Materina oporoka
| Materina oporoka. Anonimno |
| |||||||||||||
Pavel je dovršil sredi poletja srednje šole in zrelostni izpit. Vračal se je vendar tožen domov. Moj Bog, kake počitnice so ga čakale! Mati na smrtni postelji! O borni pokojnini je živela osamela vdova, žena davno umrlega uradnika v tem majhnem kraju in se veselila lepih darov, ki jih je kazal nje sin v šoli. Zanj je dobri sivolasi župnik ondotni mnogo, mnogo storil.
Bolezen je slabotno mater vrgla letošnjo pomlad na ležišče in tipanje je odplavalo vsem obiskovalcem, da vstane bolnica še kdaj. Sin je prebdel marsikako noč ob svoji ljubi materi. In kader je bolnica tako globoko upirala svoje motne poglede v sina, tedaj se je mladenič vsekrat sklonil k nji in ji dél: »Mati, govorite, kam naj grem, kak stan naj si izberem, s čim naj vam napravim veselje?«
Mati ni odgovorila, ako ni bil blažen smehljaj na bledih ustnicah dovolj sladek odgovor. Sinova blagost in ljubezen do nje je bila za mater živa priča, da mu noben stan ne bode pokvaril srca.
Neki večer je bolnica ugasnila. Dopoldan je bil župnik pri nji, ki jo je okrepčal za poslednjo pot. Solzna mati ga je s tihim glasom nečesa prosila, kar je slišal le on sam. Ko pa se je osopla, prosila je po majhnem premolku duhovnika, da naj iz skrivnega predalčka stare, že trhljene omare izvleče škatljico z malim ključkom. To škatljico mu je izročila in zopet šepetaje naročala:
»To je za mojega sina Pavla. Odprite jo še le, ko minejo štiri leta! V škatljici dobodete že nekaj − mojo oporoko. Pisala sem jo sama. Bog mi bodi milosten.«
Popoldan sina blagoslovila, zvečer pa, kakor smo rekli — umrla, lepo, blaženo umrla. Bila je dobra mati, kakoršne nima vsakdo. Zato ji je župnik takoj postavil nagroben spomenik; zapuščine ni bilo po nji toliko, da bi se mogla oteti pozabnosti nje gomila brez tuje pomoči.
Sin je bil sirota v pravem, polnem pomenu besede. Župnik mu je bil oče. On ga je podpiral gmotno, a tudi učeč ga. Sin je stal na razpotja življenja sam, neizkušen, tožen, potrt. Župnika je slušal in ni mu bilo žal.
Tudi njemu je živela ista iskra v srcu, katero je njegov dobrotnik popolnoma razvnel. Bil je to poklic v duhovniški stas. Pavel je stopil v mestu, kjer se je doslej šolal, v bogoslovnico.
Štirikrat je po tej smrti ocvetila materin grob pomlad. Ko pa so četrto pomlad opojno dehteli grobni nasadi, krasili so veseli vaščanje ne daleč od pokopališča cerkev, da bi v odličenem hramu daroval prvi sveti dar Pavel.
Drugi dan − bila je nedelja in štiriletnica materine smrti − usipali so se s razžarjenimi obrazi verniki iz cerkve od nove maše. Ko sta stopila todi Pavel in župnik iz svetišča, odprl je poslednji škatljico, potegnil iz nje zlat križec, poročni prstan materin in pismo. Čitala sta oba tresočih rok, z živimi pogledi:
Smrt mi je blizu. To je moja oporoka. Nisem te silila, nisem željo izrazila, niti svetovala ti nisem, kak stan izberi. Poznam tvoja blago srce in ne bojim se za te. A bala bi se, ko bi po moji izrečeni želji izbral pot življenja, ki bi ti ne prijal, bala bi se, da bi bil lahko žrtev ljubezni do matere, ko bi ti svojo tiho željo gledé stanu razodela. Danes si mož, danes imaš ali bodeš kmalu imel stan po svoji volji. Danes zatorej smem izraziti, kar sem želela ob tvoji zibeli in želela na smrtni postelji. O ko bi bil duhovnik! Ako si, blagoslavljam te, blagoslavljala te bodem v nebesih. Blagoslavljala bodem tvoje oko, ki bodi vedno odprto čredi vernikov, blagoslavljala tvoje uho, ki vsikdar poslušaj glas trpečega zemljana, blagoslavljala tvoja usta, ki naj vedno govoré za božjo čast in zveličanje duš, blagoslavljala tvoje noge, ki naj povsodi hodijo po stezah božjih zapovedij in usmiljenja, blagoslavljala tvoje roke, ki naj delé pobožnim in vrednim ljudem nebeško hrano. — Vzemi ta križec, drag spomin od moje matere in svoje babice! Ohrani prstan in bodi ti simbol nepretrgane zveze s cerkvijo! Moli za rajnega očeta, moli za-me!
Tvoja mati.
Pavel in župnik sta prišla na pokopališče. In kakor bi ju vlekla neka tajna sila, stopila sta k grobu Pavlove matere. Pokleknila sta oba h kratu na zelena tla in sin je položil materin list na cvetje gomile. Ljudje so vreli mimo, postajali in šepetali: »Kako dober sin!«
In oni, ki so poznali rajnico pod cvetno rušo, govorili so glasno: »To je bila blaga mati.«
Pavel in župnik pa sta bila globoko ginjena in nista mogla zdržati solz.
Žalne in srečne so bile solze, ki so kapale na − materino oporoko.