Marko Kraljević i Musa kesedžija

Marko Kraljević i Musa kesedžija
poslovenil iz srbskega France Cegnar
Izdano: Kmetijske in rokodelske novice 21. januar 1852 (10/6)
Viri: 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vino pije Musa Arbanasec
V belem Carigradu v novej kerčmi;
Ko se Musa mi napije vina,
Pa pijan mi jame govoriti:
»Že minulo je deveto leto,
»Kar u Carigradu služim caru,
»Še zaslužil nisim konja, ne orožja,
»Ne obleke nove, ne še stare;
»Zarotim pa se, pri moji veri!
»Čem podati se v primorje ravno,
»Zatvoriti pristanišča morja,
»Ino ceste krog in krog primorja,
»Na primorju zidati terdnjavo,
»Krog in krog zabit' železne kavlje
»Na nje obešat' hodže in hadžije«.
Kar je izgovoril Turk pijani,
Mi je s trezno glavo kmalo speljal:
Se podal je u primorje ravno,
Je zatvoril pristanišča morja
Ino ceste krog in krog primorja,
Kjer se vozi blago carevine,
Tri sto tovorov na vsako leto,
Vse je Musa za se si prideržal!
Na primorju je terdnjavo zidal,
Krog in krog zabil železne kavlje,
Na nje obešal hodže in hadžije.
Kadar pridejo do cara tožbe,
Pošlje nad-nj Čuprilijć-vezira,
I za njim tri tisuče vojakov.
Kadar pridejo v primorje ravno,
Vse pobije Musa po primorju,
Mi ujame Čuprilijć-vezira,
I zaveže roke mu na herbtu,
Pa ga pošlje caru v beli Stambol.
Car ne neha klicati junakov,
Mu obljubi brezštevilno blago,
Ki pogubi Musa kesedžija;
Kdor pa se podal je u primorje,
V Carigrad se živ vec ni povernul.
To je cara ljuto zabolelo;
Pa mu reče hodža Čuprilijća:
»Gospodine, care iz Stambola!
»Ko bi Marko Kraljević še živel,
»Bi pogubil Musa kesedžija«.
Pa po strani njega car pogleda,
Iz očosa se mu vlijo solze:
»Pusti to mi, hodža Čuprilijća!
»Kaj spominjaš Kraljevića Marka?
»Že strohnele so kosti njegove,
»Že tri dolga leta so minula,
»Kar sim vergel bil ga v tamno ječe,
»Je od tiste dobe ne otvoril«.
Pravi njemu hodža Čuprilijća:
»Skaži milost, care gospodine!
»Kaj podaril bi junaku tistem,
»Ki naznanil bi, da Marko živi?«
Mu zaverne care gospodine:
»Dal na Bosni bi vezirstvo njemu
»Brez promene u deveto leto,
»Da ne iščem pare, ne denara«.
Skoči hodža na lohake noge,
I otvori vrata tamne ječe,
Ter izpelje Kraljevića Marka,
Ga pripelje pred obličje cara;
Lasi so mu do zemljice černe,
Ga zakrivajo od spred i zadej,
Nohti, da zamogel bi orati,
Vzela moč mu je plesnoba ječe,
Je očernul kakor sivi kamen.
Car opraša Kraljevića Marka;
»Si zares še pri življenju Marko?«
»Še sim care, ali ne naj bolje«.
Jame car razlago vati Marku;
Kaj je njemu Musa bil učinil,
I on praša Kraljevića Marka:
»Se zamoreš dvignuti o Marko,
»Da odideš u primorje ravno,
»Da pogubiš Musa kesedžija?
»Dam ti blaga, kolikor ti drago«.
Marko Kraljević zaverne njemu:
»Aj, za Boga, care gospodine!
»Vzela moč mi je plesnoba ječe,
»Jaz ne morem gledati z očesom,
»Kako li se z Musom bojevati!
»Pelji me v gostivnico iz ječe,
»Daj na mizo vina mi i žganja,
»I debela mesa ovnovega,
»Kruha iz pšenice rumenice,
»Da sede nektere dni krepčam se;
»Ko za boj sim, ti naznanil bodem«.
