Mati (Janez Kmet)
| Mati J. Kmet |
| |||||||||||||
V sobo je stopila mati. Lahno se je nasmehnila, a njen smeh je bil vprašujoč in otožen; čudno so ji vzvalovale ustnice.
France je zaprl knjigo in se naslonil na stol. Že se je materi hotel zasmejati in ji poočitati, da mu je vedno za petami. A videl je njen obraz, tajna sila mu je zaustavila besedo. Vstal je in stopil k oknu.
»Tako si vedno sam, vse počitnice boš pretičal v sobi.«
»Eh, kaj!« Zamahnil je z roko, nejevolja se mu je pokazala na licu. Mati ni niti za hip odmaknila oči od njega.
»K fari ne greš nič, vsaj pokazat bi se šel.« Stopila je naprej in se boječe nagnila nad pisanje.
»Oh, saj ne razumete!« Pograbil je popisan papir, beli ovoj je vtaknil v knjigo. A ona se ni umaknila, zdelo se mu je, da je njeno srce zvrhano polno, pa si ne upa izgovoriti.
»Pred menoj skrivaš?« mu je oponesla.
V očeh ji je otožno zagorelo. Gledala je Francetu v srce; najraje bi planil kamor koli, samo da ga ne bi sodile materine oči. Mile so in vdane, a vse vidijo in [nova stran] v hipu presodijo tako natančno kot nikoli sodniki — in odpustijo. Nova guba se ji je začrtala v čelo, žilasta roka ji je nemo slonela ob robu mize.
France je obstal kakor vkovan v njene oči. Mučila ga je tišina, da je slišal udarce lastnega srca. Hotel je spregovoriti, samo da bi pretrgal ta bolestni molk, pa je beseda zastala v grlu. Mati ima tajno moč, neznansko moč ...
»Nič vam ne prikrivam, poglejte knjige, če hočete ...« Butnilo je iz njega v presekanih stavkih. Povesil je oči.
Mati ga je pogledala prizanesljivo in užaljeno, kakor zna samo mati, kadar jo hoče otrok prevarati. Mati vidi resnico in laž v sredo srca. Ni odgovorila, iz predpasnika je vzela pismo in ga položila na mizo. »Obleko sem snažila, pa sem dobila.« Roka je vzdrhtela.
France je v hipu spoznal pismo, zašumelo mu je v glavi in pred očmi se mu je zavrtelo. Ujel se je za stol in sedel. Zakril je z dlanmi obraz, da ne bi videl materinih oči. Začutil je težko krivdo, neme materine oči so ga obsodile.
»Tega pisma ti nisem jaz pisala, ne oče, tudi sestra ima drugačno pisavo.«
Ta mehki očitek ga je zapekel, da bi kriknil, padel na kolena in prosil odpuščanja. A ni se ganil, niti oči ni dvignil. Saj ni odpuščanja ...
»Ona ti je več kot jaz,« dvignila je predpasnik na oči, se obrnila in tiho zaprla vrata.
Čez dolgo je dvignil glavo, vsi njeni žalostni pogledi zadnjih dni so se nepreboleni vsadili v srce, da je zakrvavelo. V najsvetejšem čustvu jo je ranil. Vedel je, da mu je odpustila, a pozabiti ne bo mogla; vsak pogled ga bo spraševal in prosil: »Ali jo res bolj ljubiš?« — — —
Pred njim je ležalo pismo.
»Julka!« je kriknil, da se je samega sebe ustrašil. Z mrzlično naglico je vzel novo pismo in zapisal: »Predme je stopil angel in me vprašal: ‘Ali bolj ljubiš njo, kakor mater?’ Zajokal sem, tako silno me je zabolelo vprašanje. ‘Odgovori!’ V rokah se mu je bliskal ognjen meč. Srce je strepetalo, dvignilo se je in samo s seboj se je borilo, jaz pa sem se zvijal v bolečini. Mati in ti sta se borili, mislil sem, da ne bom prestal. Izmučen, še z zadnjimi močmi sem vzkliknil: Mater! V smrtni stiski se je odločilo srce, saj veš, srce ne bo nikoli preklicalo. Pozabi, Julka!«
»Mati!«
Tiste dni je France begal v nemiru, ni mogel prenesti materinega pogleda. Pa mu ni očitala, še v mislih ne, da se je med njo in med sina vrinila Julka, ki ni mati, ki nikoli ne more ljubiti kot mati. France je nosil krivdo kakor smrtni greh, žgala ga je, težila in obsojala. V mraku je stopil k ognjišču, mati je slonela pred pečjo in zrla v ogenj, krivica in zločin sta jo upognila.
»Vse je bilo laž!« Iz žepa je potegnil pismo, ga zmečkal v roki in ga vrgel med goreča polena.
»Mati!« njegov glas je prosil odpuščanja, njegov pogled je iskal ljubezni, globoke in vdane ljubezni.
»O, otrok moj!« je dejala tiho. »Saj sem vedela, da me ne moreš tako žaliti.« Nasmehnila se je v največji sreči in se oklenila Francetove roke. Utihnila je, utihnil je tudi France, da ne bi materi oskrunil največje in najsvetejše trenutke ...