Maruša in Maruška
| Maruša in Maruška Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Zalo dekle je bila Maruška in je imela grdo babo Marušo za botro. Rdeča in zdrava, kot jabolko gladkih lic in kot hruška napetih in okroglih nedri je bila Maruška, a rjava in siva, razbrazdanih lic, suha in ključasta kot motovilo je bila Maruša. Drobno kot božja pastaričica je tekala. Maruška, kot postrvica v zelenem tolmunu pod senčno jelšo je bila bistra in sveža in čista, botra Maruša pa je krempala po cesti, da je še kamenje jezno škripalo nad njo, ker je bila jako nerodna in je zmiraj godrnjala v seboj.
Prišli so pa v deželo kresni dnevi, na belih konjih so privihrali vsi zlati in mladi, z rožami za klobukom, z bliski in zarjami za pasom. In takrat je šla Maruška obiskat svojo botro Marušo. V stari in podrti bajti pod lesom je gostovala, in črn petelin in trije mački so ji delali druščino. Jeseni so hodili polhi k njej v vas in sove pozimi.
Maruška stopi k njej v bajto in pozdravi:
»Dober dan, botra Maruša!«
Botra Maruša pa je bila hudo gluha. Če bi kdo s pušo ustrelil na njeno uho, pa bi še ne slišala.
»Oho,« se zasmeje Maruška, »kaj pa je to?«
Zakaj čudne stvari je počenjala Maruša. Dekle se je skrilo za duri, in poslušajte, kaj so videle njene oči!
Umazano in staro metlo je držala baba v rokah ter jo drgnila z mačjim repom, ki ga je namakala v gosti, črni, smradljivi maži. Zraven je spregovarjala čudne besede:
»Abraka, čabraka, kurda, bič, bič, buzum, buzum, labraka ...«
S peto je praskala in šarala kljuke po blatnih in skrivljenih tleh ter se priklanjala razbitemu loncu, polnemu saj in raznih čudnih duhov.
Maruška jo je gledala z velikim čudom in strme je uganila:
»Aha, moja botra je čarovnica. Nocoj je kresna noč, in gotovo bo pojahala z metlo na Krim.«
A ni se prestrašila, zakaj Maruška je bila srčna deklica.
Vstopila se je za botro in zakričala na njeno uho:
»Kaj pa delaš, Maruša!«
Al se je prestrašila stara botra! Metla ji je padla iz rok, razprostrla je roke, in toliko, da ni telebila na tla. Gledala je Maruško z grdimi in sovražnimi očmi. Ta pa se ji je zasmejala:
»Oh, ljuba boterca, kako si bila špasna! Ali metlo brusiš za zvečer?«
Maruša je bila presenečena. A razumela je vse, kar je rekla Maruška. Gledala je na njene ustnice, in tako je lahko vse razbrala.
»Oh, oh! Kaj pa govoriš, Maruška?«
Zgrohotala se je baba, a Maruška si je mislila: »Ne boš, grda vešča, rajša bom jaz tebe prav pošteno potegnila za nos.«
In zasmejala se je Maruška ter veselo dejala:
»Nikar ne taji boterca, saj sem tudi jaz čarovnica. Ha—ha—ha!«
Maruša je bila še bolj presenečena.
»Ovbe! Česa ne poveš,« je ostrmela in zazijala. Pozabila je celo zapreti usta.
»Res, res, boterca! Čarovnica sem in zato sem prišla k tebi, da bi zvečer skupaj jahali na Krim, ker se je meni zadnjič zlomila metla, ko je Jernejev Jernejček metal jagode s paternoštra v oblake.«
Maruša je grozno strmela.
»Vzemi me, vzemi s seboj, draga boterca! Nocoj bo tako lepo na Krimu! Plesale bomo in se gostile in dosti lepega bomo videle in izvedele.«
Maruša je še zmeraj strmela, a potlej se je dala prepričati in pregovoriti.
