Mate in njegova Mariči
Mate in njegova Mariči. Črtica. Franc Puhar |
Napisano pod psevdonimom Ks. Andrejev.
|
Jutranje solnce je ravnokar oblilo z zlatimi žarki pohlevno vasico Krivo Rebro. Izmed lesenih, s slamo kritih poslopij se je posebno lepo belila zidana hiša župana Korerine. Streha, pokrita z živordečo opeko, je ponosno zrla na svoje revne tovarišice. — Ali so vaščanje očeta Korerino izvolili županom, radi zmožnosti, ali samo radi zidane hiše — ni mogoče natanko povedati — resnica je pa vsekakor, da mu v imovini več milj okrog ni najti jednakega moža. In tega se tudi zaveda oče župan. Nekdaj se je že izrazil, da se njegov sin — edinec Andrej ne bo nikdar ženil v Krivem Rebru — kjer je sicer dosti zalih deklet, pa sama beračija.
Krivo Rebro torej ni bogata vas. Razen župana, ni nobenega celega gruntarja več; ampak par polgruntarjev, kup kajžarjev, nekaj hlapcev in dekel, par pastirjev — in vaška uboga, imenovana: kraljeva Bimba. Nekateri jo imenujejo tudi »mater krivic«. Znana stvar je, da ima vsaka vas svojo živo pošto — in ta Posel je že od nekdaj opravljala v Krivem Rebru ravnokar omenjena kruljeva Bimba.
Glejte jo...! Ravnokar je prišantala iz županove hiše. Opiraje se na krivo palico in migaje z ustnicami, raca preko dvorišča. Gotovo jo teži važna novica, kajti vidi se, da pospešuje omahujoče korake.
Kaj neki je...? — Povem pa jaz: Danes se je najprvo oglasila pri materi županji — novica se je namreč tikala pred vsem nje. Nadejala se je velikega daru in prepričana je bila, da jo bo mati županja za božjo voljo rotila, naj molči: da ne zve še on... Pripravila je že tudi predpasnik temu primerno, da pospravi vanj obile darove, ki jih prejme za važno novico. — Ženici sta pa bili premalo previdni, in je že menda tudi smola tako hotela — oče Korerina je vso novico prisluškoval izza priprtih čumnatih vrat — in še predno je Bimba prav končala svoje »hencejte« in »jejhate«, je stopil pred njo razjarjeni gospodar in jo malone vrgel skozi duri. — To je Bimbo tako razkačilo, da je sklenila novico razbobnati po vsej fari, in sicer takoj. Tako smo jo torej videli ko je prišantala iz veže in migaje z ustnicama odracala preko dvorišča. Hišni čuvaj, kosmati »pazi« je stopical za njo prav do ogla tam je parkrat nejevoljno zalajal — menda je niti njegovo dobro pasje srce ne more prav trpeti.
V tem je stopil na hišni prag oče Korerina. »Pazi« zapazivši svojega gospodarja, hiti, veselo mahaje z repom, k njemu. Toda čudno — danes nima gospodar prijazne besede zanj — tudi po glavi ga ne potaplja dobrovoljno. Presenečeno ga gleda zvesti hišni čuvaj.
»Gašper, nikar ne verjemi vsega!« se čuje iz veže mater županjo. — »Saj poznaš to klepetuljo! Kaj prida itak ne raznaša to široko gobezdalo.«
»O tem sem prepričan! — Moj sin — da bi se pečal z deklo! In še celo s to zavrženo punčaro, s to Mariči! — Raje vidim, da ga takoj strela...« Oče Korerina je v jezi dvignil glavo in sunil dobrikajočega »pazita«. Žalosten je ta odšel in se vlegel pod klop poleg hleva. Kaj takega se mu ni še pripetilo. Njegova pasja vest mu ni očitala nikakega pregreška — in vendar ga je gospodar strnil z nogo. Čutil je, da je ni zaslužil te brce in zato je bil hudo užaljen.
»Veš kaj Gašper — tako pa mi ne imenuj Mariči!« se zavzame jako pravična županja za dekle, katero je mož imenoval: »zavrženo punčaro«. — »Uboga dekla je res, — ali pridna je in več vredna, kakor marsikakšna gruntarska.«
»Seveda, seveda — lej jo no — Andrej naj jo kar pobere, pa bo, kaj ne? — Ne boš! Moj sin — pa deklo...! — To ima človek za hvaležnost! Njenega očeta in njo sem vzel v službo iz golega usmiljenja. Zdaj pa kaj takega! Sita je že dobrega kruha, zato steguje glavo tako visoko. Beračija — še danes mora od hiše!« se srdi Korerina, razkoračen proti ženi.
