Marseljeza
| Marseljeza Leonid Andrejev |
| |||||||||||||
Bil je prava, prava ničla: zajčja duša in nesramna potrpežljivost vprežne živine. Ko ga je vrgla usoda zasmehljivo in zlobno v naše črne vrste, smo se smejali, kakor blazni. Usoda se pač rada zmoti tako grdo. On pa je, seveda, jokal. Še nikdar nisem videl v življenju človeka, ki bi se tako obilno solzil, in bi mu tekle solze tako radodarno — iz oči, iz nosa, iz ust. Kakor goba, prepojena z vodo, če jo izžmeš v dlani. Tudi v naših vrstah sem videl može, ki so plakali, toda njihove solze so bile — ogenj, ki so se ga bale divje zveri. Od teh moških solz se je postaral obraz, oči pa so se pomladile: kakor lava, izrvana iz razbeljenih nedrij zemlje, so izžigale neizbrisne sledove in pokopavale pod seboj cela mesta ničevih želj in malenkostnih skrbi, če pa je jokal ta, mu je postal samo nosek rdeč, in robec se mu je zmočil. Najbrže ga je potem sušil na vrvici, ker odkod bi sicer imel toliko robcev.
In v pregnanstvu se je ves čas vlačil k predstojnikom, k vsem predstojnikom, kar jih je bilo, in kar se jih je mogel spomniti. Klanjal se je, plakal, zaklinjal, da je nedolžen, prosil usmiljenja za svojo mladost, obljubljal, da vse življenje ne odpre drugače ust, razun za prošnje in slavospeve. In oni so se mu smejali, kakor mi, in ga imenovali: "mala nesrečna svinja", in klicali so ga:
»Ej, ti, mala svinja!«
In pokorno je tekel na klic: vsakopot je mislil, da mu naznanijo vest o vrnitvi v domovino; oni pa so se samo šalili. Vedeli so kot mi, da je nedolžen, toda z njegovimi mukami so hoteli oplašiti druge majhne svinje — kot da niso še dovolj bojazljive!
Tudi k nam je prihajal včasih, prignal ga je živalski strah pred samoto; toda naši obrazi so bili surovi in zaprti, in on je marljvo iskal ključa. Včasih se je spozabil in nas imenoval ≫mili tovariši in prijatelji≪, mi pa smo zmajali z glavami in mu dejali:
»Pazi, da te ne slišijo!«
In predrznil se je pogledati na vrata, ta mala svinja. No, ali smo mogli ostati resni! In krohotali smo se z glasovi, ki so zveneli nenaravno v smehu, on pa se je opogumil in se potolažil; sedel je bližje k nam in plaltal in pripovedoval o svojih ljubljenih knjižicah, ki so ostale na mizi, o svoji mamici in bratcih, o katerih se sedaj ne ve ničesar, — ali so živi, ali so umrli od strahu in žalosti.
Na vsezadnje smo ga vrgli ven.
Ko se je začelo stradanje, ga je prevzela groza. Tako rad je jedel, uboga svinja, in zelo se je bal predstojnikov, in zelo se je bal milih tovarišev. Zgubljen je brodil med nami in si pogostoma otiral z robcem čelo, kjer mu je izstopilo nekaj: — solze ali pôt. In neodločno me je vprašal:
»Kaj mislite dolgo stradati?«
»Dolgo,« sem mu odgovoril surovo.
»A skrivaj ne boste jedli ničesar?«
»Mamice nam bodo pošiljale slaščic,« sem mu resno pritrdil.
Nezaupno me je pogledal, zmajal z glavo, vzdihnil in odšel. Drugega dne pa je izjavil ves zelen od strahu, kakor papagaj:
»Mili tovariši! Tudi jaz bom stradal z vami.«
In splošen odgovor mu je bil:
»Stradaj sam.«
In stradal je. Nismo verjeli, kakor ne verjamete vi, mislili smo, da zavžije kaj na skrivaj, in prav tako so mislili pazniki. In ko je proti koncu stradanja zbolel na trebušnem legarju, smo samo skomignili z rameni: "uboga, mala svinja!" In eden med nami, oni, ki se ni nikdar smejal, je mrko dejal:
»Naš tovariš je. Pojdimo k njemu.«
Bledlo se mu je in te brezvezne blodnje so bile uboge, kakor vse njegovo življenje. Govoril je o svojih ljubljenih knjižicah, o mamici in bratcih; prosil je slaščic in se zaklinjal, da je nedolžen, ter prosil odpuščanja. In domovino je klical, zval je milo Francijo, — o bodi prokleto slabo človeško srce! Duše nam je trgal s tem krikom: »Mila Francija!«
Vsi smo bili v oddelku, ko je umiral. Pred smrtjo se je zopet zavedel in je tiho ležal, tako majčken, slab, in tiho smo stali mi, njegovi tovariši. In vsi do poslednjega smo slišali, kako je rekel:
»Ko umrjem, pojte nad menoj "Marseljezo".«
In prvič se je zgodilo tedaj, da so bile njegove oči suhe, mi — mi pa smo jokali, jokali vsi do poslednjega, in naše solze so gorele kakor ogenj, ki se ga boje divje zveri.
Umrl je in peli smo nad njim "Marseljezo". Z mladimi in močnimi glasovi smo peli veliko pesem svobode, in grozno nas je spremljal ocean in nesel na hrbtih svojih valov v Francijo, bledo grozo in krvavo-rdečo nado. In za vedno je postal naše bandero — ta ničla s telesom zajca in vprežne živine in z veliko dušo človeka. Na kolena pred njim, tovariši in prijatelji!
Peli smo. V nas so gledale puške, zlokobno so ropotali njih mehanizmi in ostra žela bajonetov so grozeče štrlela k našim srcom, — in vedno bolj glasno, vedno bolj radostno je zvenela pesem; v nežnih rokah bojevnikov se je tiho majala črna krsta.
Peli smo "Marseljezo"!