Mati (Slovenka)
| Mati anonimno |
| |||||||||||||
Mirno stoji tam v gorskem zakotju hiša malega kmeta Tobije. Posebno ono nedeljo proti večeru je vladala v njej svečana tihota. Hiša stoji konec vasi, je majhna, dvonadstropna in pokrita s sivobarvenimi deščicami. Na oknih stoje cvetni grmi, s katerih se obeša cvetje po stenah, težki, veliki naglji in lesketajoče se geranije. Pred hišo je vrt, na katerem raste sočivje in ga krasijo vsakovrstne cvetlice; skozi vrt vodi pot od vrat v vrtnem plotu tja do hišnih vrat. Skozi vrtna vrata, ki se le težko zapirajo in jih zato tudi nihče ne zapira, stopiš na cesto ravno tam, kjer preneha vaški tlak in se začne deželna cesta.
Po tlaku ropotajo težki čevlji vaščanov. Tujec, ki gleda z rebri doli na vas, bi lahko mislil, da sliši ropotanje mlinskih koles; pa to so le čveterni podplati vaščanov, ki stopajo najpreje na peto, potem šele na podplate. Ravno so minule šmarnice, in ljudje se vračajo iz cerkve. Zvonjenje je utihnilo; vse ozračje še trepeče od zvonjenja ... zdi se, kakor bi se na lahkih krilih zadnji zvoki izgubljali v višavo in daljavo. Na cesto sijejo zadnji žarki zahajajočega solnca. Postave iz cerkve vračajočih se ljudi se v temnih nedeljskih oblekah ostro razločujejo od sivobelih cest. Spodaj šumi reka v svoji široki, s prodovino posuti strugi.
Po cesti sem prihaja Matija z vsemi svojimi, trije so: Matija, njegova žena Ana in Leniča, njegova vnukinja. Cesta je široka, pa Matijevi rabijo prav vso. Je pač taka navada tu v gorah, da gre narazen, kar ozko skupaj spada, kakor bi bilo sramotno vsako ljubimikovanje.
Matija koraka na eni strani ceste; visoka, suha postava mu je upognjena naprej; nekdaj je bil krepak mož in je hodil pokonci, pa tudi človeško drevo postane trhlo, ako je že majalo ni manj kot sedemdeset let. Zunanjost mu je grčava; roke in noge in visoki hrbet so žilavi in trdi kakor cemprinov les. Z rjavega obraza, na katerem se košatijo goste obrvi, mu na prsi doli visi dolga, siva, na dvoje razdeljena brada, s čemer se Matija razlikuje od drugih vaščanov.
Po sredi ceste, dva koraka za Matijo, stopa Ana, njegova visokorasla žena. Odkar hodi Matija sklonjen, je še prav posebno visoka videti Ana, ki je bila že popreje za glavo večja od njega. Oblečena je v črno obleko in ima na glavi temnosvilnato ruto, izpod katere zre voščenobledi, krepki obraz. Kdor je enkrat pogledal ta obraz, ni odmaknil oči od njega, marveč je ves osupel moral ostreje pogledati vanj. Okoli srednje visokega čela legajo gladko počesani sivi lasje. Ker so lasje tako sivi an je čelo tako voščeno, se tem bolj čudno razlikujejo od njih črne obrvi. Obrvi dajejo temu obrazu poseben znak. Med hojo se ji večkrat nenadoma nasršijo in majejo Ani zelo otožen izraz, čeprav je danes mirna in zadovoljna kakor le kdaj. Njene oči so velike in sive, ležijo globoko v glavi in so obrobljene od krepkih obročev. Nos je velik, močno zakrivljen, usta so ji široka, podbradek oster; Ana je zelo postavna ženska.
Tretja v družbi, ki stopa na drugi strani ceste, je šestnajstletna Leniča. Najbolj je praznična od vseh, ker njeno življenje praznuje praznik mladosti. Pisano je oblečena, kakor se tu sploh nosijo mlada dekleta, ima rdečo jopico in na glavi rdeč trak, ki ji nad čelom veže lepe rjave, okoli senc ovite kite. Medtem ko ona dva zreta v tla, Leniča, kakor se spodobi mladim ljudem, veselo gleda v božji svet. Kdor jo le sreča, vsakemu se nasmehlja, in ljudje kaj radi gledajo v njen cvetoči, polni obraz s topim nosom in majhnimi ustmi.
Tako merijo vso cesto in se bližajo domu. Ko so že pri domačem plotu, stopa Matija bolj počasi, da Ana prva stopi skozi vrtna vrata, sicer ne iz vljudnosti, marve je že v navadi pri njih, da ima v hiši prednost in gospodinjstvo žena; kljub temu pa Matija še vedno nosi hlače na zunaj. Eden za drugim stopijo v snažno, svetlo, s sivimi ploščicami obito družinsko sobo. Na mizi leži na rjavem voščenem prtu poštna dopisnica. Ana jo takoj zagleda, vzame v roko in brez očal bere hitreje, kakor splošno berejo navadni ljudje, »Je vendar enkrat pismonoša prinesel dopisnico,« je rekla, ko je prebrala dopisnico.
»Pride li?« vprašuje Matija.
»Jutri,« prikimujoč odgovori žena. Nato mu poda dopisnico in nekoliko zategne obraz; za trenutek se zdi, da ji je priigral smehljaj okoli usten in da je kakor blisk švignilo veselje skozi oči.
Matija je bolj zgovoren. Vsede se k oknu, natakne si očala, in dale predse drže dopisnico, bere počasi črko za črko. Zadovoljen govori sam pri sebi »Lepo ga bomo sprejeli. Steklenica, ki je še v kleti, mora na mizo, in jutri prinesem cigar od soseda. Tudi pečenko lahko pripraviš, mati.«
Ana prikima, medtem si daje posla v sobi. Ko je odšla iz sobe, vzame Matija svoj tedenski časopis v roke. Toda Leniča ga moti pri branju.
»Ne morem si več predstavljati, kako izgleda bratranec Jurij,« je rekla, »Rad verjamem,« odvrne Matija, »Celih šest let je bil v tujini.«
Ko je v tistem hipu Ana zopet stopila v sobo, mu šine neprijetna misel v glavo. »Upajmo, da ni res, kar so mu nekoč hoteli natvesti, naš Jurij ni tak,« je rekel ženi.
»Da leta za vsako žensko?« vprašuje Ana in nema obstoja ter zamišljeno gleda sem na to stran.
»Da je sploh lahkomiseln človek,« pristavi Matija.
»Prav zato je zadnji čas, da pride domov,« reče žena. Njene besede so odločne in Ana lahko tako govori, ker sta ona in Matija imela v strahu oba sina, dokler sta bila doma, Leničinega očeta, ki je že umrl, in pa Jurija, ki je šel v Ameriko. Toda sedaj se ni ne hoji in upa biti Juriju kos, tudi če bi ne bil povsem takšen, kakor bi moral biti.
»Baje je v Ameriki zaslužil mnogo denarja,« pripomni Matija.
»Pravijo,« suho odvrne žena.
»Sam je tako pisal,« jo spomni Matija.
»Dosti dolgo že ni ni pisal,« odvrne nato Ana.
Opravki in večerja za kratek čas odvrnejo njene misli od sina proč. Ko pozneje Leniča v kuhinji pomiva posodo, in Matija zopet sedi pri časopisu, gre Ana gori v sobo, kjer bo spal sin, kadar se vrne, kjer je tudi popreje vedno spal.
Ta soba je nanovo pometena, kajti že dolgo so pričakovali Jurija. Ana vzame z mize, ki je tam stala, oprane zavese in jih obesi na okna, nato prevleče posteljo s svežimi, rdečeobrobljenimi rjuhami in podglavno blazino obleče v novo prevleko. Prav skrbno vrši svoje delo; kakor hitro kaj dovrši, motri s paznim očesom, jeli vse v redu, poteguje za zavese, gladi posteljo. Ko zopet stoji pred posteljo, ji prihajajo misli: Tukaj bo zopet ležal, naš Jurij! Bog ve, jeli še vedno oni čvrsti, rjavokodrasti fant s svetlim obrazom, kakor je bil nekdaj. Toda — šest let — gotovo je že ves drugi — Pač ne hodi več brez brk, kakor takrat, ko je imel šele šestnajst let! No, sedaj bo zopet tukaj počival in zopet bo hiša polna, kolikor je pač še mogoče. Drugih, ki so odšli, ne bo več nazaj!
Globoko zamišljena je Ana skoraj ne zavedajoč se stopila od postelje proč k stolu, ki stoji ob mizi. Tu sede, gleda predse in naprej prede misli. Nič več ne bo onih drugih: Antona, najstarejšega sina, ki ga je zasul plaz, in njegove žene Ane, ki je leto pozneje umrla. Bogsigavedi zakaj — jo jeli zagrebla velika žalost, ali pa slabe prsi! Vrnil se bo samo še Jurij in bo ležal tam-le na postelji! Zopet bo pod domačo streho, pod katero je bil rojen!
— Rojenj —
Od velike postelje ji romajo misli tja k mali posteljici, na kateri je ležal mali Jurček. Spodaj v njeni spalnici je stala posteliica — lepši dečko je bil kakor starejši fant; kakor bi ga bil naslikal, okrogel, poln, imel je fine, svetle lase, ki so seveda pozneje potemneli, in velike oči. O, da bi se tak zopet vrnil! Toda že takrat ni bil več tak, ko je šel na pot. Zrasel je v visokega, vitkega fanta, izgubil je polna lica, pa tudi — pridnost, s kojo je kot otrok ležal v posteljici. Vedno je imel svojo glavo in čudno trmo, ki mu je ni bilo mogoče zlomiti. Ko je pred leti vas pretresala ameriška mrzlica in se je dvajset mladih ljudi napotilo, da so šli čez vodo, je Jurij s svojo trmo dosegel, da je smel z njimi.
