa bi bil
drugačen. Komu bi verjela? Komu zaupala ... Ej,
Vera, Vera! Kako verjeti, če si se mi še ti že tako
davno izneverila... Res imam srečo, da je tu Borut.
Marjetica
6. pismo Veri
Borut. Kaj naj z njim? Mnogo mi odpušča in
dopušča. Sem že rekla, da je moja skala. Moja
opora. Moj oče. Moja največja skrb in ljubezen.
Sesula si ga. Pa se je pobral. Nekaj let je gradil na
Bližnjem vzhodu. Skupaj sva preživljala počitnice
in praznike. Največ kar pri babici. Jaz in on in
seveda tvoja senca, ki naju je prva leta povsod
spremljala. Ta praznina, ta manjko nama je
marsikaj pokvaril. Počasi sva to prebrodila. Tvoje
mesto je še vedno prazno. Nikoli ni nobene pripeljal
v sivo hišo. Vem, da je in še hodi na zmenke,
ampak nikoli ni bilo zares. Tudi jaz bi se težko
navadila na kakšno tujko. Včasih sem težila,
izsiljevala sem mu obljube, da nama ne bo nikoli in
nikdar pripeljal nobene ženske, da s Cilko v hiši
nikogar ne potrebujeva. Zdaj vem, da nisem imela
prav, vseeno pa mislim, da nisem ničesar
pokvarila. Saj, če bi našel pravo, bi jo že pripeljal,
in če bi bila v resnici prava, bi se tudi midve
prenašali.
Na zunaj se ni dosti spremenil. Prav mladosten
in poskočen je še. Še vedno igra košarko in daje
mladeniče v koš. Še vedno hodi na dolge sprehode...
Zdaj je ujet tukaj v tem mestu in njegov nemir se
počasi miri.
Je pravi strokovnjak za čorbe. Vse kuha za dva,
tri dni, tako se izogneva pretiranemu
gospodinjstvu. Manj kuhanja. Manj pomivanja...
Itd. Odkar Cilka ne zmore več vsega, si vse deliva
in znese nama. Ne bom o tem. Zate to ni važno, za
naju pa sploh ni hec.
Tudi o Borutu ti ne bom več govorila, saj ga
predobro poznaš. Na rokah te je nosil. Oboževal te
je. Dobro je vedel, da nama lažeš, uhajaš, bežiš. On
te je hotel samo za naju. Saj, zato pa si storila to.
Ti se že ne daš ukrotiti, ti se ne daš privezati, si
kričala in meni nič, tebi nič spokala. Le kako si
mogla? Skoraj ne mine dan, da ne pomislim na to.
Sploh pa bi ti vse odpustil, samo da bi se vrnila.
Bi bilo kaj bolje? Pri vsem skupaj pa sploh nisi bila
slaba mati. Tako zabavna, sproščena, prhutajoča,
prepevajoča... Pa zdaj? Imaš zdaj trdega, mačo
tipa, ki ti grozi, te zaklepa in pretepa? Ti je zdaj
bolje? Imaš copato, po kateri hodiš, jo teptaš in ji
lažeš? Ljuba moja, in kar tako si nasedla
temnemu, bogatemu avanturistu z rodovnikom?
Je bil res bogat? Je imel res grad? Je res imel
rodovnik?
Ko sva že pri rodovniku. Pozabljam na svojega
Wanga. Nima rodovnika, ampak je čudovit.
Predstavljaj si zares velikega in zares čisto črnega
mačka na mavrični blazini, ki prede, prede in vse
razume. Čudovit je, ta moj Wang, in čisto sama še
kar vzorno skrbim zanj. Nekoč se je izgubil, mislim,
da si je dobil ljubico. Ne jedla ne spala nisem,
dokler nista Borut in Cveto obrnila pol našega
mesta. Umazan, smrdljiv in skesan se je vrnil
nazaj k meni. On ja, ti pa ne.
Res je nekaj posebnega. Dala mi ga je babica in
je kmalu zatem umrla. Bil je njeno poslovilno
darilo.
Marjetica
7. pismo Veri
V stanovanju nad nami ropota. Dobili smo nove
sosede. Mi je všeč, da slišim nad sabo korake.
Čutim človeško bližino in toplino. Malega drobnega
svetlolasega mulčka sem že prvi dan opazila. Motal
se je po stopnišču in se kremžil. Živjo, mu rečem, ko
ga že najmanj petič v tistem dnevu vidim. On pa
nič. Gleda me, kot da bi bila riba na suhem, ali pa
da sem kakšna pravljična pošast, za katero do zdaj
ni verjel, da obstaja, pa se je vendar pojavila pred
njim. Pa nič, si mislim in grem, ko začne kričati za
mano.
»Ti bom nekaj povedal! Jaz sem zdaj tukaj
doma. Sva pobegnila. Mu nisva nič povedala. Prav
mu je, k se je pa vedno jezil na naju, kadar je bil
doma in se ni potepal. Pa tepel jo je in mene tudi.
In razbijal. Ne moreš si misliti, kaj vse je razbil. In
kako je smrdel. Mama je rekla, da od pijače in
cigaret. Fuj! Včasih nam je bilo lepo. Je bil
prijazen, smo bili veliko skupaj. Potem pa ne več.
A si videla moje črno oko? Sem ga dobil od njega,
ker sem jokal, ko je mamico vlekel za lase.«
Šele takrat sem ga dobro pogledala. Naše
stopnišče je temno in komaj da sem videla tisto
modro zelenkasto podplutbo. Kaj naj mu rečem? Da
je njegov stari svinja? Da je ubogo malo bitje, ki se
še ne zaveda, kako kruto je vse skupaj? Še dobro.
Sploh ni videti preveč žalosten. Tako ganljivo
majhen in izgubljen in zbegan s tisto pisano
podplutbo na tistem bledem in nežnem obrazu se
mi je zdel. Kar v naročje bi ga vzela in ga stisnila...
Ga raje vprašam, kako mu je ime.
»Juš sem,« mi odgovori in že sprašuje naprej.
»A ti imaš očita?«
»Ja imam ga, ampak nimam mame.«
»Kaj? Sta tudi vidva zbežala? Ali vaju je
tepla?«
»Kar šla je. V daljni tuji svet, kot lepa Vida.«
»Kdo je Vida? Moji mami je ime Vida. Ali je
tudi tvoji tako imel«
In tako sem spoznala malega Juša. Hitro je bilo
sklenjeno prijateljstvo. Ko sem Borutu
pripovedovala o tem, je bil kar tiho. Čudno se mi je
zdelo, da ni nič spraševal.
»No, izkašljaj,« sem mu čez nekaj časa rekla.
Bolj ukazala. Predobro ga poznam.
Potem je povedal, da oba pozna, Juša in Vido.
Da se je pred kratkim zaposlila pri njih kot tajnica
in da je prihajala vsa zabuhla in pretepena in ker
je bilo stanovanje nad nami prazno, ji je ponudil
pomoč. Tako.
Juša sem potem srečevala vsak dan. Vedno bolj
mi je lezel pod kožo. Cilko je hitro obvladal. Zdaj je
njega začela prvega klicati na svojo znamenito
govejo juho. Prej je seveda mene. Sem mar
ljubosumna na paglavca? Njene goveje juhe imam
tako ali tako že čez glavo. To je Cilkina specialiteta
in zdravilo za vse. Za moč. Za zdravje. Za veselje in
kaj vem še za kaj. Od prvega do zadnjega nas pita
z njo. Nihče ji ne uide. Saj ju poznaš. Cilko in
njeno juho. Pravzaprav je to edina stvar, ki jo še
kuha in se v tistem starem loncu, ki je še iz tvojih
časov, cele dneve cmari na njenem štedilniku.
Živahno postaja v naši hiši. Ko bi se vsaj Cveto
že vrnil. Ti se ne boš, Vera. Saj se nimaš kam. Se
jokaš, se kesaš, žaluješ. obžaluješ? Niti glasu od
tebe, po vseh teh letih. Kakšna mati me je rodila?!
Drugače pa me trenutno najbolj zanima ljubezen.
Vse v zvezi z njo. Danes, ko sta bili pri meni Ana in
Petra, sem Petro kar zbombardirala z vprašanji.
Odkar ima fanta, se manj vidimo in tudi nekam
skrivnostna je postala. Sem si rekla, ne spustim je,
dokler mi vsega ne pove. Kar naprej tičita skupaj.
Le kaj počenjata? Smejala se mi je na to moje
vprašanje. Skoraj da ni počila. Le kaj ji je? To ji ni
podobno. Blefira?
»Ampak si pa res naivna,« mi je rekla.
»Ali res ne veš, kaj delata dva, ki sta sama in se
imata rada?«
Potem je vse naštela. Staro lajno drajno. Za cel
koš smeti. Kino. Park. Poljubi. Koncert. Poljubi.
Posedanje po tihih, mirnih lokalih. Poljubi. In še
poljubi...
»Pa saj to vem. Sprašujem te, če sta šla do
konca,« sem jo morala naravnost vprašati.
Takrat je zardela.
»Sta ali nista?« sem drezala.
Kot zločinec je priznala, da enkrat
.
»No, in kaj?« sem še vrtala vanjo.
»Kaj, kaj. Mater si tečna,« se ni dala.
»Kako je vendar bilo?« sem jo gledala in čakala.
»Nič posebnega, pravzaprav sploh ni bilo lepo,«
je končno priznala in vstala.
»Dosti te imam,« je rekla in videla sem, da ima
mokre oči.
»Oprosti! Počakaj!« sem jo hotela zadržati.
»Drugič. Saj nisi ti nič kriva. Moram še
prespati. Danes ponoči je bilo,« in je zares odšla.
Kaj naj rečem, ko nič ne vem. Razočarana je
in zdi se mi preplašena. Mogoče pa to ni prava
ljubezen. Žareti bi morala. Cveteti. Ona pa je bila
kot kakšna ovenela roža. Kot zločinec. Ena sama
slaba vest. To naj bi bilo vendar tisto naj, naj,
naj... Jebi ga, Petra. Gotovo ni pravi. Morala ga
boš odpisati. Pozabiti. Čeprav je bil prvi.
In se sprašujem, ali je Cveto res tisti moj pravi.
Je on tisti, ki ga bom spustila na svoj most v pisan
gozd? Kaj pa ti misliš, moj črni Wang? Ja, treba bo
dobro razmisliti. Koliko vsega moram še
razmisliti... Koga naj sprašujem, nadlegujem in
pestim? H komu naj se obrnem? Po kaj naj se? Le
po kaj, se vprašam. Bom pa ja sama poskrbela za
vse. Ja. Pod drevo se bom usedla. Jebi ga, bom
rekla. Pa bo.
Marjetica
8. pismo Veri
Vrglo nas je s tira. Ves razred. Popolnoma brez
besed smo ostali. Ta tiha, neopazna Maja. Nikoli ni
težila, nikoli za kaj prosila, nikoli ni prva začela
pogovora. Komaj da je spregovorila. Večno je sedela
v tisti prvi klopi. Navajeni smo bili nanjo kot na
klop. Bila je vedno tam. Kar storila je to. Zdaj zija
tam tista prazna klop in kriči, kriči... kar Maja
nikoli ni.
Šele zdaj, ko je vse zaman, smo izvedeli, da ji je
oče umrl, še preden se je rodila. Težko sta shajali.
Potem si je mati dobila drugega in izgledalo je, da
je vse v redu. Mirna, urejena, mala družina. Pa
sploh ni bilo res. Mati je bila snažilka in je delala
vse popoldneve in pozno v večer. Stari pa je težil
Maji. Že leta jo je posiljeval, ji grozil, da bo povedal
materi, če ne bo pridna, in mati bo žalostna in
jezna in jo bo poslala stran. Maja je bila samo
deklica. Veliko ni vedela, veliko ni razumela. Njena
prva in edina ljubezen je bila mati. Bila je njena
edina skrb in veselje. Bila je edina ki je bila res
njena. Naj jo razočara? Naj jo žalosti? Počasi,
kasneje je začela razumevati. Prepozno. Bilo je še
huje. Stari ji je govoril, da je umazana packa, da
ga je ona zavajala, da je v vsem tem uživala. Vse to
je trajalo. Predolgo. Klicala je na tisti telefon.
Enkrat. Dvakrat. Ko je poklicala tretjič, je povedala
svoje ime. Stvari so stekle. Pa ne dobro. Za Majo
ne. Stari prasec jo je obtoževal, mater je hujskal
proti njej. Imela je vsega dovolj. Kar odšla je.
Storila je to.
Mati, oprosti. Rada te imam. Podpis. Maja.
Kot čreda volov smo stali na tistem
pokopališču, kot topoumna, odštekana, zblojena
čreda ... Brez besed. Še Pero, ki vedno vse ve in se
povsod znajde, je onemel.
Oprosti, Maja. Najbrž je vsak to tisočkrat
ponovil v sebi.
Ta dan smo se ga prvič skupaj napili. Pri Perotu.
Prvič smo držali skupaj. Prvič se nismo obmetavali
z neumnostmi. Zakaj zdaj? Zakaj ne takrat, skupaj
z Majo? Zakaj nismo prisluhnili njenemu molku?
Zdaj to znamo. Vsi jo slišimo in čutimo težo
njenega bremena, pretežkega za enega.
Premračnega. Prebolečega. Zdaj si spet lahka,
Maja. Ti je zdaj bolje?
Kakšni ljudje smo? V kakšni deželi živimo?
Bo stari sploh kaznovan? Še vedno svinja naokoli?
Si bo poiskal novo Majo? Živo?
Oprosti, Maja!
Hotela sem napisati pesem za Majo. Sama
slama. Si ponavljam. Slama. Slama. Prazna
slama. V moji glavi in povsod okrog mene.
nekočkot vselej se zazreš
zažrt v smrt
za naprej in za nazaj
In potem pomislim na malega Juša. Še en tak
otrok. Martretiran. Pretepan. Zmeden, zblojen in
zbegan. Koliko je še takih in drugačnih. Pa tisti
mali Srečko na začetku naše ulice. Stara sta vsak
dan pijana. Včasih se pretepata in valjata po ulici,
drugič pa se prav tam mečkata in ližeta. Ogabno.
Mali Srečko pa se ves umazan in izgubljen
preklada naokrog. Naša Cilka ga velikokrat očedi
in nahrani. Dobra stara Cilka. Ona ima čas,
pravijo. Pa država, pa sociala... To rečejo vsi in že
pozabijo na Srečka, ne zmenijo se zanj. Je še
prezgodaj. Takrat se bodo, ko bo postal baraba.
Ja, takrat.
Kakšne pošasti teptajo ta svet. Ali postajamo
rasa deformirancev in idiotov?
Kako prav ima Max Stone, ko se sprašuje: ALI
SE SPLAČA RAST ZA TA SVET?
Jušu se ne sme nič zgoditi. Pazila bom nanj.
Zabavala ga bom. Razvajala. Tudi na Srečka bom
mislila. Slišiš, Maja?!
Slišiš, Vera? Slutiš tudi ti tisto prazno klop?
Praznina. Pa saj ti ne veš, kaj je to praznina.
To še ni praznina. Praznina je popolna
odsotnost. Praznina je popoln nič. Praznina je na
pol prazna omara. Praznina je škatla, polna
fotografij. Praznina je vonj, ki ostane.
Marjetica
9. pismo Veri
Pri Cvetotu gori luč. Drvim. Norim. Visim na
zvoncu, potem pa kar vdrem noter. Tam stojita.