Pa pokliče car tri mlade brivce,
Jeden mije, drugi Marka brije,
Tretji pa mu nohte porezuje;
Pelje u gostivnico ga novo,
Da na mizo vina mu i žganja
I debela mesa ovnovega,
Kruha iz pšenice rumenice;
Marko se krepča tri cele mesce,
Da se stara moč mu spet poverne;
Praša car mi Kraljevića Marka:
»Moreš zdaj se dvignuti o Marko?
»Smili se mi že ubogo ljudstvo,
Vse prokletega že toži Musa«.
Reče Marko caru iz Stambola:
»Suhe drenovine mi prinesi,
»Drenovine devetere lege,
»Da poskusim, če že kaj zamorem«.
Mu prinese suhe drenovine,
Stisne Marko jo z desnico krepko,
Skolje se na dvoje i na troje,
Pa iz nje mi voda ne preteče:
»Ne, za Boga, car! za boj še nisim«.
Tako mi ostane dan in mesec,
Da nekoliko počije Marko.
Kadar vidi, da za boj krepak je,
Pa mi išče suhe drenovine.
Prinesejo drenovine Marku.
Stisne Marko jo z desnico krepko,
Skolje se na dvoje i na troje,
I dve kaplji vode pritečete.
Sadaj Marka caru beseduje:
»Čas je, care, dvignuti na boj se«.
Pa odide k Novaku kovaču :
»Kuj, kovač Novak, mi novo sabljo,
»Kakoršne skoval še nikdar nisi«.
Dade njemu trideset cekinov,
Pa v gostivnico odide zopet.
Tri dni, štir dni se napaja z vinom,
Spet prišeta k Novaku kovaču:
»Si skoval, kovač Novak, mi sabljo?«
Novak Marku govori na tihem :
»Tu je sablja, glej, in tu je naklo,
»Sam poskusi sabljo, kaka ti je«.
Prime sabljo u desnico krepko,
I udari mi po naklu Marko,
Da po sredi ravno ga preseka;
Pa popraša Novaka kovača:
»Oj, kovač Novak, povej, za Boga,
»Si kadaj skoval že boljo sabljo?«
Pa kovač Novak zaverne njemu:
»Oj, Kraljević Marko, da! za Boga
»Že skoval sim jedno boljo sabljo,
»Boljo sabljo, boljemu junaku!
»Ko podal se Musa je v primorje,
»Tikrat sim skoval mu tako sabljo,
»Da, ko je udaril z njo na naklo,
»Mi razkolje naklo ino tnalo«. —
To razdraži Kraljevića Marka,
Beseduje Novaku kovaču:
»Daj, kovač Novak, desnico meni!
»Daj desnico meni, da ti sabljo plačam!«
Se prevari, ga zapelje kača,
Se prevari, mu poda desnico,
Marko Kraljevć pa sabljo mahne,
I odseka roko mu do rame:
»Tu, kovač Novak, plačilo imaš!
»Da ne kuješ boljše več in slabše;
»Na! mi sto rumenih zlatov,
»Da življenje svoje si ohraniš«.
Dade njemu sto rumenih zlatov,
Pa na Šarca bojnega poskoči,
I podirja u primorje ravno,
Vse pretakne i za Musa praša.
Neko jutro se napoti rano
Iz Klisura proti Kačaniku,
I zagleda Musa kesedžija,
Stisne vranca mi z nogami Musa,
In gorjačo verže u oblake,
Jo ujame v beloj roko zopet.
Ko približata si jeden drugu,
Reče Marko Musu kesedžiju:
»Pojdi, Musa, vogni se iz pota!
»Se ukloni, ali mi pobegni«.
Pa zaverne Musa Arbanasec:
»Proč! ne budi mi prepira, Marko!