Tako hiti čas naprej, tako raste mladina! Zopet in zopet se Ani vračajo mislicnazaj k malemu Juriju. Ni ravno Bog ve kako mehkosrčna, pa močno ji bije v prsih srce, ko pred njenimi očmi plava dečkova podoba. Po dolgih minulih letih jo vendar zopet veseli ta podoba, ob veselju nad to podobo se je poloti neka nestrpna želja po odraslem sinu.
Jutri pa pride Jurij! Ana je vesela. Ne vidi se ji veselje na licu, toda srce ji močno bije. Ko zopet kvišku pogleda in zapusti sobo, postane hrepenenje po sinu sicer hladnokrvni ženi tako močno, da nehote stopi na prag, se ozre na pot, po kateri bo jutri prišel Jurij, prav kakor da bi ga lahko zagledala že danes.
Amerikanci so tu. Vaščani so jih že videli. Matijevi, ki stanujejo ob koncu vasi, še ničesar ne vedo o njih; zakaj Amerikanci se niso pripeljali z železnico, marveč so z velikim krikom in vikom prišli v vas, pa se niso podali precej vsak na svoj dom, marveč so se vsi skupaj ustavili pri »belem konjičku« na vhodni požirek. Jurij je predvsem tako zahteval, je pravil eden izmed Amerikancev, ki se je skrivaj zmuznil stran, ker ga je vse vleklo k očetu in materi.
Amerikancev je bilo pet; so mladi, dobro oblečeni fantje. Vidi se jim, da se jim je dobro godilo; z večine hočejo ostati samo par mesecev doma, potem se vrnejo čez vodo nazaj v novi svet.
Torej pri Matijevih še ničesar ne vedo o prišlecih; toda vsi so neprestano kakor na straži, vsi trije so od same nestrpnosti takorekoč kakor na prstih, Matija, Ana in Lenica. Matija je že navsezgodaj pokladel živini, se je hitro vrnil v hišo, kakor da bi gorelo, da bo doma, kadar pride fant. Sedaj ne vedo, kako bi ubili čas, ker je že vse pripravljeno za sprejem, in se jim ne zdi truda vredno, kako drugo delo začeti, preden pride Jurij.
Že se bliža noč, ko se iz dveh vrst hiš tam na vasi prikaže pričakovanec. Leniča stoji zunaj ob vrtnih vratih; ne bila bi ga spoznala, toda ve, da mora biti on, ker je praznično oblečen in kima in pozdravlja na levo in desno. Kakor blisk plane v hišo: »Že gre! Že gre!« Oba stara se dvigneta s svojih sedežev, ne hitita naprej, toda naprej nagnjeni glavi pričata, da so jima misli hitrejše kakor noge. Skupaj stopita na prag. Prišla sta še dosti zgodaj. Jurij je obstal pred sosedovo hišo, se tam zgovarja z neko ženo in deklico, prime slednjo za roko in jo gladi in se mu, čeprav vidi, kako nestrpno ga pričakujejo doma, prav nič ne mudi, marveč zavpije proti domačim: »Dober dan,« se smeje in še naprej obotavlja, potem šele se bliža domačemu pragu.
Sedaj šele opazijo, da se je močno izpremenil. Lepšo obleko ima, kakor jo nosijo doma. V eni roki ima površnik, v drugi pa palico s srebrnim ročajem. Kako je velik postal. Z lačnimi pogledi iščeta oba stara na njegovem obrazu, v njegovem vedenju znanih potez in kretenj, pa oba, ne da bi eden kaj vedel od drugega, imata isti utis: Nekaj tujega je na njem, čeprav so mu udje postali, kakor se spodobi kmetskemu fantu, krepki in žilavi. Posebno na fantovem obrazu je nekaj, kar starega Matijo bode v oči, sam ne ve, kaj. Obraz je postal polnejši. Pod očmi mu kosti nekoliko ven stoje, usta, nad katerimi se mu širijo dobro negovani, temnobakrasti brki, so široka, oči so svetlorjave. Jurij poda svojo široko roko očetu, ki je šele sedaj spoznal, kaj mu ni všeč na tem obrazu. Obrvi mu globoko doli pokrivajo oči, zato je Jurijev pogled nekako truden — kakor bi hotel reči: Oj, kako je dolgčas na svetu. Matija se za trenutek čudi temu pogledu, ki je nepoznan tu v gorah, čudi se, odkod da ima ta čudni pogled. Tudi fantovo govorjenje se staremu čudno zdi. Zdi se mu, kakor bi fant ne znal več domačega jezika, tako se čudno izpakuje z amerikanako primesjo. Toda Matija in Ana vesta, da se vsi, ki pridejo iz Amerike, izpakujejo pri govorjenju, se precej temu privadita in — v hipu se jima vrne veselje, da imata čez dolgo let zopet sina. Stresata mu roko, Matija ga trka po rami, in matiga z »dobrodošel v domači hiši!« porine čez prag v sobo, Leniča pa ga od strani zopet in zopet opazuie z odprtimi očmi.
Jurij je stopil v sobo, odložil površnik in je obesil klobuk na žebelj, nato se je usedel na prvi stol. »Sedi vsaj k mizi,« je rekel oče, »gotovo si lačen.«
»Pravzaprav ne,« je rekel leno in se zleknil. Ko pa je mati prinesla kadečo se jed, se je spravil k mizi, in kmalu so vsi štirje pridno zajemali. Jurij je zelo zgovoren, pripoveduje, kako je v tujih krajih, kako se je vozil domov, medtem pa sta mu stara stregla z najboljšim, kar je bilo v hiši jedi in pijače.
Nehali so jesti, in Leniča je nesla z mize kositrne krožnike. Starši in sin odložijo kozarce na mizi. Nad njimi gori svetiljka, ki visi s stropa. Ob mizi sedijo in se z ramami upirajo na mizo in jo zasenčujejo vsak s svojo senco. Jurij je slekel svojo suknjo. Rokavi njegove rdečepasaste srajce se močno razlikujejo od temnega telovnika in tesno objemajo njegove krepke roke. Ko se je ozrl po svojih krepkih mišicah na svojih rokah, je rekel: »Res, zrastel sem in jeklo imam v svojih udih, Sedaj se vas pa ni ve ne bojim, oče, ako bi poskusili tepsti me.«
Nato se je glasno zasmejal, položil je roko na mizo, skrivil je sredinec v kljuko in je rekel očetu: »Oče, vleciva kljuko.«
Oče ne ve, kaj naj vse to pomeni, toda dobre volje je in razume šalo, tudi se zaveda, da je bil nekdaj zelo močan. Počasi primakne svojo roko k sinovi in očetov ter sinov prst se skleneta. Začneta vleči. Mišice na rokah se jima nategujejo, se napnejo, rame se jima stresajo, kri jima udari v obraze. Za trenutek se ne zgane nobena pest. Sedaj se pa Matiji začne rama tresti, Jurij vleče. Težko, liki težak kamen malce odneha očetova roka, potem zopet malo. Počasi, s surovo silo je mlada moč zmagovala očetovo roko, V sobi je vse tiho. Mati Ana se je na svojem stolu nagnila nazaj že tedaj, ko je Jurij rekel, da ne pusti več, da bi ga oče tepel. Ničesar ne reče, nobenega ne pogleda, glavo skloni naprej, kakor bi premišljevala, in njen voščenobledi obraz je čudno trd. Leniča je preje stopila k borilcema, jih je napeto opazovala in se ni premeknila z mesta. Sedaj je Matija globoko dahnil; nato se je udal. Ko fe prenehal očetov odpor, je Jurij potegnil k sebi očetovo roko. »Haha,« Se je glasno nasmejal. »Ste videli?«
Matija je bled. »Pač nisem več mlad,« je rekel osramočen. S prosto, od napora tresočo se rokot si je pogladil rmenorujavo brado. Sedaj se šele Ana ozre na svojega sina. Opazuje ga tiho, osorno, kakor bi nekaj slabega slutila, in mu reče: »Da ne boš mislil, da se te kdo boji.«
»Marsikoga sem ugnal tam v Ameriki,« reče Jurij in se zopet zadovoljno vsede. Dobro mu de, da je premagal očeta.
Postane ljubeznivejši, kakor je bil s početka. Kozarec vzame v roko, da trči z očetom: »da bi veselo skupaj bivali,« nato
tudi materi pomoli kozarec, da tudi z njo udari. Beseda da besedo. Ko Jurij ničesar več ne ve, začno starši. Govore o sreči in
nesreči, o veliki nesreči ki jih je zadela z Antonovo smrtjo, da je Leniči umrla mati! Kako prazno da je bilo v hiši, je pripovedovala Ana, pa da očetu včasih že preseda delo. Ko začne govoriti o očetu Matiji, se napol proti njemu obrne. Matija si je ravno basa! pipo. Obraz se ji nič ne izpremeni, o kaki ljubeznivosti ni sledu na njej.