Velika in odrasla. Eden ob drugem.
»Oprosti« rečem in zbežim. Bežim k Wangu.
Kaj sem pa pričakovala?! Saj sem samo sanjala.
Sanje. Sanje! Nikoli ga ne spustim na svoj most,
saj sem vedno govorila, da nikogar ne spustim gor.
Kmalu pozvoni. Prišel je za mano.
»Ej, Marjetica, Marjetica,« mi reče. »Kaj delaš?
Kaj se greš? S tem sva že opravila. Nočem, da je
tako. Ti si moja prijateljica. Pomisli. Razmisli. V
svojo noro, vročo glavo si si nekaj vtepla. Ti, jaz in
Borut smo prijatelji. Tega ne pozabi in si zapomni.
Rad bi, da spoznaš in sprejmeš Magdo. Pred
davnim časom sva se izgubila, zdaj pa sva se
ponovno našla,« je govoril. Jaz pa sem molčala in
gledala stran.
»Daj, dekle! Tvoj princ je tam nekje in komaj
čaka, da ga prepoznaš, ti pa ga še opaziti nočeš.
Nekje stoji in hrepeni po tebi, medtem ko ti sanjaš o
zakrknjenemu starcu. Pridi, Magda čaka in Juš je
tudi tam. Sem ga že spoznal. Danes bo v naši hiši
zabava. Samo naša. Take še nismo imeli. Tudi
Cilka pride in Borut tudi že ve, pa Juševa mati
Vida. Rad te imam, Marjetica. Zelo. Magdo pa
ljubim. Vedno sem jo.«
»Tudi jaz te imam rada,« mu rečem. Potihem si
rečem, preveč.
»Ti kar pojdi, pridem za tabo,« mu rečem.
In je odšel.
Si slišal, Wang? Zavrnjena. Saj sem vedela, da bo
enkrat prišla ena Magda. Mi je hudo? Sem
obupana? Sem žalostna? Cveto, Cveto. S svojimi
barvami si me očaral, s svojimi rokami si me
začaral. Čarovnija se razblinja. Začaranost megli.
Pa še res je. Pa še prav je tako.
Pod drevo se bom usedla. Tam je mirno. Tam je
varno. Tam je toplo. Pod star krmežljav bor na gori
se bom. Mu bom vse povedala. Da sem taka kot on.
Da sem dala vse skozi. Viharje. Točo. Led in strele.
Se bova skupaj zjokala in ne bova ničesar več
pričakovala. Tam gori se bova predala vetru in
vsem in zezala orle.
Kasneje je res bila zabava. Pridružila sem se jim.
Bolj čemerna kot ne. Vsi so bili tam. Na vse nas
smo nazdravili. Šampanjec. Ledeno mrzel. Še Juš
ga je srknil požirek. Vida je prijetna ženska. Malo
bleda in živčna. Z Borutom se bolj poznata, kot sem
mislila. Naravnost jo vprašam, kaj bo storila s
tistim agresivnim tipom, če se naenkrat pojavi pred
vrati. Odgovori mi, da je več ali manj že vse
urejeno, še nekaj formalnosti, pa bo ločena.
»Ja,« rečem. »Kaj pa če vseeno pride in nam
sesuje našo staro bajto?«
»Saj ni tako hudo. Otročji je in nezrel.
Presedala sva mu. Ni zrel za zakon. Imel je ljubice.
Danes eno, jutri drugo. Midva sva mu bila odveč.
Vezala sva ga, on pa je hotel svobodo. Bila sva
njegova slaba vest. Ni vedel, kako naj se naju
znebi. Tako sva odšla,« je govorila.
»Pa je treba zato pretepati in razbijati?« še
sprašujem in ne neham, dokler me ne naderejo, naj
ne kvarim zabave, da moje socialno delo lahko še
malo počaka. Kaj naj čaka, si rečem. Ta svet je pa
res nor. Da nekdo tepe zaradi vesti. Ker ima slabo
vest! Ima potem dobro? Ali še slabšo in potem še
bolj pretepa? Družina se sesuva. Vse družine se
sesuvajo. Saj niso otroci. Enkrat rinejo skupaj, ne
morejo eden brez drugega, drugič pa spet sovraštvo
in bes. Ne razumem. Potem mi pa še rečejo, da
kvarim zabavo, in me zezajo s socialno delavko.
Poročila se bom z drevesom. Moji otroci bodo
drevesa. Kaj misliš, Vera, kdo bo pravi zame?
Hrast? Bor? Naj ima liste ali iglice? Kako me bodo
imenovali, čez leta in leta, ko bom vsa grčasta?
Stara hrastovka? Stara borovka? Tu so še topol,
gaber, jesen ... Bom še razmislila in vprašala
Wanga.
Kako naj končam ? Kako naj se pomirim?
Toliko vsega. Preveč.
Polna sem vsega tega. Maja. Juš. Cveto. Pa tisti
novi... Paša. Le kako je še ta zablodil noter vame?
Zakaj me preganja in nervira? Ja, manj misliti bo
treba, prespati in se na vse skupaj požvižgati. Nate,
Vera, se vedno bolj.
Marjetica
10. pismo Veri
Zdaj pa o naši dvodnevni ekskurziji. Razrednik
slavist se je odločil, da nas bo peljal na Dolenjsko,
potem pa proti Beli krajini. Smo se zmrdovali in
protestirali, pa ni nič pomagalo. Je rekel, to ali nič.
Pa je obveljalo to. Je že boljše kot nič.
Oblezli smo cel kup rojstnih hiš in raznih
krajev. Trubar, Jurčič, Levstik nam je zvonilo v
ušesih. Pa Novo mesto, Kette in še kaj vem kaj.
Lepa jesen je in topla, barve gorijo in žarijo. Kar
naprej se mi mota po glavi otroška pesmica, ki si
mi jo nekoč prepevala. Kako že gre? Lepo škrlatno
je drevo, ko hladen veter veje... Jesensko listje kam
hitiš, ujeli bi te radi...
Tudi novi je šel zraven. Ves čas je bil bolj sam
zase in odsoten. Naj se mu približam, sem se
spraševala. Saj je sošolec... Le kaj je na tem
človeku, kar mi ne da miru? Me privlači? Se mi
smili? Nisem še videla njegovega nasmeha. Kaj
naj mu sploh rečem? Morda kasneje.
Kosilo. Sedeli smo v stari kmečki gostilni in
zganjali kraval. Ne, jaz ga nisem, kajti zgodilo se
je, da sem mu sedela nasproti. Kar trda sem
postala.
»Kaj me tako gledaš? Saj nisem padel
z Marsa,« so bile njegove prve besede.
Še hujše kot z Marsa, sem si mislila in
globokoumno rekla: »Ne vem.«
Potem sem molčala. Tudi on. Jedel je in me
gledal. Nerodno mi je bilo. Čutila sem mravljince.
On pa me je še kar naprej gledal in mirno, počasi
žvečil. Najbrž sem bila popolnoma rdeča, prostor
okoli naju je zagrnila megla. Samo on in jaz sva
tam in v rokah držim tisto neumno polno žlico in
ne vem, kaj naj z njo. Naj zbežim?
»Ne glej me tako,« končno izdavim.
»Kako? Veš, da sva soseda? V šoli vidim samo
tvoj hrbet, doma te vidim stokrat na dan, kako
bezljaš po tisti ulici, in šele zdaj vidim, kako modre
so tvoje oči,« govori.
»Kaj? Vohuniš za mano?« zakričim in megla
se razblinja.
»Ne, samo v hiši nasproti tvoje živim. Tvoj
mavrični pulover mi vsak dan kriči živijo, pa tudi
Juša sem že spoznal na ulici. Čuva vam vhod.
Zaupal mi je, da ga še posebej skrbi za tisto mlado
deklico, divjo Marjetico, da je ne odnese Trdoglav,«
se je hahljal. On se hahljal.
»Torej ti si bil tisti, ki mu je natvezil pravljico
o Marjetici in Trdoglavu. Pa sem mu prepovedala
pogovore s tujci. Ga bom že vzela v roke, tega
mulca. Potem najbrž vse veš, kar ve on, in še kaj
zraven, « sem bila vsa rdeča in jezna.
»Ja, marsikaj vem,« se mi je pomenljivo
nasmehnil.
Torej se ta človek zna smejati. Pa prav prijetno.
V miru sva pojedla do konca in do večera sem ga
lahko videla samo od daleč.
Prespali smo nekje v bližini Kostanjevice.
Razrednik je šel spat in nam zabičal, naj ne
zganjamo hrupa.
»Seveda bomo pridni,« smo mu rekli.
Zbrali smo se v sobi, ki so jo imeli Pero, Miha
in on. Imeli smo nekaj pijače in od nekod sta se
pojavila še dva jointa. Malo smo se ga napili in
malo zakadili. Eni bolj, drugi manj. Nekdo ga je
vprašal, ali so tam v Sarajevu tudi pili in kadili.
Prvič je spregovoril. Tako, nam vsem. Iz drugega
časa. Iz druge globine in širine.
»Kaj pa mislite, da smo počeli med tistim
bombami in ostrostrelci? Med grmenji,
eksplozijami in vsem tem? Ja, pili in kadili smo,
če smo imeli, in vse, kar smo počeli, smo počeli, kot
da je poslednjič. Včasih je bilo za koga res.
Nobeden ni vedel, kaj bo jutri. Koga jutri ne bo. Res
nas je bilo vedno manj. Eni brez glav. Eni pa
s puškami. Tudi jaz bi se moral odločiti. Ampak jaz
sem spizdil,« je rekel in obmolčal. Molčali smo tudi
mi. Mencali.
In odtrgana. Ne roža. Koža.
Potem je pogovor počasi spet stekel. Spraševali
smo ga to in ono in sploh vse in on je odgovarjal.
Samo o sebi in svojih ni hotel ničesar povedati,
razen da je njegova mati Slovenka in da je pol
življenja preživel v Sloveniji.
Bil je tako odprt. Ranljiv. Najraje bi ga pokrila
in skrila ... Povedal je. Govoril je in zdi se, da se je
vanj selil nekakšen mir. V tisti zakajeni sobi ni bil
sam. Včasih je tudi omama koristna, saj drugače
gotovo ne bi govoril.
Bilo je že pozno. Eni so šli že spat. Pero je
smrčal na tleh. Petra se je nekam izgubila in Ana je
tudi že prej odšla. Vstala sem. Tudi Paša je vstal.
»Greva še malo ven?« me je vprašal.
Pa sva šla. Zunaj med vsem tistim listjem, pod
vsemi tistimi zvezdami sva se nastavila vesolju in
čez čas me je prijel za roko.
»Toplina in tišina. To je čudež,« je rekel. »Še
vedno trzam, nisem še navajen, vsak čas
pričakujem granato od kdovekje. Posebno ponoči.«
In z roko v roki sva stala tam in molčala. Ta
človek. Ko sem ga pogledala, mu je po licu drsela
solza, pa še ena in še ena. O bog! Ta človek! Najraje
bi še jaz jokala. Objel me je in se zaril vame. Ta
njegov vonj. Sva stala tam kot en kip in ne vem,
ali je minilo eno leto ali tisočletje, in potem mehak
poljub. To je bilo vse. Z roko v roki sva odšla nazaj,
vsak v svojo sobo, vsak k svojim sanjam. Jaz tisto
noč nisem kaj dosti spala.
Kakšen je? Za glavo večji od mene. Dobro leto
starejši. Suh. Rjavolas. Če bi ga poznala samo
z ulice, bi rekla, nič posebnega, in bi šla naprej,
a ostala bi toplina. Prevečresen in žalosten. Ta
človek! Bo to to? Bo ta šel z mano v mavrico?
Naslednji dan se je nanj prilepil Pero. Povsod
je moral z njim. Samo s pogledi sva se ujela tu in
tam. Torej misli name. Me gleda. To niso bile
sanje.
Seveda sva se skupaj vračala v našo sivo ulico.
»Greš k meni? Sam sem,« je rekel.
Šla sem. V hišo, podobno naši stari sivi. Živi
zgoraj v podstrešnem stanovanju. Eno ogromno
okno je tam, ki objema vso našo ulico. Toplo mi je
postalo ob pogledu na našo hišo. Tako stara in
ganljiva. Tudi če nisi hotel, si od tu vse videl. Stala
sem tam in buljila skozi okno. Nisem si ga upala
pogledati. Sploh nisem vedela, kaj naj. Oba sva
bila tiho in vedela sem, da me opazuje. Pogled sem
usmerila k policam, kajti če je česa bilo tam veliko,
so bile to knjige. Naj začnem brati naslove?
»Saj ne vem, sem mencala in drsala tla,
»mogoče bo najbolje, da grem,« sem ga končno
pogledala in se ujela v tisti njegov pogled, da sem
se počutila kot muha v pajčevini. V mojem telesu
so se dogajale katastrofalne reči. Povej. Reci.
Govori, sem ga v mislih prosila. On pa je molčal
in me gledal.
»Si sam?« sem končno iztisnila iz sebe.
»Ja, oče je ostal tam, mati pa je v bolnici.
Sesulo jo je tisto tam. Hotela je domov, pa smo ne
vem zakaj zavlačevali z odhodom. Meni najprej ni
bilo nič jasno. Pride in mine. Izi pa je bilo
popolnoma vseeno. Samo da je imela svoje punčke.
Igrala se je ure in ure. Bolj jo je prizadela
polomljena punčka kot pa granata na sosednji hiši.
Pa ni bilo vseeno, ravno za Izo no bilo vseeno.
Nismo pomislili na to. Na njo. Saj nismo nič
mislili.«
»Kdo je Iza?« sem ga prekinila.
»Moja sestrica. Stara pet let. Ne, zdaj bi jih
imela šest. Ni je več. Naše družine ni več. Mi smo
sesuta družina. Z materjo sva prišla sem. Očeta ne
more več videti. Sovraži ga. Krivi ga. Za vojno. Za
Izo. Za vse. Zdaj sem tu in z njo je huje in huje.«
»Čisto sam živiš tu? Saj se ti bo zmešalo,« sem
rekla.
»Blizu Kamnika živi mamina sestra, moja teta.
V redu ženska. Veliko sem pri njej. Nikamor ne
grem za dolgo. Obiskujem mamo. Včasih je v redu.
Spozna me. Se pogovarjava. Drugič me zamenja
z očetom ali s kom drugim in potem dobi napad.
Hoče mi izpraskati oči in populiti lase.«
Kaj naj bi mu rekla? Temu nisem kos. Preveč je
zame. Prijela sva se za roke in molčala…
Dolgo sva se držala in potem sva se poljubljala
v tistem mehkem fotelju, v tisti podstrešni sobi in
je bilo toplo in bila je tišina.
»Ostani pri meni. Želim si te,« me je prosil.
»Ne morem. Z nikomer še nisem bila. Daj mi
čas. Saj imava čas. Jutri bo nov dan in ti boš tu.
In jaz,« sem jecljala.
Spet je molčal in čez nekaj časa rekel, da je
bolje, da grem. Niti pogledal me ni več. Ni ga bilo
več tam.
Pa sem odšla. Brez besed in moči. Zmedena.
Ko sem prišla domov, je bil Borut še pokonci.
Čakal me je. Takoj me je videl potlačeno,
Poklapano in pocapljano. Prestrašil se je.
»Nekaj se je zgodil,« mi je rekel.