»Alj odjahaj, da pijeva vino;
»Jaz ne bodem se uklonil tebi,
»Če te tud kraljica je rodila,
»Na čardaku u skerlatu mehkem
»Zavijala te u čisto svilo,
»Povijala z zlatimi povoji,
»Izredila z medom in sladkorom;
»Mene pa Arnavčanka je divja
»Pri ovacih na studenej plošči,
»V černo kožo me je zavijala,
»Me z bodečim ternjem povijala;
»Zraven pa me vedno je rotila:
»Naj nikomur se ne vognem s pota«.
Ko to čuje Marko iz Prilipa,
Zadervi mi svoje bojno koplje.
Da zažvižga Šarcu na ušesa,
Proti Musu u junaške persi;
Musa pa z gorjačo ga pričaka,
Proč od sebe koplje mi odbije,
Pa potegne svoje bojno koplje,
Da udari Kraljevića Marka;
Marko pa z gorjačo ga pričaka
I razbije ga na tri kosove.
Zdaj potegneta okovane sablje,
Jeden zoper druzega se dvigne, —
Mahne sabljo mi Kraljević Marko,
Z buzdovanom jo odbije Musa,
Da se razleti na tri kosove,
I potegne svojo sabljo naglo,
Da udari Marka Kraljevića;
Pa nastavi Marko mu gorjačo,
I mu sabljo iz pesti izbije.
Zgrabista rogljata buzdovana,
Se začneta z njima bojevati;
Buzdovanoma vlomista roglje,
Zadervista ju v zeleno travo,
Skočista raz dobrih konj na zemljo,
Zgrabista se za kosti junaške,
Rujesta se po zelenej travi:
U junaka se junak zažene,
Musa zgrabi Kraljevića Marka,
Pa premagati ne more Marka,
I premagati ne da se Musa.
Rujesta v nedeljo se do poldna,
Že od Musa kaplja bela pena,
Pa od Marka bela i kervava;
Se oglasi Musa kesedžija:
»Verzi, Marko, me, alj jaz te veržem«.
Marko Kraljevič zasuče njega,
Pa ne more nič storiti njemu;
Pa ga zgrabi Musa kesedžija,
Verze Marka u zeleno travo,
I mn sede na junaške persi.
Ali Marko Kraljević zavpije:
»Kje si danes, posestrima vila?
»Kje si danes? da bi te ne bilo!
»Joj mi, ti si krivo mi prisegla:
»Da kjer koli v hudi stiski bodem,
»Me iz hude stiske boš rešila?«
Se oglasi z oblakov vila:
»Kako, brate, o Kraljević Marko!
»Te svarivša nisim govorila,
»Da ne včini mi v nedeljo boja?
»Dva na jednega je pač sramota;
»V kterem skrivališću imaš kače?«
Musa ozre se v berdo in oblake,
Viditi od kod se vila glasi;
Zdere nože Marko iz za pasa,
Ter prepara Musa kesedžija
Od trebuha pa do bela gerla, —
Mertev Musa zverne se na Marka;
Komaj se spod njega skoplje Marko.
Ko se Marko neha premetavat,
Vidi v Musu tri junaška serca,
Troja rebra, jedno spodej druga;
Jedno serce mu je že umerlo,
Drugo jako smertjo se borilo,
Pa na tretjem spi serdita kača.
Kadar se je kača probudila,
Mertev Musa po ledini skače;
Še je Marku kača govorila:
»Marko Kraljević! zahvali Boga,
»Da se nisim probudila bila,
»Kadar bil je Musa še v življenju,
»Tristokrat gorje bi bilo tebi«.
Kadar to Kraljević Marko vidi,
Vdro mu solze se čez belo lice:
»Jojme, da mi mili Bog pomaga!
»Boljega od sebe sim pogubil«.
Pa odseka Musu mertvo glavo,
I u zobanco jo Šarcu verže,
Ter odnese jo u beli Stambol.
Ko pred čara jo na zemljo verže,
Skoči car strahu na plašne noge,
Beseduje mu Kraljević Marko:
»Mi ne boj se, care gospodine!
»Kako li bi živega bil srečal,
»Ko se mertve glave tako strašiš?«
Car mu dade tri tovore blaga.
Marka pa poda se v beli Prilip, —
Musa obleži na Kačaniku.