»Oče je vedno enak,« je pripovedovala. »Kaj vse bi bil že lahko postal. Za župana so ga hoteli izvoliti, tudi v deželni zbor bi ga bili poslali, pa ni hotel. Skromen je, kakor je bil vedno. Tako je mati izplačala Jurija, ki se je ravnokar tako bahal. Bilo je, kakor bi mu bila ž lastno roko vzela klobuk z glave in rekla: Klobuk doli pred tem spoštovanja vrednim možem; pred tvojim očetom!«
Jurij je le napol poslušal. Prikimal je materi, med tem pa je glavo upirajoč v odprto desnico škilil po Leniči, ki je stopila k Matiji.
»Grem spat,« je rekla deklica staremu očetu.
»Lahko noč!« kima Matija.
Leniča odzdravi: »Lahko noč vsem skupaj,« se še enkrat radovedno ozre v Jurijev obraz in se čudi, zakaj jo tako čudno svetlo gleda; zardi in odide v svojo spalnico.
Ko je zapustila sobo, je Jurij skoraj nejevoljno rekel: »Se bo vsaj naspala.« Gledal je za njo, pazno motril vsak gibljej, vsako potezo njenega telesa. Počasi je obrnil svoj pogled od vrat, skozi katera je odšla.
»Ni dobro zanjo, če ostane dolgo pokonci,« reče Ana. Pri tem se sreča njeno oko s sinovim. Ostro ga motri. Ko Jurij zopet postane zgovoren in pripoveduje, da v Ameriki ljudje ne hodijo zgodaj spat, stisne ustni in samo prikimuje njegovim vprašanjem.
Kratko in malo: večer je prešel bolj vsakdanje, kakor so pričakovali.
»Kako sodiš o njem?« je vprašal Matija svojo ženo, ko sta stopila v svojo spalnico.
»Upam, da ste vnese,« reče po svoji suhoparni navadi. Matija je zadovoljen. Ana je bila vedno redkobesedna. Teh misli je tudi še, ko gre potem žena še enkrat ven in se dolgo ne vrne; ima pa še kaj zunaj oprajviti. Toda Ana zunaj nima opravka.
Ne da bi prav vedela, kaj hoče, se je vrnila nazaj v sobo, potem je šla čez prag pred hišna vrata, kjer še v luninem svitu zrcalijo vrt, siva cesta, vas in gore. Z rokami na hrbtu stopi par korakov na vrt, se obrne in se ozre proti oknu, za katerim v svoji spalnici počiva Jurij. Mora že spati, zakaj v sobi ni več luči, samo luna obseva steklo v oknu. da gori kakor belomodri plamen. Dolgo stoji tu mati Ana. Gleda sina pred seboj, kakor bi zrla nanj skozi okno gori. Vse njene misli se sučejo okoli njega. Takega si je mislila! Tak je bil nekdaj! Tak je sedaj! Vsak gibljaj, vsaka poteza ji je pred očmi. Sedaj prevdarja: Nivse tako, kakor je upala! Nato si ga predstavlja, kako sedaj prvo no spi pod domačo streho! Pojmi se ji mešajo in spet se spomni na čas, ko je mali Jurček spal pod domačo streho! Ne gane se, z rokami na hrbtu stoji tu. Jurij je edini sin, ki ji je ostal, on je kamen, na katerem naj zanaprej stoji domača hiša! Čudno ji nekaj kipi v prsih. Misel, da Jurij ni tak, kakor je upala, ji utone v misli, da je danes tu oni, ki je nekoč v tej hiši kot majhen, nedolžen, nadebuden otrok ležal v zibelki! Vesela je, prav vesela, da je zopet njen on, ki spi za oknom! Saj bo že vse prav prišlo! Da je le tu!
Ko se je čez nekaj časa vrnila nazaj v spalnico, jej ni drugega ostalo kakor le veselje. Tiho in zadovoljno leže na svojo posteljo, tiho in zadovoljno zopet vstane naslednji dan, ki ga začno z novo nado, ki jo je sinoči tako pozno sezidala na sina, ki se je vrnil.
Jurij je zopet doma in je še vedno doma. Ako bi človek videl, da vsako breme, vsa teža dneva še vedno leži na Matijevih ramenih, bi se čudil, da je Jurij res doma, in ako bi ta človek videl, kako malo je Juriju na tem, da bi očetu odvzel breme, ki je nosi oče, bi se nanovo čudil, kako da se še vedno drži doma on, ki se takorekoč za gosta smatra doma. Sicer je res, dvakrat že je Jurij materi nasekal drv, ves popoldan je neko stal v drvarnici z žago, da bi žagal, dvakrat — trikrat je šel namesto očeta past, sicer pa čudno mnogo leta okoli v praznični obleki, še vedno ni videl tega in onega znanca zdaj tu, zdaj tam, zato ga mora obiskati. Matija in Ana sta spočetka mirno gledala sinovo početje, saj se razume, da hoče sin prvi dan po svoji vrnitvi imeti mir; nazadnje pa jima je začelo že vse skupaj presedati in sta se začela čuditi, kako more brez konca in kraja posedati in pohajkovati. Začela sta sklanjati sivi glavi, jezno pričakujoč, kdaj bo sin napravil konec vsemu temu.
Prva da Ana duška svoji nezadovoljnosti in reče možu: »Tako ne more več dalje itd.! Naj se odloči, ali ostane doma in z nama vred poseže v najino delo, ali pa naj se vrne v Ameriko, kjer je zapustil svoje.«
Te vzpodbude je bilo menda treba očetu Matiji. Naslednje jutro je Jurij zopet prišel v praznični obleki k zajtrku. Stari Matija je sedel za mizo, je daleč čez mizo raztezal roke in je drobil kruh v mleko. Osorno je začel: »No, kam pa zopet danes, ti?«
»K stricu Nacetu grem,« je Jurij odgovoril glasno, skoraj izzivajoče. Jasno mu je bilo, da stara dva postajata z njim nezadovoljna, o tem so pričali njih pogledi, vse njuno obnašanje, danes pa mu nezadovoljnost zveni v uho iz očetovih besedi.
»Tako ne more več dalje iti, mislim, — naj bo že enkrat konec lenuharjenja,«pravi Matija.
Jurij se je naslonil nazaj na stol, eno roko drže na mizi, drugo pa v žepu. Obraz se mu sveti, v veliki zadregi je in pot mu sili iz kože. Grabi ga jeza. »Tako?« reče zategnjeno in kljubujoče. »Kolikor vem, zapravljam svoj denar.«
To je bilo res. Veliko je zaslužil v Ameriki. Vedno ima dosti denarja, čeprav niti najmanj ne štedi ž njim.
Ana je doslej molče sedela poleg. Sedaj pobere z desnico drobtinice z mize na levo dlan in jih strese na prazni krožnik. Po svoji navadi reče počasi in premišljeno: »Naj bo, kakor hoče, čas je že, da začneš misliti na delo. Lenuharjenje nikomur ne stori dobro.«
Njene resne, modre in mirne besede Jurija bolj razdražijo kakor očetove. Mahoma vstane, trešči stol k mizi in reče kratko in surovo: »Pojdite se solit!« S tremi velikimi koraki zapusti sobo.
V sobi sta ostala stara z Lenico in so vsi trije nekoliko časa molčali. Matija je končal svoj zajuterk. Ana je molče pospravila z mize; Lenica sedi tiho na koncu klopi, nazadnje povzame Ana besedo. »Lepih šeg se je navadil,« reče z osornim, pritajenim glasom.
»Le pusti, le pusti,« mrmra Matija in misli, da je bil doslej še vedno gospodar v hiši, odločen je, ukrotiti tudi Jurija.
Lenica je vsa bleda, celo ustnice so brez vsake barve. Čudno, da niti Matija, niti Ana nista tega opazila. Deklico obhaja neznanska, čudna groza, kakor bi hiši pretila velika nesreča. Vedno se ji Jurij laska. Predsinočnjim jo je zagrabil na temnem pragu in jo je hotel poljubiti. Sram jo je, ne mara zanj, tem manj, ker je očetov brat. Občutek ima, da mora vse to še tukaj pri mizi razodeti staremu očetu in stari materi. Toda ne spravi besede iz sebe; sramežljivost in strah ji vezeta jezik.
Stara prenehata s pogovorom in začneta dnevno delo. Tudi Leniča gre na delo. Toda močno ji bije srce. Ko pride zvečer Jurij domov, joj, to bo kreg in prepir.
Zvečer ni bilo Jurija k večerji. Šele dolgo po večerji je stopil v sobo in je bil dokaj židane volje. Zdi se, da je pil kozarec čez potrebo.
»Boš jedel?« ga vprašajo mati, ko obeša klobuk na žebelj.
»Ne,« še precej prijazno odgovori. »Dobro sem se najedel pri stricu.«
Šele ko hoče sesti, da bi menda pripovedoval, kako je preživel dan, opazi, da nekaj ni prav v sobi. Molči, pogladi lepe, rdeče - rjave brke in se zasmehljivo smehlja.
Matija sedi in baše pipo. Dreza vanjo, kakor bi vse njegovo življenje viselo na tem, če bo gorela, in se ne ozre na sina. Lenica bere neko knjigo, dvigne tuintam svoje bistre oči in se skrivaj ozre na Jurija. Ana krpa možev suknjič. Mučna tišina je nastala v sobi. Ana jo prelomi. Obseva jo polna lu svetilke, ki je visela s stropa. Njen slonokoščeni obraz z belim temenom in ogljenočrnimi obrvmi je miren in odločen. Čisto mirno reče: »Lahko greš v svojo sobico, Lenica.« Jurij je spoznal iz tega glasu, da mu imata stara dva nekaj povedati.
