Materi (Ada Negri)

Za druga istoimenska dela glej Materi.

Materi Ada Negri

Spisano:	Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri:	http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QDZUESPR
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Res močna sem! Na poti skaloviti
Orožje dušno, vero, sem zgubila,
à v sili ponositi
še stopam gor, kjer sije zarja mila.

Odkrila prsi ranam sem vesoljnim,
najtemnejša sovraštva sem izzvala
in bojem mukapolnim
sem kakor s sto življenji kljubovala.

Ne enkrat nisem v stiski potožila,
ne duh, ne čelo se mi ne vpogiblje.
Res močna sem in čila,
— ponosen hrast, ki v vetru se ne ziblje.

Ljubezni zakon, ki ves svet preveva,
ljudi in stvarstvo vlada in preraja,
mi v pesmicah odmeva,
kot solnčecev poljub, ki vse opaja.

Oj mati, blagoslovi me! Le s tabo
borim se, upam, upiram se težavi,
ko zmučeno in slabo
s krvjo pomešan jok me v grlu davi.

Ko čutim moč, ki ž njo razum napada
mi v temi strašni burno poželjenje,
kako mi sila vpada,
slabijo žile, hira mi življenje,

zrem nate mati! Čelo ponosito,
izklesano, visoko te veliči;
vrh glave pa častito
te samotarko bela kita diči.

Vsa lepa, čista zdiš se mi in sveta,
ko v miru zdaj preživljaš dneve svoje,
zmagavši huda leta
in strašna zla in smrtne dušne boje.

Zenic mi jasnih v svetli luči siješ
in dostojanstvo z lica se ti javlja,
ko zreš me, ko se smiješ;
po tebi moja duša se prenavlja.

Telo sem tvojega telesa, mama,
od tvoje moč moči; ta me nagiblje,
da čutim spet se sama
ponosni hrast, ki v vetru se ne ziblje.