Materi županji pa je bilo žal pridne Mariči. Jako radi so jo imeli, saj je bila že do deset let pri hiši in takorekoč že domača. Ko je kot osemletno dekletce prišla s pohabljenim očetom v vas, ni dobra žena preje dala miru svojemu trdemu možu, da se je ta dal naposled preprositi in ju vzel k hiši. Njen oče — Mate mu pravijo — res ni za vsako delo; noge mu ne služijo tako kakor treba; vendar ni bil še nikdar v škodo hiše — nasprotno, vedno v korist. Mariči sama tudi še ni snedla nikdar košček kruha, da bi ga pošteno ne zaslužila. Korerina do danes ni imel uzroka ju poditi od hiše— sedaj, kar naenkrat pa pride tako-le.
»Ne prenagli se, Gašper,« ugovarja županja, drezaje z burkljami v sajasto peč. — »Pomisli samo, koliko let ti zvesto služita. In kje dobiš v tem času drugo deklo? — Sicer pa bržčas tudi vse skupaj ni nič. Same marnje!«
Oče Korerina pa se kot župan ni dal od nikogar onegaviti — najmanje še od ženske, zato je osorno odvrnil: »Molči babnica! Jaz že vem, kaj mi je dolžnost. Krivice ne napravim nikomur. Vsakemu svoje!«
Stopil je oče Korerina par mogočnih korakov po dvorišču, se ozrl na nebo, nato pogledal še parkrat semintja, potisnil levo roko v hlačni žep in glasno zaklical:
»Andrej!«
»Kaj je,« se je odzval raz poda krepak glas.
»Kaj delaš na podu?«
»Rezanice napravim oče!«
»Pridi takoj v hišo!«
In mož je potisnil še desno roko v desni žep, pocingljal s tolarji in zamišljen odšel v hišo.
Sin Andrej je pol radoveden, pol nejevolje otepel prah in resje raz obleke, zlezel po lestvi na dvorišče in odstopical za očetom. — Na pragu ga je že pričakovala skrbna mati ter mu hitro pojasnila tako in kaj. Andrej je bil sicer precej presenečen, saj se še ni nikdar resno bavil s tem kar mu je povedala mati in radi čegar ga hoče menda oče prijeti — zmajal je z glavo: »Tako torej — prav...« in stopil odločnih korakov v sobo.
Oče je stopal z rokama na hrbtu velikih korakov po sobi gor iti dol. Ko je vstopil Andrej, se niti ozrl ni.
»Klicali ste me,« je izpregovoril sin, stopil k mizi in se oprl z roko ob ogel. Z visoko dvigneno glavo je pričakoval očetovega odgovora.
»Da — in veš zakaj!« je obstal ta sredi sobe in uprl svoj ostri pogled v sina. Andrej kljub svojemu petindvajsetemu letu ni mogel vzdržati tega pogleda. Zdelo se mu je, da ga oče ni pogledal samo v oči, ampak v srca najskrivnejši kot. To ga je zmedlo še tem bolj, ker je vedel pravi vzrok očetovega pogleda. Da pa skrije svojo zmedenost, je, potegnivši z roko po mizi, odvrnil kar moč ravnodušno:
»Kako naj vem, zakaj ste me klicali? — Morda radi dela?« — In kakor bi ga vse to jako malo zanimalo, se je zagledal tja skozi okno — čez vrt — v nedogledno daljavo.
»Vidim, da tvoja vest ni prav mirna in da že sluti vzrok mojega zvanja...« je nadaljeval s strogim glasom oče, stoječ še vedno sredi sobe z rokama na hrbtu.
»Moja vest?« odvrne vprašaje Andrej in za hip upre pogled v očeta — takoj pa zopet mirno nadaljuje, gledaje skozi okno: »Ne očita mi ničesar. Kar sem storil — storil sem vse z njeno vednostjo in njenim privoljenjem.«
»Lej, lej, — tako, res? Imel pa sem vendar prav, ko sem trdil, da že slutiš, zakaj sem te klical...« pripomni oče pikro.