Deklica ubogljivo vstane in se odstrani. Ko so se zaprla vrata za njo, vstane Matija, položi pipo na mizo in se postavi pred Jurija. Težko mu roke v rokavih vise na obeh straneh. Četudi je naprej upognjen, mu vendar siva glava sega skoraj do stropa. »Danes zjutraj si se pa kaj surovo obnašal, moj dragi,« je rekel.
Jurij se smeje. Isti porogljivi smeh je kakor preje, in komolce upirajo v kolena še z gornjim delom telesa nagne dale naprej in od spodaj gori gleda z zasmehljivim pogledom očeta, iz vsega njegovega obnašanja veje zaničevanje. Ana ga ostro opazuje. Sicer je bil vedno križ ž njim, bil je večkrat lahkomiseln, tako uporen, kakor danes pa še nikoli. V Ameriki se je temu priučil.
Jurijevo obnašanje spravi očeta iz ravnotežja. Dvigne svojo desno, zarjevelo desnico in s kazalcem maha pred sinovimi očmi. »Tako midva ne govoriva, fant! Ali — ali, — ali pojdi, odkoder si prišel, ali pa tukaj porabi svoj dan, kakor se spodobi dostojnemu človeku.«
»Stran s prstom,oče,« zareži mladi fant. Kri mu udari v vrat. Njegov glas je žugajoč.
»O, tako dale pa še nismo, ti — ti —, da bi se tvoj oče bal,« vpije Matija, vedno bolj razburjen. Mrtvaško je bled, njegova siva brada se trese. Še vedno maha z roko.
Tedaj pa je Jurij s pestjo odbil očetovo roko in oče se ne more ve obvladati. »Ti, ti,« vpije in dvigne roke. Misli, da mora sina strahovat, kakor ga je strahova! kot dečka, kadar je zaslužil. Toda Jurij v hipu vstane in zagrabi očeta. Samo prijel je, pa se je že videlo, kdo bo zmagal. Seveda Matija tega ni opazil, njegove žilave roke se napenjajo k odporu; toda Ana je videla, da sin lahko očeta z dvema, trema udarcema zlekne na tla, če le hoče. Stopi med oba borilca, da niti nista opazila, kdaj. »Narazen, eden od drugega proč,« reče s skoraj sikajočim, pridušenim glasom. Razumela sta jo oba; bilo je, kakor bi bila vsakega izmed nju udarila s kladivom po glavi. Naprej upognjena, še bojaželjna stojita eden nasproti drugemu.
»Dokler bom živela jaz, ne bo pretepa doma pod našo streho.« Nato prime Matijo za suho ramo in ga porine vstran. Ni ji bilo težko, odvesti ga v postransko sobo. Voljno gre, glavo naprej sklanjajoč. Jurij lahko sliši, kako je v sobi zraven prižgal luč in potem težko padel na stol. Ko se Ana vrne, je Jurij ravno prijel za klobuk, da bi odšel. Mati reče sinu: »Nekaj imam še s teboj govoriti.« Z roko napravi znamenje, naj sede. Skoraj nehote uboga Jurij. »Hitro naredite,« mrmra Jurij.
Počasi se mu približa mati. Ravno gleda nanj. Juriju je bil materin pogled neprijeten.
»Zato te ni bilo treba domov,« reče z resnim glasom.
»Za vraga, ne brigajte se za moje poti, hodite po svojih, jaz pa po svojih!« se zadere fant. »Nisem več otrok in vem, kaj delam.«
Ana ga gleda in gleda. Preiskuje vsako potezo na njegovem obrazu in bere celo povest iz tega obraza. Drugačen je ta obraz, kakor jih imajo tu doma ljudje. Neka žeja po nasladah odseva iz tega obraza. — — —
Ne gane niti z mazincem, toda v nji nekaj kriči. V duhu razprostre svoje roke proti sinu, ki ji gre vedno bolj in bolj v izgubo: Ti, ne dam te, tebe ne! Toda to je vse le znotraj v duši. Na zunaj je mirna, roke drži pod predpasnikom. Glas se ji nekoliko trese, ko nadaljuje: »Nisi tak, kakor bi moral biti! Nisi mi všeč, fant. Slabo stoji za tistega, ki noče več delati in moliti. Ti ne delaš nič, ne moliš nič! Bog te je zapustil.«
»Nehajte pridigovati!« reži Jurij. »Bo kdo mislil, Bog ve kaj sem zakrivil!« Vstane in gre proti vratom, toda še enkrat se obrne, ko mati nadaljuje:
»Ne bi te bilo treba domov, da nam delaš sramoto in ti tudi ni treba ostati,« reče Ana, »Pojdi že vendar enkrat! V Ameriki lahko počneš, kar hočeš.«
»Bom že šel, kadar se bo meni poljubilo,« gobezda materi nazaj, porine stol, ki mu niti na poti ni bil, v stran in gre skozi vrata.
Ana gleda za njim. Ne ve, li naj še govori, li naj ga pokliče nazaj. Še vedno ima roke pod predpasnikom in se nagiblje naprej, kakor bi ga opazovala. Jurij se je oddaljil, ne da bi se ozrl nazaj, skozi vrt na cesto in izgine v vasi. Z ramami stresa, kakor da bi se otresel opominov, ki so nanj deževali.
Materine oči ga spremljajo, vsak gibIjej motreč, dokler ne izgine. Ko gleda za njim, se še močneje kakor popreje v sobi, v njej oglaša: Ti, fant tamle, ne dam te! Moj si! Zavest, da ima pravico do sina, močno raste v njej, — To bi bilo pa res čudno, da bi te ne ustrahovala, moj si! Tudi jaz imam še besedo, če hočeš hoditi po slabih potih!
Noben zid ni tako debel, da bi ne šel skozi človeški jezik. Težko je reči, kdo je izčenčal, toda po vsi vasi že vedo, da Matija in Ana živita v kregu z Jurijem, ki se je vrnil iz Amerike. Seveda, so rekli ljudje, kako bosta živela v miru s takim človekom! Že v Ameriki je uganjal grde reči. Letal je za vsemi ženskami! Pri tovariših ni bil v čislih. Tako so govorili vaščani. Zadnje bo menda res; zakaj, čudno je, da se nobeden od Amerikancev, ki so se z njim vrnili, zanj ni ne meni, da nočejo nič vedeti o njem, kakor se tudi Jurij prav nič ne briga zanje.
Govorica o Juriju je v vasi rastla od dne do dne; vaščani imajo kaj ostre oči, kadar si ogrnejo plašč svete ogorčenosti. Sedaj govorijo o tej, sedaj o drugi, za katero baje hodi Jurij. Posebno se zadirajo z jeziki v mlado vdovo, ki ima gostilno in je baje vsa nora na fanta. Ta zna ženske voditi na lim, tako pravijo. Par dni pozneje je šumelo po vasi: Sedaj je začel s Češminovo Reziko, še zelo mlado deklico siroto. Bog ve, kam jo bo še pripravil, siroto, ker je poln muh.
Govorica je prišla tudi Matijevim na uho. Stara dva se nista srdila in psovala, kakor delajo surovi ljudje. Preveč sta mirne narave, požrla sta vsak zase skrb in jezo, Matija je ves pobit, odkar je na svoji koži izkusil sinovo telesno premoč; umika se mu, kolikor le more, ne, kakor da bi se ga bal, ampak silno ga je sram, da je slabejši kakor on, ki: bi ga kot oče moral imeti v strahu. Ta sram ga grize in peče no in dan, Ana to prav dobro ve. Ne je več kakor po navadi, pozno prihaja od dela, zgodaj odhaja na delo samo, da ga ni doma, hodi zvečer proti svoji navadi zgodaj spat, samo — samo, da mu ni treba skupaj sedeti z Jurijem, Ana je drugačna; ne da se fantu ugnati v kozji rog, resna je in kratkobesedna. Ako pride prepozno k jedi, je že vse pospravljeno z mize; ako kdaj izrazi kakšno željo, ali sicer kaj opomni o delu drugih, tedaj Ana dvigne svoj obraz in mu reče: »Kdor hoče pri nas kaj ukazovati, se mora drugače obnašati.« Tako pravi čisto mirno, kakor mimogrede, pa iz njenih besedi zveni neko čudno žuganje, kakor bi grmelo dale tam za gorami. Spočetka Jurij surovo gobezda. Očetu in Leniči zabavlja v obraz, češ, kako trdo ž njim ravnajo. Pred materjo pa ne upa z besedo na dan, sam Bog ve, zakaj ne. Morda ima neko nejasno slutnjo o tem, kar se godi v materinih prsih, kako tam divja vihar, kako vre, ne da bi njen bledi obraz, ali njen pogled niti najmanjšo stvar o tem izdal. Morda ima teman občutek, kako se vsako noč priraste k materinemu srcu ljubezen do njega in upanje nanj z novimi vlakmi, ki se naslednji dan v njeno grozno muko zopet raztrgajo.
