Na tujem spava ji otrok,
zapada grob mu sneg visok.
Nešteta vrsta je grobov —
ah, kdo pokaže ji njegov? ...
»Pokaži ti ga, ptica brzoletna,
poleti pred menoj naprej, naprej!
Čez polja pojdem, čez gore in vode
ne vprašam te nikdar: doklej, doklej?
Naj se udira noga, naj zmrzava,
srce naj tolče, dih naj mi duši,
naj k tlom slabost mi vleče ude stare,
za tabo pojdem dneve in noči.
Tam na bojišču daljnem se ustavi,
na grob otrokov sedi mi molče,
a jaz bom nanj solze točila vroče,
dokler snegovi se ne raztope.
Odkopljejo ga roke moje stare, —
naj se nagledam še enkrat sinu! —
potem naj padejo snežinke goste,
naj dva zaspejo v eden kraj miru!«
Izginja v snegu dol in grič,
prezebel h koči leta ptič
in gleda starkine solze —
zakaj preliva jih, ne ve.