Potem sem mu vse povedala, celo Paševo
zgodbo, zjokala sem vse iz sebe, tam v njegovem
naročju. Moja skala me je tolažila, me trepljala.
Moja skala me je odvezala.
Ko sem se pomirila, sva vse še enkrat premlela.
»Ja,« je rekel, »življenje!« in je dolgo molčal.
»To je ljubezen. V čudnega fanta si se zaljubila.«
Potem je bilo spet nekaj časa tiho, se odkrhal in
začel. Le kaj bo to? Zadrega. Borut v zadregi.
Resnost položaja se je razblinila in vse skupaj je
postalo smešno. Kot da bi mu zatekel jezik. Le kaj
hoče povedati?
»Ponavadi mame poučijo hčerke, kako in kaj.
Nikoli se nisva pogovarjala o tem. Pa saj si že
velika. Saj si pametna in povsod že piše o tem.
Najbrž veš, kaj moraš storiti, ali pa vprašaj
prijateljice. Saj veš, kaj mislim, zaščita in take
reči,« je končno izjecljal. Ubogi Borut. Nebogljeni
oče samohranilec. Nerodni moški. Popolnoma je bil
zmeden. Najbrž so mu po glavi brenčale čebele, rože
in take stvari. Pogoltnila sem smeh in mu rekla, ja.
To sem mislila popolnoma resno, kajti edina stvar,
za katero sem bila ta večer prepričana, je bila, da se
moje barikade tresejo.
Zaljubljena
11. pismo Veri
Kar naprej ti pišem, Vera, in moja pisma so vedno
daljša. Pravzaprav postajajo moj dnevnik. Vse
moje misli in skrivnosti so tu. Navada je železna
srajca, rada govori Cilka. Pa še prav ima. Ne vem,
kaj si o vsem skupaj misliš. O preteklosti
o sedanjosti. Gotovo je tvoj najboljši odgovor in
izgovor, da že mora biti tako. Morda res. Saj vidiš,
da boš tu kmalu pozabljena. Tu ti v resnici ni več
kaj dosti ostalo. To so moja poslovilna pisma. Slovo
od tebe, preden te čisto pozabim. Vedno manj te je
v meni. Tvoja hči, del tebe, te briše. Briše te, Vera.
Brez maščevanja. Brez jeze. Samo da veš.
Zdaj je tu Paša. Ko sem šla naslednji dan v šolo,
sem nekaj časa capljala po ulici in ga čakala, da
bova šla skupaj v šolo. Ni se prikazal. Tudi v šolo
ni prišel. Pa naslednji dan tudi ne. Že ves teden
ga ni. Vsi škilimo v tisti prazni stol. Še eden. Vsak
dan zvon im pri njem. Nič. Nič. Nič. Nobene luči.
Sama tema.
Potem se je nekega dne prikazal, kot da ni bilo
nič. Rekel je, da je bil nekaj bolan in da se je
ustavil pri teti. Kar tako meni nič, tebi nič.
Šele kasneje, ko sva hodila po parku, mi je
povedal.
»Ko si tisti večer odšla, so vso noč padale
granate. Žvižgalo je in pokalo in sesuvalo vse okrog
nas. Spet in spet je padla granata na tisti košček
dvorišča s tisto posušeno vrtnico in njene punčke so
spet ležale krvave in scefrane in tam je bila spet
tista njena noga, obuta v tisti neumni rdeči
copatek, s tisto smešno pisano pentljo, na katero je
bila tako ponosna. Samo to je ostalo od nje,« je drl
plaz besed iz njega. In ves obup in strah in groza.
Eden drugega sva držala v naročju na tisti klopi.
Stisnjena v eno sva bila. Dolgo sva tako ostala.
In odtrgana. Ne roža. Koža. Je kričalo v meni.
Njegovi poljubi so bili slani.
»Veš, vedno moraš nositi ta mavrični pulover.
Zaradi njega sem te opazil. Vsak dan mi je kričal.
Živ si in zdrav. Tukaj si in zdaj in še dolgo boš.
Boš. In potem tvoj pogled. Tako skrbno neskrben.
Tako veselo žalosten. Tako naivno vseveden. Kako
si jih nadrla takrat po tisti vaši zabavi. Še Pero je
ostal brez besed...«
Z roko v roki sva se vračala. Pred vrati sva se
poslovila. Ni me vabil. Ko sem mu rekla, naj gre
gor z mano, je rekel, da drugič.
»Obljubi mi,« mu rečem, da nikoli več ne boš
izginil tako. Da ne bi nič povedal, da bi kar šel.«
»Ja,« je rekel in vsak s svojim knedlom sva
odšla domov.
Naša okna so bila vsa razsvetljena. Cela hiša je
bila polna luči.
»Kaj pomeni ves ta direndaj? Samo na zabavo
še mislite!« sem jih nadrla, ko so me hrupno in
veselo sprejeli. So me čakali. Vsi so bili tam. Cilka.
Juš. Cveto in Magda. Vida in seveda Borut.
»Poroka bo,« so rekli.
A! Zato Cilka kar sedi tam, vsa blažena in
solzna. To jo gane. To jo razneži. Poroka ali pa
majhni otroci? Izvem, da bo kar oboje. Cveto in
Magda se bosta poročila, čeprav je Cveto včasih
govoril čisto drugače. Ja, zarečenega kruha se
največ poje. Spet ena Cilkina. Borut bo njegova
priča, Vida pa Magdina. Vse se bo zgodilo tam na
Krasu, kjer ima Cveto hišo. Brez pompa in hrupa.
Samo mi iz naše stare, sive... Tako sta se odločila.
»Na Krasu je krasno!« je kričal Juš in še »Kje je
tvoj Paša? Videl sem vaju. Skozi okno sem vaju
videl.«
»Te nič ne briga, mali vohun!« sem mu
zabrusila, čeprav je imel prav. Moral bi biti tu, ne
pa sam v tisti hiši. Popolnoma sam. Le kaj počne?
Saj ga bom jutri videla. Jutri bo nov dan.
Ta hiša. Ta nora, zmešana hiša, kjer smo vsi eden
od drugega in drug od enega. Gledam jih. Cveto in
Magda cvetita. Naša stara Cilka se je kar
pomladila. Petelin Juš kikirika, zadovoljstvo pa
kar šprica iz njega. Pa tiho, nežno valovanje med
Borutom in Vido, ki napolnjuje ves prostor. Bo to
ljubezen? Le kako daleč sta, se sprašujem. Še danes
ga bom potipala. Pa ga nisem. Odšel je gor, češ da
bo Jušu povedal pravljico za lahko noč. Verjamem
mu. Tudi ti mu, kajne? Se še spominjaš, kako to
zna? Obe sva ga poslušali z odprtimi usti. Je s
pravljicami očaral Vido? Mene že bi.
Pozno je. Še vedno mislim nanje. Na to, kako
jih imam vse rada, in na njega seveda, na tujca z
druge strani ulice.
Joj! Moj ubogi stari Wang! Zanemarjam ga
zadnje čase. Še večerje mu nisem dala. Mleko je
tam in hrana tudi. Moja skala na vse misli.
Marjetica
12. pismo Veri
Zdaj že cela šola ve, da jaz in Paša hodiva. Pa
nisem srečna. Je to tako? Veliko sva skupaj, ampak
nekaj manjka. Pravzaprav vse... Sploh se me skoraj
ne dotakne. Kakšen bežen, suh poljub ob odhodu,
kot od kakšnega brata. K sebi me ni več povabil.
Jaz pa tudi nič ne rečem. Zdi se mi, da se je
ohladil. Me noče več?
Po drugi strani pa postaja sproščen in
družaben, celo zabaven in fino se imam z njim,
a tistega njegovega pogleda, ki me razgali in mi
zmehča noge, ni več. Mimo mene gleda. Izogiba se
srečanja iz oči v oči. Kaj naj storim? Kaj delam
narobe? Ne upam ga vprašati. Bojim se.
Rekel je, da bi me rad predstavil svoji teti
Kamili. Da mi bo všeč, da ji je govoril o meni in me
hoče tudi ona spoznati, in kako si je oddahnila, ker
si je našel prijateljico, in da me res hoče absolutno
in stoprocentno spoznati. Kaj naj jaz z njo, če pa ne
vem, ali imam njega? Nje nočem. Njega hočem.
Vse v redu in prav, samo o nama nič besed. Včasih,
ko ga ne gledam, začutim njegov nemiren, očitajoč
in vprašujoč pogled. Takrat mi nažene mravljince v
telo. To ni strast, ampak strah. To žge. Boli.
Torej me na skrivaj opazuje. Me ocenjuje? Se
me hoče znebiti? Mu grem na živce? Mi hoče kaj
povedati? Raje zbežim. Raje se umaknem. Kasneje,
si rečem. Bo že povedal. Nič mi ne uide.
Tudi Borut je bil tistega večera strašno nemiren.
Le kaj mu je? Le zakaj tako menca in hodi sem in
tja po stanovanju? Kmalu izvem.
»Kako naj ti rečem,« začne. »Z Vido bi šla...
Vidi bi rad pokazal našo hišo. Treba je vse
pogledati in popraviti, pa drv ni. Jih bom nacepil.
Potem bomo šli enkrat skupaj. No, zaenkrat bo šla
sama, brez Juša, in če bi ti poskrbela ta čas zanj...
Samo dva dni. Po moje ne bo imel nič proti. Zelo te
ima rad, « se je zmedeno usulo iz njega.
Zdaj smo pa tam, si rečem in privolim. Kaj
pa čem.
»Samo da bosta previdna,« mu rečem in potem
da vidiš to. Borut je rdeč kot kuhan rak in
popolnoma brez besed. Da on ostane brez besed. Tu
gre zdaj zares.
Tista hiša, to veš, je babičina. Dobro jo poznaš,
skrito tam med slivami. Čisto sama stoji na tistem
hribu in gozd se ji vedno bolj približuje. Pol ure
hoda ni nikjer nobene druge hiše. Rajska. Malo
zanemarjena je tam okoli, zaraščeno in divje. To mi
je všeč. Tam je še vedno tisti vodnjak z najboljšo
vodo na svetu. Notri še stoji stara krušna peč in vse
tiste težke lesene mize in klopi. Tam se je čas
ustavil pred 100 leti. Ničesar nisva spreminjala.
Vsaka žlica, vsaka skodela, vse je še tam, na
pravem mestu. Na babičinem. Ko bi bila le še ona
tam. Nič čudnega, da Borut pripoveduje tako lepe
pravljice. Njegov dom je bil pravljica. Njegova mati
je bila... Ne morem se odločiti. Je bila vila ali
dobra čarovnica? Z vsemi tistimi zelišči in čaji in z
vsem tistim. Za vse je vedela imena, ne eno, po tri
in še več. Vsaka stvar je imela svojo zgodbo, svojo
pesem. Le od kod je vse pobrala in kako si je mogla
vse zapomniti? Bila je prava živa zakladnica vseh
tistih rim, vraž, pregovorov in ne vem še česa. Nič
čudnega, da so ji v vasi rekli čarovnica. Za vsako
stvar so se najprej obrnili nanjo. Pri drobnarijah
jim je rada pomagala, če pa je šlo zares, je dvignila
roke in jih poslala k zdravniku ali veterinarju.
Najbolj pa meje osupnila z Wangom. Saj sem
ti povedala, da mi ga je podarila malo prej, preden
je umrla. Komaj da sva se navadila eden na
drugega, nje že ni bilo več. Saj vem. Slutila je. Bila
je že zelo stara... Kako jo včasih pogrešam. Borut jo
tudi. Le malokdaj sva prespala tam. Preveč sva jo
čutila. In zdaj ta njegova odločitev. Presenetila me
je. V hišo bo pripeljal tujko. Pravzaprav mi je to
všeč, sem se počasi počutila, kot da sem v kakšni
stari cerkvi, ne pa v ljubi, stari bajti, v kateri sem
preživela lepe čase. Ja, k nam so prišli časi velikih
sprememb.
Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Ko takole mislim na Boruta in Vido, na Cvetota in
Magdo, je vse kot v kakšni ameriški limonadi in si
rečem: Zakaj pa ne? Saj je že njihov skrajni čas.
Čudno le, da vse naenkrat. Še mene je postavilo v
to vrsto. Nikoli nisem bila vraževerna, a tu se zdi,
kot da so na delu neke skrivne sile. Skrivne? Saj je
ljubezni lahko tako veliko. Vse je lahko ljubezen.
Ej, Wang! Si morda ti tisti skrivni čarovnik v naši
hiši? Le kaj naklepaš? Ti kar predi, predi na svoji
mavrični blazini in spredi, kar hočeš.
Te zanima moj mavrični pulover? Gotovo si ga že
povezala z Wangovo blazino. Obožujem pisane
barve. Ko je Wang že zrasel, sem povsod iskala
blazino zanj. Smola je bila, da sem vzorec in barve
nosila v glavi in niti slučajno nikjer nisem našla
ničesar, kar bi bilo vsaj malo podobno mojim
željam. Od vsepovsod, še sama ne vem, kje vse sem
zbrala cel kup raznovrstnih klobk in zaposlila
Cilko. Pletla je in pletla. Ko so jo spraševali, kaj
plete, je odgovarjala: »Blazino za črno živino.«
Čudovito je spletla.
Volne je ostalo še cel kup in nagovorila sem jo,
naj mi splete pulover, pa ne takega navadnega,
ampak ogromnega, da bi ga lahko nosila kot
obleko, ali pa k hlačam. Samo da bo velik in širok,
sem jo prosila. Ljudem, ki so jo spraševali, kaj
vendar zdaj počne, je govorila: »Šotor za malo
Marjetico.«
Res je unikaten. Podnevi ga nosim, ponoči
sušim. Mislim, da ga ne bom nikoli zavrgla. Zdaj
celo sploh ne. On je moja usoda. On me je pripeljal
k Paši.
Vidiš, kako človeka prevzame in zaposli vrvež
življenja? Vse manj o drevesih in tudi pesmi je
manj. Ne gre mi. Max Stone je na stranskem tiru.
Plevel in pepel ga... Prazen papir pa čaka in bo še.
Poiskala sem eno staro. VRBA.
Dobro mi de, ta čarovnica stara.
Me pomirja. Me uspava.
Ko vsa škrbasta in grbasta
čepi ob tisti umazani vodi.
Kot da se je ustavil ta zblojen planet.
Kot da je crknil ta bedni svet.
Da sva sama.
Jaz in ona.
In kima, kima.
Samo kima.
Tako toplo. Tako mehko.
Dve grči sva,
ki ju prav nične gane.
Za naprej in za nazaj.
Za zmerom in z mirom.
Tvoj Max Stone
P.S.: Moja drevesa so dežele za sebe. Vsako od teh
zares obstaja. Nekoč ti jih bom pokazala, jih
predstavila. Božanska so... Pa kaj vendar govorim?
Spozabljam se, kajne? Vedno bližja si mi.
Popuščam. K sebi te puščam. Zakaj?
13. pismo Veri
Vida in Borut sta se pobrala. Kot dva smrkavca
sta se. Polna skrivnih načrtov in nakan sta se. Juš
je že zgodaj skakal po stanovanju in zahteval
akcijo. Odpravila sva se ven. Tudi Paša je šel
z nama. Oblezli smo mesto in bližnjo okolico. Jaz
in Juš sva se imela v redu, Paša pa ne. Zelo tih in
resen je bil ves čas. Še Juš ga je vprašal, zakaj je
tako čuden.