Vendar pa se je Ani obraz polagoma izpremenil, da ni moglo ostati vaščanom prikrito. Ljudje gledajo na poti za njo, se čudijo, ne vedo, kaj so pravzaprav na njej opazili in šepetajo eden drugemu: »Vidi se ji, da nosi težak križ.« Kadar gre v delavni obleki v vas po opravkih, kadar dela na vrtu, ali kadar gre v svoji temni obleki s čipkasto ruto na glavi v cerkev ali iz cerkve, povsod in vedno jo opazuje o vaščani. Kadar gre v cerkev, je Ana nekoliko naprej upognjena, pa je še vendar zelo visoka. Krepko drži v levici močno obrabljeno mašno knjigo. Njen rumeni obraz s krepkim nosom zre izpod rute, kakor zre bledi meniški obraz iz meniške kute. Kadar jo pozdravljajo, mirno in odločno na levo in desno odzdravlja z »dober dan«. Pa vsa vas govori o njej le z največjim spoštovanjem, »Vedno je bila vrla žena,« pravijo in pripovedujejo, kako je v mladosti v snegu in viharju čez hribe in doline hodila z očetom tovornikom, in da je bila zelo pogumna, da ji je bil rajni sin Anton na las podoben, in se čudijo, kako se je mlajši Jurij mogel tako popačiti. »Pa ni dobro za vsakega, iti v Ameriko,« govori ta in oni. Medtem je Jurij živel naprej po svoji navadi. Matija je zvedel, da ima večjo vsoto denarja naloženega v hranilnici, kamor hodi ponj, kadar kaj rabi. Nekoč stopi Matija veselejši k Ani v kuhinjo ter ji reče: »Pravijo, da Jurij govori, da se vrne v Ameriko.« V vasi da je slišal. Oba kmalu sta globoko vzdihnila, kakor bi jima bilo odleglo nekaj silno hudega.
»Lepa reč, ako se mora človek veseliti, ko izgubi edino dete,« grenko pripomni Ana.
Od dne do dne sta pričakovala, kdaj bo Jurij mož beseda in šel na pot. Z njima nestrpno pričakuje Lenica. Sicer stara dva tega nista opazila, toda res je, deklica, ki tiči še skoraj v otroških čeveljčkih, pričakuje teže kakor vsi drugi, samo povedati si ne upa, ker ne more umeti kako more biti Jurij, brat rajnega očeta, tako hudoben človek. Noč in dan se trese pred njim, posebno ponoči ji močno bije srce, kadar gre spat v svojo spalnico, ki ni daleč od Jurijeve; kakor hitro vstopi, dvakrat zaklene vrata in jih še zapahne. Strah ji raste od dne do dne, od groze jo stresa mraz. Sedaj ne more več molčati. Mora razkriti srce, toda ne staremu očetu, niti stari materi, temveč ima prijatelja, ne sicer kakor druge deklice vrstnice, ki se puste poljubljati in govore o možitv, — sosedovemu Petru,ki ga pozna že izza šolskih klopi in ji je kakor brat. Že dalje časa prihaja ob nedeljah ali delopustih k Matijevim, da se v sobi ali na klopi pred hišo nekoliko porazgovori. Pošten fant je in ima šele osemnajst let; Ana ga rada vidi, ker upa, da Peter resno misli in da Lenico še kdaj preskrbi.
Neki večer, potem ko je postalo temno, je Peter zopet enkrat pri Matijevih; zakaj — morda zaradi Jurija — dolgo je že izostal. Z Matijo in Ano je govoril o vremenu, o delu na polju in doma, in o enakih vsakdanjih rečeh in je mislil, da je danes prav lep večer, zato je bolje, sedeti zunaj na klopi kakor pa v sobi.
»Za mlade ljudi pač,« meni mati Ana.
Zato Peter in Lenica vstaneta ter gresta pred hišo na klop, Jurija ni doma; menda je Peter vedel, zato je pa nocoj prišel.
Res, čudovita noč je, prav kakor je rekel Peter. Nebo se v mogočnem, temnem svodu razpenja nad goro svete Ane, na katero se tako lepo vidi s klopi. Luna sije tako svetlojasno, da daleč naokoli ni videti nobene zvezde, kakor bi se bile vse umaknile njenemu svitu. Svojo čisto, bledo svetlobo vliva na zemljo, na vas, na vrt pred Matijevo hišo, na Petrov in Leničin obraz, zlasti pa na visokostebelne lilije, ki stojijo med gredicami sredi vrta. Zdi se, kakor bi se lilije same svetile. Čudovito se blestijo kakor liki mleko belo steklo, da se zdi, kakor bi na steblih goreli beli, dolgi, mirni plameni, v katerih žari čaša do zadnjega konca vsakega lista.
Molče sta dolgo časa Peter in Lenica opazovala lilije.
»Jemnasta, poglej no, kako gorijo lilije,« naposled reče Lenica in z roko kaže na vrt.
»Saj res,« odvrne Peter.
»Ti, kaj tako lepega še nisem videla,« pravi deklica skoraj brez sape.
Pri tem zreta oba v svetlo in čisto noč. Iz obeh diha sveža mladost, in njuna obraza, v katera sije luna, sta vsak po svoje lepa. Petrov obraz je zarjavel, krepak, še neporasel; izpod črnih obrvi mu zre dvoje modrosivih oči. Leničin obraz je okrogel in poln, okoli gladkega, belega čela se ji ovija lep, bogat venec gostih kit. Roke upirata v klop in zadovoljno tjavendan zibljeta z nogami.
»Ga li ni doma, Amerikanca?« nenadoma vpraša Peter.
»Ne,« tiho odvrne Leniča. Tedaj se zgodi, da Leničina roka, ki je počivala poleg Petrove, v hipu leže na Petrovo in njena vitka postava se privije k njegovi. »Da bi le nikdar več ne prišel domov,« pravi s trepetajočim glasom.
»Kdo?«
»Jurij.«
Peter se z glavo obrne proti deklici. Vsled čudnega dekličinega obnašanja je postal pozoren. Z obraza ji je izginila vsa kri.
»To je hudoben človek,« počasi iztisne iz sebe. »Vsi se ga bojimo, stari oče, stara mati in — jaz.« Tako je vznemirjena, da ji za trenutek zastane jezik. »Kmalu ne bom več vedela, kam naj bežim pred njim.«
»Kako to?« vprašuje Peter. Zarjavela lica mu zardijo. Tako je še nedolžen, da mu požene kri v obraz, kar so mu izdale besede in strah deklice. V očeh mu začne goreti skrita jeza.
»Ne pusti me pri miru. Dvakrat že je ponoči hotel v mojo sobico,« jeclja Lenica.
»On — on —« pravi Peter. Ne najde besede, ki bi bila dosti krepka, da bi označila Jurija. Nato očita Leniči, zakaj molči, zakaj ničesar ne pove starima.
»Ker — ker — mu nista več kos,« odvrne Leniča, »in ker imata že itak dosti skrbi in žalosti.«
Zadnjo besedo je komaj spravila iz sebe, kajti zunaj na cesti se slišijo koraki, in noč je tako jasna, da že od daleč vidita, kako prihaja Jurij, opirajoč se na palico. Ne vesta, kje je bil; kakor nehote vstaneta oba, toda, ker ju je brez dvoma opazil, kakor sta onadva opazila njega, zopet sedeta nazaj, kjer sta sedela, da se ne bo zdelo, kakor da imata kaj prikrivati.
Jurij žvižga glasno predse in bližajoč se parkrat zamahne s palico. Ko odpre vrtna vrata, pomembno zakašlja. Leno stopa skozi vrt. V luninem svitu se vidi njegova vitka, hrastova postava. Brki se mu čudno svetijo, obraz bled, teman in žgo mu je pogled.
»Hm!« v drugič zakašlja. Nato za trenutek postoji pred obema.
»Tako — tako — to — vama je všeč tu — hm?« V besedah, v glasu, v zategnjenih ustnih je nekaj predrznega, zaničljivega.
»No, ti jih imaš za ušesi,« se enako prezirljivo obrne posebej proti Lenici.
Peter vstane.
»Pusti naju v miru,« reče, nič se ne boji, samo ves bled je od jeze.
Jurij se nasmeje. »Ha-ha-ha — pa tak smrkovec.«
»Stran, hudobni pes,« pravi Peiter, se ugrizne v ustni in hoče iti mimo Jurija. Tedaj dvigne Jurij težko pest in ga udari v obraz. »Tu imaš psa.«
Leniča zakriči. Peter se, čeprav napol omamljen, obrne in z obema rokama zagrabi nasprotnika. Ta ga sune nazaj in dvigne palico. Ko sta Matija in Ana stopila pred vrata, je vsekala palica. Sicer je zadela samo fanta v ramo, vendar ga je udarec podrl na tla, kjer se za trenutek vije v bolečinah.
»Ušivec,« pravi Jurij.
Peter se počasi pobere s tal in se ves trese, tako ga je sram svoje slabosti. Nato hripavo zakriči in hoče nanovo napasti Jurija. Toda mati Ana stopi vmes. »Domov greš,« reče Petru; kakor bi se to po sebi umelo, ga prime za roko in ga kakor šolarja pelje k vrtnim vratom. Peter gre, ne kakor bi se bal, temveč, ker se mu zdi, da starima ustreže, če gre.
Medtem se je Lenicaa splazila v hišo. Matija in Jurij pa še stojita zunaj na poti v vrtu in drug na drugega renčita. Ko se Ana zopet obrne nasproti njima, Jurij skomigne z ramo, se zadene ob očeta in gre v hišo. Počasi, gresta stara za njim, Ana stopa spredaj. Sedaj so vsi trije skupaj v hiši.
»Prinesi mi kozarec vina,« se surovo zadere Jurij nad Lenico.
Ana porine deklico od omare, kamor je poslušno stopila, da bi mu postregla, in prav nič ne kaže, da bi dala sinu, kar je zahteval.
