Materina ljubezen
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 15 (6. avgusta) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


• Naprej N zavpijo gospod Vrlnar na dvakratno, lahno trkanje, in stara Neža, ki je raznašala |>o vasi piama, vatopi.

•Ravno prav; kaj ne, saj nešoš lahko to-lo p arno oa pošto ?•

• Precej, goapod, aamo . . .« stara mamica povesi oči in menca v zadregi avoje strgano krilo.

• No, kaj, Neža?« jo vspodbuja gospod, »le pogumno povej, kar imaš na arcu, saj navadno ne hraniš besedij!«

»Oh, — naj mi ne zameri dobri gospod — vprašala bi le rada, — če bi mi hoteli izplačati tedenske plače!«

Stara Neža se vidno oddahne, da se je znebila lako velike besede. (lospod jo ostro pogleda. • Denarja bi rada? (Hej, glej! Kaj ne, novega krila potrebuješ ?« 1'boga Neža upre pogled v tla.

• O, moj Bog, — dobri gospod, lega ne kedaj sem še česa za se prosila. — To le zaradi lega, ker je zima na pragu, in — in — moj France je žo popolnoma strgal zimske nogavice; kupila bi rada volno, da bi mu par novih napravila — —.«

»Ali si čisto prismojena?« zagromi nad njo Vrtnar: ali hočeš prav vse obesiti na tega, — lega nevrednega Franceta? Saj je velik in dosti mofan! Dela lahko, star je pa tudi že tol ko, da bi sam zase lahko skrbel. Sramujo naj se, da ne zdržuje svoje stare matere, temveč da še nji iz ust iztrga težko zasluženi grižljaj! Odkar ima v mestu precej dober zas'užek, ga še ni bilo sem doli, da bi ti dal par krajcarjev ali rekel vsaj »Hog plačaj« za trud in skrb, katero imaš ž njim. Ksj še, v krčmi sodi in zapiva s tovariši komaj zasluženo tedensko plačo. — Neža, ali ne vidiš tega?«

Starka se je vsa prestrašena stisnila v kot za vrata, — in zdaj ai otare solze v očeh, pogleda obupno gospoda in zamrmra: »Moj Bog, — gospod, saj je moj edinte !• Nema bolečina njena ga gane in sočutno jo potrka na ramo.

• No, naj bo, Neža; naj bi pridigo val, kolikor bi bolel; škoda vsake besede, ki sc spregovori materi čez njenega otroka. No, meni je prav, če ti je France kedaj hvaležen « Potem pristopi k pisalni mizi, vzame predal z drobnim denarjem ter ji ga nekaj odšteje. »Tukaj je torej tvoj denar, in pa denar za volno; tukaj imaš pa list, — le hitro ga nosi!«

Neža vzame denar in papir; lice ji kar blilči in komaj more ie ziniti: »Bog plačaj!« — Potem zgane list previdno na dvoje ter ga vtakne z denarjem vred v platneno torbico, katero skrbno ovije najmanj desetkrat. Gospod Vilnar jo opazuje z dobravoljnim nasmehom; saj Neža izgleda čilo, to moramo priznati! Siva jopa in pa višnjevkasto krilo je sicer vae zakrpano, toda čedno je vender. Rumenkasti vratni robec se tako lepo vjema s srebernobelimi lasmi, kateri silijo izpod črne rute na glavi; a vender je že sključena, jo že starka! Lice je kakor rujavo, narezano usnje; sapa in ostri piš sta ji kožo čisto ustrojila, neštevilne gube pričajo o velikih skrbeh in težavah, katere je morala prenašati stara mamica v dolgem svojem življenju.

• No, Neža,« ae norčuje Vrtnar, »no bode* mogla več dolgo opravljali vaeh polov in opravil, bo treba mlajšo dobili.«

Prestralena ga atarka pogleda. •Za boljo voljo, gospod, tega pa vcnder ne — aamo idaj le oe! 0 — jat aem ic močna, gospod, vi le ne verjamete tega, — bolj kot vsaka m'ada le poglejte,« in tedaj rasprostre avoje suhe, vele roke, na katerih se pokažejo žile, kakor drobne libice, s palico pa vdari prav krepko ob tla.