Mali se je najedel pice in tort, da mu je bilo
potem slabo. Tako se tudi za naju ni dan prav nič
lepo končal. Poklapani smo se vrnili domov. Bil je
že večer. Tokrat je Paša šel gor. Juš je hitro zaspal.
Ja, Paša je bil res čuden. Nemiren. Napet.
Njegov pogled je bil trd in oster. Nekako sem
hotela popraviti ta dan, ga razvedriti, ta večer.
Steklenica šampanjca, ki sva jo imela z Borutom v
hladilniku, se mi je zdela kot nalašč za to. Šla sem
jo iskat. Ko sem se vrnila z njo v dnevno sobo, mu
je v naročju sedel Wang.
»O! Si se kar sam spoznal z Wangom,« sem
rekla.
Takrat pa je izbruhnil. Ves bled in spačen.
»Ne bodi osladna! Ti in tvoj maček in tvoja
drevesa, pa rože in vse! Nočem spoznati tvojega
mačka, tebe hočem!«
»Saj me že poznaš,« sem zajecljala.
»Hočem tebe. Kdaj boš pripravljena? Rekla si.
Obljubila si. Kdaj boš prišla?« je bil potem
naenkrat ves miren in blag.
»Kadar hočeš,« sem odgovorila. »Samo ne tukaj
in ne zdaj.«
»Pridi, kadar hočeš,« je dodal.
»Jutri,« sem rekla.
»Jutri,« je ponovil odsotno. Mi ne verjame? Me
je sploh slišal? To je bilo torej to. Ves čas. Ves čas je
čakal... Jaz pa njega... Nisem mu prišla nasproti,
nisem mu dala roke.
Začnem odpirati tisto neumno steklenico. Zdi
se mi, da bo ta pijača grenka. Pogovor se opoteka.
»Si imel že veliko punc?« spet narobe zinem.
»Kaj pa misliš?! Da smo čakali na mir, na
travnike, čebele? Na sonce in morje? Skozi vse smo
šli. Vojna je, da odrasteš. Da zakrkneš. Da
obnemiš. Da si brez glave. Da se zajebeš. Naših
deklic ne ljubijo. Posiljujejo jih in ubijejo. Naj
nedolžne čakajo na svoje klavce? Naša ljubezen je
bila na življenje in smrt. Meja je bila zraven nas.
Povsod okrog nas je bila. Nad glavo. Pred nosom.
Živeli smo v pričakovanju potovanja brez potnega
lista, z zastonjkarskimi kartami. Vsi smo jih imeli.
Si predstavljaš to tanko črto med življenjem in
smrtjo? Samo slutiš jo lahko. Take reči se dogajajo
samo v knjigah in filmih, ampak potem se
naenkrat za veš, da si sam sredi vsega tega. Sredi
pekla. Jebeš filme. Jebeš knjige. Eden pri drugem
smo iskali toplino in varnost. Eden k drugemu smo
se zatekali po zavetje. Po kratke trenutke pozabe.
Ja, za trenutek pozabiti in se delati, da vse to
ni res. Pa je bilo. Prekleto zares je bilo... Samo jaz,
jaz sem navadna rit. Srečna rit, draga moja. Zato
sem tu. Moja zadnja deklica je mrtva in še
marsikdo je in sploh ni slabo.
Mrtev, miren in hladen. Bolje kot histeričen,
preplašen, nor, moten... Bolje kot zver. Čakala me
je tam pred vrati svoje hiše. Mrtva in mrzla, z
luknjo v glavi. Tako je to, draga moja Marjetica. To
je to.«
Ja. To je to, zvoni v meni. Zakaj kri in nože?!
Zakaj ne rože? Zakaj ubiti, če lahko ljubiti? Zvoni
in kriči.
»Kaj naj storim,« ga vprašam.
Od daleč se vrne nazaj. Iz pekla.
»Oprosti. Ti nisi nič kriva. Že tisočkrat sem si
rekel, da ne bom več govoril o tem, sploh pa ne tebi.
Privlekel sem v tvoje življenje ves ta strah in grozo
in gnus. Hotel sem ti dati samo sebe in res se ti
dajem z vsem tem. Oprosti. V resnici pa sem te vse
dneve čakal in si te želel. Kako dolgo naj te še? Saj
veš, kako sem sam. Samo ti veš.«
»Saj pridem. Jutri,« mu še enkrat rečem.
»Potem pa pridi. Potrebujem te, da se ti dam.
Da te vzamem. Saj veš, da te ljubim,«
»Ja,« sem rekla.
J u t r i. In mir je napolnil prostor okoli naju.
Spokoj in tišina sta lezla v naju in šampanjec je
vseeno bil sladek in če ne bi bilo Juša, bi se
marsikaj zgodilo ta večer.
Stara moja, dan X se bliža. Zdaj mu ne uidem.
Si pomislila na svojega? Je bilo lepo? Zdaj bi mi
lahko pripovedovala o tem. Me vsaj ne bi bilo tako
strah.
Marjetica, poslednjikrat devica
14. pismo Veri
Ves dan je padal dež. Z Jušem sva počela sto
stvari. Oba sva bila nemirna. Zame se ve, zakaj.
Juš pa, ta mala zmedena glava. Kako ga razumem.
Vse polno se mu je zgodilo. Totalne spremembe
v njegovem malem svetu. Kar naprej me je
spraševal o moji materi. O tebi, Vera. Kako da je
kar odšla in se ni nikoli vrnila. Kar tako, brez
besed in slovesa. Stokrat sem mu rekla, naj se ne
boji za Vido, da bosta z Borutom do večera nazaj.
On pa je kar mlel in mlel in kar naprej stal pri
oknu. Na vse načine sem ga skušala razvedriti.
Vse za kratek čas. Kot nalaščsta tudi Magda in
Cveto nekam odšla. Jedla sva skupaj s Cilko, ki je
vsa naglušna in revmatična tožila čez vreme. Ni
nama bila v razvedrilo. Midva pa sva ga bila tako
potrebna. Tudi Paše nisem klicala. Kasneje. Ta
kasneje je ves čas zvonil v meni.
Tudi to je minilo. Borut in Vida sta se vrnila že
zgodaj popoldne. Mirna in zadovoljna. Juš, baraba
mala, je svojo žalost in skrb takoj zamenjal
z veselo, nastopaško junaškostjo. Samo da je imel
spet svojo Vido. V trenutku je pozabil na svoj strah
in na vse. No, ne na vse. Me je prav po moško
potrepljal po hrbtu in rekel, da sem dobra baba in
da se je imel z mano zelo dobro.
»Ja ,« sem rekla in se mu pridružila. »S takim
frajerjem bi šla na konec sveta.«
Ja, na konec sveta. Zdaj bom v resnici morala
na konec sveta. Pa ne na tvojega, Vera.
Prišel je čas.
Borutu sem rekla, da bom pozna. Potem sem
šla. Ko je padel mrak sem šla. Tako kratka pot, pa
tako dolga.
Ko sem prišla gor, je rekel, da se je malo prej
vrnil. Da je bil pri mami in da je imela dober dan.
Jaz pa sem stala tam in se počutila kot kup ne vem
česa. Nasmehnil se je.
»Saj si taka, kot da čakaš na kazen. Nočem, da
se bojiš. Da trpiš. Če nočeš, odidi. Še imaš čas.
Samo oditi moraš.«
»Saj hočem,« sem rekla.
Pa me je objel s tistim pogledom, me je ujel v
svojo pajčevino. Njegove roke so se me nežno
oklenile in mehko drsele. Me je zazibal in me
popeljal. On, k mavrici. K svoji me je, da sva
poiskala mojo. Njegova mehka koža. Njegov vonj.
Kako diši. Kako je gladek. Je ječal. Prosil in molil.
So z njega odpadle vse tiste verige in okovi. Je
zarožljalo, zazvenelo in zazvonilo. Postala sem
lahka in s krili in med vsemi tistimi knjigami so se
odprla vrata v pisan gozd. Ta človek! On je moje
drevo. Ta človek... Lepo. Toplo. Mehko in dobro.
Vse je dobro. Vse bo dobro. Ta svet je tak. Dober in
lep je. Čudovit.
Potem. Kasneje.
»Jutri bom imela 17 let,« sem rekla.
»Jih že imaš,« mi reče.
Res. Polnoč je minila.
Pri njem sem ostala. Sva molče prebedela ali
prespala ostanek noči? Ne vem. Nisem ločila sanj
od bedenja. Oboje se je pomešalo.
Tako padajo barikade, sem rekla Wangu, ko
sem se vrnila domov.
Kratko pismo, kajne? O tem še kdaj drugič. Vzelo
mi je sapo in zaprlo usta.
Pa ti, Vera? Nič ni drugače, pa vendar nikoli
več ne bo, kot je bilo, kot ne bom nikoli več stara 16
let. Na kaj misliš, Vera? Na svoje prve? Na zadnje?
Kje si, moja tujka?
tvoja M
15. pismo Veri
Spet sem tu. Ne znam odnehati, kajne? Tudi če bi
hotela, zdaj ne znam več. Cedim se po teh papirjih
in priznati ti moram, da mi dobro dene. Izbrani
sva bili ena za drugo. Zdaj sva ločeni, ampak še
vedno sva ena od druge. Se zavedaš tega, Vera?
Tega ne moreš pozabiti, tega ne moreš izbrisati.
Gumb in gumbnica sva. To sva.
Ko sva se s Pašem vračala iz šole, naju je že na
ulici ves prestrašen prestregel Juš, naj greva takoj
gor, ker da je nekaj narobe. Dirjala sem,
preskakovala po tri stopnice naenkrat, Paša pa za
mano in tam nekje daleč je počasi za nama capljal
mali. Za hip, samo za kratek hip je v mojih
možganih naredilo klik, pa sem ga zatrla, nisem
mogla misliti. Zares sem se ustrašila, še bolj pa
sem se potem razjezila, ko so sedeli tam v naši
dnevni sobi kot kakšni lipovi bogovi s kakšne
gasilske slike. Tako mirni in nasmejani. Ne,
v resnici sploh nisem bila jezna. Vse jim odpustim.
Zaradi tistih nasmehov. Otroci. Zarotniki. Njihov
glavni pa mali, nabriti mule. Odkrili so zabavo in
igro. Vsevprek so mi voščili. Me objemali, trepljali,
se režali in hihitali. Seveda, presenečenje za moj
rojstni dan. Ta hiša je nora.
Kakšni vonji, in to iz naše kuhinje! Še nikoli ni
tako dišalo. Slastno. Rajsko. Vida in Magda se
sučeta tam. Dobri ženski. Vesta, kaj mi manjka.
Dobra hrana. Nisem kakšen požeruh, ampak
moram priznati, da sem se naveličala najinega
enoličnega jedilnika. Z Borutom sva se vedno
strinjala, da je škoda časa za kakšne slastne
dobrote, in se tolažila, da sploh ni slabo, da sva
zato oba tako vitka. Kolikokrat sva molče žvečila in
prežvekovala in z veliko težavo stvar spravila po
grlu dol.
»To bo treba poplakniti,« je rekel Borut. In sva
res, in to dobro, s kakšno pozno trgatvijo.
»Vsaj pijeva dobro,« naju je potem tolažil.
Spet me je odneslo.
Tam smo, kjer slastno diši.
Juš se je spravil k Paši in mu vse lepo razložil.
»Veš, zaradi tebe sem to naredil, da sem te
spravil gor. Sem te vrgel na finto, kaj?«
Paša me je presenetil. Sproščeno in normalno se
je obnašal. Boš rekla, saj je najbrž čisto normalen,
zakaj se ne bi še obnašal tako. Če bi bila jaz na
njegovem mestu in če bi takole treščila med starce v
eno noro hišo, bi se pogreznila v tla. Ja, ampak oni
niso navadni starci. Oni so drugačni. Pol otroci, pol
odrasli. Še Juš nosi v sebi nekaj odraslega. Rada
jih imam. Ko sem se najedla, sem jih imela še rajši.
Z naše zabave bom zdaj preskočila na drugo. Na
zabavo čez cesto. Pri Paši. Nekaj dni kasneje.
Povabil je klapo iz razreda.
»Bodimo trendi. Skupaj smo in bomo. Vsak
dan. Narediti si moramo lepo.«
Za rojstni dan mi je kupil CD Toma Waitsa in
kraguljčka za Wanga.
»Da se mu prikupim. Najino prvo srečanje ni
bilo preveč toplo in prisrčno. Ubogi maček ni nič
kriv.«
Saj vem, komu se hoče prikupiti.
Kot sem rekla, bili smo tam in tako topli in lepi so
se mi zdeli vsi. česa vse ne stori človeku ljubezen,
si pravim. Me prav zanima, kaj me še čaka.
Petra se je razšla, Ana pa ima fanta. Vesela
sem. Za Ano. Petra me ne skrbi. Poznam jo, hitro
se bo pobrala. Miha in Ana. Kdo bi si mislil. Mu je
pregnala iz glave tisto nesrečno ljubezen?
Nič preveč hrupnega ni bilo. Brez bruhanj in
prepirov. Tako lepo in dobro nam je bilo tam gori
v tistih toplih prostorih tisto hladno novembrsko
noč. Stari Pero je prinesel s seboj kitaro. Pel je in
igral. Ja, pa marsikaj se je povedalo in izvedelo
tisto noč. In seveda o življenju, vesolju in vsem.
Pa midva? Nisva kvarila žura. Vsaj mislila sva,
da ga ne. Dovolj je bilo, da sem ga videla, da sem
ga gledala in ujela kakšen njegov pogled.
»Tukaj je premočno sevanje,« je rekel Pero.
»Med vama kar prasketa.«
Potem ko so odšli, sva se spet združila.
Ponovno. Karkoli se bo z nama zgodilo, tega nikoli
ne bom pozabila. Vedno bo z mano. Ta človek!
Konec tega tedna se je zgodila tudi poroka. Paša
ni šel z nami. Zaradi mame. Mi pa smo se odpeljali
tja na Kras, v tisto malo vas, poročili Cvetota in
Magdo in se krasno imeli v tisti hiši z vonjem po
barvah, pršutu in teranu.
»Si zdaj srečen? Boš pozabil na nas? Me imaš
še kaj rad?« sem ga spraševala.
Objel me je in dvignil gor k nebu, prav tako kot
takrat, ko sem bila še deklica, in me vrtel, vrtel,
naravnost proti zvezdam me je. Nič ni rekel. Vedel
je, da vem. Res sem vedela. To je sreča. To je
prijateljstvo.
Potem smo ju pustili sama tam. Mi pa smo
odšli nazaj. Cilka. Juš. Vida. Borut in jaz.
Zadovoljni, a vseeno malo otožni in prazni. Samo
Juš se ni dal. Vso pot je kričal: »Na Krasu je
krasno!«
Tako. To pa je pismo, kaj? Ena sama zabava. Res
je bilo vsega veliko v tem tednu. Toliko se mi ni
zgodilo v enem letu, ali pa še več. Sploh pa šele zdaj
vidim, da v tej hiši ni bilo pravega življenja. Vse je
teklo. Mirno in počasi in bi lahko trajalo še sto in
sto let. Ena sama Trnuljčica smo bili. Sploh ni bilo
slabo, ampak bilo je vedno isto. Kot kakšne sence
smo se valili naokrog. Brez veselja. Zdaj pa je tega
v tej hiši veliko. Ja, prava velika družina smo
postali.
Nam zavidaš, Vera? Bila si sirota. Izgubljenka.