»Kako se je začel zunaj ravs in kavs?« vprašuje Ana.
»Zaradi mene se je začelo,« jeclja Lenicaa. Vsa je iz sebe, od strahu maha z rokami semintja. in skoraj proti njeni volji ji uidejo besede: »Ne da mi miru, stric. Nekaj slabega zahteva od mene — —«
Jurij se je vrgel k mizi. Tudi Matija stopi k mizi. V malo tednih se je ves postaral. Visoka postava mu je postala še bolj suha, obraz mu je upadel. Skloni se k mizi, da se dolga brada skoraj dotika mize: »Spravi se ven iz hiše,« sopiha proti sinu. »Rajši vidim, da me ubiješ, kakor bi te še naprej gledal v hiši!«
Ana stoji zadaj za njim. Tudj ona se nagne naprej. »Tako — tako — si izpriden!« reče, obe veli roki sta trepetali pri teh besedah. »Spravi se,« je pristavila.
»Kadar bom hotel sam,« renči Jurij.
»Izženemo te z žandarji, če ne greš sam od sebe,« pravi Ana. Matija se ne more ve premagovati, zagrabi sina in kriči: »Iz hiše moraš, revišče.«
»Bomo videli.«
Rujeta se med seboj.
»Jezus, moj Bog, pomagajte!« vpije Lenica in beži iz hiše. Toda Ana stopi za njo, jo pokliče nazaj s pritajenim glasom: »Boš molčala? Boš šla nazaj!« Noče, da bi zunaj slišali in vedeli, kako žalostno je v hiši. Ko se vrne nazaj v sobo, že kleči Matija na tleh, sin ga tišči k tlom. Starega strahuje, kakor le hoče, zato se mu srd mahoma izpremeni v dobro voljo:
»Boš že enkrat pri miru, slišiš,« se smeje, nato:
»Saj vidiš, da ni ne opraviš.«
Ko je to nekako zmagoslavno rekel, tišči očeta k tlom le z eno samo pestjo. Matija je kakor zlomljen. Hrope kakor bi se utapljal.
»Izpusti očeta,« vpije Ana.
Jurij uboga. Preje je ni slišal, tako je bil togoten, sedaj se mu vrne strah, ki ga je vsikdar imel pred materjo, ki sicer ni poznal ne strahu, ne sramu.
Matija počasi vstane, kašelj mu sili iz prsi. Utrujen se usede za mizo, upre glavo v komolec in naprej sklonjen srepo zre v tla. Ni več kos fantu — ni mu kos — to spoznanje mu vzame slednjo moč.
Ana je šla k vratom: »Pojdi noter, ali pa ostani zunaj,« reče Lenici, ki drhteč stoji med vrati. Nato zapre vrata. Deklica je ostala zunaj. Ana stopa po sobi, visoka je in se s temenom skoraj dotika stropa ...
Jurij stoji pri oknu in gleda v mesečno noč. Ana stopi k njemu.
»Veš li pravzaprav, kaj si storil?« vpraša. Jurij zmaje z ramami. »Pa naj me pusti pri miru.«
»V svetem pismu sitoji: »Spoštuj očeta in mater,« pravi Ana kratko in odločno.
»Pojdite se solit!« pravi Jurij, se skloni pokonci, kakor bi hotel reči: »Nehajte že enkrat!Sicer pa se ne splača govoriti,« nadaljuje, »pojutrišnjem odpotujem v Bazel. Dvajsetega odpluje ladja.« Nato je s skritim pogledom pogledal mater. Nenavadno izgleda mati, izpod košatih obrvi žgoče zre v sinove oči. Jurij kar čuti, kako mati išče in koplje v njegovih očeh. Zdi se, da je v svoji zamišljenosti pozabila, kar je rekel sin. Vendar je morala slišati, ker ne reče besede več. Nemo se vda v to, da do pojutrišnjega dne ostane.
Jurij se vsede k mizj na način, kakor bi hotel reči: Kaj me briga ves svet. Izžepa potegne zmečkano knjigo in začne brati. Tedaj se dvigne Matija, ki je sedel ob drugem koncu, in reče: »S teboj ne sedim več pri eni mizi,« nato izgine v sosednjo sobo.
Ana hodi po sobi gori in doli. Nato zakliče Lenici: »Prinesi doli svojo posteljno opravo. Nocoj boš spala v najini čumnati.«
Nekaj časa potem je stopila deklica v sobo s svojo posteljno opravo. Ne upa si kvišku pogledati, s povešeno glavo gre skozi sobo v postransko čumnato.
Jurij sedi tu, kakor bi ničesar ne videl, bere v svoji knjigi, zeva se mu tuintam, neopaženo pa skozi povešene trepalnice poželjivo zre za dekletom. Ogenj mu spali lica. Hudo strast nosi v sebi, tam v Ameriki si jo je razpalil z razuzdanim življenjem, prevečkrat se ji je že udal, ni jej več kos. Če ji ni ustreženo, potem se šele razplamti ogenj. Hoče se mu vitke Lenice, ki ničesar noče vedeti o njem!
Ana si da posla sedaj pri omari, sedaj pri peči, kjer ima poleti nekako shrambo, sedaj v skrinji pod klopjo. Jurij čuti, da se mati vedno ozira nanj od omare, od vrat sem, ko šari v skrinji. Nehote bolj globoko vtakne nos v knjigo.
Toda mati Ana ne odneha. Ko si da opravka, se takorekoč iz glave uči njegovega obraza. Zopet in zopet se ji zdi, da to ne more biti tisti fant, ki ga je ona rodila, ki je pred leti šel v tujino; ni bil sicer zgleden, pa tudi ne hudoben človek. Pa bolj ko ga opazuje, tembolj najde v njem stare poteze. Seveda je on, kdo pa drugi! Bolj ko spozna v njem onega, ki je pred leti šel, bolj natanko se ji vračajo spomini na njegova otroška leta, na deško dobo, ko ga je še popolnoma imela v strahu. Spomni se, koliko veselja je imela takrat na njem, zalem, veselem detetu. In — in — podoba, ki ji je takrat napravljala toliko veselja, li naj bo sedaj vsa zdrobljena?
Dolgo je že, kar je šel Jurij v svojo sobo, mati Ana še sedi v sobi in premišljuje, če je mogoče — da se Jurij še poboljša.
Naslednje jutro je Ana zgodaj pokonci. Matija je odzajutrkoval in je že davno pri delu, ko Jurij pride iz svoje sobe. Obe ženski sedita pri mleku in drobita kruh vanj, ko stopi Jurij v sobo. Čudno se mu zdi, da sta praznično oblečeni. Ana ga ne pozdravi, tudi Lenica ne pogleda kvišku. Molče sede k mizi in si napolni svojo skodelo. Kakor bi se prejšnji večer ne bilo nič zgodilo, vpraša: »Kam pa danes, kam?«
»Tebi ni mar,« reče Ana. Nato vstane in si dene ruto na glavo; Lenica vzame košarico v roko in se pokrije s klobukom. Jurij je sedaj vedel, pri čem da je: »Stran jo pelje, Lenico, da je več ne bo videl!« Takoj je preračunil, kam jo popelje. K sestri jo popelje v Bukovje, k svoji sestri. Jurij požira založaj, ki ga ima v ustih. Morda ga je sram, morda mu je za trenutek žal, da je bilo pusto doma, kamor je prišel na zabavo. Mahoma se ga poloti srd, da oče in mati ravnata ž njim ravno narobe, kakor bi bilo njemu všeč, in — da mu jo jemljeta proč — Lenico.
Ženski sta brez pozdrava zapustili sobo in hišo. Posodo je mati pustila na mizi. Tako se ji mudi proč z deklico. Jurij kuha jezo v svojem srcu, komaj ve, zakaj in nad kom. Dalje ko sedi, bolj vidi, da je sam. Nazadnje vstane, gre v gostilno, da v pijači utopi svojo jezo. Sedaj pa nalašč ne! Nalašč — še ne gre na pot! Počakal bo druge ladje.
Poldne je, ko se Ana vrača domov. Lenice ni več pri njej. Kakor je Jurij prav preračunal, je res peljala deklico v Bukovje, da tam ostane, dokler se doma ne izčisti zrak. Počasi stopa Ana po razpaljenem tlaku, črna ruta ji visi na vratu. Solnce se ji upira v teme, da se ji sveti liki srebro, toliko bolj se razlikujejo od obraza temne obrvi in oči. Ko gre mimo gostilne »pri konjičku«, ji iz gostilniške sobe prihaja na uho smeh in glasno govorjenje. Natanko razločuje Jurijev glas, ki ji pove, da je že pijan. Kakor bi jej on tam v gostilni ne bil prav nič mar, gre naprej, ne menečse za vse, kar se godi na potu. Toda misli ji ne mirujejo. Šel bo Jurij, jutri! Šel za vselej. Nič ve se ne bodo videli. Doslej je bil, čeprav je bival v Ameriki, kos njenega in očetovega bitja, spadal je k hiši, sedaj pa, ko bo odšel, bo kakor odtrgan od njenega življenja, mrtev bo, fant! Ana ima obraz, kakor bi jo zeblo, in če bi ne bila tako krepka žena, bi jo tresel mraz od znotraj ven. Kaj bo ž njim tam v Ameriki, če bo hodil po tej poti naprej? ji nanovo prihaja na misel. Vso vest bo izgubil: Ne bo ga več spoznati od samih pregreh in — in bil je nekdaj talko nedolžen, mali, plavolasi dečko!
