Marjetica (Cvetko Golar)
| Marjetica Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Lepa je zora, kadar zardi in zarumeni nebo okoli nje, in se zažare lahni jutranji oblaki, kakor bi šle zlate ovčice na srebrno pašo. Lepa je večerna zvezdica, ko po sivi grozi in črnem viharju prisije njeno milo in mirno obličje izza oblakov, da naznani vedro in pokojno noč, ko se kmet in gospod lahko počije od strahu in divjega boja z upornimi silami.
Ali vse lepša in prijetnejša, očem bolj zaželjena, srcu milejša in slajša od zore in od večernice je bila – Marjetica. Bila je rožna ovčica z zlatimi laski in srebrnimi prstki in vse bolj milo in mirno je sijalo njeno premilo obličje, ki je tudi napovedovalo veder pokoj, a je hodilo pred divjim bojem nevarnega elementa njene lepote: Oči krešejo bliske, na njenem čelu se zbira vihar.
Marjetica je bila zelo prebrisana gospodična. Lepo se je nališpala in ogledala v zrcalu ter tako-le dejala: »Bela sem, rdeča sem, srčkana sem. Oh, meni bo še tako dobro na svetu, kakor ne vem kaj. Saj že zdaj vse gleda za menoj, a sem šele šestnajst let stara. Saj pa tudi ni čudno! Katera pa ima tako lep obrazek kakor je moj, pa tako mičken nosek in ustke, pa tako svetle oči. Zares kar zaljubljena sem vase, in ni takšnega fanta, ki bi me bil vreden. O, jaz jih bom pošteno vlekla za nos. Ha - ha!«
Marjetica se je zasmejala čisto na glas, in ko se je tako zasmejala, se je zopet spomnila nečesa.
»In pa – kako se lepo smejem! Ali se ne smejem naravnost tako, kakor bi se smejala grlica? Hi - hi - hi!« »Marjetica je oponašala samo sebe. »Ha - ha - ha!«
Tako se je smejala, da je imela oči polne solz in lica zaripljena.
Ko je bilo to opravljeno, je dela klobuček na glavo – o, kako lep klobuček – vzela parazol in se poklonila, – in šla na sprehod.
Tam pod kostanji – saj veste, kje so tisti kostanji – pa sreča Marjetica lepega mladeniča. Nov klobuk je imel in novo palico, postave je bil zelo čedne, samo nos je imel nekoliko, pa samo nekoliko prevelik. Ime pa mu je bilo – Pavel. Trikrat sta šle gorindol, drug mimo drugega, pa sta se zaljubila. Potem pozdravi Pavel Marjetico, stopi k njej in reče:
»Pozdravljena, gospodična! Vi ste taista, katere išče moje srce. Ravno takšne sem iskal, kakor ste vi, ki imate majhen nosek, rdeče šobice, kakor jagode in oči kakor črn ogenj.«
Marjetica se je prav lepo priklonila in rekla:
»Me veseli. Ampak preden hočeva nadalje govoriti, mi povejte, kdo ste? Kdo vam je bil oče in kdo vam je bil kum?«
»Jaz sem namreč Pavel, in tako dalje. Hodim v kanclijo in pišem račune in služim grdo veliko denarja. Moj oče je bil Janez in moj kum je bil Urh.«
»Tako, tako,« je odgovorila gospodična. »Vi ste Pavel, in jaz sem Marjetica.«
»Ojoj! Marjetica! In jaz sem se zaklel, da ne bom ljubil drugega dekleta razen Marjetice.«
Tako se je začela lepa ljubezen in je trajala brez presledka dolgo, dolgo celih, sedem dni. Marjetica pa je bila že od nekdaj prevzetna in so jo lepe besede gospoda Pavla le še bolj pohujšale. Zato je spregovorila v svojem srcu:
»Pavla imam malo rada, ali zvesta mu ne bom. Meni ni treba zvesti biti, ker sem preveč lepa. O, ne! Rajša bom gospodu Pavlu preskrbela druščino.«
Tako je dejala Marjetica. Lepo se je oblekla, svileno pentljo si zavezala okoli vratu in se ogledala v zrcalu. Sladko se je nasmejala svojemu nežnemu in rožnemu obrazku:
»Ha - ha - ha! V resnici sem tako srčkana kot bel golobček. Oh, kako so moje ustke rdeče, oh, kako je moj vrat blesteč, kakor sneg v žarkih bele zore!«
In Marjetica je šla na sprehod. Šeta se in hodi pod kostanji gorindol. Pa ji pride nasproti še lepši mladenič od Pavla. Reče ji:
»Bog vas sprimi, gospodična Marjetica. Ravno, nocoj se mi je sanjalo o vas, da sva se rada imela.«
»I, pa se imejva,« odvrne s smehom Marjetica. »Samo to vam na srce polagam, da mi prej razodenete, s kom imam čast?«
»Jaz sem namreč Peter. Hodim na Dunaj v šolo.«
»Je že prav,« je odvrnila Marjetica.
Potem sta nekaj časa molčala in se tiho sprehajala. Samo po strani sta se spogledala in si poredno namežikavala. To seveda ni dolgo trajalo, ampak kvečjemu tri ure, zakaj Peter je začel moško govoriti, kako se love veverice, kako degenerirani so kosi v graških parkih, in še marsikaj poučnega je spravil, na dan. Marjetica pa si je natihem mislila:
»To je že res, da je Peter za spoznanje lepši od Pavla. Ampak zato je pa Pavel dosti zabavnejši od Petra. Zato res ne vem, kateremu bi dala prednost.«
Nekaj časa premišljuje, premišljuje Marjetica, potem pa vzklikne:
»Že vem! Poiskala bom tretjega fanta, ki bo vsaj tako lep, če ne lepši, kakor je Peter, – in vsaj tako zgovoren in lepih besed, kakor je Pavel.«
Zaradi tega pa ni nehala ljubiti niti Petra niti Pavla, temveč se je z obema shajala, seveda tako, da ni vedel Peter za Pavla, in ne Pavel za Petra. Prvi je hodil na sestanke ob šestih, a drugi ob sedmih, prvi se je shajal z Marjetico pod kostanji, a drugi pod brezami.
In tako gre Marjetica tisti dan zopet na sprehod. Kakor nalašč ji pride nasproti prezal, prelep mladenič. Nosil se je ponosno in visoko, bil je črn in rdeč in močan.
»O, ali niste vi gospodična Marjetica? Pozdravi Bog vas v cvetju, gospodična Marjetica! Se klanjam v pas, gospodična Marjetica!«
Strašno lepo je govoril, tako lepo je govoril, da je bila Marjetica vsa izven sebe, in ni utegnila vprašati, kako mu je ime. In skoro bi bila na mestu omedlela. Prijel jo je pod pazduho in jo vodil semintja in ji govoril presladko na uho. Tako je izbiral besede, da je Marjetico pri srcu ščegetalo.
Ni vedela Marjetica, ne kdaj ne kako je zavila s prelepim mladeničem v goste lesove, kjer so smreke, grlice in gadje doma. In mrak se je delal in noč se je črna bližala od jutra. In mladenič pravi:
»Marjetica, moja si in moja moraš biti! Še nocoj te hočem poljubiti! Zakaj, jaz sem črni Jurka.«
Ob teh groznih besedah je Marjetica omedlela. Padla je kakor pokošena lilija na mah in se ni več zavedala.
Ko pa se je zbudila, ni bilo črnega Jurka nikjer. In ž njim je tudi izginil Marjetični zeleni venček, ki je bil spleten iz nežnega rožmarina, dehteče vijole in modre perunike.