Mogoče sem jaz imela srečo, da sem te vsaj poznala.
Ti svoje matere nisi. Sploh nisi vedela, kdo te je
rodil. Kakšna kri se pretaka po tvojih žilah? Čigav
nemir te preganja? Od vseh, ki si jih imela rada, si
zbežala. Od vseh, ki so te ljubili. Borut. Jaz.
Babica. Smo te vezali? Smo preveč zahtevali od
tebe? Ti pa kar v širni svet, brezdomka. Veš, da te
je Borut iskal? Našel je tvojo sled. Ko je misli, da
te že ima, si se spet izgubila. Tam nekje v Južni
Ameriki. Klical je in pisal na vse strani sveta.
Zaman. Jaz ne verjamem. Nočem verjeti.
Meni je tako lepo, Vera. Upam, da tudi tebi ne gre
slabo. Pozdravljam te in ti res želim dobro, moja
vihrava mati!
Tvoja Marjetica
16. pismo Veri
Zdaj je vse mirno in lepo. Stvari dobro tečejo.
Naša hiša se je umirila. Cilka plete za dojenčka.
Ha! Tudi Juš je hotel mavrični pulover in ga je
Seveda dobil, pa še kapo s tremi cofi. Mojih
ostankov je bilo še dovolj. Upam, da jih bo kmalu
zmanjkalo, drugače bo kmalu vsa hiša oblečena v
mavrične barve. Samo to bi še manjkalo.
Zdaj so že vsa drevesa brez listja. Gola so in
Ranljiva. Tista v parku so varna. Kaj pa gozd?
Gozd molče stoji in čaka sekire, ki enkrat pridejo.
Ja, prišel je tisti čas. Si kdaj slišala kako je, ko
pade drevo? Kako se strese zemlja? Kako zaječi,
zahrešči? Je vzdih? Je krik?
Drevesa. Dobra stara drevesa. Kaj bi mi brez
njih? Kaj bi jaz? Vse je od njih. Iz njih. Dobro
spanje jim želim. Vsakemu. In še mnogo, mnogo let.
Jaz in Paša sva tudi dobro. Z njegovo mamo pa ni
nič bolje, oče pa se mu sploh ne oglasi. Še dobro, da
ima Kamilo. Ta Kamila! Ko pomislim nanjo ali ko
jo omenim, mi je, kot da bi mi kdo zabodel grlo v
kakšen skrit kotiček mojih možganov.
Preblisk. Sem kaj pozabila? Se moram
spomniti? Je važno? Naj raje odrinem in se ne
trudim? Ne vem.
Kakorkoli že: sem in tja gre k njej in takrat
imam čas. Zase. Za Wanga. Za vse. Pa seveda za
Petro in Ano. Takrat se dobimo, kot v dobrih starih
časih. Tri zarotnice. Tri klepetulje. Tri spletkarke.
Še Juša takrat ne spustim v svojo sobo. Veš, tudi
Ani se je že zgodilo. Tudi njen dan X je že
preteklost. Tako imamo zdaj še eno skupno točko.
Nenavadno, kako smo šle hitro ena za drugo.
Devištvo je res ena čudna reč. Samo zato ga imaš,
da ga nekoč izgubiš. Enkrat ga je treba. Potem pa
se ti nekako toži po njem, po tisti deklici, ki je ni
več. Me prav zanima, po čem vse se mi bo še tožilo.
Petra res ne žaluje za svojim študentom. Pravi,
da ji je čisto dobro in da ima za nekaj časa vsega,
kar diši po moških, čez glavo. Verjamem ji. Doma
ima brata dvojčka v najbolj neumnih letih. Kar
naprej povzročata težave. Pa še njen oče. Popihal jo
je k neki mladi ženski. Njena mati je potrebovala
kar nekaj časa, da se je pobrala, če se sploh je.
»Ko bom velika, bom feministka,« večkrat
zafrkljivo izjavlja v družbi. Seveda to izzove smeh.
Včasih se mi zazdi, da mogoče ne govori tega kar
tako v tri dni. Nekaj resnice je v tem.
»Ne smemo biti kot kakšne slepe kure in jim
vsega verjeti in se jim pustiti voditi. Same smo
krive za vse. Nočem biti taka kot moja mati. Ko je
spoznala njega, je vse odpisala. Vse ideje, sanje,
pustila je faks in postala uradnica, doma pa je
prekladala lonce in prala cunje. Vse samo zanj in
zaradi njega. Vsak dan sveže zlikano srajco.
A vesta, kaj je to likati cele gore srajc? Sem jih tudi
jaz včasih Potem pa se je spokal, stari. K ženski, ki
sploh ni bila dosti starejša kot jaz zdaj... Bom
imela moške, ampak ne tako. Ne da padem pred
njimi na kolena. Pa vaju tudi svarim. Pazi ta se!«
Ja, tako, Petra. Pa še prav ima.
Nekega večera smo na naše sestrstvo spile en
šampanjec, ali morda dva, in se hihitale, zdelo se
mi je, da ure in ure, in ko je Juš pred vrati zagnal
vik in krik, da smo se spremenile v koze, sploh
nismo mogle več nehati. Še vedno smo se režale, ko
sem med smehom butnila: »Jaz sem Max Stone.«
Režale smo se naprej, kot da sem povedala
kakšen dober vic.
»Nakladaš,« je rekla Ana in se še bolj smejala.
»Daj, daj,« je rekla Petra. »Ti že nisi. Se mi je
nekdo že zaupal, je že priznal.«
»Kaj?!« sem zavpila in smeh je izpuhtel. »Si
bila z Maretom?«
»Kako pa veš? « je odgovorila Petra in potem je
prišlo vse na dan.
»Si mu nasedla? Si mu verjela?« sem jo
napadla.
»Seveda sem mu verjela, da je Max Stone.
Zakaj mu ne bi? Drugo pa je bila katastrofa. Zanj
seveda. Hotel me je napiti in položiti. Na take finte
ne padam. Nisem mahnjena na umetnike. Njemu
pa se je kar cedilo iz oči. Poezija že ne. Odjebi, sem
rekla in odšla.«
»Vesta kaj,« se je oglasila Ana. »A vesta, da je
tudi mene povabil ven? Pa me ni zanimalo, ker sva
takrat ravno začela z Mihom.«
Najbrž si predstavljaš, v kakšen smeh smo
padle. Vse nas je bolelo. Se nas je lotil po razredih
lepo po vrsti? Je vse vabil? Saj je videti čisto v redu
tip. Je kakšen odbit zbiralec ali kaj?
»No,« sem rekla čez nekaj časa.
»Kaj no?« vprašata.
»Ja, kaj rečeta na Stona?«
»Morala bi se podpisati s svojim imenom. Ali
se morda česa sramuješ? Zakaj morajo biti oni
povsod prvi in glavni? Povej! Oni so junaki
Matjaži, me smo pa sirote Jerice,« je polna gneva
bruhnila iz sebe Petra.
»Odkriti se moraš. Te bom jaz.«
Komaj sva jo za Ano pregovorili, naj bo tiho.
Upam, da bo res. Nočem. Zaenkrat ne.
»Samo svojo skrivnost sem vama povedala,
ker vama stoprocentno zaupam. Samo to. Ne me
izdati.«
»Ne bom te. Častna. Ampak vseeno dobro
premisli.«
Alkohol je počasi izpuhtel in tudi pozno je že
bilo, poslavljale smo se, kot da se sto let ne bomo
videle. Upam, da bo z nami vedno tako.
Borut je ves zmeden. Resno se je zapletel. Seli se po
hiši gor in dol. Vedno več se zadržuje zgoraj.
»Kaj boš storil, stari moj?« mu rečem nekega
večera, ko sedi tam in žuli svojo pipo in seveda
tuhta, tuhta kot kakšen moder starec.
»Veš kaj, če se ti strinjaš, bi zvrtal luknjo in bi
naredil spiralaste stopnice. Tako bi združil obe
stanovanji. Tu dol bo kuhinja, jedilnica in tvoja
soba, vse ostalo pa bo zgoraj. Od tebe je odvisno.«
Kaj naj rečem? Še všeč mi je.
»Se bosta poročila?« ga vprašam.
»Ne,« reče. »Saj je tudi tako dobro.«
Juš mi bo vseeno brat. Mali brat. Saj mi je že.
Spet pomislim na Izo. Tisočkrat sem že. Kolikokrat
šele Paša. Nekoč sem ga prosila, naj mi pokaže
njeno sliko. Samo eno ima. Mala, drobna, krhka
deklica z velikimi, odraslimi očmi. Nekaj jo skrbi.
Je z njeno punčko, ki jo drži v naročju, kaj narobe?
Je bila takrat že izbrana? Določena?
Šele zdaj počasi začenjam razumevati Paševo
željo in lakoto po meni. Nobenega sočutja.
Nobenega pomilovanja in tolažbe. Niti
razumevanja. Nič takega ni potreboval. Samo
ljubezen. Samo človeka je potreboval. Celega.
Popolno združitev in zaupanje. Še dolgo, dolgo bo
zbiral koščke svojega razsutega življenja.
Nikjer ni most, ki je kamen kost.
Most je zato, da se podre.
Poskušam napisati kakšno pesem.
Ljubezenskim sem se odpovedala. Zaenkrat. Tega
ne zmorem. Preveč in prelepo je, da bi znala
napisati. Morda bom napisala pesem za vse
nesrečne in žalostne, za mrtve in žive, za poznane
in neznane. Bo to lažje? Za Majo. Za Izo. Babico.
Za mulce z Balkana... Zate, Vera. Mislim in
tuhtam in potem iztuhtam. Čadavec. To bo pravi
naslov. ČADAVEC.
Ja, nabrekli časi črnih čarodejev, čipkasti krči
sajastih vešč... Nekako tako bo šla. Prva jo boš
brala, Vera. Do takrat, ko jo bom napisala, bom že
izvedela tvoj naslov. Nekaj mi pravi tako.
Tvoja Marjetica
17. pismo Veri
V šoli nam je dobro. Čutim prijateljstvo in
zavezništvo. Ta Maja. Paša. Naše odraščanje.
Z Mileno sem se sprijaznila in Blažu so izginili
mozolji. Drugačna jih vidim drugačne. To bo.
O meni zdaj že mnogo veš, ne veš pa, kakšna sem
videti. Najbrž imaš ves čas pred očmi ta moj
ogromni mavrični pulover in seveda svetle lase,
take, kot sem jih imela, ko si odšla. Niso več svetli.
Po tvojem odhodu so naglo temneli. Niso črni, so
pa zelo temni. Taki kot tvoji. Če imaš kje kakšno
svojo staro sliko, se kar poglej. Taka sem. Zelo sem
ti podobna. Moji lasje so krajši, nikoli si nisem
puščala tako dolgih, kot si jih imela ti. Svetla polt.
Modre oči in seveda ta velika usta. Cilka pravi, da
sem zdaj taka kot ti, ko te je prvič videla.
»Bolj ji ne bi mogla biti podobna, še nekatere
kretnje imaš po njej, čeprav ti jezik teče kot babici,«
pravi Borut.
Si opazila? Zdaj se lahko pogovarjava o tebi.
Včasih se nisva mogla. Zadrgnila si nama grlo.
Zdaj veš, kakšna sem. Ne lepa ne grda. Taka kot
ti...
In končno: živa in resnična. Zavedam se sama
sebe bolj kot kdajkoli. To, da sva se s Pašem našla,
da sem spoznala ljubezen, da sem ljubljena, me je
naredilo tako. Počutim se močno in lepo. Ljubim
ga. Noro. Njegovo podstrešje je najino gnezdo. Tam
krmiva najino ljubezen. Vse gre od tam in dolgo pot
sva prehodila.
Čutim mir in spokoj. Snujem Čadavca in
poslušam Waitsa. Tudi ti si ga. Še ena točka za
naju.
Bližajo se prazniki. Novo leto. Se tudi ti veseliš?
Je tam sneg, kjer si? Ali pa morda živiš v kakšni
vroči tropski deželi? Si se navadila? Jaz se ne bi.
Mnogokrat se spomnim na tisto novo leto, ko
tebe že zdavnaj ni bilo več, na tisto, ko je odšla
babica in sva ga z Borutom po dolgih letih
praznovala v tej naši sivi hiši v mestu. Nič več tiste
tople peči in vonja po sveže pečenem kruhu in
potici. Midva, Cilka in Wang. Osamljeni.
Pozabljeni.
Takrat je Borut prvič odkrito rekel, da te ne
bomo več videli, da bi se oglasila, če bi bila še živa.
Cilka je pokimavala in odkimavala. Dobra stara
Cilka. O njej ti nisem dosti pisala. Pa saj veš, že
takrat je bila stara. Zdaj je še bolj in še bolj
naglušna je. Vse življenje je delala in vedno je bila
sama. Kot deklica je prišla v mesto za služkinjo. Tu
ni imela nikogar, tam so jo pozabili. Vedno sama.
In kako nas je sprejela z odprtimi rokami, ta mala
ženska, za katero se ni nikoli nihče zmenil. Nihče je
ni razumel. Bila je sitna in muhasta. Tako so jo
poznali v trgovini, pri mesarju in povsod. Samo
osamljena je bila. Samo malo prijaznosti je
potrebovala. Ti in Borut sta to znala. Cilka rada
govori o tebi. Čudno. Ta preprosta ženska te ni
nikoli obsojala. Nikoli ni rekla o tebi grde besede.
Samo zmajevala je z glavo in vem, da še vedno
misli nate. Zelo. Prepričana sem, da vsako nedeljo
moli zate.
Zdaj je zadovoljna. To je naša babica.
»Veliko družino imam« solzna govori. Ja, zelo
ganljiva je postala na svoja stara leta. Tudi to je
ljubezen.
Ljubezen! L j u b e z e n!
Ko bi le vsi verjeli vanjo! Saj sem že rekla, da
je je za vse dovolj.
Stari Max Stone pa kar spi. Mislim, da je za
večno zaspal. Ne morem si kaj, še enkrat ti bom
zatežila z njim. Zadnjič. Z eno zaprašeno. HRAST.
Ti pa kar stoj tam.
Neroden, grčast velikan.
Si senilen? Si utrujen?
Tako tih in ogromen.
Zato si mi všeč.
Nič starih modrosti.
Nič novih učenosti.
Vse si vedel. Vse spoznal.
Da si lahko pozabil.
Meni je to všeč. Pa tebi?
Da guncam afne
v tvoji gosti krošnji.
Ja, stari Max. Nekako se mi toži po njem.
Preveč sva se oddaljila. Zaključila sva. Sem že
vedela, zakaj sem ga izdala Petri in Ani. Ker sem
ga zapustila. Takrat sem čez njega naredila črto.
Pa vendar sva se krasno imela. Kaj hočeš, že mora
biti tako. Pa s tabo, Vera? Je tudi tako, kot mora
biti? Jebi ga. to je življenje.
Tvoja Marjetica
18. pismo Veri
Paša se je zadnje čase zadovoljen vračal od
matere. Mnogo bolje je bilo.
»Zdaj postaja spet podobna moji materi,« je
govoril.
Premestili so jo na odprti oddelek. Spet se je
vračala v naš svet. Rekel je, da jo bom lahko kmalu
obiskala. Pa je nisem. Nikoli je nisem videla.
Nikoli spoznala.
Tam na odprtem oddelku je imela več svobode.
