Materino pismo (Mile Klopčič)
| Materino Pismo Mile Klopčič |
| |||||||||||||
Dragi,
kako da že več mesecev molčiš?
Jaz v mislih sem s Teboj vse dni,
vsak dan na pragu žalostna stojim
in upam: zdaj prišlo bo pismo.
A v našo hišo pismonoše ni.
Zaprem se v sobo, na skrivaj ihtim.
Povej, smo še družina ali nismo?
In če živiš, otrok, kako živiš?
Včasih vse lepše si ravnal z menoj.
Če si odšel drugam samo za dan,
si že razglednico domov poslal.
Tako si dober bil takrat, prijazen,
celo na sprehod smela sem s Teboj.
Zdaj, ko je dom naš tih in prazen
– oče molči, kot zmeraj je molčal –
zdaj čakam še razglednice zaman.
Nekoč si bil otrok in si se bal.
Tako mi je, ko da bilo je včeraj
in da imela nisem nič skrbi.
Odkar si šel, sem zate vsa v skrbeh.
Le zate trepetam povsod in zmeraj,
odkar tako si vêlik, sin, postal,
odkar ne véruješ v boga in greh.
Zdaj moje srce zate se boji.
Ko si odhajal, si mi dal obljubo,
da zmeraj boš enak ostal do nas.
In kadarkoli sem le spomnila se nate,
sem upala: zdaj pride kmalu čas,
zdaj je cel mož in kmalu se oženi.
A Ti kot nalašč silil bi v pogubo:
včeraj žandarji vprašali so zate —
Za božjo voljo, kaj naj to pomeni?
Ti nisem rekla, da se spametuj?
Tako si pameten. In to ni prav!
Sicer pa sam najbolje veš, kako.
Poznam Te: že tako se boš jezil,
da pišem táko pismo, tak pozdrav.
Molčala bi, a mi je prehudo,
čeprav zatrdno vem, da nisi kriv.
Zato nikar se name ne huduj!
Težko je z nami; in kako s Teboj?
Vsi smo berači, drugega sploh nismo.
Nihčè ne ve, kaj že se nam obeta.
Boga zahvali, da si mlad in zdrav.
A jaz? Kaj naj počnem na stara leta?
Grem h koncu. Dolgo je že pismo.
Ne bodi hud in sprejmi lep pozdrav
od svoje mame.
(Na robu:) Piši mi takoj!