Materin blagoslov (Domoljub)

Materin blagoslov. Anonimno

Izdano:	Domoljub 4. oktober 1888 (1/7), 50—53
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bil je lep pomladanski dan. Po vrtovih okrog prijazne vasice žvrgolele so ptice svoje pesmice in pod njimi je na drevji bujno hitelo zelenje iz popkov in cvetice so vstajale iz tal, da bi lepšale pomladnji svet; svetlo-gorko solnce je izvabilo milim pticam iz grl lepodoneče glasove in rastlinam iz deblic krasne cvetove. Res bil je lep pomladansk dan. Na koncu omenjene vasi je stala borna koča, v njej je živela mati-vdova s svojim edinim sinom Ivanom, ki je bil tedaj že odrasel in je hodil v višje šole. Revna je bila ta koča, a še ta ni bila nju lastnina, v njej sta le gostovala mati in sin. »Ivan,« reče bolna mati, ležeča v postelji sinu, »silno me zebe, treba bo nekoliko zakuriti;«  in sumljiv globok kašelj je ustavil materi besedo. Ivan skoči k materi, jih rahlo vzdigne, da jih poprej mine težava. »Precej mati, precej grem in dodenem še nekaj drv v peč, da se bote ogreli.«  »Dragi moj sin,«  vzdihne mati, »ko bi ti vedel, kako je meni hudo, da te moram vedno motiti pri tvojem učenju in pisanju, pa saj veš, da ga nimain druzega človeka na svetu. Da, ko je bil pokojni mož še živ, bilo je pri nas vse drugače, imeli smo v gradu, kjer je bil oče grofov služabnik, lepo stanovanje in dobro hrano in kar je bilo največ vredno, bili smo vsi zdravi. Kako lahko bi se bilo tebi šolati, lahko bi prestal in plačal zadnjo poskušnjo, gotovo bi te podpirala gospoda v gradu.«  »Mati, vi ne poznate gospode, vi po svojem dobrem srcu vsacega milo sodite, toda veste li kaj mi je grof Teodor rekel, ko sem ga prosil pomoči? 'Kaj hoditi v višje šole, to ni za berače, šilo v roke, ali šivanko ali sekiro, to je za take, kakor si ti.' Tako me je obdaroval grof, ko sem ga prosil podpore.« »Ne jezi se, moj Ivan, to je bilo v naglici rečeno,«  tolaži ga mati. »Nič se ne jezim,«  pravi Ivan, »toda to vem, da nimam od nikogar pričakovati pomoči razven od Boga v nebesih. On, ki me do sedaj ni zapustil, podpiral me bo tudi zanaprej, da dokončam svoje šole, in da potem toliko ložje poskrbim in postrežem svoji dobri materi.« Pri teh besedah poljubi Ivan mater na čelo. — »Bog ti plačaj tvojo ljubezen, ki jo imaš do svoje matere; nimam sicer upanja, da bi doživela tvojo srečo, vendar molitve svoje in prošnje bom darovala Bogu zate, naj še tukaj živim ali pa se preselim v večnost. Rada bi že umrla, ker vidim, da sem ti v toliko nadlego.« »Mati, ne govorite mi tako; dobri Bog, ki nas do sedaj ni pozabil, bo tudi v prihodnje skrbel za naju.« Mati obtihne in začne moliti sv. rožni venec, ki ji je bil največja tolažba v bolezni. Ivan pa je pobral okrog koče zadnje trske in drobno suhljad, ter jih naložil v peč in s svojo edino suknjo je ogrnil mater, da bi jim bilo gorkeje.

Solze ljubezni in hvaležnosti so se lesketale v materinih očeh, ko je videla, da jo njen sin, odraščen, skoro izšolan sin še vedno ljubi, kakor jo je ljubil otrok, ko jo brezskrben skakljal okrog nje; in hitreje so se jej gibale ustnice, srčneje je molila za dobrega svojega sina Ivana, drugega tako ni mogla dati otroku bolna, stara in zapuščena vdova.

II.

Na bližnjem hribu stal je veličasten grad, v katerem je bil nekdaj Ivanov oče grofov služabnik. Tam so je od tedaj marsikaj spremenilo. Stari grof brez otrok je nagloma umrl in dva daljna sorodnika sta se dolgo tožila, kdo da bo njegov gospodar; pravda, ki je tekla mnogo let, je odločila grad baronu Grmu, a grof Teodor, posebni ljubljenec pokojnega grofa, ni odnehal od svoje trditve in tako pravda še vedno ni bila končana.

Naš Ivan je že od nekdaj rad zahajal v ta grad, posebno pa še zadnja leta, ko se je učil zgodovine in pravoznanstva. Bil je znan z grajskim oskrbnikom, ki je navadno sam živel v graščini, in ta mu je dovolil, da je hodil v grajsko knjižnico, kjer so bile stare knjige in pisma; rad je Ivau brskal po teh knjigah, ki so govorile, kako se je ta grad začel, čegav da je bil, kaj vse se je v njem in v okolici godilo v prejšnjih časih. Iz teh pisem je čedalje natančneje spoznaval, da ima grof Teodor večjo pravico do graščine, kakor pa baron Grm.