Hodila je ven, v park. Predstavljam si tisti zimski
park. Vse je rahlo zmrznjeno. Drevesa so brez
listja. Mirujejo in čakajo, da jih zasuje in pokrije
sneg. Da jih ogreje. Vse je pusto in prazno. Tiho in
spokojno. Nekje je našla tisti pas in tisto drevo, pa
je kar odšla. Za zmerom in z mirom. Moje drevo ji
je ponudilo roko. Moje drevo jo je pripeljalo na drugo
stran. Drevesa so vendar dobra, prijazna…
V žepu so našli sporočilo za Paša. Samo nekaj
besed. Uničila bi te. Zadušila bi te. Ti se boš
pobral. Moraš se.
Kar odšla je. Še ena mati, ki je odšla.
Ni hotel, da grem na pogreb. Sam je šel in
seveda je bila tam Kamila. Ta dan je prvič snežilo.
Rahlo in tiho so naletavale tiste redke snežinke.
Prinesle so mir in spokoj. Zdi se mi, da tudi v
Paševo dušo. Ves miren in mehak se je vrnil.
»Zdaj ji je dobro,« je rekel.
»Moral bi vedeti. Saj sem vedel. Odšla je že
zdavnaj. Že takrat sem čutil. Le prevara je bila.
Sam sebe sem varal. Tako sem si želel. Nikoli.
Nikoli več se ni mogla vrniti. Skupaj z Izo je odšla.
Takrat.«
Snežink je bilo vedno več, puhaste so spredle
zaveso, ki je zadušila vse hrupe. Tišina. Samo še
tišina je ostala. Mehka in tako pomirjujoča.
Tišina. Neslišnost. Breztežnost. Sanjavost. Mir.
Konec. One pa padajo. Padajo. Samo padajo.
V neskončnost. Ali one vedo, kaj je neskončnost?
Ali kar tako padajo? Brez konca in kraja...
»To mora biti zdaj konec. Mislim, da sem vse
doživel. Prišel sem do zadnje meje. Zdaj ne bi
prenesel ničesar več,« je rekel tistega večera Paša.
Ja, si mislim. Res je bilo vsega preveč. Je to
sploh mogoče? Iz vsega iztrgan. Brez vsega... Z nič
bo moral začeti. Z nič si bo ustvaril nov svet. Torej,
konec je? Saj mora biti... Vedno. Da potem lahko
začneš znova. Jovo na novo. Do kdaj? Do kam?
Z njim moram. Z njim bom.
Da bi bil le trden najin most ...
Kakšne stvari se dogajajo. Kot v kakšnem filmu
ali knjigi. Ta trdi, podivjani svet. Tako
nepredvidljiv, nerazumljiv, pa vendar lep in
prijazen... Samo nekaj vem in v to sem prepričana.
Jutri bo nov dan.
Marjetica
P.S.: Vse ti odpuščam, Vera. V tem svetu ne sme
biti prostora za sovraštvo. Iz mojega ga bom
izgnala. Vsem odpuščam. Slišiš? S l i š i t e ?
19. pismo Veri
Juš nori od veselja. Zima in sneg sta ga čisto
prevzela. Tam pred babičino hišo vsak vikend
delajo snežake, pravi, da jih ima že deset. Jaz ne
hodim z njimi. Kasneje...
Nekoč bom peljala tudi njega tja... Spomladi
ga bom. Za celo večnost ga bom. Ležala bova tam v
travi in duhala, duhala in se predala vesolju.
Ta svet je lep. Vsemu navkljub.
Novo leto smo praznovali pri nas. Vsi smo bili.
Tudi Cveto in Magda sta se vrnila v mesto. Cilka
je spletla že cel kup oblek za dojenčka, čeprav bo
Magda rodila šele maja. Moj Wang pa vedno bolj
prede in tu in tam se med njegovimi črnimi
dlakami zasveti kakšna srebrna.
Po dolgih letih imamo spet spodobno novoletno
drevo, ogromno smreko, do stropa. Z vseh koncev
smo navlekli okraske, nekaj je še starih babičinih,
mogoče jih je hranila še iz svojega otroštva, pa iz
naših skupnih časov. Tudi Vida in Juš sta
prispevala svoje in še dokupili smo jih. Kup kiča.
Kup prijetnega kiča.
Vida je res prava kuharica. Same dobrote nam
je pripravila. Razvaja nas.
Takoj po polnoči sva s Pašo odšla. Ven v noč
sva šla. V sneg. Tam sva si voščila. Kasneje sva
bila pri njem. Lepo je imeti svoje drevo.
Ura je bila že dve, ali še več, ko sva z ulice
zaslišala veselo kričanje in smeh. Perotov globoki
glas sem že od daleč prepoznala in potem so se
mokri in razigrani priguncali navzgor. Seveda je
bil Pero. Pa Miha, Ana in Petra. Sneg jih je zvabil
ven. Krožili so po mestu in ga po malem cukali in
na koncu zavili še k nama, s svojimi hecnimi, rahlo
okajenimi, čukastimi pogledi. Planili so po
kuhanem vinu, kot žejni v puščavi na vodo. Sploh
ne vem, koliko smo ga še skuhali tisto noč. Vem
samo, da je ves čas brbotalo in se kuhalo in nam
uhajalo čez. Dišalo je po vinu in po nas. V tistem
stanovanju se res vsak dobro počuti. Paša mi je
nekoč povedal, da je to staro družinsko stanovanje,
da ga je nazadnje preuredila njegova mati. Živela
je v njem še kot študentka in tudi kasneje, ko je
spoznala njegovega očeta, ki je študiral v našem
mestu. Prav mogoče je, da je bil spočet v njem.
Potem se je poročila in odselila, tu pa so živeli
razni najemniki. Še dobro, da ga niso prodali.
Kako hitro me odnese.
Bili smo tam in bilo nam je lepo, razen Perotu,
ki mu je s pijačo udarila ven njegova žalost. Vedeli
smo, da se je pred dnevi razšel z neko žensko. Bila
je kakšnih deset let starejša od njega. Ko nam je
takrat to povedal, se nam ni zdelo, da bi ga kaj
posebno prizadelo. Pa ga je. Kakšna dva meseca sta
bila skupaj. Kar bruhnilo je ven iz njega:
»Dala mi je nogo, kar dala mi jo je. Zaradi
tistega starega klinca mi jo je dala.«
In je kar naprej prepeval eno in isto staro
pesem nekega starega benda.
... ti i ja lutamo kroz noč,
potmulo je stenjao moj grad,
izpred nas put bez povratka,
daleko se čuje muzika ...
»Bilo je noro. Z njo sem bil v nebesih. Kako je
mogla? Saj vem. Potrebovala me je. Takrat ji je bilo
dolgčas. Hotela se je poigrati z mladim žrebcem.
Izrabila me je in poteptala. Kot staro, umazano
cunjo me je,« je govoril in vmes prepeval.
... ulica hladna besćutna,
nezgodno se voljeti na njoj,
dat' ču ti sve, što zaželiš,
potaknimo ponos zajedno...
»Jebi ga Pero. Se boš že pobral. Saj ni edina,«
smo ga tolažili na vse načine.
»Ja, ni edina, je pa najboljša. Ali pa tudi ne.
Ali pa ja. Kaj pa vem,« je mrmral bolj sebi
kot nam.
»...dodirni me samo jednom moja draga...
popuši mi ponos, draga… ti i ja put bez povratka…
fa fa la si mi ti... fa la ti… ulica hladna besćutna…
nezgodno se voljeti na njoj... fa fa la...« je ponavljal
do onemoglosti. Sta ga zdelala vino in žalost, pa je
zaspal. Stara Azra, je rekel Paša.
Ne bo mu hudega, Perotu. Nekaj časa bomo
skrbeli zanj, potem pa si bo že kaj našel. Vedno si.
Kamen mi je padel dol. Kamile za zdaj še ne bom
spoznala. Odpotovala je. Pravzaprav ne vem o njej
čisto nič. Sploh me ni zanimalo. Stara debela teta?
Kakšne sploh so tete? Nikoli nisem imela nobene.
Je Borut podoben stricem iz mojih predstav? Je
Magda podobna teti? Seveda ne. In ta Kamila je
njunih let. Torej ne more biti stara, debela in ne
vem še kakšna... Pa še potuje in počne ne vem
kaj vse...
Se mogoče ves čas bojim samo tega, da ji ne
bom všeč? Kako me bo sprejela njegova sorodnica?
Pobožna stara devica? Jebi ga. Je res samo to?
Hotela sem zvedeti kaj o njej in sem. Daleč je od
kakšne starokopitne tercijalke.
»Kot že velikokrat. Odpotovala je pač. Še sama
ni vedela, kam. Najprej nekam v Grčijo. To je ptica
selivka. Na zimo odhaja in se s pomladjo vrača.
Zame jo zdaj ne skrbi več. Rekla je, da ti bolje
vplivaš name kot ona, da sem pri tebi varen,« mi je
pojasnil Paša.
Vprašala sem ga, kako si lahko to privošči.
Potem mi je povedal. Da je študirala angleščino in
umetnostno zgodovino. Da je zdaj prevajalka in da
čez leto dela kot norec, da lahko potem na
potovanjih vse zapravi. Stara frikica. Otrok cvetja.
Hipi. Kakorkoli se že temu reče. Živela je v
komunah. Še čisto mlada je bila v Indiji. Povsod je
je bilo dosti. Nikoli se ni poročila ali imela otrok in
ko je imela vsega dovolj, se je vselila v tisto malo
hišo na deželi. Tam prevaja, goji travo in rože in se
požvižga na ves svet. Tam jo imajo vsi za čudaško.
»Pravzaprav je res videti malo odkačena.
Dokler je malo bolj ne spoznaš, jo res lahko imaš
za utrgano. Pa saj boš sama videla,« mi je rekel.
Tudi ti, Vera, si študirala umetnostno
zgodovino. Poznaš Kamilo? Pozna Kamila tebe?
Tudi ti si tista cvetlična generacija. Ti in Borut.
Celo moje ime sta zaznamovala z njo. Otrok cvetja
sem. Marjetica. Kakšen absurd. Je ta Kamila
morda ključ? Se zato bojim srečanja z njo? Spet
sanjam in delam nemogoče kombinacije. Vendar
pa... Naša dežela je tako majhna. Še danes bom
povprašala Boruta. Morda pa on kaj ve. Mogoče sta
se pa kdaj srečala. Nič ni nemogoče.
Le kaj je s tabo? Prosim, da si. Da si izgubila
spomin in se dolgo nisi spomnila. Zdaj se spomni,
Vera! Prebudi se! Še te čakam. Kljub vsemu.
Srečno novo leto!
S p o m n i s e, V e r a!
Tvoja Marjetica
20. pismo Veri
Dnevi tečejo. Januarja ni več. Februarja bo kmalu
konec. Vsi smo zdravi in zadovoljni. Borut je super.
Zdaj živi. Pa Vida in Juš. Cveto in Magda sta zdaj
tu. Preurejata stanovanje.
Pol svojega časa preživim doma, drugo polovico
pa čez cesto. Spet in spet ga odkrivam. Nikoli ni
govoril o prihodnosti. Nekoč prej, v drugem času
in prostoru, se je ukvarjal s fotografijo. Zasovražil
jo je.
Spravil se je na delo. Ampak kakšno.
Popolnoma me je presenetil.
»To me pomirja. Odpelje me stran. Potopiti se v
čisto drug svet, ki je takšen, kakršnega sam hočeš,«
je govoril in šele zdaj sem izvedela, da je bila
njegova mama ilustratorka.
»Še čisto majhen, preden se je rodila Iza, sem
ure in ure presedel pri njej v ateljeju. Spremljal in
posrkal sem vsak njen gib. Čarovnica z barvami...
To je bila. Samo ona in njene barve. Včasih sem bil
jezen nanjo. Zdelo se mi je, da me sploh ne opazi,
da zanjo ne obstajam. Želel sem si, da bi izginile
vse tiste barve, čopiči, papir, da bi sedel v njeno
naročje in bil tam leta in leta. Samo jaz in ona.
Bilo je, kot da bi slišala moje misli, ozrla se je
vame. Pogledala me je z nekim posebnim
nasmehom, polnim topline, in vse to je šlo vame in
še zdaj jo čutim. Vso krhko, nežno in tiho. Tako, kot
je bila. Ni bila preveč za ta svet, sploh pa ne za
takšnega, v kakršnem se je nazadnje znašla,« je
rekel in molčal in čez nekaj časa nadaljeval: »Ja.
Hočem razveseljevati vse te male mulčke, ki jih je
polno vsepovsod. Hočem, da so srečni. Napisati
hočem tisoč pravljic in jim risati zraven sama
sonca in mavrice in rože, pa čarovnice, zmaje, vile
in vse tisto pisano sranje. Saj sem hotel že prej.
Kolikokrat so me presenetile Izine oči, ko je gledala
kakšno slikanico. Knjiga jo je posrkala, pozabila je
na vse okoli sebe. Že takrat sem kdaj pomislil na to,
pa me je bilo sram priznati. Le zakaj? Da bi pisal
in risal pravljice za mulce? Bi res popokali od
smeha, če bi jim to povedal? Nekoč kasneje, ko smo
že bili v vsem tistem sranju, sem to omenil. Kdo so
bili? Pravzaprav ne vem. Tako malo nas je potem
še ostalo. Takrat me je, mislim da Sehad, zgrabil
za roko. Trdno me je držal. Obljubi, da to storiš.
Če preživiš, moraš to storiti. Za vse nas stori to.
Ja, obljubil sem mu. Takrat. Nihče se ni smejal.
Saj smo bili samo otroci. Potem me je odneslo,
spodneslo. Pa še Iza.«
Zdaj torej dela. Riše in piše. Za moje pojme zelo
dobro. In vse te barve. Če me ne bi že prej osvojil, bi
me zdaj zagotovo. Sem pa res mahnjena na barve,
kaj?
Tudi za naju je napisal pravljico. Hočeš
pravljico, Vera?
PRAVLJICA O CVETNEM DOLU IN OSTREM VRHU
Bila sta Cvetni dol in Ostri vrh. V tistih časih sta
bila, ko si še nismo bili tujci z vilinskimi bitji.
Cvetni dol je ležal med velikimi, visokimi hribi,
s katerih so se stekali mnogi mali studenci v malo
kristalno čisto jezero. Po nekem čudnem naključju
so se tu ustavljali dopoldanski in popoldanski
sončni žarki. Svetloba, barve in toplota so
razveseljevale malo rdečelično deklico, ki je živela
v leseni hiški in obdelovala svoj vrt.
Ostri vrh ni bil daleč stran, bil pa je zelo, zelo
visoko. Ujet med večne oblake. Na vrhu Ostrega
vrha je stal črn grad, brez oken in brez vrat,
z ozkim visokim stolpom, na katerem je bil
daljnogled. V tem gradu je živel v škrlat oblečen
bledi princ. Zaklet? Začaran? Kdo bi to vedel.
Hudoben ni bil in zloben še manj.
Le tu in tam je pokukal droben žarek na njegov
gradič in le sem in tja je njegov daljnogled ujel
podobe iz pisanega sveta. Nekoč se je v njegov
pogled zapletel mali Cvetni dol in mala rdečelična
deklica je spolzela v njegovo srce in ostala je tam in
nobenega miru več ni bilo za princa. Vse dneve je
stal tam, na malem visokem stolpu, med oblaki,
vetrovi in hladovi. Sneg in ivje sta ga zasipala in je
čakal, čakal... Tiste male svetle trenutke je čakal,
ki so gasili ogenj njegove duše.