»Ze verjamem, ie,« se »meje gospod Vrtnar, »saj je tako vse le za tvojega Franceta, te že poznam, Neža ti nežasla! — No, »daj pa le pojdi in opravi, da bo prav.« —

•Z Bogom, gospod?« odgovori Neža zadovoljno in odide počasnih korakov iz sobe, Po dvorišči gre naravnost, trdno in pokonci kakor vojak; nihče ne »me misliti, da je stara Neža žc odslužila ! — Na cesti pa na mah obstoji ter si brile svelle kapljo s čela: »Sevč, da ni več tako, kakor je bilo pred dvajsetimi leti !• Težavno stopa po malem griču navkreber, čez katerega mora, ako hoče priti v gozd in od tam na cesto, ki pelje v mesto. Dobro, da ima palico pri sebi, ker sicer bi Slo prav težko. Neža jame ibteti; saj je njeno življenje res budo! S trudom in težavo dospe na vi h griča. Stare, utrujene noge se ji tresejo in udajajo; počili mora. Doli po griču bi že atopala, že, a strmi klanec, la ji je že veliko prizadel. Sapa ji vedno bolj pile v razorano lice; nad njeno glavo je ravno priletela grdo kričeča kavka.

Pa atara Neža se ne zmeni za (o; nepremično zre doli na ozko cesto, kjer se dvoje oseb počasi dalje premika. Prav dobro ju je poznala; »milostljna in njen sin« sta bila. Kakor bi predrl srce, nji, stari Neži, ko ju vidi skupaj se sprehajati. »Kako ima vendar rad mladi gospod svojo mater! KaVo ljubeznjivo ravna z njo!« Videla je namreč, kako nežno je poljubil materi roko.

Neža g'asno zaihli. Vele roke sklene nad koleni, in nehotč ji lijo solze ter padajo druga za drugo na tla. Bavno toliko, kakor u doli, je star tudi njen Fiaoce, toda, ali ji napravlja kako veselje? •Stari gospod je pač prav imel,« mrmra liho pred eč, »toda vendar ne morem drugače «

Tam gori na levi strani od ceate leži lepo poaestvo. Neža te od daleč po njem ozira, vzbujajo se ji lepi, a vendar jako tožni spomini. Zopet se spomni vsega — kako je bila pred več ko tridesetimi loti izrejena ondi kot imovita hči, da ja naposled po dolzih prošnjah in jokanju se smela omožili z ubogim dninarjem. O, da, da, koliko je morala tedaj prositi in beračiti starile, da so ji dali svoj blagoslov.

Saj je pa tudi neprimernega moža poiskala. Toda Peter, la ji Je vendar noč in dan pravil o goreči svoji ljubezni in zvestobi, dokler mu tudi ona ni verjela. Da more biti kateri človek tako hudoben, da more tako krivo prisegati, Uga bi si mlada, brhka Nežika tedaj nikdar ne mialila. Toda naposled, ko je bilo že p r e. pozno, je pač zvedela, da jo |e Peter vzel le zandj lepega poseslva, — to ja morala pozneje prepogosto i|j lati mej divjimi kletvami in rotenjem.

Dokler ao le starili živeli, je le bilo, čeprav j e i« tedaj njen hrbet dostikrat občutil trde pesti Petrove. Vendar ni nikdar o tem komu tožila, ker v resnici gt je le vedno ljubila, kajti časih je znal biti zopet prav ljubeznjiv in dober z njo. — Neža pa niti tedaj ni ve dela, da jc vae to bil le strah pred starili, ki ga je zadrževal, da ni popolnoma nad ženo zdivjal, ker ni več let dobil zaželjenega sinu. — ln Neža ni malo trpela valed tega; molila je goreče ter proaila blagoslova, ne zavoljo sebe — ker bila je zadovoljna — nc, le njemu — le njemu na ljubo!

