| Izdano:
|
Ilustrirani glasnik 2/47 (1916)
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Oče se je prebudil iz nemirnega
sna, iz čudnih sanj. Prebudil se je z
groznim občutkom praznote, ki ga mori že
mesece. Že stoji zopet pred njim vprašanje:
Zakaj, zakaj živim? Zakaj delam, mislim, skrbim,
za koga naj živim? Moj sin, zlato mojega
srca, leži tam zunaj v mrzli nedomači zemlji.
Moj fantič ne bo zahteval več, nikdar več od
mene, ne bo dal očetu več nikdar povoda, ne
da ga hvali, ne da ga graja. Grajal, zmerjal,
kaj bi ga še kdaj, svojega edinega sina, ko bi
se vrnil še kdaj nazaj? Dušilo ga je v grlu. Z
nadčloveško močjo je zadušil ihtenje, plašno
je gledal na svojo ženo, ki je ležala kakor da
še spi. V mračni luči novega dneva je videl
trpeči, upadli obraz matere, ki ji je bil presekan
s sinovo smrtjo živec življenja, ki ždi
zdaj še samo poleg njega, nevede zakaj, kako.
— Zdelo se mu je, da je njena bolest vse drugačna
in bolj velika od njegove, dasi je trpel
tudi on, trpel kakor kamen na cesti. Kaka je
pač razlika med njegovo in njeno bolestjo?
Kaj ni živel tudi on kakor ona samo za svojega
dečka, kaj ni bil pozabil tudi on že leta sem,
da bi mislil nase? Brez veselja in namena se
mu zdi zdaj življenje, samo neljuba dolžnost
mu je, in vendar dobi kako uro v dnevu, ko ga
zmoti izvrševanje svojega poklica, ona pa lazi
samo kakor senca ob njem, ubita je na duši
in na telesu. Mati je pač živela s sinom sinovo
življenje, poznala je vsako misel sinovo, vsak
utrip srca. To njeno drugo življenje je bilo
uničeno, in kakor ni bilo zanj več veselja, tako
ni bilo njegovi ženi več možno, da živi. In ta
dan, ki ga je vzbudil k novi žalosti, je dan
spominov, dan vernih duš, ki pokliče iznova
sence iz grobov, ki nam obudi spomin na samotno
umiranje v neznanem kraju, pozabljenem.
Na sinove klice, ki so pač dosegle materino
srce, pa mu niso mogli prinesti utehe.
Morda pa vendar — morda je videl, da se
sklanja ljubeča mati nad njim? Vzdignil se je
previdno in se sklonil nad ženo. Videl je, kako
teko po njenem licu debele solze. Torej ni
spala, že zopet ni spala, kakor ne spi že toliko
noči. Rahlo jo je poklical po imenu in zaihtela
je glasno, zarila glavo v blazino in vzklikala
krčevito in jokaje: »Moj sin, moj fantič!«
Kje je beseda, ki bi tolažila mater, ki objokuje
bitje, kateremu je dala življenje? Molčal je
in ji gladil samo njene uboge, suhe, od solz
mokre roke in rahlo je poskušal priklicati ji
misel na tisoče mater, ki bodo, kakor ona,
pozdravljale današnji dan s solzami. »Nešteto
je njih število, moja draga, brezmejno je njih
gorje. To je doba jokajočih mater. Veš, kako
smo se učili in brali: In nastalo je veliko
vpitje. Rahela je bridko objokovala svoje dete,
matere, katerim je neusmiljeni Herod moril
otroke, so dvigale roke v nebo. Zdaj je še drugačna
žalost prišla na matere. Dale so po
troje, po petero sinov — in nihče se ni vrnil,
o, nihče, žena moja! Tebi je padel edinec,
drugi cela kopica, vas vseh žalost je enako
velika in zamegli nebo ...« — In ko je govoril
rahlo in tiho, je prešla ihte v spanje. Tisto
nešteto število. Glej jih, vse črno oblečene,
kako hodijo v dolgi vrsti po stezi solza in ona
med njimi. Gledala je okoli sebe in zastal ji
je dah. Morje žalostnih mater. Nešteto jih
je . . . In bilo ji je kakor da utone njeno gorje
v splošni žalosti, kakor da se ni zgrudilo pod
težo svojega lastnega srca, kakor da jo teži
samo njen delež na tej veliki občni žalosti.
Čutila je pač tudi to gorje, ali nekam drugače,
in del njenih misli, ki se je oprostil, se je oklenil
svojih žalujočih tovarišic. Videla je mrkle
oči in upognjene postave mater, videla je
obraze, okamenele žalosti, na njih utisnjen pečat
bede, skrbi. Bolest in blaznost. In videla
je krdela sirot in vdov, katerim ne pusti potreba
življenja niti pravice žalosti, potreba
stoji tu s svinčnikom in papirjem in računi in
zjednači življenje, žalost in smrt. — »Kaj bo
zdaj?« je bilo zapisano na licih vdov in sirot. In dolgo je gledala mati vanje in ko se je izgubila
nepregledna vrsta bednih siromačic na
dolgi poti, je speklo mater nekaj v srcu. Kakor
očitek. — Prebudila se je t tem občutkom.
Njena prva misel so bile vdove in sirote. V
tem hipu ji je bila odkrita pot tolažbe, po kateri
bo hodila, odkrilo se ji je trpljenje drugih,
razvil se je sklep. Pomagala bo in tolažila in
pozabila v nesreči drugih svoje lastno gorje.