»Prav, naj bo torej po vašem! — Kaj hočete od mene?«
»Rekel si — da si ravnal s privoljenjem vesti — si pa ravnal tudi s privoljenjem svojega očeta?«
»Slabega ni ničesar. Vse lahko zagovarjam tako pred vami, kakor tudi pred Bogom!«
»Sin, vedi, da je moja volja višja od tvoje! Tukaj nimaš poslušati svojega srca in svoje vesti, ampak svojega očeta! Jaz sem tvoje srce in tvoja vest!«
»No — in kaj...«
»Ti pustiš in pozabiš to deklino Mariči — ali pa...«
»Ali pa...?«
»...Greš od hiše! Zapodim te, kakor malovrednega hlapca, ki je samo v kvar gospodarstva!«
Oče Korerina je razburjen nadaljeval prejšnjo pot po sobi — od peči pa do starega svetega razpela na nasprotni steni — in obratno.
Nastal je dolg molk.
Andreju je prišlo vse tako nepričakovano. Nikdar še ni popolnoma resno mislil o svojem razmerju do Mariči. Opazoval jo je res že delj časa — sprevidel je, da je Mariči pridnejša od vsake druge dekle — in da je zala, je celo že tudi mislil. Iskal je rad njene bližine, poslušal nje zvonki glas in veseli smeh — toda še nikdar se ji ni upal docela približati. Ogovarjal jo je večkrat — kar tako — brez vsakega posebnega namena, vendar pa z nekim glasom, ki je bil ves drugačen kakor vsakdanji. Tako počasi se je ukradlo v srce nekaj hrepenečega. Njen pogled ga je spravljal v zadrego, dasi pred drugimi dekleti ni imel nobenega strahu — pred njo pa si ni upal ziniti nespodobne besede, da, celo misliti si je ni upal. — Tako je bilo torej razmerje med njima. — Ljudje pa, ki so hoteli več vedeti in videti, kakor ona sama, so hitro izrekli svojo sodbo in tako je že tudi kruljeva Bimba skovala cel roman iz prijaznih pogledov in gorkih besed med Andrejem in Mariči.
Naenkrat je torej stal Andrej prisiljen pred vprašanjem: ali jo res ljubim, ali je vse samo prijaznost. Bolj pa ko se je vpraševal, bolj se mu je utrdila misel, da je to več kot ljubezen. Še-le zdaj je začutil, kako prazno bi bilo življenje brez nje. — Da, on jo ima rad, rajši kakor samega sebe!
V teh mislih so ga motili trdi koraki očeta, kakor bi ga opominjali dolžnosti napram njemu. Vse tisto neznano sladko je izginilo iz prsi, stisnila ga je neprijetna bol. Ob jednem se je tudi dvigalo kljubovanje proti sili. Pomislil je: ima li oče pravico do sinovega srca? — Ne! mu je nekaj govorilo — pravico ima zahtevati hvaležnosti in spoštovanja od otrok — pravice do njih src pa nima! Rad bi vskliknil Andrej: Oče — Mariči je vredna ljubezni — in jaz jo ljubim! Kaj je pregrešno poročiti ubogo dekle, ki ne dobi od očeta priskoparjenih srebrnikov in posestev! — tako bi rad vskliknil, pa se je domislil, da bi s tem očeta preveč razžalil. Sklonil je glavo in iz stisnjenih prs so mu privrele samo besede:
»Oče, zakaj tako...«
Korerina je, čuvši te besede, postal pod starim razpelom in molče motril sina. Domislil se je, da je morda vendarle napravil sinu krivico — tega ne bi rad — saj ga je ljubil kot edinea. Pokašljal je in mehko opomnil:
»Andrej, saj veš da je vsa moja skrb samo tebi, samo tvoji sreči. Pomisli — govorila sva že s Kračo izpod Homca — pomenila sva se tako, da bi se ti in njegova Barbka tja-le drug predpust vzela...«
»Kračevo Barbko?« dvigne Andrej iznenaden glavo.
»Da, Barbko,« nadaljuje oče. — »Največ dote prinese izmed vseh deklet izpod našega zvona, in tudi drugače se ji nima kaj reči.«
»Ali — saj pravijo, da se imata z onegavim, z Ribčevim Jako rada — s tistim ki je zdaj v zaporu radi zadnjega pretepa,« pripomni Andrej.