Kolikorkrat jo jc opominjal župnik, naj se udft v voljo božjo, — ko je pri njem jokala, da jc menil, da mu bode počilo srce! Kolikokrat ji jc pravil, naj proii Boga le s pridtžkom, čc je njegova sveta volja, da naj ne obupa, ne toži, ali celo mrmra. Pobožnemu da Bog vse v njegovo srečo, če pa kdo kaj od Boga posili m proti njegovi volji izprosi, to dobi — le v kazen in pokoro. Toda, pri Neži ni izdalo prav uič, če ji je župnik

  • e tako govoril, in da je pred očmi Ic svojega Petra in

jedino svojo željo, — in to željo je v nespametni ljubezni predstavljala volji božji. Pač mora zdaj ptav dostikrat misliti na starega, sivolasega župnika, čeprav je že davno umrl. Bog ji je nazadnje vendar ugodil, akoravno je dolgo čakala, — in čez deset let je vendar imela otroka v naročji, in kako lepega, ljubkega otroka, najlepšega, je menila presrečna mati. Da, takrat je bila Neža srečna, in nikoli bi ne mislila, da otrok tako zelo obogat<, če bi sama ne skusila. Sedaj je rada vse prenalala, žalost in skrbi, očitanja in udarce, — ker ti tudi zdaj niso ponehali, čeprav je bil toliko zaželjeni otrok pri bili.

Ko je bil fantek, mali Franc*, 5 let star, umro Nežini starili, najprvo mati in kmalu nato oče. Tedaj se je pokaialo, da roditelja le nista čisto pozabila prej- Inje nejevolje; kajti vse, hifa, njive, travnik«, vrl, polje in živina, vse je prišlo v bratove roke, le dvesto goldinajev je dobila Neža. > Ali je mari vredno, da se sploh kaj govori o kaki dedlčini, - — teh borih par goldinarjev! « jc zakričal Peter besneč proti nji.

Stara Neža se le zdaj strese, če se spomni, kako grozno je tedaj preklinjal njo in njene starile v grobu, kako jo je pretepal s polenom, da je skoro mrtva obležala, -— da bi nad njo preveliko avojo jezo izlil. Takrat je tudi po noči ves pijan prišel domov, — in Neža ga Se dobro vidi, kako se ja opotekal, kako jc preklinjal in robantil — kakor bi ae to zgodilo včeraj, Pa vse to bi Še nič ne bilo, da ni prišlo bujse. Peter ni hotel več delati, in tudi dedsčina jo kmalu pošla — od česa naj živč? Čeravno ni dobivala Než« nikakorfinih prihodkov, vendar je morala vsak dan pripraviti jedi, dobre jedi in dovolj, — aicer so pčli udarci, žganje je bila jedina njegova tolažba. Zganja se je doatikrat, napil tako, da so je valjal pijan po cesln h jark>hO takrat »o bili žalostai čili za n M o Nežo! A srčnosti vendar ni zgubita. - .potreb« uči moliti., in Neža j« P«v pogosto molila ii dnt srca in resno obžalovala, da je kedaj dajala prednost človetkemu dopadajenju pred dopadajeajem Božjim. Je te tako: a Čemur kdo greli, R tem je navadno tudi kasnovan, in io je Neža prav bridko čutila. Toda »Bog stori, da človek pade, a nc, da utone.; — Neža je delala od jutra do večera, zdaj tu, sdaj tam — vedno pridno, neprestano, da je le naj potre bnej te za moža in otroka prislužila. Ker bila je preponosna, da bi prosjačila ali drugim kazala svojo revtčino, rajta je trpela. Ce je priftla zvečer utrujena domu, tedaj je bilo treba te le trdno delati, oskrbeti tivino, pripraviti večerjo in vse uravnati, pa kljub temu ni možu nikoli storila po volji, — prav dostikrat so morale čutiti premrle njene kosti trdo palico njegovo.

