Mati (Rudolf Maister)
Mati Rudolf Maister |
|
Rog zapel je vojni spet črez polje …
Sklical Marko vrlih sto junakov,
sto junakov na svoj beli dvorec.
Dal jim vina rujnega je v dvorcu,
dal jim jarca, belega je kruha,
odšel z njimi črez zeleno polje.
«Zdravo, majka, ki si me rodila!
Idem brusit na sovraga jeklo,
da svetilo se bo v solncu žarkem.
Če svetilo solnce bo rumeno,
vrnem čil in zdrav se v dvorec beli,
če žarelo solnce bo krvavo,
ležal strt bo v polju sinko Marko.»
Oj, svetilo solnce je rumeno,
ko se vračal je iz boja Marko.
Zbirali so s praskami se starci,
ki dobili so jih v bojih ljutih,
dvigali so stare, suhe roke,
pa slavili kraljeviča Marka.
Zbirale se žene in otroci,
zbirale se deve gledat Marka.
Zbirali se slepci s tamburami,
peli pesmi o junaku Marku.
Samo majka je sedela v dvorcu,
prišla sinka Marka ni pozdravljat.
Vzpne se Marko, izpodbode šarca:
«Sto leži na polju buzdovanov,
sto leži na polju tujih sinov.
Mi vrnili smo se zdravi v dvorec,
domovini v slavo, v pónos majkam.
Kje si, majka, ki si me rodila?
Vse slavit je prišlo sokoliča!
Kje pa ti si, da bi blagrovala,
da slavila bi junaka Marka?»
Pa pogleda stara majka sina,
briše sive si z obraza lase
in besedi Marku, pa mu pravi:
«Kako bi te, Marko, blagrovala
in slavila tvoje slavne čine?
Sto leži na polju buzdovanov,
sto leži na polju sinov tujih.
Sto za njimi plače bednih mater,
sto bo mater óči izplakalo.
Kako bi te torej blagrovala
in slavila tvoje slavne čine?»
Pravi mati in obraz zakrije,
solze bridke ji rosé po licih.