Mala deklica je še naprej obdelovala svoj vrt, pila
metin čaj in se umivala v kristalnem jezeru. Saj ni
mogla vedeti.
Princ pa ni ne jedel in ne spal. Jokal je svoje
zadnje suhe sanje in bi skoraj že umrl, če ga ne bi
sanjal vilinec iz Smaragdnega gozda. Vedno, kadar
je zaspal, je mali bledi princ blodil po njegovih
sanjah in vilinec ni hotel več teh blodečih in
morečih sanj. Vtihotapil je deklici v njene sanje
vse o malem, v škrlat odetem bledem princu.
Deklica ni pozabila sanj, zalile so njeno srce in ni
bilo več tako kot prej. Zdaj je kar naprej
pogledovala gor v nebo in samo tu in tam se je od
daleč zasvetilo nekaj črnega.
In potem se je sredi vročega dne zgodilo. Ulil se je
topel dež. Na princa. Na deklico. Princ je prvič
okusil in čutil tople, drobne kaplje in vsaka mu je
prinesla več moči. Pa potem? Če naenkrat sije
sonce in pada dež, se gotovo prikaže mavrica. Prav
to se je zgodilo. Velika, z vsemi svojimi barvami,
se je čudežno razlila po nebu. Segala je od črnega
stolpa črnega gradu na Ostrem vrhu do malega
Cvetnega dola. Nanjo se je povzpel princ in zdrsnil
dol, dol med kristalne studence, pisane rože in
trave. Pristal je pred deklico.
Brez besed sta se gledala. Brez besed sta si
obljubila.
Zeleni vilinec iz Smaragdnega gozda pa je zaspal z
nasmehom na ustih in nobenih morečih in blodečih
sanj ni bilo več.
To je ta pravljica. Na moja zbadanja, da bi
morala biti jaz princesa in kako se poveličuje in se
odeva v škrlat, je odvrnil, da so princi bolj zateženi,
bolj osamljeni, da so tisti, ki potrebujejo pomoč,
da ne znajo pomagati ne sebi ne drugim. Da so
samo fasada.
»Saj še čaja ne znajo skuhati,« me je spomnil,
da voda vre.
Tudi narisal naju je. Seveda imam mavrično
obleko. Pa drevesa. Živa so. Sploh pa imajo vse
njegove deklice mavrične obleke in rdeče copatke ...
Seveda ve, da pišem pesmi. Sploh ni bil
presenečen.
»Se mi je kar zdelo. Tista tvoja drevesa, pa
mostovi. Že od daleč sem te vohal,« me je jezil.
Včasih se pogovarjava o Čadavcu. Kako me
preganja. Me muči. Pa vendar ga hočem iztisniti
iz sebe. Vem, da je v meni. Čutim ga. Paša pravi,
naj ga napišem. Naj ga izpljunem. Da vsak na svoj
način pometa svoj prag. Ja, res morava počistiti...
Treba je živeti. Treba je čutiti. Pa se vseeno včasih
prikrade dvom. Za ta svet? V ta svet?
Ali veš, kaj je čadavec? V vsaki knjigi o mineralih
ali kameninah je omenjen. To je kremen. Eden
izmed kremenov, ki je črne barve. Njegova barva je
posledica obsevanja z radioaktivnimi ali
ultravijoličnimi žarki. To je to. Nekaj takega. Tudi jaz
vem samo to. Veš, saj nisem tako pametna. Na
kamne se sploh ne spoznam. Nekoč sem videla eno
lepo fotografijo takega čadavca, ki me je čisto
navdušila in potem sem šla pobrskat v leksikon.
Zato vem.
S r e č n o, V e r a!
Marjetica
21. pismo Veri
Padli smo v maj. Kakšen mesec. Pravi za ljubezen
in moja je močnejša kot kdajkoli. Te preseneča moj
dolgi molk? Vidiš, to človeku stori pomlad. Zmede
ga in zavede. Že od marca, ko so se pričeli prvi
zvončki, me je kot na perutnicah nosilo naokrog.
Ni bilo časa. Še za Juša sem si ga morala izbezati
od ne vem kod. Zdaj pa sem spet tu.
Borut je z našo pomočjo uredil stanovanje.
Večkrat je bentil, da bi nas moral izseliti in vse
storiti sam, kajti največ smo mu pomagali s
svojimi jeziki. Morala bi videti tiste spiralasto
zavite stopnice. Super so. Juš cele dneve visi na
njih. Če sem doma, tudi jaz. Samo Wang se jim
izogiba. Bolj mu je všeč mirno okno moje sobe
Star postaja in se ne meni za hrup v naši hiši, ali
pa se še ni navadil na vse te spremembe. Tako
živahno v tej hiši ni bilo, odkar si ti odšla. Ti si jo
znala razmigati. Povsod je polno rož. Vida je nora
na rože. V vseh kotih so in kar naprej odkrivam
nove. Grejo dnevi, grejo leta, bi rekel kakšen
moder starec.
Konec meseca pride še dojenček, potem bo pa
sploh noro, če ne bo Cveto že prej znorel. Ta človek
kar nori od pričakovanja.
Ja, včeraj sem zvedela. Še en dojenček bo. Prva
stvar, ki sem jo storila, je bila ta, da sem letela
k Cilki, da jo vprašam, ali je ostalo še kaj tiste
pisane štrene. Da, dobila bom brata ali pa sestro.
Si moreš misliti? Malo pozno. Lahko bi mu bila
teta, a kaj, ko sta tako srečna. Moja skala se topi.
Da se le ne stopi. Tako rada jo imam.
Kaj naj rečem? Da sem srečna? Sem. Čeprav sem
ves čas na tihem upala, da se vrneš. Dolgo sem ti
hranila prostor. Zdaj to odpade. Kam naj te
sprejmem, če se vseeno kdaj vrneš? Sama.
Zapuščena. Tu zdaj ni več prostora zate. Ga res ni?
Bi se že našla kakšna rešitev. Vedno se najde, če se
hoče.
Ko takole pišem in pišem, se mnogokrat
sprašujem. Kdo sem? Kakšna sem? Včasih se mi
zdi, da sem taka kot tista izgubljena barčica iz tiste
neumne pesmi. Oj le naprej, oj le naprej, potem pa
oj le nazaj, oj le nazaj... Taka sem, kot sem.
Lebdeča. Plahutajoča. Zmedena. Resna. Vesela.
Otročja... in še kaj. Kaj?
Le kaj si misliš o meni? Se ti zdim trapasta
pubertetnica? Morda prismojena šema? Ali pa
neumna koza? Kaj sem? Kdo sem? Če bi bila ti tu,
bi mi lahko povedala. Pomagala. Odgovarjala. Naj
morim Vido? Saj ima svojih problemov dovolj.
Borutu se zdijo taka vprašanja neumna. On je
zadovoljen z mano. Cilka je gluha. Magda. Ja,
Magda. Z njo se lahko pomenim marsikaj. Pa ne
vsega. Ona je zdaj v drugem svetu, v svetu
pričakovanja. Nosečnost zelo spremeni žensko.
Nisem si mislila.
Tebe ni, jaz pa sem taka, kot sem. To sem. Jebi
ga. Želim si. Biti. Čutiti. Hrepenim. Slonim.
Medlim. Pišem slabe pesmi. Kvasim neumnosti.
Berem šund. Gledam limonade. Enkrat totalno
vesela, drugič nesmrtno žalostna. Le kdaj se človek
sprijazni sam s seboj? Kdaj se obvlada? Kje je tista
meja? Je to, ko odrasteš? Kdaj odrasteš? Si ti
odrasla, Vera? Torej sem, kar sem, in taka sem
Pašu všeč in se večkrat vprašam, le kaj vidi na
meni. Kaj pa jaz na njem? Ne vem.
Paša je pravi norec. Dela. Kar naprej dela.
Mavrice in deklice, zvezde, oblaki in vse tiste stvari
polnijo njegovo stanovanje.
»Kaj boš z vsem temi« ga sprašujem. »Odnesi
kam in pokaži.«
Noče. Pravi, da še ni dovolj dobro. Najboljše
hoče. Dela, vrže stran in začne znova. Najprej sem
mislila, da to ni normalno. Sem podvomila vanj?
Mogoče malo. Potem pa mi je počasi le prišlo. To je
njegov beg, je pa tudi obljuba in dolg. Pa izhod, da
se pobere, kajti še vedno je poln vsega. Kolikokrat
sem ga zalotila, da se sredi noči, v spanju
pogovarja z malo Izo, z materjo ali s kom drugim.
Vsi so z njim in vedno bodo, samo da bodo počasi
manj. Še vedno ga boli. Normalno. Hoče se
odkupiti. Spokoriti. Plačati za vse. Da bo manj
bolelo. Težko breme nosi. Pomagam mu, kolikor
morem. Ljubim ga.
Pravi, da je to dovolj. Mislim, da res. Da si
zaupava. Le tako bo šlo naprej. Ja, si rečem, samo
beg je, in si oddahnem. Nobena norost, pa še vedno
boljši je. Cveto pravi, da je dober, in kar on reče,
tudi drži.
Še nekaj mi leži na duši. Pravzaprav se me ne tiče.
Ali pa se me? Kot vsakega izmed nas. Gre za
malega Srečka, ki sem ga že nekoč omenila. V svoji
zaljubljenosti in vsem sem nanj čisto pozabila.
Komaj da sem ga opazila, tistega bledega, suhega
fantka. Njegova stara sta popolnoma oplela,
mislim, da ju je pogoltnilo in da ne bosta več
izplavala. Oba zabuhla in obtolčena motita mir
naše ulice, njuna mala senca pa se žalostno plazi
naokrog. Vidiš, tudi jaz se nisem ustavila.
Zmrdovala sem se nad ogabnima pijandurama, pa
še tega ne vem, zakaj sta taka. Pa Srečko? Nanj
sem naletela pri Cilki. Povedala mi je, da hodi k
njej jest, da mu sem pa tja kaj opere in ga umije. Že
lep čas. Dobra Cilka. Nikoli ni omenjala, ni se
hvalila... No, bil je tam. Ves podplut in zdelan in
ko sem ga vprašala, kdo mu je to naredil, komaj da
je jecljajoč spravil iz sebe nekaj besed. Kristus, ta
otrok komaj da govori. Saj ne more imeti kaj dosti
manj let kot Juš.
»Kaj bo z njim?« sem vprašala Cilko.
»Nič,« je rekla, »prišla ga bosta iskat, tako kot
zmerom. Če ne danes, pa jutri.«
Kmalu zatem sem res slišala kričanje pred našo
hišo. Točno sta vedela, kje je. Mali je dobro vedel,
da mora oditi. Žalostno naju je pogledal in odšel.
Je to mogoče, Vera?
Naslednji dan sem klicala socialno delavko.
Rekla je, da že pozna ta problem, da pa še niso
obravnavali njegovega primera in kaj se sploh to
mene tiče. Ko sem ji povedala, da je ves v modricah,
mi je rekla samo: »Ja, ja. Seveda.«
Prav to je rekla in odložila. Prav gotovo je nekje
nekdo, ki bi tega mulčka vzel k sebi, skrbel zanj, ga
vzljubil... Saj ga moraš imeti rad.
Kaj bo Srečko, ko bo velik? Bo pesnik ali lopov?
Bo inženir ali baraba? Ekonomist ali tat? Filozof
ali pretepač? Vse možnosti ima. Tako kot jaz. Tako
kot Paša. Kot vsi. Upam, da se bo zanj srečno
končalo. Še bom klicala. Na vse konce.
Mogoče pa sploh ne bi bilo slabo, mogoče bi bilo
še najbolje, če bi takrat, nekoč, ko bo že vse zares,
postala socialna delavka. Razmislila bom. Ni slaba
ideja.
Kamila se je vrnila. V soboto greva k njej.
V naslednjem pismu boš izvedela, kako je bilo.
Zakaj ta trapasti občutek? Še vedno. Ves čas. Borut
mi ni znal povedati ničesar. Nekaj je cincal, kot da
se mu nekaj sanja, na koncu pa je bil prepričan, da
je sigurno ni poznal. Mogoče je slišal zanjo ali pa
tudi ne.
Ja, morda, rečem in skušam odkleniti tisti
skrivni predal v mojih možganih in najti tisto, kar
me vznemirja in plaši, pa se ne da. Absolutno se ne
da. Bolj ko tumbam, bolj sem prepričana, da nekaj
je. Sigurno sem jo nekoč videla, ali pa sem slišala
kaj o njej.
Včasih si me vzela s seboj. Megleno se
spominjam tistih dolgolasih, pisano oblečenih in z
nakitom ovešenih ljudi. Bili so lepi in veseli. Tudi
ti si bila taka.
Vera. Vera... Ti poznaš odgovor, kajne?
Tvoj otrok
P.S.: Kje ste, moja drevesa? Če vam to sploh kaj
pomeni. Nisem vas pozabila. Vedno ste z mano.
22. pismo Veri
Bila sem. Izvedela sem. Natančno bom vse
opisala. Čeprav...
Končno sem prišla do tja, do tiste male, stare hiše,
obdane z grmovjem in drevesi. Vse naokrog je bilo
polno loncev najrazličnejših oblik in velikosti, iz
katerih so štrlele znane in neznane rastline. Tam je
bila tudi ona. O bog! Saj ne more biti res. Kot da bi
ušla s kakšnega norega filma ali karnevala.
Najbolj čudaška obleka, kar sem jih kdaj videla.
Od pasu dol nekakšni trakovi. Eden bolj žive barve
kot drugi. Zgornji del je imela modro svetlikajoč.
Mogoče jopa ali kaj. Ko je premaknila nogo, so
spodaj zažarele rumene pajkice. Mavrica. Sonce in
nebo. Pa ravno barve mavrice. Moje barve. Upam,
da se mi ne bodo zamerile. In njeni ognjenordeči
lasje! Je to kakšna nora ženska, ki je prišla sem in
pojedlo Paševo teto Kamilo?
»Se boš že navadila,« mi je šepnil Paša. »Mene
ne preseneča več.«
Njene zelene oči so se ustavile na meni. Se je
zdrznila? Morda za hip. Se mi je samo zdelo? Me
pozna? Če je kdaj poznala tebe Vera, mora tudi
mene. Le kaj fantaziram. Zdaj pa res pretiravam.
Paša naju je predstavil.
»Koliko časa je trajalo. Zdaj si končno tu. Tako
sem ti hvaležna. Ti ne veš, kaj si storila s tem
fantom. Takrat, ko se je vrnil, je bil starec. Ti si ga
potegnila iz vsega. Naredila si ga spet mladega,« je
nekam živčno govorila.
Potem smo sedeli na tistem njenem vrtu. Ptice
so pele, rože dišale. Največ je bilo regrata. Vse je
bilo v znamenju rumenega. Sonce. Tiste nore
pajkice in regrat. Ni me spustila z oči. Me je
ocenjevala? Me preverjala? Me... ? Določila naju je,
da bova čez noč ostala pri njej, ker ima vse
sestavine za neko mehiško jed.
Ko se je enkrat razgovorila, sploh ni več nehala.
Toliko stvari je natrosila iz raznoraznih časov in
krajev. Koliko je doživela, koliko videla. A brez
pravega navdušenja. Kot da je bilo vsega preveč.
Najbrž je res bilo. Nervozna in nemirna. To je bila.