Že se bliža Ana zadnjim bajtam konec vasi, pa ji pride nasproti deklica. Raztrgan jopič ima in je razkrita. Ko zagleda Ano, se ustavi, za trenutek ne ve, kaj bi, se naj li ogne ali ne, potem se počasi približa, še napol otrok z dobrodušnim, finim, bledim obrazom. Pogladi si rjave lase s čela in zardi, plaho pozdravi in gre naprej. Ani se zdi, da je dekle imelo nekaj na jeziku, zato se obrne in res vidi, da se je nekaj korakov proč ustavilo. Vidi se ji, da se zelo boji.
»Bi-li kaj rada?« jo vpraša žena.
Dekle pristopi, bila je Jernejčeva Rezika, sirota.
»Li smem?« reče tiho in boječe, v lepih, modrih očeh se ji iskrijo solze.
»Kaj pa je?« jo vpraša Ana.
»Recite mu — recite mu vendar — da me mora poročiti, Jurij — mora — noče verjeti — pa je res — da — — «
Ni ji treba izgovoriti, če bi tudi mogla; ker ji je hudo, da bi se najrajši udrla v zemljo.
Ana ve vse. Za trenutek široko odpre oči, potem zopet mirno zre kakor popreje. »Tako — tako — tako — bom, rekla bom,« odgovori in pusti Reziko stati.
Rezika hvaležno gleda za njo, prvič zato, ker je Ana ni zmerjala, kakor je morda pričakovala, drugič pa zato, ker gre o Ani glas, da drži besedo.
Žena se obrne proti domu. Težko diha, Še to! Dosti je! Dosti je!
Doma gre po svojem delu, pospravi, kjer je bil še od jutra nered, in pripravi preprosto kosilo. Misli se ji podijo po glavi. Jasno ji je, da Reziki, ubogi stvarci, ne more pomagati, vsaj tako ne, kakor ona želi! Naj bo veselo, beraško dekle, če je ne vzame — Jurij! Kaj bi vse pri njem izkusila. Sicer bo pa treba nekaj storiti zanjo, ko Jurij odide. Ko tako skrbi za prihodnost zapeljanke in dela sklepe, da bo skrbela zanjo, kakor se spodobi, pride Matija od dela domov h kosilu. Molče stopi v sobo, obesi suknjo na žebelj in se vsede k mizi. Ana je v kuhinji in sliši, da je prišel, ne več tako glasno in veselo kakor po navadi, temveč slabe volje, nekako boječe, kakor bi se nečesa bal. Ko stopi k njemu v sobo, dvigne glavo, »Ga li še ni?« vpraša na pol glasno, se pri tem plašno okoli ozira, li ni sin, po katerem vprašuje, kje za vratimi.
Ana odkima in sede nasproti njemu. Za malo časa čakata oba. Morda vendarle pride h kosilu!
»Je-li že pripravil prtljago?« vpraša Matija.
»Še ne,« odgovori Ana.
»Navsezadnje pa še doma ostane.«
»Potem grem na žendarmerijsko postajo.«
Ko je Ana izpregovorila zadnje besede, za nekaj časa molče sedita eden nasproti drugemu, utopljena vsak v svotje misli. Nato pripoveduje žena, kaj je doživela z Reziko. Ne tarnata, ne zdihujeta; s suhimi pogledi, z ozkimi obrazi gledata drug v drugega, molče vase požirajoč jezo in skrb zaradi hudobnega sina.
Ker Jurija le ni, prinese Ana juho na mizo in obed se je začel. Dan gre naprej, ura teče za uro. Matija ima posla zunaj hiše, Ana pa v hiši. Zvečer sedeta k večerji tja, kjer sta opoldne sedela. Jurija še vedno ni. Oddahneta se in sedeta k mizi. Tako daleč je prišlo, da se vedno oddahneta, kadar ga ni domov.
Sledila je nemirna noč. Na večer je jel pihati veter, ki je postajal vedno silnejši. Zdaj sikajoč žvižga mimo oken, se spusti v dolino, da je slišati, kakor da se tuleč volk izgublja med gorskimi stenami, zdaj se z divjim sunkom kakor pijana klada zažene v vrata, da zahreščijo stene. Toda vihar starima ne vzame miru. Nasprotno, starega, velikega lovca, spominja na jesenske lovske radosti. Za trenutek postane dobre volje, pravi, da je letos lovščina boljši kup, zadovoljno se ozira na dvocevko, ki vedho nabasana stoji v kotu, ker se ponoči večkrat priplazijo lisice in druga zverjad k hiši. Misel na lovske radosti mu za trenutek prežene potrtost, ki se ga je polastila; zadovoljno baše pipo, in zdi se, da se je v sobo zopet povrnila ista domača prisrčnost, ki je vedno vladala tu, dokler se ni vrnil Jurij.
Sss! Zopet prihaja vihar. Sunku sledi močan tlesk.
»Veter je odprl hišna vrata,« pravi Ana in vstane. Mahoma se odpro vrata in v sobo trešči Lenica, kakor bi jo bil veter noter vrgel.
»Kaj — kaj?« vpraša Ana.
Lenica je mrtvaškobleda, vendar ji pot zaliva okroglo obličje. Kite, ki jih nosi ovite okoli glave, so se razpletle, z vseh strani ji vise lasje po obrazu. Dva, tri korake — in že je pri stari materi, ki jo trepetajo zagrabi za roke. »On — pride — stric! — V Bukovje je prišel za menoj! Domov me je hotel vzeti!«
»Jurij?« vprašuje Ana.
Lenica od strahu nič ne vidi in nič ne sliši. »Žugal je teti! Zato sem semkaj utekla,« pravi skoraj brez sope. »Kaj naj storim? Kam naj grem?« vprašuje nadalje.
Ana jo porirc v stran, gre ven in zaklene vrata. Ko se vrne je njen mirni obraz bled kakor Leničin, njen veliki nos se zdi še bolj oster.
»Pijan je,« nadaljuje Lenica.
Matija vstane in nemirno napravi par korakov semintja.
»Tam noter pojdi,« pravi Ana deklici in ji pokaže čumnato, kjer je Lenica včeraj spala; ko je deklica stopila noter, zaklene Ana duri in vzame ključ ven ter ga spravi v žep. Matija in Ana prisluškujeta.
»V stanu je vlomiti v hišo,« pravi Matija. Glas se mu trese.
Žena ne odgovori, roko v mizo upirajoč nepremično stoji in prisluškuje z naprej sklonjeno glavo.
»Li naj grem žandarje klicat?« meni Matija.
»Da mu padeš ravno v roke — Juriju.«
Ko je odgovorila, se ni niti za las premaknila, še vedno stoji ob mizi visoko po konci, v črni obleki; z belo glavo in s črnimi, zaprtimi obrvmi. Zdajci se nekoliko zdrzne. Zunaj so zaškripala vrtna vrata. Morda je bil pa le veter, ki zopet mimo divja.
»Je že tu,« pravi Matija. Zunaj nekdo pritisne na kljuko hišnih vrat. Ana stoji, kakor je stala. Nemirno se Matija prijemlje za sivo brado. »Ni-li žalosten tak človek?« mrmra sam vase.
Oni zunaj trese kljuko. »Odprite!« Sedaj udari s čevljem v vrata.
Ana odpre okno. »Nocoj se ne bo več odprlo. Bodi pameten! Pojdi v gostilno spat!«
»Odprite, prokleto!« rjove zunaj Jurij. Zopet treska težak čevelj v vrata. Nato se zdi, da se je z vsem životom zaletel vanje. Stari tečaji stokajo, že se lomi les.
»Vlomil bo,« pravi Matija kratko, polglasno. Ana gre ven in odpre. Zdi se, da je zrastla. Stopi k vratom, da mu zastavi pot. »Ne pahni nas vseh v nesrečo!« reče kratko, trdo.
Jurij jo pahne v stran. Čuti, kako mu sapa diši po vinu. Po vinu diši cel Jurij. Ko stopi tik za njim v sobo, vidi, kako razgret je njegov obraz. Lasje in brki se mu mokro svetijo, v očeh plapola sla.
»Je-li prišla domov?« vpraša in gre k vratom, ki vodijo v čumnato. »Aha, tu notri je!« pravi, ko vidi, da so vrata zaprta.
Z ene strani stopi Matija, z druge pa Ana med njega in vrata.
»Spravi se proč od tod, za Boga svetega!« zavpije stari mož.
Ana je položila roke zadaj na podboj in sedaj zre sinu v obraz. To je pogled, kakor ga je že večkrat uprla vanj. Zdi se, kakor da bi suha, koščena žena rastla ob podboju.
Jurij za trenutek izgleda kakor bik, ki se pripravlja na napad. Vse strasti plamene iz njegovega obraza. »Pustite me noter!« renči.
»Za življenje ne!« pravi Matija.
»Pravim, da mora ven!«
»Kaj hočeš dekletu?« vpraša stari.
Zopet se pripravlja na naskok. »Imeti jo hočem,« sopiha. »Ven mora, bom videl, bo li sedela pri meni, če jaz hočem!«
Zadnje besede je izpregovoril, ko sta se že z očetom spoprijela. Matija krepko drži sina. Vso mo napne in stisne zobe.
