Marula
(Povestna črtica)

Josipina Urbančič Turnograjska
Spisano: Vodnikov spomenik 1859
Viri: Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Turški polmesec že sveti ponosno čez mnogo krščanskih dežel. Plamen zapaljenih vasi in gradov mu daje krvavo svetlobo. Ali to ne zadovolji poželjenja po zmagi hlepečega srca. Novi boji, nove zmage so naklepi in misli okrutnega Turka. Dalje in dalje hoče zanesti požirajoči požar in okrvavljeni meč, — njegove vere divja oznanjevalca.

Turki obležejo utrjeno mesto. Brez števila jih je, kakor peska ob morju. Toda to ne straši posadke.

V trdnjavi so slovanski junaki, katerih krepost ne omaga in pogum ne ugasne poprej, kakor njih junaško življenje. Vsakemu se širi radosti srce, ter mu igra veselje na obrazu, ko sliši, da zopet velja nevarnemu Turku izkazati hrabrost slovansko in viteštvo krščansko. Zbrana je cela posadka pred svojim poveljnikom. Budilna njegova beseda jim vnema srca in veselo sežejo drug drugemu v roke s sveto obljubo, da se hočejo vrlo in hrabro držati ali pasti.

Turška vojska se razliva okrog mesta. Šotor za šotorom se vzdiguje kakor novo mesto okrog obležene trdnjave. Vse se giblje v sovražnem taboru. Vse se pripravlja na boj. Vsak ima svojo nalogo. Nekateri nabijajo gromonosne topove, drugi ostrijo bridke sablje, tukaj pripravljajo lestve, tam podkopujejo mestno obzidje, vojvodi se posvetujejo in srd in črt se vsem oblegovalcem bliska v očeh. Ošabno zaničevanje pošiljajo v mesto, kakor da bi zdaj in zdaj hoteli zgrabiti trdnjavsko obzidje in ga razstlati po tleh, kakor raznese lahke pleve mogočen vihar. Naskok se začne. Kakor razkačeni levi udarijo Turki na mesto. Vršenje bobnov in grmenje topov se združi z divjim vpitjem. »Alah, alah« šumi pod obzidjem — in »Jezus, Jezus« doni z obzidja. Strašen je napad neusmiljenih sovražnikov. Ali tudi kristjani junaško dočakajo naskakovalce ter jih pehajo in pobijajo z obzidja, da cepajo doli v prepad, ko listje z dreves ob jesenskem viharju. V kratkem pokrivajo kupi mrtvih Turkov s krvjo namočeno zemljo. Pa nemila smrt zavije v svoje naročje tudi mnogo Lemnjanov in drugih krščanskih junakov.

Omahnila je marsikatera roka, ki je krepko sukala orožje, zastalo je marsikatero srce, ki je plamtelo pogumno, da bi rešilo svoj dragi dom in ubranilo sveti križ. Smrt ima med kristjani obilno žetev.

Vendar ne omagajo Lemnjani. Kri pobitih bratov, ki se kadi z ostrih sabelj nečloveškega sovražnika, vžiga v njihovih prsih še večji srd in pogum.

Oj kako sekajo Lemnjani s svojimi meči, ki jih vodi žarna beseda viteške duše vodnika. Z vso silo ne morejo Turki obzidja osvojiti. Kakor da bi hotel čez obzidje na Turke planiti, tako gre naprej pred svojimi trumami poveljnik — kakor plamen pred požarom. Toda naenkrat zažvižga od turške strani strupena puščica, zasadi se v srce poveljnika in vlije se mu iz prsi potok rdeče junaške krvi. Trenutek in trenutek še — zruši se njegovo telo in njegova duša odleti v nebo. — Kakor urna strela prešine temne oblake in jih razkadi, tako konča smrt vrlega poveljnika pogum krščanskih branilcev. Preplašeni begajo. Strah in obup jih objema. Nihče več ne misli na zmago. Ko Turki to vidijo, pomnože svoje sile in še hujše udarijo na Lemno brez poveljnika, na trumo brez duše. Zgubljena je Lemna, če ji božja milost ne pošlje rešitve.

Polastil se je že sovražnik od več strani branečega obzidja in že se tresejo vrata poglavitne obrambe, kjer si hoče sovražnik pridobiti vhod.

Toda kakor nebeška prikazen stopi naenkrat med preplašene vojake krasna devica. Srčnost ji vžiga rdeča lica in prečudna nepremagljiva sila ji šviga iz plamtečih očij. »Marula«, zavpijejo vsi vojaki, kakor iz jednega grla. »Marula sem, Marula, hči vašega junaškega zapovednika, in vredna hočem biti svojega očeta«. To reče, vrže s sebe povrhno dekliško obleko, odene bajno haljo svojega umorjenega očeta, pokrije s težko čelado svojo zlatolaso glavo in zgrabi z nežno desnico za sabljo, ki je ž njo očetova roka vodila trume vojakov na slavne zmage. Krepko jo zasuče, stopi pred trumo vojakov in jih strmeče nagovori: »Junaki, bratje! Slovani! Ne potemnite slave svojega naroda! Pred vami stoji šibka, boja nevajena deklica, pa pred vami hoče planiti na sovražnika in zmagati ali pasti. Gotovo vas ni volja, da prekosi v hrabrosti vas, vojake, junake! Duh umorjenega očeta nas vodi, njegov pogum me navdaja. Za manoj na vraga!«

Kakor se dvigne severna sapa in pritisne oblake ob soparni uri zbrane na nebu, ter jih razžene, da se razmegli obok neba in solnce spet zadobi svojo moč, tako spodijo te besede strah in obup iz src vojakov. Hujše in silnejše se vržejo na sovražnika. Obnovljena moč jim navdaja srce. Vname se strašen boj. Turki vdarijo zopet na mesto — Lemnjani se vržejo iz mesta na plan, kjer jih objameta sovražnik in smrt. Duh umorjenega vodnika napolnjuje kristjane — in z njimi je božja pomoč, in zajamejo za hrbtom preplašene Turke. Njihov pogum se spremeni v strah — njih napad v beg in njih zmaga v pogin. Premagani so in zmaga je na krščanski strani. Lemna je prosta.

Pred trdnjavo leže kupi umirajočih in mrtvih, polomljeno orožje in razbit polmesec na krvavih tleh — v Lemni se razlegajo pesmi zmagovalcev in ponosno se bliska križ v solnčni svetlobi. To je storila hrabra Marula — Slovanka.