Dete revno, dete malo,
kdaj nek bodeš poplačalo
vse skerbí, kih tvoja mati
zate mógla je prestati?
Sem pod sercem te nosila,
z lastnim mlekom te dojila,
noč in dan za te skerbela,
noč in dan za te živela.
Post'ljo kolikrat prestlala,
zibel tvojo sem zibala.
Ti zapela pesem sladko,
da zaspalo si čez kratko;
čez te potlej se nagnila,
serčno k Bogu sem molila:
„Oče! hudega ga brani,
meni, sebi ga ohrani!“
Dete malo in ubožno,
bodi pridno in pobožno:
s tem skerbí mi boš plačalo,
dete revno, dete malo!