»Čenče! same čenče! Kaj misliš da jo bo morda Krača dal takemu pretepaču, in poleg tega še beraču? Kakor že rečeno: midva sva se že domenila in vse je dognano. — To deklino, Mariči si le iz glave izbij! Da ti to ne bo pretežko, bom že tudi poskrbel.«
»Kaj — oče — vi jo mislite zapoditi od hiše!«
»Kako pak — najbolje bo tako, ne?«
»Oče — ali ona je nedolžna!«
»Ne pravi mi! Jaz že vse dobro vem, le meni prepusti vse.«
Tako so govorili oče Korerina in samozavestno odšli v stransko čumnato. S tem so pokazali, da ne trpijo nobenega govora.
Andrej je obstal nem ob mizi. Kakor na povelje se je dvignil hipno ves odpor, tesno mu je bilo, da je to očetovo ravnanje nekaj podlega, nekaj takega, kakor bi mu kdo odrekal pravico do življenja. Tako so ravnali nekdaj s sužnji! Nehote je storil korak proti čumnati, dvignil stisnjene pesti in vskliknil:
»Oče, to je grdo — to je krivica, ki bo zahtevala zadoščenja!«
Ni dobil odgovora, in ga tudi ni čakal. Planil je iz sobe. Ne zmenivši se za mater, ki je nestrpno pričakovala konec tega dogodka; je dirjal ven, v naravo, kjer zopet zbere svoje misli.
Na Planici, debele pol ure hoda nad Krivim Rebrom, stoji župana Korerine lesena pristava. Postavljena je bila največ radi živine, ki jo poleti več mesecev pasejo na planinskih pašnikih. Pozimi je pristava zapuščena, le divji lovci jo včasih obiščejo kot skrivališče, ali pa so tudi primorani kdaj iskati v njej zavetja pred nepričakovanimi nevihtami. — Ko pa gorki maj naznani, da je konec snega po nižjih planinah, odžene hromi Mate vso županovo živino na Planino — in takrat oživi sicer miren kraj. Tudi to pomlad gospodari Mate že več tednov na pristavi. Počedil je že okrog poslopja, popravil streho, okna in vrata, iznova pritrdil deske, ki sta jih veter ali divji lovec potrgala od že precej preperelih sten. Na strani proti dolini pa si je postavil novo klopico. Na njej sanjari dolge večere, vasuje s spomini in se poslavlja od zahajajočega solnca. Tudi nocoj že sedi na tej klopici, da si je solnce še dokaj pedi nad gorami. Roke mu utrujene počivajo v naročju, glava pa mu je sklonjena na prsi — pogovarja se s spomini. — Kako daleč so že tista leta, ko je nosil še klobuk postrani, in ko je zvečer prepeval na vasi. In ko je on zavriskal — da — da, ni ga bilo njemu enakega! Dremajoči ptiči v vrhovih dreves so prestrašeni zafrfotali ob njegovem vrisku — na vasi pa so si pošepetala dekleta: Matija vriska — Najraje izmed vseh deklet pa je gotovo slišala njegovo vriskanje brhka Drobiževa Cilka. Drobiž, trden gruntar, je sicer pazil na hčer, kakor na oko v glavi — kljub temu pa je Matija, ko so na vasi pogasnile vse luči, potrkal na okno Cilkine kamrice. Naslonil se je na okno in šepetala sta dolgo, dolgo. Nekdaj pa je oče Drobiž opazil, da je rob Cilkinega okna ves odrgnjen, in ko je izvedel še za pravega krivca — bilo je konec lepih večerov. Nekaj mesecev pozneje je Drobiž omožil hčer Cilko tja nekam v hribe. Matijec od tistega dne ni več nosil klobuka postrani, tudi vriskal ni več — hodil je ves pobit okrog. Ni bilo več obstanka v vasi. Pobral je svoje premoženje v culico in odšel v tujino. Delal je v raznih mestih v tovarnah. V nekem kraju se je seznanil s pridno deklico in se skoro poročil ž njo. Kratki so bili dnevi njegove zakonske sreče. Ko mu je žena podarila prvo dete, se je poslovila od njega za vedno — obljubila mu je, da se tam nad zvezdami zopet snideta. Matijec je ostal sam s hčerko krščeno na Marico. Vse svoje žitje in bitje je posvetil njej. Nesreča pa nikdar ne miruje in tudi Matijca je