»Odkar ne kadim več, je še huje. Sicer pa sem
navajena. Je vedno isto. Nekaj mesecev ne kadim,
potem spet. Že celo življenje se odvajam. Mislim, da
bom danes spet začela kaditi,« je rekla in od nekod
privlekla cigarete in že jo je zakrival oblak dima.
Ukazala mi je, naj jo tikam. Takega človeka
res ne moreš vikati. Ni se mi zdela dosti starejša od
mene. Po obnašanju že ne. Z lahkoto sem jo lahko
tikala. V tistem oblaku je malo utihnila in tako sem
tudi jaz prišla do besede. Začela sem jo spraševati.
»Koliko si stara?«
»39,« je rekla.
»Si jo poznala?«
»Sem.«
»Ti veš?«
»Vse vem. Zelo si ji podobna. Najprej sem
mislila, da je prišel duh in me bo kaznoval za vse,
kar sem in nisem počela, « je odgovorila.
Paša ni ničesar razumel, midve pa prekleto
dobro.
»Daj, govori, vse povej,« sem jo prosila.
»Bili sva ista generacija. Poznali sva se bolj bežno.
Mene je že med študijem odneslo. Najprej sem
odšla v Indijo, potem pa sem dobro leto preživela v
komuni v Angliji. Ko sem se vrnila, si bila ti že
rojena. Vera je takrat prekinila študij, jaz pa sem
nadaljevala. Spet samo bežna srečanja. Spletla si
je gnezdo in bila je videti zadovoljna. Končala sem
študij in za leto dni odšla spet v Anglijo. Ne,
pravzaprav me ni bilo dve leti. Z nekim norim
Američanom sem se potikala po Turčiji. Ko sem se
vrnila, sva večkrat naleteli ena na drugo. Pomalem
sva se približali. Bila je nemirna in dostikrat se je
potikala po mestu. Tako kot jaz. V čudnih gnezdih
sva se zvalili. Jaz sem sicer imela svojo družino,
ampak nekako se mi je vedno zdelo, da sem
kukavičje jajce. S sestro sva si bili kot noč in dan in
doma sem kar naprej povzročala probleme, prepire
in težave. Tudi mene je bil en sam nemir in beg.
Takrat sva bili veliko skupaj. Gotovo mene ni
omenjala. Neprimerna. Neresna. Nezrela. Taka
sem bila in temu sva se velikokrat smejali, ampak
njen smeh je bil grenak. Želela si je svobodo. Vama
je govorila, da hodi na predavanja. V resnici je to
hotela, a ji nemir, ki ga je bila polna, ni dal miru.
V tistem času je spoznala njega. Bil je nekaj
posebnega. Iz drugega sveta in časa. Mislim, da je
bil v resnici plemič in da je tam v Angliji zares
obstajala nekakšna graščina. Morda razpadajoča.
Kaj jaz vem. Šla je z njim. Pa ne tja. Najprej sta
šla v Afriko. Še danes mi ni jasno, po kaj. Tudi
njej ni bilo. Hitro si je premislila. Zapustila ga je.
Denarja je imela malo, pa se je vračala s štopo
in se je zgodila tista nesreča, ki sploh ni bila tako
zelo huda. Če bi se ji to zgodilo kjerkoli v Evropi,
bi lahko po enem mesecu veselo priskakljala
domov. Pa je bila v zabačeni Afriki in to jo
je zapečatilo.
Izgubila je nekaj krvi in je dobila infuzijo.
Nikoli več se ni pobrala. Vse skupaj je potem
trajalo dobro leto. Zadnje mesece sva preživeli
skupaj. Vrnila se je, veš. Komaj živa se je privlekla
do sem. Do mesta. Ko sem naletela nanjo, so ji
ostali samo še trije meseci. To hišo sva s sestro
podedovali. Ona je bila takrat že v Bosni. Tako sem
Vero pripeljala sem in bila do konca z njo. Dokler
je živela, se je oklepala upanja, da se bo morda
izvlekla. Ni vaju hotela vznemirjati. Izvedela je,
da jo je iskal, in nekako ji ga je uspelo usmeriti na
slepi tir. Ves čas je upala, da bodo iznašli zdravilo.
Niso ga in še do zdaj ga niso. Dobila je okuženo kri.
Marjetica. Kolikokrat je ponovila to ime. Na
koncu je ponavljala samo še to. Bolje je, da je
takšne, kot je bila takrat, nisi videla. Ko je bilo
vsega konec, je bil Borut nekje na Bližnjem vzhodu.
Vsak izgovor mi je prišel prav. Njega nisem hotela
vznemirjati tam doli, ti pa si se mi zdela.
premajhna. Mogoče sem storila napako.
Spokala sem. Pravzaprav sem brez vsega odšla
nazaj v tisto komuno v Angliji in tam ostala štiri
leta. Bili smo popolnoma izolirani. Nič elektrike,
telefona. Vse smo pridelovali sami. Hrano. Obleko.
Delala sem od jutra do večera. Da bi zbrisala.
Pozabila. Pred otrokom sem bežala. Potem, kasneje,
sem odlašala, iz leta v leto... Pa je prišla ta vojna in
z njo Paša in sestra. Pa smo tu. Kaj naj ti rečem.
Oprosti, ali kaj?
Včasih sem se tolažila s tem, da sta jo pozabila,
da sta si ustvarila novo družino in da o njej nočeta
ničesar več slišati.
»Matere ne moreš pozabiti. Kakršnakoli je, je ne
moreš. Sem poskusila. To je edina stvar, ki je ne
moreš!« sem kričala.
»Ja,« je rekla. »Saj vem. Tudi jaz sem samo
človek. Oprosti, če moreš. Pravzaprav se ne počutim
krivo. Zdaj, ko sem ti končno povedala, se ne. Prej
sem te ves čas nosila s sabo kot kakšno slabo vest.
Mislim, da je moralo biti tako. Nekaj pa moramo
prepustiti usodi.«
»Kje je zdaj? Je tu?« sem vprašala.
»Ja, tam poleg cerkve je. Jutri te popeljem tja.«
»Še to. Si že prej vedela, kdo sem, ko ti je Paša
pripovedoval o meni?«
»Nisem. vedela. Ne vem. Pravzaprav nisem
hotela vedeti. Tista Marjetica mi je kar naprej
zvonila v glavi. Kot alarm. Pa sem ga izključila.
Saj ne more biti res, sem si govorila. Nemogoče se
mi je zdelo, da bi bila prava, saj smo vendar dežela
Marjetic. Ko mi je Paša rekel, da imaš temne lase,
sem si oddahnila in si rekla, seveda ni ona, saj ne
more biti, takih naključij v življenju vendar ni,
kajti v sebi sem še vedno nosila sliko male, belo lase
deklice, kakršna si bila. Popolnoma bele lase
si imela.
»Potem je res? Sva se srečali?« sem zajecljala.
»Ja, včasih te je imela s seboj. Koliko let si
imela? Pet? Šest? Kaj pa vem...« si je najbrž klicala
tiste davne slike pred oči.
»Nisem te hotela prizadeti. Ne z molkom in ne
besedami. To je. In do danes nisem vedela, kaj naj
storim. Oprosti. Saj si se me tudi ti izogibala.
Odlagala in zavlačevala si svoj prihod,« mi je
odgovorila.
»Veš, ljubica moja, življenje je ena sama jeba,
kar verjemi stari, utrujeni hipuzli. Ampak obenem
je tudi nekaj najlepšega. Kar bodi pripravljena na
vse. Boš videla, vse boš prenesla. Boš rekla, to je
bilo hudo, huje sploh ne more biti... O ja! Pa bo.
Ampak drugič bo lepo in bo še lepše in bo
čudovito... Ja, ena sam jeba. V dobrem in slabem.
Kar Pašo poglej. Pa še druge in tretje,« je pokadila
že ne vem katero cigareto in popila ne vem kateri
kozarec vina in nastala je tišina. Samo noč, črički
in tišina...
Ali ni čudno? Nobene žalosti ni bilo. Ta je prišla
šele kasneje. Bilo je olajšanje. Oddahnila sem si.
Nisi me zapustila. Nisi me pozabila. Ves čas si
mislila name. Borut je imel prav. Saj sem vedela,
da ima, pa nisem hotela priznati. Zato, ker sem te
hotela živo, obenem pa sem se bala tvoje
brezsrčnosti. Tisto moje večno vprašanje... Kako si
to mogla? Zakaj se ne oglasiš? Ja, res je imel prav.
Dobro te je poznal.
Bilo je že pozno. Nobene mehiške večerje ni bilo
in zvita v klobčič sva ležala v tisti mali izbi in
spraševala sem se, ali je to tista soba. Iskala sem
tvoj vonj, pa je bil samo njegov, vonj mojega
drevesa. Nič ni govoril. Ves večer je molčal in
kasneje tudi, samo držal me je in tako je bil topel,
topel. Na nič več ne morem misliti. Samo jaz in on.
Na vsem svetu. Nič ni pomembno. Samo da je.
Da ve. Da je z mano. Jutri bo nov dan.
Zjutraj je bila Kamila malo bolj umirjeno
oblečena. Pod očmi je imela črne kolobarje. Mislim,
da ni spala.
»Samo še nekaj bi te rada vprašala,« sem rekla.
»Zakaj ti? Zakaj si ji pomagala? Saj je vendar
imela vse polno prijateljic. Bila je zelo družabna in
vsi so jo imeli radi.«
»Ko bi jo videla tako samo in zapuščeno,
izčrpano in bolno! Še popolni neznanki bi
pomagala, če bi jo srečala tako. Saj sem ti
povedala. Bila mi je podobna. Dovolj je bilo,
da sva se enkrat srečali. Bili sva iz istega testa.
Tako nemirni. Takega človeka nič ne ustavi, nič ga
ne pomiri in ne more si pomagati. Odhaja in bega.
Tudi zase še nisem našla zdravila. Kar žene me in
takrat moram oditi. Vse to je vedela in tudi to, da
se name lahko zanese, da jo bom razumela, da je ne
bom nič spraševala, ji očitala, se zgražala...
Stoprocentno mi je zaupala, tako kot sem jaz njej.
Takrat je potrebovala samo to. In mir. Vesela sem,
ker vidim, da si ti drugačna. Marsikaj ti bo
prihranjeno.«
Še včeraj tujka. Danes pa... Mi je všeč? Zdi se
mi, da sem jo vzljubila kot kakšnega otroka. Kaj mi
ni Paša nekoč dejal, da ne ve, kdo je večji otrok, on
ali ona? Me zanima, kdaj pravzaprav odrasteš. Ali
sploh kdaj? Nosiš vse življenje s seboj vse to?
Saj imam še čas. Veliko časa še imam. Toliko
stvari in ljudi me še čaka.
Jutri bo nov dan.
Kam naj z vsemi temi pismi? Tam, kamor so
namenjena, tam ni naslova. Pisma brez naslova
nikamor ne pridejo. Pred davnimi časi sem
zaprisegla, da jih ti, Vera, ne boš brala. Potem sem
si premislila. Ampak prisega je bila dana. Le zakaj
sem prisegla? Nikoli več ne bom. Ej, Vera, Vera!
Nikoli več!
Kljub vsemu in prav zato še vedno tvoja
Marjetica
Zadnje pismo ali konec
To bo to, Vera. Zdaj poznam tvoj naslov. Šele zdaj
lahko rečem. Moja mati je mrtva. Imela je hudo,
neozdravljivo bolezen. Imela je aids. Kako miren in
spokojen je zdaj tvoj dom. Zdaj si mirna. Tudi jaz
sem.
Videla sem tisto vaško pokopališče, videla sem tisti
kamen, na katerem je zapisano tvoje ime. Dovolj
sem videla tistega majskega sončnega jutra. Jebi
ga, Vera. Tako je to. Solze so minljiva stvar. Žalost
tudi počasi odide. Spomin pa ostane. Na ta maj in
na tiste davne čase, ko sva krmili ptice selivke.
Zdaj res nikdar več. Za zmerom.
Povedala sem Borutu in Cilki. Nista skrivala solz.
Tudi jaz jih nisem. Šele takrat so prišle. Odrešilne.
Bilo mi je, kot da mi je na prsih ležala stokilska
klada in so jo solze odplaknile. Ne moreš si misliti,
kako se je naša stara Cilka zjokala.
»Moj otrok, moj ubogi, nesrečni otrok,« je kar
naprej ponavljala.
Ja, za svojo te je imela. Ves čas te je nosila na
najpomembnejšem mestu v svojem srcu. Ves čas je
mislila nate. Čakala te je. Najbrž bi te do konca.
Kljub vsemu je verjela, da se boš nekoč vrnila.
Obljubila sva ji, da se bomo enkrat peljali tja.
Hoče se prepričati. Hoče se posloviti...
S Kamilo bova prijateljici. To čutim. Še se bom
vračala k njej. Zdaj še ne. Kasneje...
Dala sem besedo. Vedno jo držim.
Moja pesem. Za vse, ki sem jim obljubila, za vse,
ki sem jih in nisem poznala. Za Majo, za Izo, za
tebe, Vera, za malega Srečka, za mulce z Balkana,
za vse... MOJ ČADAVEC.
Nabrekli časi črnih čarodejev.
čipkasti krči sajastih vešč.
Tkejo ti, tkejo črviči,
stkejo ti tvoj zali prt.
Se vprašaš ob kamnu, da ga izbruhaš.
Se vprašaš ob skali, da jo izsovražiš.
Se vprašaš ob gori, da jo izničiš.
Pa ja. Ano domini večnih vrvi.
V zajedenosti dneva,
v zažrtosti večera
bregovi in bogovi,
na veke vekov
in en sam večen beg,
zazreš se v srž nečesa,
zažreš se v jedro mrčesa,
nekoč kot vselej se zazreš
zažrt v smrt
za naprej in za nazaj.
Še vedno ano domini ostrih čeri.
In odtrgana.
Ne roža.
Koža.
Tkejo ti, tkejo beli soldati.
Tkejo ti, tkejo mali junaki.
To je to.
Novi dnevi prihajajo in še mnogo jih bo. Bližajo se
počitnice. S Pašem kujeva načrte. Kam? Nikamor
daleč. V babičino hišo in h Kamili. On si ne želi
več. Mir, samoto... Imava zmešane navade kakšnih
starcev? Morda. Imava še ljubezen in drug
drugega. Vse imava.
Nisem mu povedala za Maxa Stona. Mu ne
bom. Naj bo to naša ženska skrivnost. Moja,
Petrina in Anina. Pa seveda Wangova. Morda
nekoč. Pa saj sploh ni več važno. Videl je Čadavca.
Naj me sodi po njem.
»Moreč,« je rekel.
»Morečin trpek, pa vendar lep.« Ja, kakšen pa
naj bo, kakšen si pa ti, sem nadaljevala v mislih.
»Ja«, je rekel, »prav imaš.«
Sem mu res samo v mislih?
Če vse premislim in preštejem, seštejem in zdelim,
lahko rečem:
Pravzaprav sem srečna, Vera. Imam svoje
drevo, imam svojo skalo, malega brata, prijatelje.
Vse imam. Tudi tebe, kjerkoli že si, in kljub vsemu
verjamem v most, ki je trden kot kamenkost.
Cveto in Magda imata punčko. Lucijo. Zanima
me, kaj pričakujemo mi. Malega svetlolasega
rožnatega angelčka, ki ga bomo razvajali, ali
temnolasega, divjega pobalina, ki ga bomo
oboževali?
Kdo ve. Kdo ve. Kdo ve ...
Zbogom, Vera!
Marjetica