Materinska sreča
| Materinska sreča Henrijeta Beaulieu |
| |||||||||||||
Nekoč je živela žena, ki je imela vse, kar napravlja človeka srečnega; bila je lepa, zdrava, bogata, njen mož je bil dober, ki jo je takorekoč nosil na rokah, in imela je tudi mnogo prijateljev. Le otrok ni imela. In kakršni so že ljudje: to kar je imela, se jej ni zdelo dosti, želela je le to, česar jej je manjkalo in polagoma je prišla do prepričanja, da je najbolj nesrečna žena na vsem svetu. Neko noč ni spala in se je bridko jokala — kakor že tolikokrat — in si je predstavljala srečo, katero bi jej napravljal lep, nadarjen sin. Kar nenadoma pa se razsvetli soba, mila luč se je razlila, in pred njo je stal lep in svetel angel, a resnega obraza.
„Otroka si želiš," je dejal angel. „Tvoja želja naj se ti izpolni, če si pripravljena nositi' vsa bremena, ki so združena z materinskim poklicem."
„Sem," je odgovorila žena z radostno trdnostjo.
„Vem pač, da prinaša materinstvo bridkosti in trud. Ali jaz hočem bridkosti in trud, o, vem, da sem bila sebična, a sedaj hočem postati sebična za svojega sina!"
„Sina torej hočeš?!" reče angel.
„Da," zakliče žena. „Sina! Glej, v nas ženah je toliko, kar moramo zamoriti, toliko onemoglega hrepenenja in toliko misli, ki ne pripeljejo do cilja. Sina bi rada imela, da bi izpolnil vse hrepenenje, ki je v meni, vse, kar si želi na dan, in moje neplodno mišljenje naj bi postalo dejanje, moja prekipevajoča čustvanaj bi se uresničila; on bi ponesel vse to v svet in me tako zvezal z velikim, bogatim življenjem, od katerega ugrabim sedaj le semintje majhen košček."
„To je torej tvoja nesebičnost," je dejal angel in se malo nasmehnil.
„To je le ena stran moje želje," je dejala žena hitro. „Vse bolj si želim otroka zato, da bi dajala, da bi nekaj imela, za kar bi lahko skrbela in se mu posvetila z dušo in telesom."
„In tvoj mož? " je vprašal angel. „Zakaj se ne posvetiš njemu?"
„Oh, ljubi angel," je dejala žena in morala se je malo nasmejati, „ti pač ne veš prav dobro, kaj da je mož ! Glej, to je veliko, bradato bitje, s preteklostjo, ki nam je neznana, z navadami, ki so globoko vkoreninjene in ki nam niso navadno prijetne; mož je bitje, ki nam ostane v bistvu vedno tuje. Ali bitje iz moje krvi, bitje, ki bi bilo popolnoma moje — kako bi bilo to vse drugače!"
Bridkost, ki vse ve, je obsenčila angelovo lice. Popolnoma tvoje! je mislil. Uboga neumnica! Ali dejal je le: „Če hočeš, dobiš sina!"
„Hvala," je jecljala žena vsa prevzeta.
„Tole semensko zrnce," je dejal angel in ga ji ponudi, „izpolni tvojo željo. Samo pogoltni je. Prej pa ti hočem pokazati še nekoliko sreče, ki jo želiš. In potem te vprašam še enkrat."
„Nič, nič me ne more odvrniti od moje želje," je dejala žena strastno. Najraje bi bila takoj pogoltnila seme, ali nekoliko se je sramovala pred angelom.
„Glej semkaj," je dejal angel in držal ženi pred oči ogledalce, „in povej mi, kaj da vidiš."
„Vidim črnooblečeno ženo. Njene oči so kalne kakor od prehudega joka, v njen obraz je trpljenje zarezalo globoke brazde. Kdo je uboga?"
„Mati," je dejal angel. „Pokopala je svojega edinega sina, ki je bil sreča njenega življenja. Hranila in stradala je zanj, vse njene misli so se vrtile okolo njega. In on je bil nadarjen, delaven človek in dober sin. Ravno ko bi bil moral stopiti na prag moške dobe, v srečo in k ugledu, ko bi bil lahko plačal ves njen trud, izpolnil njeno upanje, ga ji je ugrabila smrt. In sedaj je popolnoma sama! "
„0 , kako trd je bog," je dejala žena in se vsa stresla. „To je pač najbridkejša usoda materinstva, ki je sploh mogoča."
Angel je zmajal z glavo. „Ni najtežja in ne najbridkejša. Pokažem ti drugo, ki se mi zdi težja". Znova ji je držal ogledalce. „Kaj vidiš?"
„Vidim ženo, njeni lasje so beli, ali ne od starosti. Poteze na obrazu so napete kakor od skrbi, ki ne zapusti človeka niti za trenutek. In giblje se tako, kakor se gibljejo bolniške strežajke. Ali je bolniška strežajka?"
