Memo hiše pelje cesta v daljno stran,
mati gledat hodi na-njo dan na dan.
Sin po njej odšel je, kam? tega ne vé,
vé le to edino, da še za goré.
Da je od nje dóma dan hodá do tod;
tam je naj raj' bila – b'la nje božja pot.
Se ne naveliča; dnovi le tekó, –
mati! kaj li čakaš? Sina več ne bo!
Pa le hódi gledat na preljubi kraj,
gleda, pričakuje, kakor je do zdaj.
In ga res pričaka; pride sin – gospod.
Kak jej srce tolče! – mem ga pelje pot.
Nič se ni zmenila – pravijo ljudjé –
kdo je vidil njeno počeno srcé?