zopet obiskala osmo leto po ženini smrti. V tovarni mu je namreč strlo prav močno obe nogi. Mnogo mesecev je polegal po bolnici in pozneje zopet doma. Porabil je kmalu vse prihranke in odškodnina za poškodovani nogi je komaj pokrila naposled vse dolgove. Ker v tovarno ni bil več sprejet, češ, da je neporaben, zapustil je mesto in sklenil povrniti se zopet na deželo — spoznal je, da na kmetih še najlažje živi revež, tam so vsaj še usmiljeni ljudje. — ln tako je prišel neki dan z osemletno hčerko v Krivo Rebro. Vaščanje so mu prekrstili ime po svojem in so mu rekali na kratko: Mate — njegovo hčerko pa so klicali za Mariči. Leta so potekala enakomerno, kakor ura. Pozimi je Mate popravljal orodje, pletel koše in sploh poprijel kjer je le mogel. Noge so ga res včasih močno ovirale, toda miroval ni nikdar. Poleti pa je, kakor že povedano, oskrboval živino na Planici. Deseto leto že tako. Mate se je že docela privadil Krivemu Rebru in včasih je že celo mislil, da tukaj in nikjer drugod bo zatisnil trudne oči k večnemu počitku. Zadovoljen in srečen je bil torej Mate. — Samo ena misel ga je včasih mučila: kakšna bo prihodnost njegove Mariči? Čutil je, kako se on stara, in videl, kako se je Mariči razvila v zalo devojko. Rad ima Mate svojo Mariči, tako rad, kakor vsak človek na svetu edino bitje, na katero naveže vse svoje življenje. Vesel je gledal, kako se razcvita, kakor šmarnica v zavetju tihih smrek. Z vsakim dnem je rasla v njegovem srcu velika očetovska ljubezen. Dal bi ji rad bogastva, sreče — da, življenje bi žrtvoval zanjo — vse, pa je nemogoče... Videl je, da je vsa njegova ljubezen zaman — saj svet išče sreče samo še v imetju. — In ob takih trenotkih mu je bilo srce nemirno. Zdrznil se je Mate na klopici pred pristavo, — predramilo ga je iz spominov po zvanjanje zvoncev vračajoče se živine, ki se je mukajoč zbirala okrog staje. Začuden je Mate dvignil glavo in videl zadnji rob solnca. Počasi je tudi ta rob zlezel za škrlatnordeče ožarjenim vrhom gore. Preje rdeči žar se izpreminja v vijolčastega, in ta postaja vedno temneji, temneji, dokler ne zagospodari popolni mrak.
Zašlo je zopet solnce, — pomislil je Mate, — Milijoni so upirali oči vanj, s prošnjo, naj še ostane in naj nikar še ne prepusti gospodarstva temni noči. Solnce pa se ne zmeni za klice — ono ima svoj namen, svoj pot...
Ostane nam pa ob vsakem zahodu eno upanje: ono bo zopet izšlo, novo, čistejše... In morda nam prinese z dnem tudi sreče, utehe, večno hrepenečemu srcu — morda — morda...
Tako upamo vsak dan — prav tja do groba.
Na bližnji planini je nekdo zavriskal, z ubitim in zategnjenim glasom — daleč naokrog je odmevalo, kakor satanov krohot. Na plen prežeča sova se je prestrašila in grdo skovikaje odletela v gostejšo goščo.
»Ne znaš, dečko! Mi smo bili vse drugi tički,« se je nasmehnil Mate in se dvignil raz klop. Spustil je živino v stajo, vrata skrbno zaprl in naredil prednje velik križ — potem pa se je zopet vrnil na priljubljeno klopico.
Komaj je sedel, ko se mu zazdi, da čuje stopinje. Posluša natančneje — nič — in vendar — zopet stopinje...
Kdo neki je? pomisli Mate. Izza poslednjih grmov ob poti se je utrgala prav takrat, čez tratino proti pristavi svetla senca. Še predno je Mate mogel prav zaslutiti resnico, stala je pred njim njegova Mariči s culo v roki.
»Mariči, kaj se je vendar zgodilo, da prideš k meni ob tej uri?« je prestrašenim glasom vprašal oče.
»Izgnali so me — županovi — zapodili iz hiše...« Ihteč se je zgrudila k njegovim nogam.
»Zakaj? Moje dete, govori...,« dvignil ji je glavo.