„Da, strežajka svojega slaboumnega sina," je dejal angel. „ Ljubi ga preveč, da bi ga izročila tuji oskrbi in vse svoje življenje daruje naporni oskrbi, neda bi dobila drugega plačila kakor redek pogled spoznanja iz topih oči. In vse, kar še upa in želi, je, da bi umrl deček pred njo, da ne bi prišel v tujo, neprijazno oskrbo."
„ 0 bog," je dejala žena vsa presunjena, „to je grozno! Usoda te matere je v resnici še žalostnejša nego ona prve, ker ta ima vsaj lepe, prijazne spomine."
„Vidiš," je dejal angel. „Vi ljudje kar tako tja v dan blebečete: to je najhujše! Pokazati ti hočem še drugo usodo materinstva."
Žena je pogledala v ogledalce. „Vidim ženo," je pripovedovala. „Obraz je bled, čmeren in nemiren, kakor od neprestanega očitanja slabe vesti. Sedaj govori nekdo z njo in zasmeje se, ali smeh je spačen tako, da to kar boli. Kako njene roke krčevito grabijo za obleko kakor v tajnih mukah. Kdo je revica? Kaj je zakrivila?"
„Ničesar ni zakrivila," je dejal angel. „Ali njen sin je v ječi. Lahkomiselnost ga je zapeljala — oče je bil pretrd in preskop — poneveril je denar. Mučeništvožene pa poostruje to, da jo sili njen sirovi mož zahajati v družbo, da pokažeta ljudem: oni, ki je v ječi, naju ne briga nič! Nimava sina!"
„0, uboga mati! Najubožnejša žena!"
„Še ne najubožnejša. Glej sem!"
„Nočem ničesar več videti!" reče žena. „Ne prenesem več!"
„Ti ne preneseš trpljenja drugih mater, katere le vidiš in hočeš postati sama mati?" je strogo vprašal angel.
Žena se je ojunačila in pogledala zadnjikrat v ogledalo. „Vidim ženo," je dejala, „na njenem obrazu ni ne žalosti in ne skrbi ali strahu, ali nekaj drugega, kar je žalostnejše od vsega. Izgleda, kakor da bi bila umrla njena duša."
„Umrla je," je dejal angel. „Njena duša je umrla, ko se je srce otrokovo odvrnilo od nje. Brez vzroka. Naenkrat si je zmislil, da ne potrebuje nič več svoje matere."
„Saj to ni mogoče," je zakričala žena.
„Vse je mogoče," je dejal angel. „Kako je s semenom?"
„Zakaj si izbral te grozne primere?" je očitajoče zaklicala žena.
„Nisem izbiral prav nič," je dejal angel. „Vse sem našel v najbližji okolici. O, življenje je vse temnejše kakor pa si domišljate ljudje, ki vas boli že ysaka neizpolnjena, malenkostna želja!"
„Pa saj je tudi materinska sreča na svetu!" je jezno zaklicala žena. „Jaz ti hočem pokazati sliko materinske sreče. Glej! Stara žena, ki je središče vse hiše, ki jo ljubijo in spoštujejo vsi; njeni sinovi so čislani, čvrsti možje, njene hčere dobre, lepe žene, in otroci in vnuki tekmujejo, da olepšajo s hvaležno nežnostjo materi življenje. To je na svetu. Sama sem videla."
„Da, je!" je dejal angel. „Ali to je ena svetla sreča med sto temnimi usodami. To so najsrečnejši izmed najboljših. Ali pa si zaupaš toliko, da boš ravno ti izvoljena izmed sto mater? Ali si tega vredna? — Ali pa imaš toliko srčnosti, da vkljub slikam, ki sem ti jih pokazal, rečeš: hočem?"
Zgrudila se je tedaj žena, vsa v joku. „Bog je vedel," je ihtela, „da nisem dovelj močna prenesti toliko nesreče in ne toliko vredna sprejeti toliko sreče. Vzemi svoje darilo!"
Angel je vzel seme in gledal resno, ali milo nanjo. „Ali ne reci, da nimaš otrok!" je govoril. „Glej, nobena žena ni brez otrok, ki ima odprto srce za vse, ki trpe, ki so ubogi in slabotni, majhni in potrebni pomoči; nobena žena ni brez otrok, dokler se jokajo otroci in iztegujejo proseče ročice! Ako bi se bila porodila tvoja želja iz ljubezni in ne iz sebičnosti — tedaj bi ti pritisnila na srce uboge, zapuščene, pretepane, ne bi zapostavila svojega čustva za bitje iz tvoje krvi!"
„Od jutri dalje," je dejala žena in pogledala je z obrazom, še v solze utopljenim, ali z bleščečimi očmi, „od jutri dalje bom mati!"
„Blagoslovljena bodi! " je dejal angel in položil klečeči milostipolne roke na glavo.