»Ne boš šel noter!« sikne. Toda Jurij zagrabi trdo, surovo, zamahne in s strašno silo telebi starega očeta tja ob težko mizo. Matija zaječi. Napol onesveščen obleži ob mizi, tako močno je priletel. Ne more vstati. Jurij preklinja. Nato se zopet obrne proti vratom. Zopet se je zaletel vihar v hišo, plamen v svetilki se je dvignil in je za hip pogledal čez steklo. Jurij debelo pogleda. Mati sloni na vratih! Ni videl, kdaj je šla v kot, kjer je stala nabasana dvocevka. Sedaj drži v rokah — puško! In — kako je danes velika mati! Večja je kakor on sam. Kakor blisk ga prešinijo take misli. Nato se zasmeje.
»Ne bojim se bogvekaj,« se smeje. Zdajci zamahne za ramami, daje znamenje, naj puško dene stran, se še vedno smeje, toda stopi za korak nazaj. Stara dvigne puško! Nastavi jo na lice! Kaj — kaj? Jurij se iztrezni. Spreleti ga strah. Zopet zamahne z rameni. Tedaj poči puška. Stene se stresejo. Matija se vzbudi iz svoje omamljenosti, s težavo se postavi ob mizi na noge.
Jurij se je zgrudil na kolena, odbijajoč dviga roko proti materi. Mati stopi bližje k njemu. Čudna je videti; obraz, usta, nos, brez najmanjšega trepeta, vse je trdo kakor kamen zamrznilo. Obraz je bled, oči in obrvi se ločiio od njega kakor oglje od snega. Samo redki lasje so še bolj beli.
»Kaj — kaj —kaj?« iztisne iz sebe na tleh ležeči nesrečni človek.
Ana pravi: »Od mene imaš življenje — malovredno. Zato ti je zopet vzamem!«
Zopet meri čisto mirno, čisto nizko na prsi Jurija, ki ječi z razstreljeno ramo in zastonj poizkuša se obrniti proč. Strašna moč je v stari, suhi ženski. Strahovala ga je kot otroka, tudi sedaj mu še hoče biti kos. Ta misel jo navdaja, mahoma jo obvlada s strašno silo. Pade drugi strel. Jurij, težki človek, se zgrudi skupaj na tla.
Matija se prime za mizo, ne ,more stati, ker se mu tresejo noge. Z ustnami giblje, govoril bi rad, pa ne more. Ana se ne ozre, postavi puško v kot in vzame z žeblja črno ruto. Nato zapusti sobo in nič ne pove, kam gre. Naznanit gre k sodniji, kaj je storila.
Nihče ni mogel verjeti, kar se je zgodilo. Na žendarmerijski postaji, na sodniji, po vas, povsod so ljudje majali z glavo, češ, to ni mogoče. Pa je bilo vendar res. Jurija so že pokopali, Ano so obsodili v ječo. Ni moglo drugače biti; zakaj dejanje je bilo izvršeno. Toda sodba je bila mila. Eno leto ječe je dobila in o tem je bil vsakdo prepričan — čez pol leta jo bodo izpustili. Preveč razlogov govori za njo: Njena poštenost, ugled, ki ga vživa pri ljudeh, izpoved Matije, Lenice in drugih vaščanov. Tudi to govori za njo, da je bil Jurij daleč naokoli znan kot izpriden, malovreden fant. Posebno je učinkovala Matijeva izpoved! Ko je stopil stari s svojo sivo, razmršeno brado pred sodišče, so sodnikom začela močno biti srca. S klobukom v roki je stal Matija tu. »Pri Bogu in pri vseh svetnikih — pojdite in prehodite vse dežele — in kamor hočete — ne dobite boljše, pravičnejše žene, kakor je moja Ana.«
Ni bil dolg ta zagovor, niti naučen, pa fin. Matija ga je zajel iz srčnih globočin, in bilo je, kakor da je s par besedami visoko dvignil luč in z njo posvetil na dolgo pot življenja, po kateri je Ana ž njim hodila. Na vse življenje je pokazal. Sodniki so spoznali, da je živela pošteno in častivredno življenje. Zgodilo se je nekaj redkega: Ko so sodniki stopili iz sodne dvorane in se ustavili zunaj na hodniku, so nemo stali odkritih glav, ko so mimo njih peljali mater Ano.
Čas beži. Tudi za Ano je minilo pol leta. Zgodilo se je, kar so pripovedovali v naprej: staro ženo so izpustili. Ker ni nihče vedel, kdaj pride, ni nihče šel ponjo. Menda je tudi sama tako hotela. V črni, preprosti obleki, v kakršni je vedno hodila, je peš s košarico v roki napravila pot iz ječe do doma. Stopa kakor po navadi s širokimi, zatezanimi koraki, s prekrižanimi krepkimi rokami, ne meneč se, kaj se godi ob potu. Ljudje jo srečavajo, taki, ki jo poznajo, in taki, ki je ne poznajo. — Marsikdo obstane in gleda za njo. Opazi, kako se ta in oni zdrzne, ko jo uzre in debelo gleda, drugi pa proč obrne, da bi je ne bilo treba pozdraviti. — Ana ne zardi. Kaj so njej ljudje mari! V pol leta ječe je poravnala z Bogom, kar je bilo poravnati. Veliko je molila in se je posvetovala z duhovnikom. Z ljudmi nima ničesar opraviti, noče ničesar vedeti o njih, ni je jih vsled tega tudi nič sram. Pride v domačo vas. Ve, da pred njo hiti glas: Ana je prišla, pa zato ne obrne glave.
Ko je stopila v domačo hišo, je ravno proti poldnevu. Lenica sedi v kuhinji in kuha. Vidi deklico v kuhinji, pa ne stopi k njej, naravnost v sobo gre in potem v čumnato, kjer odloži košaro in ruto. Potem se vrne, kakor bi se bila ravnokar vrnila s kratke poti, poda roko Lenici, ki jo je opazila in se je plaho, treso se, z bledim obrazom priplazila v sobo, in ji reče: »Kaj kuhaš danes?« Ne čaka na odgovor, gre v kuhinjo, prime za kuhalnico in začne mešati v ponvi. Tako stopi v vsakdanje življenje, kakor bi ga ne bila nikdar zapustila. Pa opazi, kako se trese Lenica, kako je plaha in zmešana, pa se ne meni za vse to in tako nekako nehote pomaga deklici iz zadrege. Kmalu nato pride domov Matija, bolj zlomljen in vznemirjen kakor po navadi. Na obrazu mu je poznati, da ga je misel na ženino vrnitev že na poti ali že dolgo preje spravila iz ravnotežja. Ko jo zagleda, se mu začno tresti ustne, solze mu zalijejo oči, Ana pa se kratko, suho dotakne njegove roke, mu vzame klobuk in sekiro, ki jo je imel v roki, prav kakor je že od nekdaj delala, kadar se je vrnil domov, takoj nato gre po juho in jo postavi na mizo. V vsem je, kakor bi nikdar ne bila odsotna. Celo pri mizi je tako. Govori o delu, o vremenu, o zdravju in enakih vsakdanjostih po svoji stari, kratki, pa jedrnati navadi. Le o zadnji polovici leta, ki jo je pravkar pustila za seboj, o hudem dnevu, ki je bil začetek te nesrečne dobe, niti ne črhne ne.
Za dnevom prihoda pride drugi, tretji. K Matijevim se je vrnilo vsakdanje življenje. Matija in Lenica komaj opazita, s kakšno silo ju je Ana preko dogodka pritirala nazaj v vsakdanje življenje. Matija začne nanovo živeti, Lenica si je teže izbila iz glave slabe spomine, ne more zato, če tuintam nehote od strani pogleda staro mater, se zgrozi, ker je ta vendar z lastno roko umorila človeka. Ana ve, kaj je Lenici, pa ji ni ne zameri, tudi je ne boli. Samo Matiji reče: »K sestri v Bukovje bom poslala Lenico. Predolgčas ji je pri naju, starih koreninah. Tudi se bo tam bolje naučila gospodinjstva, če bo kmalu vzela Petra.«
Ko Ana tako govori, misli oprostiti deklico bremena, ki jo tlači doma, ve pa tudi, da vnukinjo spravi v hišo, iz katere jo bo v dveh, treh letih Peter rajši popeljal kakor pa iz njene.
Kar je Ana govorila, se je kmalu zgodilo. Vedno izvrši, kar ima v mislih. Vesela, rada se je preselila Lenica. Ko je odšla, stara gospodarita sama, Matija vsak dan zadovoljnejši, vsak dan bolj pozablja preteklost, Ana pa — o ta Ana — — —
Nič se ji ne pozna, samo suha je, ne smeje se nikdar in barve nima na obrazu. Nihče ne ve, kako ji je pri srcu; samo včasih v polmraku sedi na klopi pred hišo, ali pa v sobi gori, tam — kjer — kjer je ležal ob steni! Čisto tiho sedi tu. V tistem kraju se ženske nić prav ne morejo jokati, nimajo niti solz, niti zdihov, niti grenkih potez za to, kar jih boli. Toda vsikdar, kadar Ana sama sedi in se prepušča svojim mislim, vidi sina, kakor ga je videla še majhnega, in je imela veselje nad njim, vidi ga, kako je postajal večji, kako je šel in se vrnil, vidi ga, veseli se ga in visi na njem s tisoč krepkimi nitmi in čuti v peklenski bolečini, kako se trga nit za nitjo, ga zopet izgubi v bolečinah, kakor ga je v bolečinah rodila, samo v veliko večjih bolečinah, izgublja ga vsak dan; to vse opravi sama s seboj, ne da bi kdo vedel in ve, da bi, če bi še enkrat prišlo, kar je bilo, ne storila drugače!