Domenili sta se, da se vzdigneta v mraku v zrak, in sicer zgodaj, da bosta že ob desetih na vrhu Krima, kjer bo nocoj velik shod vseh čarovnic iz ljubljanskega in vrhniškega okrožja. Prišle bodo iz gorenjskega in dolenjskega Št. Vida in celo od Ribnice bodo prihitele, kar je bolj gorečih.
Ko se je storil globok mrak, sta se sešli Maruša in Maruška v gostem ločju in vrbju za Ljubljanico. Zasedli sta metlo in hopsasa, hej! je šlo nad barjem, kjer so kurili ižanski pastirji kresove, proti Krimu. In ni še bila deseta, že sta bili na vrhu, a vsa gora je že gomazela samih čarovnic, vešč, hudičevih bab. Največ jih je bilo iz Ljubljane. Skoro vse tercijalke od Sv. Miklavža in Šenpetra, in izpod drugih zvonov, in priznati se mora, da so bile ljubljanske vešče med vsemi najbolj navihane in satanske. Druge so bili v primeri z njimi nedolžna jagnjeta, zakaj Ljubljančanke so imele, na sebi vse mogoče hudobije. Bile so namazane s sajami in vsemi hudičevimi mazili. Lasje so jim vihrali, kakor griva divjim kobilam, rezgetale pa so grje od razdraženih žrebic.
Maruša se je takoj pomešala med to druhal, med peklenske svoje prijateljice in tovarišice. Maruška pa se je skrila za brinov grm in od tam je s studom opazovala počenjanje pijanih in zavrženih bab. Nekatere so imele kozle s seboj in so jih še vedno jezdarile po hribu, druge so se metale in trkale ž njimi, da se je ogenj kresal in so letele iskre od trdih butic.
Ob enajstih se je pripeljal hudič med svoje izvoljene neveste. Pripeljal se je na mlinskem kamnu, v katerega je bilo vpreženih tristo črnih konj, ki so bruhali ogenj. In ob njegovem prihodu so se tudi zadnje čarovnice, ki so se zakasnile, nalik ogromnim sovam spustile iz oblakov.
Zbrale so se okoli svojega kralja in velikega duhovna, in začela se je vesoljna spoved. Babe so mu pripovedovale svoje grehe in zločine, in čimvečje in grše so bile pregrehe, tem večje zasluženje jim je obljubljal hudič. Strašno se je krohotal, ko so mu babe razkrivale svoje umazane duše; držal se je za trebuh, da mu nebi počil od veselja in smeha.
Potlej pa se je začel ples vrhu Krima. Kruljave in brezzobe vešče so se vrtile kot ptičji strahovi na prekljah, in Maruška, ki je še zmiraj čepela za brinovim grmom, se je morala na glas zasmejati. Pri tem je zgrabila svojo boterco, ki je ravno plesala s hudičem, ze bedro, in oba sta se zvrnila po tleh.
Hudič je jezno zaklel in zagledal Maruško. Takoj se je razveselil, skočil je k njej ter jo vlekel na sredo veselega raja. Rekel je:
»Babe, kar domov se mi spravite, ako ne, vas nažgem z razbeljenim korobačem!«
Divje je zarjul hudič, in babe so odvršale s plahim godrnjanjem. Maruška je ostala sama s hudičem.
»Sedaj le te čaka veliko veselje, Maruška. Najprej zaplešiva, a potlej pojdeva spat med gade in modrase.
Ali Maruška se je začela ruvati in metati s hudičem, in ni ji mogel blizu. Že je začelo solnce kukati izza Krima, in tega se je vstrašil hudič.
Z eno roko je držal Maruško, a z drugo je zgrabil solnce za vrat in je tiščal tako močno, da je mahoma vse zardelo. Ker pa ga je začelo peči v roko, je spustil, in takrat se je vzdignilo solnce in skočilo za moža visoko.
In takoj je hudič izgubil svojo moč. Zavpil je in se na glavo prekucnil v sivo meglo, ležečo nad barjem. Maruška pa se je vesela vrnila domov. Bila je doma s Havptmance.