A vse bi ie prenesla, da bi ae videl tega tudi otrok Prvikrat, — tedaj je gledal France debelo grozno kričal in jokal ter se držal matcriuiga krila; sčasoma su je pa tega privadil in nazadnje, oče ni skoparil z žganjem, mu je dal večkrat dobro potegniti, ga je vodil celo v gostilno ter si ga tako nA se navezal — nazadnjo tc je smejal materi zaničljivo v obraz, ploskal od veselja z malimi rokaini in vpil: »O-o. prav se ti godi, starka!«

Ko je Neža to prvič sliiala, ji jc hotelo srce počiti od neizmerne bridkosti in žalosti, in tisočkrat rajta bi pretrpela najbujti udarec, kakor da je to doživela. In. če oi prej n koli jokala, ledq je tisti večer bridko plakala.

Starka si čelo obrite. >0 Bog, tganje, žganje, kaj si napravilo!«

Moža in sina ji je pogubi), vso srečo vzel in življenje ogrenil, toliko leti »In kar je bilo dobrega, — je bilo d.Io in trud!« je zatepetala pred sč. Neža ai otare solze in se tdlati ; »morebiti bo pa ie — • mož je mrtev, in France ima lep zaslužek kot voznik pri mestnem pivovarju. — in morda, morda stori dobri Bog le čude«; France popunti pijančevanje in postane reden človek, — in jaz bi imela tudi veselje nad svojim otrokom kakor druge matere!«

V duhu si te slika, kako lepo bi bilo, če bi se France proti nji vedel drugače kakor — le s kletvijo in pestjo, in bi ji le enkrat rekel: .Mati, od sedaj nadalje bodo drugače, sdaj te-le vem, kaj imam, ko imam vas ..« .0 preljubi Bog, kako bi bilo to lepo! Morda se da vendar te sprositi, da postane polten, — svoje življenje bi dala . . .« Neža zopet zaihti in si obrile solze. Sapa zabrile prav močno, kakor bi hotela staro Nežo opomnili, da je čat odriniti, - in Neža ga uboga. Težko se zravna po konci in stopa poča«i v dolino. Kolikor dalje grč, tembolj se ji jasni srce, kajti zlata zvezda reiitve ji zasvifa v ljubečem materinem srcu: morda dobi Franceta doli v mestu, — morda ji pride celo naproti.

• Da bi ga vsaj videla«, si misli, .tako dolgo je že, odkar sem ga videla poslednjič.« In na novo poživljana atopa dalje — Zmračilo se j«. — Neža je opravila vsa naroAila, vae nakupila za gospoda Vrtnarja. Se jedna pot ji ostajal Stokaj« stopi v prodajaln co, kjer M dobi volne z« dobre, gorke nogavice. O, to s« bo tetko odločiti, katere naj isbere, ali bele, modre ali vitnjeva pavol«! Neža se vendar odloči za avitlo rodečo; ta bode gotovo Francetu najbolj ugajala. — Iz velike canje, kjer je imela nakupljene stvari, vzame vae ven in dene na dno kupljeno volno, potem pa s dobrovoljnim smehljanjem vse drugo gori. Sicer je tla vsa tedenska plača za volno, — pa kaj za to?

Na cesti pritigajo prve svetilnice. Gosta megla se razteza po ulicah in droban dež ji prti v obraz. Previdno stopa dalje, ker stare oči ne vidijo več kaj dobro brlečih svetilnic.