»Saj sama ne vem, — zapodili so me — in jaz sem nedolžna.«
»Ne plakaj...« — Zaslutil je Mate, da se je zgodilo, kakor je trepetaje pričakoval. Dvignila se je slutnja in je stala jasna nred njim: V napotje bo tuji sreči in zato bo preganjana! »Ne plakaj,« je ponovil. »Svet ne spoštuje več solza, ampak se jim posmehuje. Neumno je, napraviti nasprotniku veselje s tugovanjem. Zapri solze v srce in dvigni glavo! Pokaži, da te ne uniči že vsaka krivica — naj vidijo, da se živi tudi brez njih milosti!« Sočutno jo je dvignil na klop poleg sebe in ji pogladil kostanjeve lase: »Moje dete, povej mi vse, kako je bilo — nič se ne boj.«
Poklicali so me v hišo — očitali mi, da nisem vredna dobrote, ki so jo izkazali vam in meni. — Imenovali so naju predrzna berača — in — in mi predbacivali, da jim mešam njihovega sina Andreja. — Oče, jaz nisem nič kriva! Saj sem se ga izogibala, skrivala se njegovim pogledom — bala se njegovih ogovorov. — In vendar — mnogokrat se ga nisem mogla izogniti, dasi bi se mu lahko... In to je moja krivda, moj največji greh. Oče — odpustite — ker trpite tudi vi radi mene!«
Molčal je oče. Saj je vse to že takorekoč preje vedel. In, ali je moglo drugače priti? — O Bog, zakaj si dal tu trpinom čuteče srce... Vedel je Mate kako težak trenotek je to njegovi ljubljenki in vedel tudi, da bi ji z najmanjšim očitanjem tudi on storil novo krivico. Hujše krivice pa ni, ki bi bolj pekla, kakor krivica očeta napram otrokom. Zato ji ni očital ničesar, saj je veroval v nje nedolžnost tako, kakor je veroval v vedno pravičnega Stvarnika.
»Da, proč greva iz tega kraja!« je pregovoril Mate čez čas tresočim glasom. — Ljudje ne poznajo usmiljenja na lo[nejasno] za domnevano srečo; zato je bolje, da se jim umakneva daleč s pota. V nov kraj greva — saj je naša dobrotnica zemlja velika in nam nudi vedno dela. Ko imamo delo, imamo tudi kruhek — domek nam ostane prej kakor slej ves širni svet. Nikdar ne zavidaj tistih, ki se pehajo na imetje, in ki si postavljajo velike in bogate domove — zapustiti jih bodo morali ravno tako, kakor bodeva zapustila midva ta kraj, ki nama je nudil samo [nejasno]počitek na dolgem potu. Glej, cesta je odprta in tudi osamljena ne bova na njej [nejasno]tisoče, da milijone se jih drenja na njej odkar so odpravili suženjstvo in tlačanstvo. To je cesta trpinov, ki se pehajo na njej v boju za življenje, za obstanek. Kdor omaga — je izgubljen! — Zato glavo kvišku, pogum v srce! Ne boj se, saj čas zaceli vse rane.« — Iskreno je poljubil Mate na čelo svojo Mariči — poljubil tako, kakor bi ji hotel odvzeti vso veliko bol in ji podati moči na težko pot. — »Pozabila boš na ta kraj — in na svoje mladostne sanje.«
Mariči se je oklenila očeta: »Bog — kako težko bo to!« — glava se je sklonila na prsi in v tiho noč se je čulo krčevito ihtenje. Ne dvoje bitij, dvoje src je plakalo...
Čez stvarstvo je plavala tiha noč, tako veličastno lepa — in vendar tako brezčutno mrzla...
Odšla sta Mate in njegova Mariči, odšla dalje po poti trpinov. Krivica je slavila novo zmago...
Oče Korerina si je veselja mel roki, ker je odšla prevzetna beračija in je tako stala njegovi volji odprta pot. Ni se menil očitajoče poglede sina Andreja, ki je kvavečim srcem obsojal njegovo dejanje. Zgodilo se je kakor že mnogo- mnogokrat:
Prikritim sovraštvom v srcu se je udal sin očetovi volji in popeljal pred oltar tujo, vsiljeno mu nevesto. Zakon je zvezal dvoje src, ki sta si bili popolnoma tuji in sta vasovali vsaka pri svojih uničenih nadah...