Nekega dne — zaradi bolne matere že dolgo ni bil Ivan od doma — se napoti v grad k staremu oskrbniku domačih zdravil iskat za mater. Ko se približa graščini, ugleda pred poslopjem postarnega gospoda z mlado gospodičino. Hitro se umakne na bližnjo stezo in se poda po stranski poti na grajski vrt; bil je preveč potrt in žalosten, da bi mnogo govoril z ljudmi, zato se je družbi raje odtegnil. — Na vrtu dobi oskrbnika. »Ravno prav, da pridete, gospod Ivan, dobil sem imenitno gospodo v grad, pojdite, da Vas predstavim.« »HvaIa lepa,«  pravi Ivan, »za Vašo prijaznost, pa saj poznate moje okoliščine in veste, da sem najraje sam.« »Nič ne dé, saj so prijazni ljudje. Iz glavnega mesta je namreč prišel sloveč doktor s svojo hčerjo Alojzijo, da tukaj preišče vsa pisma, da se vendar enkrat za trdno odloči, čegava da bo graščina. Temu gospodu sem že pravil o Vas, da radi hodite v našo knjižnico, da se zanimate za zgodovino in da se pridno učite za doktorja. Gospodičina Alojzija je bila posebno vesela, ko je v kapelici za altarjem pod Marijno podobo prebrala Vašo pesem, ter je rekla: Posebno blag in pobožen mora biti mladenič, ki sklada tako lepe pesmi. Znani ste torej gospodi, pojdite torej, da Vas pokažem.« Toda Ivan ostane pri svoji besedi. »No,«  pravi, »boste pa dovolili, da Vas gospoda doma obišče, saj je že gospodičina Alojzija tako skrbna za Vašo mater in ko sem ji včeraj pravil, da nima nobene postrežnice, rekla je, da jo bode ona takoj oskrbela.« »Prosim Vas, gospod oskrbnik,«  reče Ivan, »nikar ne vodite gospode k meni, saj veste ... revščina, pomanjkanje, bolezen ... res sicer to ni sramotno ... vendar ...« »Razumem, razumem,«  pravi oskrbnik, »bom že vse tako vravnal, da bo prav.«  »Z Bogom, gospod Ivan, jaz moram za gospôdo;«  pravi oskrbnik; »jaz pa k materi,« reče Ivan in ločita se prijatelja.

III.

Ko Ivan stopi v domačo kočo, se silno čudi, ker v tem kratkem času se je mnogo spremenilo. Pri postelji sloni postrežnica usmiljena sestra in drži v naročaju mater že skoro umirajočo; okrog postelje so klečale druge žene in molile, kakor jim je duhoven naročil za srečno zadnjo uro. Glasen jok posili Ivana, ki se sklone pred mater vos potrt. — »Ne jokaj, moj sin, kmalu bom prestala, ravnokar sem prejela sv. popotnico in dovolj močno se čutim, da so preselim v večnost; poklekni sem k meni, moj Ivan, da ti dam, kar ti more dati uboga mati. Zlata in srebra nimam, a ker si tako zvesto spolnoval četrto zapoved, vedi, da se ti ne bo slabo godilo, blagoslov materin spremljal te bo na vseh tvojih potih.« Tedaj položi tresočo svojo roko Ivanu na glavo, od začetka glasno in vedno bolj pojemajoč izpregovori besede: »Blagoslavljaj te, vsemogočni Bog Oče, Sin in sv. Duh - blažena Devica Marija in tvoj zvesti angelj varuh hodita s teboj! Amen.« 

In »Amen« je bilo tudi pri materi, umrla je, kakor bi bila zaspala.

Žalosten je spremljal drugi dan Ivan mater za pogrebom, bilo je ž njim mnogo žalujočih, tudi gospodičina Alojzija in njen oče sta bila med njimi.

Po pogrebu stopi oče k Ivanu, rekoč: »Velika je zguba, ki Vas je zadela, gospod Ivan; tolaži naj Vas Bog in pa zavest, da ste zvesto spolnovali svojo dolžnost do pokojne matere. Veselilo me bode, da se Vam bol kmalu poleže in da prej ko mogoče mene obiščete v gradu, govoriti imam z Vami o važnih rečeh.« 

IV.

Čez teden dni sta doktor iz mesta in Ivan sedela v grajski knjižnici in pridno brskala in prebirala stara pisma. Ivan je bil doktorju desna roka, ker so mu bila že večjidel znana. Kmalu je bilo delo dovršeno, doktor je spoznal Ivanovo spretnost in bil ž njim zelo prijazen; skupno so po delu hodili na sprehod, najraje so jo zavili na pokopališče, kjer je Alojzija na grob Ivanove matere pokladala vence pomladanskih cvetlic. Ivan pa, nagloma tako srečen, polglasno je govoril: To je materin blagoslov!

Kmalu se pelje Ivan z doktorjem v mesto; približal se je dan, ko se ima pravda odločiti. To ni bilo težko, naš doktor je prinesel seboj tako važne dokaze, da je sodišče precej spoznalo: grof Teodor je posestnik graščine. — Doktor hitro pokliče Ivana ter ga pelje k grofu rekoč: »Ta gospod mi je veliko pomogel, da se je pravda tako hitro končala.« »Hvala Vam, gospod Ivan,«  reče grof »za Vaš trud, očitno spoznam, da nisem imel prav, ko sem Vas tako prevzetno odvračevai od naukov; kar sem takrat zagrešil, popravim sedaj: na moje troške dovršite svoje nauke!«

* * *

Minolo je od takrat deset let. Ivan je dovršil svoje nauke in se naselil v bližnjem mestu kot pravdarski doktor, do katerega so posebno reveži imeli veliko zaupanje, ker je bil mil in usmiljen. — Nekega dne se pripelje lepa kočija pred pokopališče Ivanove rojstne vasi. Iz nje stopi dr. Ivan in naša znanka Alojzija. Na grobu materinem poklekneta in Ivan reče s tresočim glasom: Draga mati, očitno me je do sedaj spremljal vaš materin blagoslov, prosim vas, spremlja naj tudi zanaprej mene in Alojzijo — mojo ženo! ... In molila sta še dolgo na grobu.