Misli se ji vrstč druga za drugo; v duhu se že veseli, čet, »kaj bode pač rekel, da te zdaj tako skrbim sanj, ko ima tako dober Zaslužek? Morda ga boda to ganilo, — in na vse zadnje se te morda spreobrne, mord — « Težak voz zaropoče za njo v silnem diru; mladi voznik naganja živali te vedno bolj; med tem pa ne pazi na cesto. Zavije jo za voglom; oje skoro zadene staro Nežo; razjarjen zavpije ml«di voznik in pridrži uzde: »Prokletol stara čarovnica pazi!, in jo krepko udari z bičem. »Kaj imat tod okoli iskali, — tatica !•

Neža ne razume niti besede vsled prevelikega ropota in luma. Prestratena ne vč, kam bi akočila, toda o, — alari, tresoči udje ji odpovedo, zgrudi se — konji se vspnO, — in težki voz gre čez njeno truplo. Bolesten vsklik se začuje; — canja odleti na stran in razni zavitki se razlresejo po cesti. Voznik potegne konja krepko nazaj. Najrajfii bi jo dalje pobrisal in ae odtegnil vsaki kazni, — toda že se je zbralo več ljudij, in dvoje močnih peslij ga je pograbilo. Drugi pa so obstopili nesrečno lansko. de živi uboga Neža in trep«ta od groznih bolečin, pa vidi so, kmalu bode po nji.

Počasi odpre oči in slučajno s« ozre na mladega voznika, ki je trdovratno stal na atrani. V hipu spozna vse, kaj se je sgodilo; f ustnice se ji traaejo, ia glasen, bolesten vaklik se ji isvij« iz prsij:

• Franc«, moj Francč! Moj Bog, moj Francč!« Bled kot sid so obrne mladenič — zobje rau za- Iklepečejo in zamolkel glas se zaCujs: .Mati?« Potem pa te enkrat kakor obupaa: »Mati I«

Stara N«ža je slitala; a težavo ae zravna po konci — pomagajo ji pričujoči — in njen pogled ilče nekaj po tleh.

•Tukaj — tukaj«, zasepeta hlastno in pokaže neki zavitek. Sočutno ji ga dado ljudje v roke. Odvije, — in rudeča pavola se is popirja.

• Francč, tukaj — zAte — sa nogavice — in njena neizmerna ljubezen premaga vae bolečine, — in mati se nasmeblja v znak tolažb« in odpulčanja t To pa gane srce Francetovo veliko bolj kakor če bi jokala; zgrudi k nji ia prvikrat po tolikih letih je imel za mater ivofo ka) druzega kakor grotaje in zaaičevanja, vroča solza kane na rudečo volno, in ailao ihteoje mu pretreea telo. Materino lica pa se tedaj zjasni, ie hladno roko poloti na Francetovo glavo, — in ga blagoslavlja. Toda — roeeli obraz se ji vnovič stemni — strašna aaiael je motala pretresli ubogo Neto. — Kaj če bode Frane« kaznovan, — ker jo je povozil? Oull, da jo boč«jo prijeli in neeti stran, — pa ona se jim iztrga in sakriči, kolikor le more; »Franc*, — — li si — nedolten — moj Bog — jaz »em kriva — jaz — samo jaz

Zadnja beseda ji zastane v grlu, ker smrt je polotila svojo roko na gorko čuteče materino srce. Vsi pričujoči ao ihleli. Da, da, materino srce, taljeno, ranjeno in prebodeno, tudi v najgroznejSih mukah, — Ce je je otrok aam ranil, - M tedaj blagoslavljaš otroka! Vzdignejo jo, prene*6 v blitnjo hiso ter položi' na tla Kako skesano je Sel nesrečni sin za njimi, še enkrat se ozre na bledo mirno lice, — predno ga je slrata odpeljala Kje je Se tista bolest, tista skrivna žalost, katero so pričale vse poteze na njenem obrani, odkar pomni. Izginila je; aamo veliki, sveti mir — srečno smehljanje kakor solnčni far ji počiva na obrazu. In France ? Skesano in voljno je prestal kazen, katero so mu nalotili; potem je pa poslal in tudi ostal posten, reden človek, — kakor je želela, srčno želela dobra njegova mati, stara Nela, ko je rekla: svoje življenje bi dala . ..«